Za lahko noč

“Za lahko noč” je knjiga za otoke znotraj, katere so tri zanimive in napete zgodbe za otroke, “Muca Copatarica“, “Moj dežnik je lahko balon“, “Jaz imam ti pa nimaš“.

Zgodbe so predvsem namenjene mlajšim otrokom šolske ali predšolske vzgoje in izžarevajo vedrino in toploto, so kratke, enostavne in prepričljive. Čeprav se skoraj v vsaki nahaja nekaj neresničnega in fantastičnega, teh zgodb ne moremo uvrstiti v pravljice, ker v njih ni vil, čarovnic, kraljev, čarovnikov in ostalih povezanih bitij.

Vse zgodbe se začnejo običajno in otroci lahko določene dogodke opazijo vsak dan v svoji okolici. Nenadoma zgodbe med pripovedovanjem začnejo prevzemati nerealne in nemogoče lastnosti, prav takšne, kot se dogajajo v otroških glavah in domišljiji, ko dogodki zelo lahko iz resničnih vzamejo nemogoč in neresničen pomen.

Teme vseh zgodb so dogodki in avanture, ki se lahko odvijajo v otroškem svetu. Na prvi pogled so povsem enostavne in se zdi, kot da nimajo nekega posebnega pomena, toda kmalu med zgodbo ugotovimo, da imajo takšne zgodbe za otroke izreden pomen.

Kar je avtorica tudi poudarila je to, da s svojimi zgodbami želi otrokom povedati, da ne glede na to, kako je vse preprosto, je lahko vsak svoj dan lep in ostane v večnem in lepem spominu. Ker lepota življenja so majhne stvari. V istem času skozi zgodbe lahko preberemo lepa sporočila, sporočila o ljubezni in prijateljstvu, ter dobroti.

Tako se otroci skozi zgodbo “Muca Copatarica” naučijo, da je pomembno pospravljati svoje stvari in skrbeti za njih. Morajo biti urejeni in Muca jim bo v tem primeru še naprej pomagala. Tako je avtorica od ene na videz nezanimive zgodbe, v kateri starši vsak dan spomnejo otroke, da naj pospravljajo stvari, naredila čudovito, toplo zgodbo. In ko se pojavi Muca Copatarica zgodba dobi tudi značilnosti pravljice.

V zgodbi “Moj dežnik je lahko balon” prav tako lahko vidimo pravljične dele zgodbe. Ko so deklico starši razjezili, ker je izgubila žogo, se ona zateče v svoj domišljijski svet, kjer se vse njene želje uresničijo in na koncu se pobota tudi s starši.

Zgodba “Jaz imam ti pa nimaš” otrokom prinaša sporočilo, da se morajo spoštovati med sabo in da obstajajo tudi revni otroci. Ne smejo norčevati iz revnih in se hvaliti s stvarmi, ker so pomembni ljubezen, dobrota in poštenost.

V vseh zgodbah se pojavi veliko število oseb, zlasti otrokov, toda tudi odraslih. Skupaj z njimi, ki jih je mogoče uvrstiti v realne osebe, se v zgodbah pojavljajo tudi neresnični, ki jih srečamo v pravljicah.

Muca Copatarica obnova

V Majhni Vasi se vse zdi urejeno. Hiše so lepe in urejene, dvorišča prav tako in ceste. Vse je tako, kot mora biti, na svojem mestu. Edino otroci so se izkazali v njihovi neurejenosti. Toda otroci niso umazani in neurejeni, oni so urejeni, umiti in počesani, ampak puščajo copate povsod naokoli. Nikoli jih ne pospravijo.

Glavni problem nastane naslednjega jutra, ko se prebudijo. Takrat copate iščejo po celi hiši in pogosto jih najdejo na različnih mestih. Zgodi se tudi, da en copat najdejo v enem prostoru in drugo v drugem.

In nekega jutra se je zgodilo, da je Janez iskal svoje copate in nikakor ni mogel najti niti ene. Mama mu je rekla, da mu je copate odnesla Muca. Prav tako se je zgodilo tudi drugim otrokom iz vasi, Tineku, Špelci, Tonki. Vsem so izginile copate.

Otroci so tako, kot vsak dan pili svojo belo kavo za mizo, ko je Janez poklical Špelo k sebi. Toda oni ni mogla priti, ker ni imela copat. Niti Janez ni mogel priti do Špele, ker niti on ni imel copat. Vsi otroci so morali ostati doma, ker niti eden od njih ni imel copat.

