Moj dežnik je lahko balon

Knjiga “Za lahko noč” je za otoke, v kateri so tri zanimive in napete zgodbe za otroke, “Muca Copatarica“, “Moj dežnik je lahko balon”, “Jaz imam ti pa nimaš“.

V zgodbi “Moj dežnik je lahko balon” lahko vidimo pravljične dele zgodbe. Ko so dekličini starši razjezili deklico, ker je izgubila žogo, se zateče v svoj domišljijski svet, kjer se vse njene želje uresničijo in na koncu se pobota s starši.

Moj dežnik je lahko balon obnova

Jelka je preživela dan z igranjem na travniku tik ob potoku. Imela je šotor in šotor je bil v bistvu njen rumeni dežnik, ki ga je odprla. Veselila se je in skakala okoli majhnega rumenega dežnika in se igrala z majhno rdečo žogo.

Jelkini starši, teta, babica in dedek so skrbno bdeli nad deklico, da ne bi izgubila žoge, ker je bila žoga nova. Gledali so Jelko iz okna in vsakič so jo opozorili, da naj pazi na žogo, da je ne izgubi.

Jelka se je veselila, skakala, metala žogo, jo lovila z rokami in nato je žoga po nesreči padla v potok in voda jo je začela nositi, ter jo na koncu odnesla.

Jelka je sedela pod svojim dežnikom in ko so vsi začeli kazati na njo s prstom, ter jo spraševali, kje je žoga, je ona zaprla oči, zakrila obraz z dežnikom in zašepetala v njen dežnik, da lahko postane balon.

In to se je zgodilo. Dežnik se je napel in postal bolj izrazit. Jelka se je oklepala za njegov ročaj in vse bolj jo je nosil v zrak, med oblake. Dežnik se je vse bolj dvigoval in Jelka je še vedno v daljavi slišala glasove svojih najbližjih. Zaprtih oči se je vprašala, kam jo bo odpeljal dežnik. Kmalu so bili vsi na cesti in gledali, kako Jelko nosi dežnik vse bolj, v oblake.

Ko je odprla oči, se je Jelka nahajala visoko v zraku. Gledala je Ljubljano iz drugačne perspektive in vse se ji je zdelo zelo majhno. Hiše, travniki, otroci…

Ptice so priletele do nje in otroci so se čudili, kako ona lebdi in jo pozvali naj pride k njim. Ko je prišla do parka Tivoli, je pristala na cvetlični vrt. Toda to ni bil park Tivoli, to je bila dežela Klobukov. Na cvetličnem vrtu so rasli čudoviti klobuki v različnih barvah.

Jelka je zaprla dežnik in mislila, da je sama. Zelo je bila vesela, ko je videla otroke in to tiste iz njene ulice, s katerimi se ni smela igrati. Otroci so jo prosili, naj ostane z njimi in odločila se je ostati.

Odločili so se, da ji pokažejo deželo Klobukov in ji povedali, kako se nosijo klobuki. Namreč, klobuki so bili v tej deželi posebni in takšne vrste klobuka, ki si ga daš na glavo, postaneš to, kar je klobuk predstavljal. Tako je eden izmed fantov postal kapitan potniške ladje, drugi voznik, tretji pilot in ena deklica je postala balerina. Vsak je dal klobuk na glavo, odvisno od tega, kaj je želel postati.

Tako je eden od fantov dal klobuk na glavo in postal Vseviden. Lahko je videl, kje je Jelkina žoga in ji rekel, da se nahaja na drugi strani potoka in da se je zataknila ob kamen. Odločil se je, da si zaviha nogavice in Jelki prinese žogo.

Takoj po tem, so otroci rekli Jelki naj si izbere en klobuk, toda ni želela storiti tega, ker je imela svoj dežnik. Odločila se je samo, da izbere nekaj klobukov za svoje starše in ostale člane, privezala jih je na dežnik in z žogo poletela proti domu.

Ko se je vrnila, je iz zraka še vedno videla svojo družino, kako stojijo na cesti in čakajo jezno Jelko. Ko se je spustila, je Jelka takoj dala žogo babici v žep, mami je dala klobuk in počutila se je, kot najboljša mama v celi Ljubljani.

Še naprej je podarjala klobuke vsakomur. Dedek je postal general, kar si je želel celo življenje, babica se je pomladila, ko si je dala klobuk na glavo in si odvezala šal. Oče je postal diplomirani profesor in teta znana filmska igralka. Teta je bila posebno navdušena, ker bodo njene fotografije na naslovnici znane nacionalne revije.

Zadnji klobuk je Jelka dala svoji mlajši sestri Anki in ona si ga je veselo dala na glavo in odločila se je, da postane zlata ribica. Tako se je cela Jelkina družina spremenila. Ona ni želela vzeti klobuka, ker je imela svoj rumeni dežnik.

Mesto nastanka: travnik zraven potoka, v zraku – nad Ljubljano, Tivoli – dežela Klobukov

Čas nastanka: nedoločeno

Osebe: Jelka, mama, oče, babica, dedek, teta, Anka, otroci

Opis oseb

Jelka – glavna oseba zgodbe. Avtorica nam ni razkrila njenih zunanjih značilnosti, toda iz zgodbe smo izvedeli, da je vesela, igriva in domiselna. Cela njena družina gleda na vsak njen korak, zato se počuti malce osamljena in omejena. Ne sme se igrati z ostalimi otroki, zato dneve preživlja z razmišljanjem, kako naj se čimbolj zabava. Je predana in zelo ji je pomembna družina. Vsem je darovala klobuke, ko se je vrnila in zelo ji je bilo pomembno, da se pobota s svojimi družinskimi člani.

Opomba o avtorju

Ela Peroci je slovenska pisateljica, ki se je rodila leta 1922 v Svetem Križu pri Rogaški Slatini.

Vedno je želela postati učiteljica, ampak da bi se ji izpolnila želja, je bilo potrebno malo več sreče. Prvič je morala prekiniti šolanje zaradi Druge svetovne vojne. Vendar po končani vojni, je nadaljevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani in končala študij iz pedagogike.

Takoj po diplomi se je zaposlila, kot učiteljica v Domu invalidne mladine v Kamniku. Delo na tem mestu je bilo za njo še posebej impresivno, zato je napisala en šokanten članek. Srečala se je z veliko otroki, ki jim je bilo onemogočeno običajno življenje.

Napisani članek je odmeval v javnosti, zato so jo pozvali k sodelovanju z znanimi slovenskimi revijami “Ciciban” in “Pionir”.

Kmalu zatem je začela pisati zgodbe za otroke in tako postala ena od najbolj znanih otroških slovenskih avtorjev. Za svoje delo je dobila veliko nagrad in njene zgodbe so prevedene v številne tuje jezike (hrvaški, nemški, italijanski, poljski, češki, francoski in mnogi drugi).

Slovensko ime njenih najbolj znanih zgodb, so pri nas prevedene, kot “Otroci lahko noč” je “Za lahko noč”.

Umrla je leta 2001 v Ljubljani.