Mrtve duše je nedokončan roman Nikolaja Vasiljeviča Gogolja. Objavljen je bil leta 1842 in s pomočjo njega je Gogolj postavil temelje v književnosti ruskega realizma. Mrtve duše so pesmi sestavljeni iz treh delov, pri čemer je v drugem delu ostalo samo 5 odlomkov in o tretjem ni nobenega zapisa.
Prvi del romana je Nikolaj pisal skoraj sedem let v Parizu, Rimu in Švici. Zaradi vse bolj psihičnega nestabilnega stanja, je zažgal drugi del romana in potem kmalu umrl.
Mrtve duše predstavljajo družbeni roman skozi, katerega je Gogolj želel pokazati stanje tedanje birokratske in fevdalne Rusije. Glavni lik je nekdanji carinski uslužbenec Pavel Ivanovič Čičikov, kateri je zaradi tega, ker je sodeloval s tihotapci, moral opustiti delo, ki ga je delal.
Roman je eden od realistične literature, zaradi opisa tedanje moderne družbe in kjer je Nikolaj bil najbolj kritičen do lastnikov in njihovem načinu življenju, ter njihovih navad in razvad, katere so vse zastopane v anti-junaku Pavlu Ivanoviču Čičikovu.
Za razliko od Balzacovega dela “Oče Goriot”, v katerem bralec že na začetku ugotovi vse o glavnem liku, v “Mrtvih dušah” šele na koncu prvega dela romana spozna Čičikova, kdo je on in kaj je delal, ter kako je prišel do tega, da zdaj zbira mrtve med lutanjme po Rusiji.
V romanu se ne dogaja veliko tega, temveč je fabula sestavljena iz nekaj srečanj glavnega lika z drugimi osebami. Zaradi tega se roman primerja s pustolovskim romanom, ki temelji na niz dogodivščin glavnega junaka, ki je vedno v iskanju za nečem.
Roman “Mrtve duše” je znan po svoji pomanjkanosti resnosti in groteski in kjer pripovedovalec cel čas komunicira z bralcem in pojasnuje zakaj je za glavno osebo izbral Čičikova. Veliko ljudem bo všeč, ker je delo enostavno, da se lahko pove v nekaj stavkih. V znanem delu zato ne dominira zgodba, temveč umotvor. Kaj je umotvor?
Gre za obliko pripovedne proze, ki se usmeri na govor pripovedovalca, kar pomeni, da je v ospredju celotnega romana namesto fabule pravzaprav pripovedovanje. Pripovedovalec sebe cel čas postavlja v ospredje in besede izbira na način, da ustvarjajo zvočne efekte.
Mrtve duše obnova
Roman se začne s prihodom Pavla Ivanoviča Čičikova, nekdanjena carinskega uslužbenca obtoženega za krajo in korupcijo, v majhno mesto v Rusiji. Ker je spreten v komuniciranju z drugimi ljudmi in ima dobro razvite socialne spretnosti, ni potreboval veliko, da se zaradi svojih sladkih besed vključi v novo okolje.
Druži se z dostojanstveniki, gre na številna kosila in večerje, ter osvaja skoraj vse prebivalce. Prvi razloga prihoda v majhno mesto je čudna trgovina. Za kaj se gre in kaj Čičikov dela cel čas? Iz različnih plemičov in drugih podeželskih gospoda on pravzaprav kupuje “mrtve duše”.
Čas, ki ga je Gogolj opisal v romanu predstavlja obdobje, ko je v Rusiji še vedno obstajalo tlačanstvo in se je, da ko so kmetje umrli, to ni bilo nikjer zabeleženo, zato se je tako lahko zgodilo, da kmetje, ki so mrtvi, so bili še vedno na popisu živih.
Tu nastopi Čičikov, ki išće od njihovih lastnikov, da mu prepustijo te mrtve duše, z majhnim plačilom ali brez, ker jih Čičikov s tem dejanjem osvobaja davkov, ki jih morajo plačati za vse umrle kmete.
Kaj je resnični namen Čičikova? Želi se dokopati do posestev, kjer država za nizko ceno nudi zemljišče. Njemu so mrtve duše potrebne, ker bi jih prijavil, kot svoje kmete, zaradi česar bi na koncu dobil bančno posojilo. Na začetku je šlo vse tako, kot si je zamislil in se je zdelo, da ne bo nobenih problemov.
Odide s svojim služabnikom k lastnikom zemljišč, ki jih je pred tem spoznal v mestu in Mamilov eden od lastnikov, mu da svoje kmete brezplačno. Čičikov odide naprej in ko je padla noč, ter ni več vedel kje je, je prišel do posesti vdove Korobočke, ki jo je kljub temu, da ji je bila cela ideja sumljiva, uspel pregovoriti, da mu proda kmete.
Po vdovi se je napotil proti arogantnem in vedno pijanemu lastniku Nozdrjovu, s katerim se je sprl in skoraj dobil udarce. Obiskal je še nekaj lastnikov in z večjim ali manjšim uspehom uspel zbrati “mrtve duše”. Bil je toliko sposoben, da je pregovoril mestno administracijo, da mu po krajšem postopku izda vse potrebne dokumente za prenos lastništva nad pridobljenimi kmeti.
Ko se je zdelo, da je končno uspel in da je pridobil ugled, je sledil neuspeh, ker se je izvedelo vse o čudnem trgovskem manipuliranju. V zadnjem času pobegne iz mesta, da bi pobegnil pred aretacijo in po nekem času poskuša isto, toda v drugem mestu.
