Knjiga “Zgodba o kralju Arthurju in njegovih vitezih “Howarda Pyleja predstavlja tisočletno legendo, ki ima svoje oboževalce tudi danes. Kralj Arthur kot zgodovinska oseba se pojavi okoli leta 500 kot kralj keltskega Brita. V 8. stoletju postane glavni junak številnih legend, ki ga prikažejo kot slavnega, pogumnega in modrega vodja Britancev. Imel je nalogo, da brani tisto kar je ostalo od rimsko – krščanske civilizacije v Britaniji iz strani Anglosasa.
Nam je najbolj znana verzija legende v kateri je prikazan kot mladenič, ki je izvlekel meč iz kamna in postal kralj. Arthur se je nato poročil z ljubko gospo Guinevero in njegovi najbolj pomembni pripadniki so bili vitezi. Vitezi so se zbirali za Okroglo mizo, ki ji je predsedoval Arthur. Njegovo orožje je bil čudežen meč Excalibur in življenjska naloga je bila, da najde Sveti gral. Bil je priljubljen pri celotnem narodu, ki ga je spoštoval in mu izražali zaupanje. Njegovi modrosti so častili najbolj vplivni ljudje. Sam je sprejemal in spreminjal zakone, sodil in delil pravico, toda spoštoval je svoje ljudi. Takšen koncept se bo obdržal tudi v kasnejših umetniških interpretacijah te legende.
Ta roman nam daje pogled ne le v življenje enega posameznika, temveč tudi v življenje, psihologijo in običaje srednjeveškega življenja na dvoru in okoli njega. Naučimo se nekaj o standardih življenja, razslojevanju družbe in odnosu med člani različnih družbenih slojev. Skozi osebe vitezov izvemo o njihovem življenju, njihovem veselju, žalosti, strahovih in željah. Avtor je še posebej izbral tiste viteze, ki so na nek način bili pomembni avtorju in je skozi njihova življenja je projiciral navedene elemente človečnosti, najbolj pogoste kot ideale. Roman vsebuje noto fantastičnega zaradi svoje vrste, toda ko govorimo o osebah se tu vidi realistična tehnika karakterizacije, ker so posamezniki prikazani kot ljudje iz krvi in mesa, nagnjeni k napakam, zmotljivi in slabi pred izzivi, katere pred njih postavlja življenje. Med temi osebami nastajajo prijateljstva, razvija se ljubezen in sovraštvo, ustvarjajo se običajne in neobičajne pustolovščine in razpravlja se o vsakodnevnih temah.
V to realistično temo so vključeni tudi fantastični elementi, ki romano dajejo dinamiko in avanturistični elementi so tisti, ki vodijo zgodbo. V zgodbo so postavljene osebe kot so vila, čarovnica, starka ki spreminja podobo, samotnik… vozlišča so fabule na katerih se odpira prostor za nadaljevanje razvoja zgodbe. Tisto kar zagotovo ustvarja noto mistike je motiv, ki je še danes v raziskovanju številih znanstvenih študijah iz različnih področij in to je Sveti gral. Zakaj je sploh Sveti gral vključen v zgodbo? Legenda je iskala globji pomen in je dodala Sveti gral kot simbol prave veljavnosti viteza. On je ta ideal h kateremu stremijo vsi vitezi. Iskanje za njim postane osrednji problem vitezov Okrogle mize: potrebno ga je najti, zaradi odkupa grešnikov med katerimi so tudi Arthur in Guinevera ter Lancelot.
Obstajajo mnenja v katerih so vzporednice med Kristusom Odrešenikom in njegovimi apostoli ter med kraljem Arthurjem in njegovimi vitezi. Kot so Kristusovi apostoli stremeli k moralni popolnosti svojega učitelja, tako tudi vitezi Okrogle mize stremijo k viteški popolnosti svojega gospodarja. Kljub številnim interpretacijam njegovega življenja in dela, se v enem lahko strinjamo: za naše sodobno razumevanje je kralj Arthur postal simbol kolektivne zavesti. Simbol junaštva, veljavnosti in zvestoba svojemu ljudstvu.
Vrsta romana: viteški roman
Mesto nastanka: Britanija, gozdovi, dvorci različnih vitezov
Čas nastanka: srednji vek
Tema: pustolovščine kralja Arthurja in njegovih privržencov
Ideja: potrebno je živeti življenje kot vitez – razburljivo in častno
Kratka vsebina
Knjiga o kralju Arthurju
1. Kraljevska čast
V starih časih v kraljestvu Britanije je živel kralj Uther-Pendragon, ki je svojo moč pridobil s pomočjo čarovnika Merlina in slavnega viteza Ulfiusa. Merlin je bil modrec, človek s sposobnostjo predvidevanja in Ulfius časten plemič ter slaven vitez. Onadva sta dajala dobre nasvete zaradi katerih je kralj tudi bil uspešen. Kralj se je kmalu poročil s prelepo gospo Igraino s katero je dobil sina. Kljub veliki sreči in dobremu toku življenja je Merlin svojemu gospodarju in prijatelju napovedal, kako bo kmalu zbolel in umrl. Številni sovražniki bodo imeli na metku njegovega šibkega otroka, zaradi tega je Merlin svetoval, da svojega sina zaupa njemu in siru Ulfiusu. Onadva ga bosta skrivala do časa, ko bo država znova potrebovala kralja, kateri ji bo vrnil dostojanstvo in mir.
