Nikolaj Vasiljevič Gogolj

Nikolaj Vasiljevič Gogolj je bil ruski pisatelj. Rodil se je 1. aprila 1809, v vasi Soročinci, v Poltavski guberniri, v Rusiji, v današnji Ukrajini. Rodil se je v obubožani plemiški družini in njegov oče je bil tudi pisatelj komedij in pesnik.

Gogolj je doma dobil zanimanje za literaturo. Po gimnaziji je študiral v Peterburgu, kjer se je spoznal z literaturo in kasneje postal profesor zgodovine na peterburški univerzi.

Svojo pripovedno pot je začel z zgodbami, z naslovom Večeri na pristavi blizu Dikanjke. Po neuspešnem predavanju na univerzi, se nato posveti samo književnemu ustvarjanju. Izda knjigi Arabeske in Mirgorod, v katerih prvič zazveni njegov grenki smeh.

Nato izidejo še znamenite Peterburške povesti, kjer izrazi vtise iz peterburškega življenja. Ena izmed njih je povest Plašč, kjer s toplim humorjem in sočutjem do trpečega človeka izoblikuje tip bednega malega uradnika, ki je prikrajšan za vse lepo. Njegovo največje delo je roman Mrtve duše, kjer je opisal svoj kritični odnos do ruskega življenja.

Nato je nekaj časa živel v tujini, zlasti v Evropi, v Rimu, a že takrat je bil močno bolan na živcih. Kasneje je odpotoval v Jerulazem in po vrnitvi iz njega živel v hudi depresiji. Izdal je še eno knjigo Izbrana mesta iz dopisovanja s prijatelji, kjer zagovarja fevdalizem in absolutizem, prešnje pisanje pa je razglasil za škodljivo. To je javnost obsodila, in kmalu izda še izpoved, kjer se opravičuje za to zmoto.

Zapade v hudo duševno krizo in 4. marca 1852 umre v Moskvi. V ruski književnosti pa ostane predhodnik realizma.