Spoprijateljil se je z nekaj lastniki in se dogovoril za predajo “mrtvih duš” in z enim lastnikom je bil toliko dober, da je nekaj časa preživel pri njem. Ker je cel čas razmišljal samo o trgovini, je Čičikov želel zgladiti prepir med prijateljem Tentjotnikovim in Betriščem, s čigar hčerjo bi se moral poročiti.
Prav tako kot prej, ko se je zdelo, da je uspel, Čičikov pade v težave, ker so odkrili goljufije in zaradi zlaganih oporok končal v zaporu. Potem, ko je mislil, da je vsega konec, se uspe rešiti s pomočjo lokalnega bogataša Murazova. Čičikov se usede v kočijo in tu se ustavi rokopis romana.
Vrsta dela: roman
Čas nastanka: prva polovica 19. stoletja
Mesto nastanka: manjša mesta v rusiji
Glavna oseba: Pavel Ivanovič Čičikov
Pavel Ivanovič Čičikov je glavni lik romana “Mrtve duše” okoli katerega se vrti celoten roman in čeprav se v romanu spominja tudi druge osebe, so samo en del, ki napolnijo zgodbo in zahvaljujoč katerim bralec lahko dobi bolj jasno sliko o tem, kdo je bil pravzaprav Pavel Ivanovič Čičikov.
Z razliko od drugih romanov in ostalih vrst književnih del, kjer so glavne osebe hkrati tudi junaki in pozitivni, je Čičikov opisan, kot anti-junak ali kot človek, kakršnega lahko srečamo v pravem življenju in ki je ugotovil, da se samo z nepoštenim načinom in vprašljivimi metodami lahko pride do uresničenja cilja, v upanju, da pri tem ne bo odkrit.
Kdo je Čičikov? On je bivši carinski uslužbenec, ki je zaradi nezakonitih del, kot je kraja, dobil odpoved in mora zdaj najti nov način, kako zaslužiti za življenje. Ker v sebi ni imel preveč pomislekov in se ni toliko ukvarjal z moralo, se je odločil, da postane ugleden član družbe, zahvaljujoč najnovejši prevari, ki se jo je spomnil.
Vedel je, da mora najprej začeti v manjših mestih, kjer ga nihče ne pozna in kjer je zahvaljujoč svojemu šarmu in sladkimi besedami, dosegel cilj. Pravzaprav zaradi socialnih veščin, ki jih je obvladal v nulo, je uspel načrtovati in zavedel številne lastnike.
Čeprav je pravica včasih počasna, ona sčasoma pride, tako je Čičikov ujet pri prevari in da pobegne pred zaporom, zbeži iz mesta, ter odide v drugo mesto. Kljub temu, ker je skoraj ujet, ne načrtuje odnehati, temveč nadaljuje po starem, le z novimi ljudmi.
Na koncu konča v zaporu, toda seveda se izvleče. Ker roman ni končan, se domneva, da se Čičikov ni spremenil in da je do konca življenja poskušal na nepošten način pridobiti ugled v družbi.
Opomba o avtorju
Nikolaj Vasiljevič Gogolj je bil ustanovitelj ruskega realizma. Rodil se je 31. marca 1809, v Veliki Soročinci, v Ukrajini, ki je bila v času njegovega rojstva del velikega ruskega imperija.
Ko je končal z izobraževanjem, v starosti devetnajstih let, je odšel v Peterburg in po številnih poslih, med katerimi je bil tudi v poskusu, da postane igralec, je začel delati v državni službi na mestu uradnika.
Medtem, ko je delal v državni službi, je na svoje stroške objavil srednješolsko pesem, ampak zato, ker ni bila dobro sprejeta, je Gogolj zažgal sve kopije in začel razmišljati o tem, da se preseli v daljno Ameriko.
Nekaj let je delal v državni službi in nato se je odločil, da je prišel čas za spremembo, zato je začel poučevati zgodovino v internatu za ženske in vzporedno je delal, kot zasebni učitelj za otroke bogatih. V tem času je objavil zbirko novel “Večeri na pristavi blizu Dikanke”. Kmalu je postal znan v literarnih krogih in postal prijatelj s Puškinom.
Leta 1835 je objavil zbirko zgodb “Mirgorod”, kjer je tudi delo “Taras Bulba”, ki bo leta 1842 razširjeno v roman. Istega leta je objavil tudi “Arabeske” z eseji in zgodbami. Nato začne cikel “peterburške zgodbe” in najbolj znane so “Plašč” in “Nos”.
Leta 1836 sledi uspeh komedije “Revizor”. Predpostavlja se, da je za njegovo idejo za omenjeno komedijo dal Puškin, kot tudi za roman “Mrtve duše”. Gogolj si jih je zamislil, kot “Božanski komediji” od Danteja.
Mrtve duše so zato morale imeti tri dele, od katerih je bil samo prvi končani del objavljen leta 1842, moral bi biti, kot Pekel. Na drugem delu, je delal več, kot deset let in sčasoma je od liberalca postal fanatični vernik in konservativen, ter privrženec cerkve. Zaradi tega je leta 1848 odšel na romanje v Palestino.
Predpostavlja se, da je pod vplivom enega izmed duhovnikov zažgal drugi del “Mrtve duše” in kmalu je 4. marca 1852 umrl.
Dodaj odgovor