Kralj je umrl kot je bilo napovedano in kraljestvo se je znašlo sredi velikih nemirov, kot da bi se naenkrat vsak kralj spopadel s svojim sosedom in zlobni vitezi ter baroni so ropali po poteh. Osemnajst let je kraljestvo tonilo v bedo, žalost, boj in smrt. Vse dokler se nadškof iz Canterburyja ni odločil za odpravo tega dejstva. Poklical je Merlina in prosil za nasvet. Merlin mu je rekel, da mu je njegov duh preroštva napovedal, da bo kmalu prišel kralj iz Uthera iz Pendragonove vrste, ki bo končal to bedo. S svojo umetnostjo manipuliranja s čarovnijami je pred vrata katedrale postavil nalogo, katera je morala razkriti novega kralja. Kaj je to modri Merlin storil? S svojo čarovnijo je pred cerkvijo ustvaril nakovalo in v njem zaboden meč. Okoli meča je z zlatimi črkami napisal: “Kdor ta meč iz nakovala potegne, tisti je po rodu pravi kralj Anglije.” In tako bo.
Nadškof je poklical celotno ljudstvo, da se okoli Božiča pripravlja na to nalogo. V Londonu se je zbralo veliko število pontencialnih kraljev, toda le eden izmed njih je bil tisti pravi. Med številnimi izzivalci se je znašel tudi sir Kay, sin Ectora iz Bonmaisona, ki ga je spremljal njegov mlajši brat Arthur, ki mu je služil kot veleposestnik. London je bil do Božiča napolnjen s številnimi veleposestniki, ki so upali na povečanje njihovega družbenega statusa. Ko je nadškof videl kolikšno je njihovo število, se je odločil, da organizira dostojanstven in plemenit turnir. Ustrezno področje je bilo predvideno za tekmovanje, tri dni pred preizkušnjo meča in nakovala. Sir Kay je prosil očeta, da mu dovoli udeležbo, kljub temu, da je njegovo življenje izpostavljeno nevarnosti. Sir Ector se je s tem strinjal s ponosom in Arthur ga je še naprej spremljal kot veleposestnik.
Prišel je čas boja in sir Kay je sodeloval v skupini v kateri je bilo manj vitezov. Sulice so pokale, vitezi so padali pod kopiti konj, toda sir Kay se je obdržal pogumno in dostojanstveno. Na žalost ga sreča ni dolgo spremljala. Odpravil se je na sir Balamoreigna, pomembnega viteza in v boju z njim je zlomil ročaj meča. Kipeč od jeze zaradi udarca je sir Balamoreign odšel za Kayom. Ker ni imel meča je prosil Arthurja, da mu hitro poišče novega v šotoru. Na poti do šotora se je Arthur spomnil tistega, ki je bil zaboden pred cerkvijo, ter je pohitel tja: “Odšel bom tja in vzel meč, če bom lahko, ker on bo zagotovo v veliko pomoč mojemu bratu, da z njim dokonča svoj boj.” S tem dejanjem je Arthur zapečatil svojo usodo.
Z lahkoto je izvlekel meč in ga predal bratu, ki ga je gledal začudeno. Ugotovil je, da brat ne razume teže tega dejanja, zato se je odločil, da to izkoristi v svoje lastne sebične namene in ga predstaviti kot svoje delo. Arthurja je poslal po očeta in mu svetoval, da o tem nikomur nič ne govori.
Ko je pripeljal sir Ectora je bil on v šoku, ko je ugotovil kaj njegov sin drži v roki. Sir Kay ga je prepričeval, da je pravzaprav on izvlekel ta meč. Da bi prepričal očeta o “resničnosti” svojih besed, se je odločil, da mu to dokaže tako, da je meč znova zabil nazaj na njegovo mesto. Če je to lahko storil Arthur je mislil, zakaj tega ne bi mogel tudi on? Poskušal je z vso svojo močjo, da bi zabil meč v gladko površino nakovala, toda ni mu uspelo. Mladi Arthur je prišel, da pojasni situacijo in ponudil, da on zabije ter izvleče meč. Potem, ko znova storil čudež, mu je Ector kleče priznal, da on ni njegov oče in da po njegovih žilah teče kraljevska kri. Ko je Arthur slišal to novico je zajokal in Ector mu je povedal vse o njegovem otroštvu in kako je prispel na njegov dvor. Ampak njegovo razpoloženje se ni niti malo izboljšalo, ker je izgubil očeta in imeti očeta, mu je bilo najbolj pomembno od same krone.
Približeval se je čas Božiča in številni veleposestniki so preizkušali izkoreniniti meč iz nakovala. Med številnimi junaki so bili kralj Lot Orkneya, Urien in ostali. Ko so spoznali, da številni junaki ne morejo izvleči meča, se je začelo postavljati vprašanje: “Kdo bo naslednji kralj?” Nezadovoljstvo med ljudstvom se je vse bolj povečevalo in močni ljudje so trdili, da se Merlin želi le norčevati iz njih. Merlin je nato razkril Arthurjevo identiteto in Arthur je vsem dokazal, da je sposoben izvleči meč, ga znova vrniti in tako postati nov kralj Anglije. Nekateri kralji in vojvode niso odobravali novega kralja in so besno zapustili mesto, ter se pritoževali, da je Arthur premlad, da bi bil kralj.