Šele, ko je postalo topleje in ko je bilo sonce visoko na nebu, so otroci odšli ven bosi. Jurček je dal predlog in nato so se vsi skupaj dogovorili, da morajo najti Muco Copatarico, ki jim je vsem ukradla copate.

Kmalu so jo našli. Muca je živela v gozdu, v hiši z rdečo streho. Na vratih je bil napis Muca Copatarica. Muca je povabila otroke, da vstopijo. Ko so vstopili v hišo, so bili začudeni. Na policah so bili porazdeljeni njihovi copati.

Toda, ko jim je Muca rekla, da naj vsak najde in vzame svoje, so otroci ostali zmedeni, ker so komaj prepoznali svoje copate. Namreč, Muca jim je copate očistila in pokrpala, zato jih sedaj niso prepoznali. Najtežjo nalogo je imel Bobek, ki nikakor ni mogel najti svojih copatov. Bobkovi copati so bili zelo raztrgani in pri Muci na polici ni bilo takšnih. Bobek se je bal vrniti domov bos, brez copatov, ker je bilo sedaj že mrzlo zunaj. Bal se je, da se ne prehladi.

Nato mu je Muca prinesla čiste in zakrpane copate in mu obljubila, da mu bo za zimo naredila nove, da jih bo imel, ko zapade sneg. Nove copate so si zaželeli tudi vsi ostali otroci.

Končno so domov odšli vsi srečni, ker so našli copate in te so sedaj čiste in nove.

Ko je začel padati sneg, je Muca trdo delala. Hitela je, da bi vsi otroci imeli pravočasno tople copate, ki jih je podložila z zajčjim krznom, da bi jim bilo čim bolj toplo. Kdo ve, če sedaj otroci dajejo svoje copate na svoje mesto?

Mesto nastanka: Majhna Vas, hišica Muce Copatarice

Čas nastanka: nedoločeno

Osebe: Janez, Špela, Tinek, Tonka, Bobek, Muca Copatarica

Opis oseb

Skupina otrok – v zgodbi se pojavi veliko število otrok, ki so si po značaju podobni, zaradi svoje značilnosti, da nimajo radi pospravljati copatov. Niso opisani posebej. Ker niso skrbeli za svoje copate, jim jih je Muca vzela, da jih nauči lekcijo in da bodo kasneje skrbeli za svoje stvari. Na koncu so dobili svoje copate in to čiste ter nove, zato so bili srečni in veseli.

Moj dežnik je lahko balon obnova

Jelka je preživela dan z igranjem na travniku tik ob potoku. Imela je šotor in šotor je bil v bistvu njen rumeni dežnik, ki ga je odprla. Veselila se je in skakala okoli majhnega rumenega dežnika in se igrala z majhno rdečo žogo.

Jelkini starši, teta, babica in dedek so skrbno bdeli nad deklico, da ne bi izgubila žoge, ker je bila žoga nova. Gledali so Jelko iz okna in vsakič so jo opozorili, da naj pazi na žogo, da je ne izgubi.

Jelka se je veselila, skakala, metala žogo, jo lovila z rokami in nato je žoga po nesreči padla v potok in voda jo je začela nositi, ter jo na koncu odnesla.

Jelka je sedela pod svojim dežnikom in ko so vsi začeli kazati na njo s prstom, ter jo spraševali, kje je žoga, je ona zaprla oči, zakrila obraz z dežnikom in zašepetala v njen dežnik, da lahko postane balon.

In to se je zgodilo. Dežnik se je napel in postal bolj izrazit. Jelka se je oklepala za njegov ročaj in vse bolj jo je nosil v zrak, med oblake. Dežnik se je vse bolj dvigoval in Jelka je še vedno v daljavi slišala glasove svojih najbližjih. Zaprtih oči se je vprašala, kam jo bo odpeljal dežnik. Kmalu so bili vsi na cesti in gledali, kako Jelko nosi dežnik vse bolj, v oblake.

Ko je odprla oči, se je Jelka nahajala visoko v zraku. Gledala je Ljubljano iz drugačne perspektive in vse se ji je zdelo zelo majhno. Hiše, travniki, otroci…

Ptice so priletele do nje in otroci so se čudili, kako ona lebdi in jo pozvali naj pride k njim. Ko je prišla do parka Tivoli, je pristala na cvetlični vrt. Toda to ni bil park Tivoli, to je bila dežela Klobukov. Na cvetličnem vrtu so rasli čudoviti klobuki v različnih barvah.