Sir Ector in Kay sta bila prav tako žalostna, ker s svojim položajem nista bila več tako blizu Arthurju. Celotno ljudstvo je slavilo Arthurja in njegovo kronanje. Kasneje je večkrat ponovil preizkušnjo, da bi potrdil svoj položaj in vsakič je opravil izpit. Seveda so obstajali tudi nasprotniki, ki so nasprotovali njegovemu kronanju, toda ljudstvo je bilo v glavnem z Arthurjem. Poleg tega se je združil s številnimi kralji in jih z njihovo pomočjo premagal. Na dvor je pripeljal svoja nečaka – Gawaineja in Gaherisa, ter kasneje bosta ta dva fanta postala častna viteza. Sir Kay je postal upravitelj dvora, sir Ulfius oskrbnik in Merlin je s svojo modrostjo zasedel mesto svetovalca. Arthur je s svojo nežno, toda po drugi strani s srčno osebnostjo vladal svojemu ljudstvu in ljudstvo mu je vračalo veliko ljubezen in spoštovanje. Toda kljub njegovi posebnosti, mu sreča ni bila vedno naklonjena, kar se bo videlo v nadaljnih poglavjih.
2. Meč
Arthur je neko pomlad s dvorskim spremstvom potoval skozi del Anglije v bližini gozda Usk. Ustavili so se pod drevesom, da bi se spočili. Medtem, ko so veselo govorili sta v njihovo družbo prišla ranjeni vitez in njegov zaščitnik. Čudovita viteška obleka je bila prekrita s škrlatom, ki mu je tekel iz bedra. Ponudili so jima potrebno pomoč in pri tem jim je njegov zaščitnik povedal, kaj se je zgodilo.
Napotili so se v iskanje za pustolovščinami in prišli na lep gozdni dvorec, ki se je nahajal v dolini. Nasproti so jim prišle tri lepo oblečene dame in povedale, da se v bližini nahaja most na katerem bodo zagotovo našli pustolovščino. Sredi mosta je bil veliki ščit in na njem napis: “Kdor po tem ščitu tolče, na svojo odgovornost to stori”. Ko je sir Myles prebral te besede je udaril po ščitu in iz omenjenega dvorca je prijahal Črni vitez. Zagrozil je sir Mylesu, da mu bo zaradi njegove arogance vzel ščit in ga obesil na jabolko, na katerem so že viseli številni ščiti. Sir Myles je pristal na boj s Črnim vitezom in na koncu je skoraj izgubil življenje in čast.
Kralj Arthur je takšno dejanje štel za sramotnega, saj se je zgodil v bližini njegovega dvora. Sir Griflet je prosil Arthurja, da mu omogoči čast in mu dovoli obračun s Črnim vitezom. Arthur se nerad strinja, vedoč v svojem srcu, da Griflet ni dovolj sposoben s tem orožjem. Njegov sum se kasneje izkaže za točnega. Kralj se je odločil, da prevzame stvar v svoje roke in odide obračunat s Črnim vitezom. Na poti do dvora je prišel do Doline Veselja, kjer so ga čakale tri dame. Pogostile so ga, kjer je bogato jedel in pil. Poleg lepih dam je srečal tudi tri barabe, ki so tekle za nemočnim starčkom. Na koncu se je izkazalo, da je ta starec Merlin. Končno je prišel do dvorca Črnega viteza in ga kot tudi njegov predhodnik pozval na dvoboj.
Dolgo sta se borila, lomila kopja, da bi na koncu prešla na mečevanje. Arthur je v tem boju pridobil težke rane in Črni vitez mu je ponudil, da mu preda ščit, da bi ga prikrajšal za življenje. Takšna rešitev za Arthurja ni prišla v poštev, njegova kraljevska čast mu tega ni dovolila. Sreča je bila delno na njegovi strani in je uspel zrušiti Črnega viteza na tla in razkril njegovo identiteto, tako da mu je odstranil čelado. To je bil sir Pellinore, isti tisti velikan, ki je dvakrat vodil vojno proti Arthurju. Sreča ni dolgo trajala in je izguba krvi premagala Arthurja. Sir Pellinore je izkoristil situacijo in odšel na njega, v želji končati njegovo življenje. Merlin je v zadnjem trenutku vrgel urok na sir Pellinoreja in rešil Arthurja. Odpeljali so ga k puščavniku, ki mu je rešil življenje. Ta puščavnik je bil toliko svet, da bi mu tudi živali prihajale, medtem ko bi bral svoj molitvenik. Njegova osebnost in dober glas je pripeljala tudi gospo Guinevero do njegovega prebivališča. Tam je srečala Arthurja in on je obljubil, da ji bo služil do konca življenja.
Ko je Arthur ozdravel se je v njem pojavila želja, da se še enkrat preizkusi v boju s Pellinorejem. Merlin ga je poskušal odvrniti od njegove namere, toda ko je videl, da to ni možno, mu je rekel, da v nekem delu gozda nahaja nasad Arroy in v njem jezero, ki je skrivalo legendarni meč – Excalibur. Arthur je sledil beli srni in ona ga je pripeljala do paža, ki mu je pripravil pojedino. Kasneje se je odpravil v nenavadno deželo v kateri je tudi našel Excalibur. Ni vedel, kako bo prišel do njega, ker se je nahajal na sredini jezera. Medtem, ko je tako razmišljal se je prikazala Gospa iz Jezera, kateri lasje so bili kot svila in črni, da bolj črni ne bi mogli biti. On ji je povedal, kaj se mu je zgodilo in da mu je Merlin povedal za Excalibur. Gospa iz Jezera se je odločila, da mu pomaga. Poklicala ga je k čolnu in Arthur je dobil svoj Excalibur.
Poslovil se je z gospo in prenočil pri puščavniku, ter končno pozval viteza, kateri tokrat ni imel možnosti proti Arthurju. Sir Pellinore ga je prosil, da ga prikrajša za življenje in v zameno je Arthur vzel njegova dva sinova kot talca. Kasneje sta onadva postala zelo slavna viteza. Merlin in Arthur sta se vrnila v gozd z velikim veseljem. Merlin je kralju Arthurju povedal o posebnostih meča – iz takšnega materiala je, da lahko prepolovi perje in železno palico, ter njegov ovoj ščiti nasprotnike v boju.
3. Gospa
V svojem dvoru v Carelonu je Arthur pripravljal slavje na katerem so bili pristoni številni pomembneži. Njihovo slavniško razpoloženje je razbil glasnik kralja Leodegranceja iz zahodnih držav. Kralja je prosil za pomoč, ker ga Ryence, kralj iz Severnega Walesa napada in mu postavlja zahteve. Od njega je zahteval velik del zemlje Cameliarda in roko gospe Guinvere. To je razjezilo Arthurja, ker je od tistega dne, ko je ranjen ležal v mislih nosil gospo Guinevero, ki se mu je prikazala kot angel. Poklical je Merlina, sir Ulfiusa in sir Kaya, da pridejo in jim ukazal, da zberejo veliko vojsko, ki jo bodo odpeljali v Tintagalon, medtem ko on in Merlin odideta na potovanje in na katerega sta odpeljala tudi sir Gawaineja in sir Ewaineja.
Ko so prišli v Tintagalon je Arthur Merlinu odprl svoje srce in mu priznal, da je Guinevera najlepša ženska, ki jo je videl in da do nje čuti le ljubezen. Povedal mu je, da jo želi za ženo od tistega trenutka, ko mu je zdravila rane v puščavnikovi koči. Merlin je imel razumevanje do čustev njegovega gospodarja, zato se je odločil, da mu pomaga. Izkoristil je svojo čarovnijo, da bi ga prikril. Tako bi Arthur vsakodnevno neprepoznan iz strani drugih lahko ostal v bližini svoje gospe. Arthur se je preoblekel in se napotil v Cameliard, ter se tam zaposlil kot pomočnik vrtnarja. Od Merlina je dobil kapo, ki ga je naredila za enostavnega fanta, medtem ko jo je nosil, zaradi tega je Arthur zelo lahko našel delo. Nikomur ni niti predvideval, da se pod kapo skriva kralj.
Nekega jutra je gospodarica v službi gospe Guinevere odkrila viteza, kako se umiva z vodo iz pipe, toda Arthur jo je s svojo modrostjo in iznajdljivostjo zavedel. Vse to je dekle povedala svoji gospe, da ga je pomotoma zagledala, ko je šla mimo vrtnic. Kot tudi njeno gospo jo je uspel prevarati tako, da bi se vsakič, ko bi jo slišal, da prihaja, kmalu preoblekel v vrtnarjevega pomočnika in se delal norega, medtem ko bi odgovarjal na njena vprašanja. Pred gospo Guinevero kljub dvorskemu protokolu je nosil kapo in zaradi tega so ga številni dvorjani kritizirali. Da bi ga ujeli v past nekega soparnega popoldneva je Guinevera poslala gospodično Melliceno, da odide in pove vrtnarjevemu fantu, da ji nabere košaro svežih rož in okrasi njeno sobo v stolpu. On se je prikazal in znova ni želel odstraniti kape iz glave pred njo. Dame v spremstvu gospe Guinevere so ga napadle, na kar jim je odgovoril, da ne more dati kape iz glave, ker ima na glavi grdo mesto. Dovolila mu je, da nosi kapo in potem mu je ukazala, da prinese rože. Na prevaro mu je vzela kapo in ko je videla, kdo je pravzaprav pod njo, je zastala od šoka. Na srečo niti ena izmed teh dam ni vedela, da pred njimi stoji kralj Arthur in Guinevera se je delala kot da se ni nič zgodilo. Prosila je dame, da o tem dogodku nikomur ničesar ne govorijo.