Jelka je zaprla dežnik in mislila, da je sama. Zelo je bila vesela, ko je videla otroke in to tiste iz njene ulice, s katerimi se ni smela igrati. Otroci so jo prosili, naj ostane z njimi in odločila se je ostati.

Odločili so se, da ji pokažejo deželo Klobukov in ji povedali, kako se nosijo klobuki. Namreč, klobuki so bili v tej deželi posebni in takšne vrste klobuka, ki si ga daš na glavo, postaneš to, kar je klobuk predstavljal. Tako je eden izmed fantov postal kapitan potniške ladje, drugi voznik, tretji pilot in ena deklica je postala balerina. Vsak je dal klobuk na glavo, odvisno od tega, kaj je želel postati.

Tako je eden od fantov dal klobuk na glavo in postal Vseviden. Lahko je videl, kje je Jelkina žoga in ji rekel, da se nahaja na drugi strani potoka in da se je zataknila ob kamen. Odločil se je, da si zaviha nogavice in Jelki prinese žogo.

Takoj po tem, so otroci rekli Jelki naj si izbere en klobuk, toda ni želela storiti tega, ker je imela svoj dežnik. Odločila se je samo, da izbere nekaj klobukov za svoje starše in ostale člane, privezala jih je na dežnik in z žogo poletela proti domu.

Ko se je vrnila, je iz zraka še vedno videla svojo družino, kako stojijo na cesti in čakajo jezno Jelko. Ko se je spustila, je Jelka takoj dala žogo babici v žep, mami je dala klobuk in počutila se je, kot najboljša mama v celi Ljubljani.

Še naprej je podarjala klobuke vsakomur. Dedek je postal general, kar si je želel celo življenje, babica se je pomladila, ko si je dala klobuk na glavo in si odvezala šal. Oče je postal diplomirani profesor in teta znana filmska igralka. Teta je bila posebno navdušena, ker bodo njene fotografije na naslovnici znane nacionalne revije.

Zadnji klobuk je Jelka dala svoji mlajši sestri Anki in ona si ga je veselo dala na glavo in odločila se je, da postane zlata ribica. Tako se je cela Jelkina družina spremenila. Ona ni želela vzeti klobuka, ker je imela svoj rumeni dežnik.

Mesto nastanka: travnik zraven potoka, v zraku – nad Ljubljano, Tivoli – dežela Klobukov

Čas nastanka: nedoločeno

Osebe: Jelka, mama, oče, babica, dedek, teta, Anka, otroci

Opis oseb

Jelka – glavna oseba zgodbe. Avtorica nam ni razkrila njenih zunanjih značilnosti, toda iz zgodbe smo izvedeli, da je vesela, igriva in domiselna. Cela njena družina gleda na vsak njen korak, zato se počuti malce osamljena in omejena. Ne sme se igrati z ostalimi otroki, zato dneve preživlja z razmišljanjem, kako naj se čimbolj zabava. Je predana in zelo ji je pomembna družina. Vsem je darovala klobuke, ko se je vrnila in zelo ji je bilo pomembno, da se pobota s svojimi družinskimi člani.

Jaz imam ti pa nimaš obnova

V bolnici na posteljah na nekem oddelku so ležali otroci, ki so bili bolni s škrlatinko. Za otroke so skrbeli zdravniki in medicinske seste. Negovali so jih in jim obljubljali, da bodo kmalu odšli domov.

To se je počasi tudi začelo dogajati. Otroci so z vsakim dnem postajali vse boljši in se počutili bolj zdravi. Ko jim je postajalo boljše, so tako bili vse bolj zgovorni in klepetavi in tudi bolj veseli. Skupaj s tem so se začeli tudi hvaliti.

Van se je začel hvaliti, da je močen in mogočen, vendar v primerjavi s tem je rekel, da bi lahko odnesel Bobija iz sobe skupaj s posteljo. Toda niti Bobi mu ni ostal dolžan. Rekel mu je, da bi ga lahko dvignil z levo roko skupaj z mizo in odnesel na cesto.

Miro je rekel, da to ni nič in da on vsak dan doma vadi moč z utežmi, tako da dviguje tiste s 100 kilogrami, ter Joško, ki še ni bil povsem zdrav, se je pohvalil, da ima doma vsa volka, ki se ga vsi bojijo, ko ga on pelje na sprehod.