Na dvor je kmalu prišla težava v obliki kralja Reynecceja in grofa Mordaunta, ki sta prišla poračunat svojo obljubo. Prišla sta do dvora kralja Leodegranceja, ki je vedel, da obisk tih dveh mož pomeni le težavo. Rekla sta, da bosta na njegovem dvoru ostala 5 dni, v katerih jima mora dati svoj odgovor, če bo sodeloval v dvoboju ali ne bo. Pred dvorom je bil postavljen njun šotor, v katerem so jedli, pili, peli in se veselili. V tem času je bil kralj Leodegrance v mukah, ker ni vedel, kaj storiti. Vse to oporekanje grofa Mordaunta je opazoval Arthur in čakal na svojo priložnost. Grof je še naprej provociral z vprašanji, če obstaja en vitez znotraj teh zidov, ki bi imel dovolj poguma, da mu nasprotuje. Arthur je vedel, da v bližii živi bogat trgovec z imenom Ralph iz Cardiffa in je odšel k njemu, da kupi oklep. Na sebi ni imel nobene funkcije, tako da ga trgovec ni mogel prepoznati. Vzel je beli oklep in odšel do gospe Guinevere. Od nje je zahteval, da postane njen zaščitnik. Na njegovo ponudbo je pristala in v zameno mu je dala biserno ogrlico. V trenutku, ko je grof pomislil, da je zmaga njegova je za železnimi vrati prihajal Beli vitez, pravzaprav Arthur. Zavrnil je, da se predstavi vitezu in po krajšem verbalnem napadanju je odšel v dvoboj. Kralj Arthur je brez malo težav premagal grofa Mordaunta in zdrobil njegov ponos. Ljudstvo je vzklikalo od sreče in kralj Leodegrance si je oddahnil. Vojvoda iz Umbere ni umrl, toda zato ni prišel k zavesti vsaj dve uri. Ko je videl, da njegov sovražnik ni mrtev, je odjahal iz tega mesta.
Dan je bil čudovit in kot nalašč za nove pustolovščine. Ptice so veselo prepevale in sonce je s svojo toplino božalo zemljo. Prav pravljična idila. Arthur je jahal v uživanju tega lepega dne, vse dokler ni pred sabo opazil visok stolp, ki se je dvigal v nebo. Na balkonu stolpa so bile tri dame oblečene v zeleno obleko. Na cesti nasproti gradu je bil en vitez, ki je v rokah držal lutnjo in zabavljal dame. Ko se mu je primaknil malo bližje je videl, da je to sir Geraint, sin Erbinov. Ko ga je Geraint opazil, se je odločil, da bo svoje dame še bolj zabavljal, tako da se bo Arthur bojeval z njim. Geraint je pozval Arthurja z besedami, da so njegove dame lepše od njegovih. Arthur se ni predstavil, temveč je veselo sprejel njegov izziv pod zahtevo, da če ga premaga, mora biti njegov služabnik sedem dni. Potem sta odšla v dvoboj v katerem je Geraint izgubil. Sedaj je moral ubogati Arthurjeva navodila. Poslal ga je, da postane služabnik njegovi dami Guineveri in ko pride k njej, naj ji pove, da ga on pošilja. Isto stvar je storil s sir Gawainom in sirom Ewainom, ko ju je srečal. Od svojih dvobojev je odšel z veseljem v srcu in kmalu je sledila nova pustolovščina.
Na poti do gozda je opazil ščit z napisom: “Kdor udari po tem ščitu, mu v življenju nevarnost preti”. Arthur je sprejel izziv, udaril po ščitu in prijahal je Beli vitez ali sir Pellias. Arthur je tudi njega premagal in ga poslal k svoji dami. Gospa Guinevera se je čudila tolikšnemu številu služabnikov. Po glavi se ji je nenehno vrtela misel o tem, kdo je ta slaven zaščitnik, toda v vsakem primeru ji je bilo všeč, ker je njemu dala svojo ogrlico. Kralj Arthur je pustil svoj oklep pri drvarju, pri katerem je prenočil in se znova preoblekel ter odšel v Cameliard.
Ko se je Arthur vrnil ga je pričakal jezni vrtnar in ga kregal, da se spet ne izgubi. Povedal mu je, da je bil nesramen in v trenutku, ko ga je poskušal udariti se je v Arthurju prebudil kraljevski ponos in je napadel vrtnarja. Njegova vila je pritegnila pozornost. Vrtnar se je pritožil gospe Guneveri. Ona mu je obljubila, da bo vrtnarja okregala. Medtem, ko je hodila z novimi služabniki je izkoristila priložnost, da ga okrega pred vsemi. Sir Gawaine ga je osebno napadel, medtem ko je Guinevera poskušala umiriti strasti. Kmalu je grof Maordaunt, potem ko si je opomogel od ran, prišel pozdraviti svoj ponos. Kralju Leodrgranceju je postavil nov izziv. Ali se bo bojeval z njim in njegovimi vitezi ali pa mu bo vzel vse imetje. V tej težavi se je kraljica Guinevera spomnila svojih služabnikov in jih prosila za pomoč. Oni so jo zavrnili z argumenti, da so se strinjali s tem, da služijo njej in ne kralju, ter da so zavezani le k kralju Arthurju. V tem pogovoru je bil posebno neprijeten sir Gawaine, ki je kraljico pripeljal do solz. Med celotnim tem časom je Arthur vedel za kaj se gre in je poslal vrtnarja z zahtevo k gospe Guineveri. Rekel je, da želi, da ga s štirje vitezi služijo in ga obravnavajo kot kralja medtem, ko obeduje. S sporočilom je poslal tudi njeno ogrlico. Gospa je bila sedaj prepričana, da sta Beli zaščitnik in vrtnarjev pomočnik ena oseba. Tako je tudi storila. Poslala je viteze z najboljšo hrano, postreženo v srebrnih posodah, da služijo Arthurju. Oni so bili žalostni z njeno zahtevo, pritoževali so se in ji grozili z maščevanjem. Do Arthurja so bili nesramni in mu grozili s smrtjo. Ko so prišli tik pred gozdom je Gawaine začel znova groziti. Arthur je zastal in razkril svojo identiteto. Vsi so padli od šoka osramočeni, toda kmalu so se mu pokorili in odšli na nadaljne pustolovščine.
Kralj Arthur in njegovi vitezi so odšli v boj. V tem času je kralj Leodegrance sedel v svojem dvorcu in opazoval. Hči ga je opogumila z besedami, da obstaja nekdo, ki bo obranil njegovo imetje in čast. Ko je vojvoda iz North Umbera videl, da gre za njegovega starega sovražnika je zavrnil, da se bori, če se mu on ne predstavi. Sir Gawaine mu je rekel, da je ta vitez veliko večjega rodu in položaja kot on. Po krajšem verbalnem napadanju sta se spopadla in vojvoda iz North Umbera je znova padel, toda tokrat za vedno. Kralj Arthur se je odločil, da zapusti prizorišče, ker je imel dovolj spopadev in svojim vitezom je rekel naj končajo delo. Ko je Arthur naredil načrtovano, se je vrnil do trgovca in mu vrnil oklep, ter v zameno mu je obljubil, da mu pošlje vrečo zlata. Trgovec je zavračal, toda na koncu je moral sprejeti njegovo ponudbo.
Kralj Rynece je pobral svoje šotore in odšel napoljen z jezo. Ni mislil odnehati od svojega maščevanja. Po nekem času je poslal glasnika k kralju Leodegranceju po katerem mu sporoča, da mora predati Belega zaščitnika in vse svoje imetje. V nasprotnem bo poslal vojsko na njega. V jezi kralj odide k svoji hčerki in jo prosi, da mu razkrije, kdo je ta Beli zaščitnik. Ona mu razkrije, da je to vrtnarjev pomočnik. Oče je mislil, da se ona posmehuje iz njega in zahteval je, da vrtnarjev pomočnik pride k njemu. Sprva je Arthur zavrnil, da odstrani kapo, toda ko ga je gospa prosila je storil brez pogovora in vsi so bili začudeni. Potem je zaprosil gospo Guinevero za roko in zmagal v vojni s kraljem Rynecejem. Legenda pravi, da je to bil največji boj v zgodovini tega kraljestva.
Prišel je čas poroke in kralj je vprašal Arthurja kaj želi, da mu da za doto. Arthur se je posvetoval z Merlinom, ki mu je predlagal Okroglo mizo, katera bi mogla povečati njegovo slavo. Podrobno mu je opisal lastnosti mize. Spoznamo, da je ta miza nastala na Merlinovo zahtevo v času vladavine Arthurjevega očeta. Za to mizo je lahko sedelo 50 ljudi, ki so se s svojim viteštvom izkazovali pred drugimi. Ta mesta so imela takšno posebnost, da bi se na njih takoj, ko bi se znašel nekateri pomemben vitez, takoj prikazalo njegovo ime napisano z zlatimi črkami, na mestu, ki mu pripada; in ko ta vitez umr, bi takoj izginilo njegovo ime iz mesta, ki ga je prej zasedalo. Med temi mesti je izstopalo eno in imenovalo se je Nevaren stol. Tisti, ki je sedel na njega, bi umrl v boleči smrti v treh dneh. Še nihče se ni usedel na to mesto. Ko je Arthurjev oče umrl je ta miza pripadala njegovemu prijatelju kralju Leodegranceju. Na začetaku je za to mizo sedelo 24 vitezov, toda ker je kraljeva slava bledela, so tako izginjali tudi vitezi iz njegovega dvora. Če vzame Arthur to mizo, bo napolnil vsa mesta s slavnimi vitezi, celo Nevaren stol in slava vitezov, ki bodo za njo sedeli bo večna. Kralj Arthur je sprejel mizo za doto in jo namestil v Camelot. Počasi in počasi se je miza začela polniti s pomembnimi vitezi.
V jeseni sta se kralj Arthur in gospa Guinevera poročila. V Camelotu je bila pripravljena velika in razkošna poroka. Camelot je bil okrašen z bogatimi tkaninami in tudi steza po kateri je hodila gospa Guinevera je bila prav tako okrašena. Kralj Arthur je sedel v svoji dvorani obkrožen s plemiči tega dvora in je čakal, da pride njegova draga. Glasnik mu je prenesel sporočilo, da se gospa počasi približuje njegovemu dvoru in on je vstal z velikim veseljem ter takoj zajahal s svojim viteškim dvorom. Medtem, ko je hodil po urejenih ulicah je ljudstvo vzklikalo in on se je vsem klanjal. Odjahal je do grajskih vrat in odšel iz mesta, da bi jo pričakal.
Ona je prišla v spremstvu 17 plemenitih vitezov, ki so jo varovali. Pripeljal jo je v svoj dvor, kot tudi njenega očeta, kjer bi morala biti poroka. Ob polne je celoten dvor v velikem dostojanstvu odšlo v stolnico, kjer je z veliko slovesnostjo, v polnem veličanstvu škof poročil ti dve plemeniti duši. Nato je bilo v dvorcu pripravljeno razkošno slavje za veliko število gostov. Popoldne je prišel veliki trenutek sistematizirati Okroglo mizo.