Vsi otroci so se z nečem hvalili, tako dečki kot tudi deklice, edino Tinka je molčala. Ni se imela s čim pohvaliti. Doma je imela čudovito belo mačko in lutko iz cunj, toda to se ji je zdelo premalo za omenjati.

Tinki so se vsi smejali, da se nima s čim pohvaliti, ker je revna in zlasti so bile zlobne in grde deklice. Govorile so ji, da nosi mamine čevlje, ker so mamo videli na tržnici v prav takšnih čevljih, ko je prodajala borovnice. Na koncu so vsi počasi potonili v sanje, v hvaljenje kaj vse imajo in kritizirali Tinko, da ona nima nič.

Nad fantovimi posteljami so visele slike ptic. Naslikal jih je znan slikar, da bi vsaj malo razveselil otroke, ki ga preživijo v bolnici, ker otroci niso smeli nositi svoje igračke.

Naslednje jutro so zdravniki prišli pregledati majhne paciente in so bili presenečeni, ko nad posteljami hvalečih ni bilo slik ptic. Tudi otroci so opazili, da ni slik nad njihovimi posteljami in nič jim ni bilo jasno. Obrnili so se proti Tinki in nad njeno posteljo so bile vse slike ptic. Nad posteljami hvalečih je bilo s ptičjimi krempjami napisano “Bahač!”.

Otrokom je bilo zelo neprijetno in vsi so porumeneli od sramu, toda Tinki je odleglo. No čeprav ji je bilo malo lažje, ni mogla gledati, ko so njeni prijatelji ostali vznemirjeni. Razširila je roke in vse ptice s slik so ji poletele v naročje in ona jih je znova usmerila nad postelje svojih prijateljev. Tako je vse bilo, kot prej.

Zdravniki so odšli naprej in otroci so pregovorili Tinko, da jim nekaj pove. Odločila se je, da jim pove vse o lutki iz cunj in lepi beli mački.

Mesto nastanka: bolnica

Čas nastanka: nedoločeno

Osebe: Van, Bob, Miro, Joško, Daša, Mara, Tinka, zdravniki

Opis oseb

Skupina otrok, razen Tinke – radi so se hvalili in sebe so dajali v ospredje. Delajo se pomembne in ostale podcenjujejo. Posebno so se smejali Tinki, ki je bila revna, predstavljali so njeno revščino, toda niso gledali njene dobrote in druge lepe lastnosti.

Tinka – revna in skromna, deklica z dobrim srcem. Ni se želela hvaliti in ko se je odločila, da molči, so se ji vsi otroci začeli smejati. Ni jim zamerila, odločila se je vrniti ptice nad posteljami drugih otrok v sobi. Pokazala je svojim majhnim prijateljem iz sobe, da sta dobrota in plemenitost nad bogastvom in da bogastvo ni merilo dobrega srca nekoga.

Opomba o avtorju

Ela Peroci je slovenska pisateljica, ki se je rodila leta 1922 v Svetem Križu pri Rogaški Slatini.

Vedno je želela postati učiteljica, ampak da bi se ji izpolnila želja, je bilo potrebno malo več sreče. Prvič je morala prekiniti šolanje zaradi Druge svetovne vojne. Vendar po končani vojni, je nadaljevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani in končala študij iz pedagogike.

Takoj po diplomi se je zaposlila, kot učiteljica v Domu invalidne mladine v Kamniku. Delo na tem mestu je bilo za njo še posebej impresivno, zato je napisala en šokanten članek. Srečala se je z veliko otroki, ki jim je bilo onemogočeno običajno življenje.

Napisani članek je odmeval v javnosti, zato so jo pozvali k sodelovanju z znanimi slovenskimi revijami “Ciciban” in “Pionir”.

Kmalu zatem je začela pisati zgodbe za otroke in tako postala ena od najbolj znanih otroških slovenskih avtorjev. Za svoje delo je dobila veliko nagrad in njene zgodbe so prevedene v številne tuje jezike (hrvaški, nemški, italijanski, poljski, češki, francoski in mnogi drugi).

Slovensko ime njenih najbolj znanih zgodb, so pri nas prevedene, kot “Otroci lahko noč” je “Za lahko noč”.

Umrla je leta 2001 v Ljubljani.