Merlin je za Okroglo mizo s svojo čarovnijo dvignil čarobni šotor. Notranjost tega šotora je spominjala na vilinsko zemljo. Stene so bile bogato pozlačene, pobarvane in poslikane s čudovitimi slikami svetnikov in angelov. Strop je bil sestavljen tako, da je predstavljal nebo, ker je bil ves moder in posut z zvezdami. Na sredini je bila Okrogla miza s svojimi 50 pripadajočimi mesti in pred njimi peharji čudovitega vina in krožniki s kosi belega kruha. Kmalu se je na naslonu enega stola prikazalo z zlatimi črkami izpisano ime kralj Arthurja. Merlin je omenil Arthurju, da se za mesto na Nevarnem stolu še ni rodil človek, ki ga bo zasedel.
Arthur je prosil Merlina, da mu najde pomembne viteze, ki bodo zapolnili njegovo mizo. Merlin ga je opozoril, da naj ne hiti, ker ko se napolnijo vsa mesta za mizo bo njegova slava dosegla vrhunec in takrat bodo njegovi dnevi šli na slabše. Arthur je poslušal njegovo pametno odločitev in ga je prosil, da mu najde 32 pomembnih vitezov, ki bodo dostojno sedeli za to mizo. Merlin je pogledal po dvorani in izbral naslednje: Pellinoreja, Gawaineja, Ewaina, Ulfiusa, Kaya, Ectora, Bodwaina Britanskega, Pelliasa, Gerainta, Constantina in številne druge, ki bodo počasi postali slavni. Ko je Arthur izbral viteze in jih prijel za roko, so se na stolih prikazala imena. Ko je videl, da stol na njegovi desni roki ni zapoljnen je vprašal Merlina, zakaj na tem stolu še vedno ni imena. Merlin ga je pomiril, da bo ta vitez kmalu prišel in ko bo prišel, bo največji vitez vse dokler ne pride tisti, ki bo sedel na Nevaren stol.
Po slovesnosti izbere viteze, ter škof iz Canterburyja jih vse blagoslovi in oni prisežejo kralju Arthurju na zvestobo. Obljubili so mu, da bodo nežni do slabih, pogumni do močnih, zlobni do zlobnih in nesramnih, da bodo branili nemočne, ko jih pokličejo na pomoč, da jim bodo vse ženske svete, da bodo priskočili na pomoč drug drugemu, kadar koli bo kdo potreboval; da bodo usmiljeni do vseh ljudi, da bodo lepo delali, iskreni v prijateljstvu in zvesti v ljubezni. Vsak izmed teh vitezov je prisegel na križu svojega meča in poljubil svoj ročaj. Potem se je vsak vitez Okrogle mize vsedel in prelomil kruh na zlatem pladnju, srknil vino iz zlatega keliha, zahvaljujoč Bogu na tem poklonu. Tako se je kralj Arthur poročil s kraljico Guinevero in tako je ustanovljena Okrogla miza.
Knjiga o treh junakih
V delu knjige “Zgodbe o kralju Arthurju”, ki se imenuje “Knjiga o treh junakih” govori o treh prvorazrednih in častnih plemičev iz dvora kralja Arthurja. To so modrec Merlin, sir Pellias imenovan Nežni vitez in sir Gawaine sin Lotta kralja Orkneya in otoka. Prva zgodba pripoveduje o propadu modreca Merlina, čigar modrost je bila vzrok njegove težave.
Nekega dne, kot so Arthur in njegovi vitezi sedeli v kraljevski dvorani v Camelotu je nenadoma v dvorano prišel oborožen vitez, prekrit s prahom, krvjo in številnimi ranami. Pristopi k kralju Arthurju in mu v sapi pove, da je pet kraljev njegovih sovražnikov prišlo v deželo in da sežigajo ter ropajo po Arthurjevem kraljestvu. To je bil kralj Danske, Irske, Soleysea, Valea in Longtinaiseja. Ko je prejel te slabe novice kralj Arthur takoj pošlje glasnike dvema kraljevema prijateljema – kralju Pellinoreju in kralju Uriensu iz Goreje, v prošnji na njuno pomoč. V tem času tudi sam zbere vojsko in odide v srečanje s sovražnikom.
Tretji dan je prišel do gozda Tintagalona, kjer se je utaboril in čakal svoja dva prijatelja kralja s svojiimi vojskami. Pet sovražnih kraljev je nekako izvedelo, kje je Arthur in ga napadli ponoči. Odločno so se branili, dokler ni prišla pomoč. Kralj Arthur in kralj Pellinore sta osvojila zmago, toda umrlo jima je pet vitezov Okrogle mize. Medtem, ko je žaloval zaradi umrlih vitezov, pride Merlin in mu svetuje, da naj napolni teh osem praznih mest z novimi vitezi. Predlaga, da naj to bodo kralj Uriens iz Goreja, kralj Lac, sir Hervise iz Reuela, sir Galliar iz Rougeja. Od mlajših vitezov so bili izbrani sir Marwaise iz Leiseija, sir Lionel, sir Cadar iz Cornwalla. Še eno mesto ostane in po dolgem razmišljanju ga Arthur napolni z mladim vitezom Torom, sinom kralja Pellinore.
Potem, ko je Morgana izvedela, zakaj Arthur ni izbral njenega sina, ker sta krvnega rodu, je bila užaljena. Morgana je bila toliko užaljena, da je naredila cel škandal pred možem in sinom. V svojem nezadovoljstvu je Morgana zapustila dvorec in odplula proti Avalonu.
Zgodba o Merlinu
Vilinska kraljica Morgana je bila vešča čarovnica, katere učitelj je bil sam Merlin. Vladala je z mogočnimi močmi in močnimi uroki, katere je lahko izrekla po svoji volji za vse stvari na svetu – tudi na žive in mrtve. Poleg Merlina je bila najmočnejša čarovnica na svetu in le zmožnost napovedi dogodkov ji je manjkala, ki se bo zgodil v prihodnosti. To moč je imel le Merlin in on je ni delil z nikomer. Morgana se je vrnila na otok Avalon in razmišljala o užalitvi kralja Arthurja, ki ji je poškodoval hišo. Morgana si je silno želela maščevati Arthurju in ga videti mrtvega, toda to ni bilo možno dokler ga je Merlin ščitil. Da bi bila uspešna v svoji nameri, se je najprej morala znebiti Merlina.
Na Morganinem dvoru je živelo dekle kraljevskega rodu z imenom Viviena. Bila je pametna in prebrisana, brez srca, neusmiljena in kruta. Zaradi svojih značilnosti jo je Morgana naučila čarovniških in magičnih stvari. Toda Viviena ni čutila ljubezni do gospodarice, ker v njej ni bilo srca.
Nekega dne sta Morgana in Viviena skupaj sedeli na vrtu s pogledom na morje in se pogovarjali. Morgano je zanimalo, kaj bi bilo Vivieni najboljše na svetu. Mlada Viviena ji je odgovorila, da je to modrost, ki jo ima ona kraljica Morgana. Morgana ji odgovori, da bo bolj pametnejša od nje, če stori tisto, kar ji ukaže in to je, da s svojo lepoto pritegne Merlina, da bi ji on zaupal veliko več modrosti, kot jo je Morgani, ko je bila njenih let. Morgana jo je opozorila, da jo lahko pridobitev te modrosti pripelje v nevarnost, ker ko bo oslabel čar Vivienine lepote, lahko Merlin zelo lahko obžaluje, ker je delil modrost z njo in v tem primeru lahko vrže nekatere uroke, ter ji tako odvzame moč. Dekle je radovedno poslušalo Morgano in jo prosila za pomoč. Viviena je razmišljala: če pridobi Merlinovo modrost, bo morda ona lahko njega začarala.
Morgana pokliče svojega paža, da ji prinese alabasterno škatlico in iz nje izvleče dva prstana v katerih ležijo čarobne čudežne moči. Prstan z belim kamnom in prstan z rdečim kamnom. Tisti, ko nosi prstan z belim kamnom in tisti, ki bo nosil prstan z rdečim kamnom, bo lahko brezmejno ljubil in bo lahko sposoben narediti z drugo osebo kar hoče. Viviena je vzela oba prstana in po Morganinem ukazu je odšla na dvor kralja Arthurja.
V času binkošti se je kralj Arthur rad veselil in jedel s svojimi gosti. Naenkrat v dvorano vstopi Viviena in zelo grd palček. Viviena je bilo lepo oblečena. Kralj Arthur je mislil, da je ona veseljakinja, toda ko je rekla, da je hčerka od kralja iz Northumberlanda, jo Arthur vpraša, kaj jo je pripeljalo na njegov dvor. Ona mu je odgovorila, da je pripravila posebno zabavo za njega na binkošti in mu pokazala prstan, ki ga nosijo le najbolj modrejši in najbolj pomembni ljudje od vseh navzočih. Arthur jo je prosil, da mu pokaže prstan. Viviena vzame prstan iz vrečke in ga da kralju, ki ga je poskušal dati na svoj prst, toda on ni mogel iti mimo njegovih členkov. Viviena je vztrajala, da tudi ostali poskusijo dati prstan na prst, ter tako pride do Merlina. Merlin je pogledal čudovito dekle, ki ga je prepričala, da je on najbolj moder in najbolj veljaven človek v dvorani, ter da prstan mora prav njemu pristajati.
Merlinu je bilo precej všeč, zato je dal prstan na roko, toda ko ga je hotel sneti tega ni mogel, ker mu je prstan zarasel s prstom. Sumničavo je vprašal kje je dobila prstan in ona mu odgovori, da je prstan poslala Morgana. Merlin postane še bolj sumničav, toda njegova čarovnija je že začela delovati. Prstan ga obvlada in Merlinov duh se ni mogel upreti Vivieninim čarom. Slepo ji je sledil. V nekem trenutku Viviena začuti odvratnost do njega in pobegne od njega. Merlina je to opazil in vprašal Vivieno zakaj ga sovraži, ko pa on goji ljubezen do nje, toda Viviena precej pametna mu odgovori, da bi ona verjela v njegovo ljubezen le ko bi on želel deliti svojo modrost in znanje z njo. Merlin se strinja z njo, vendar pod pogojem, da je na samem in da obvesti kralja Arthurja, da se vrne v očetovo kraljestvo. Naslednji dan namesto, da se vrne k očetu, skupaj z Merlinom in spremstvom Viviena odide v Dolino veselja in Dolino uživanja.
Merlina, Viviena in spremstvo so potovali tri dni in na koncu tretjega dne so prišli v zlovešč in temen gozd v katerem je bilo mesto, ki se je imenovalo Dolina veselja ali Dolina uživanja, ter to vse zaradi neverjetne lepote. V gozdu je bilo nekaj stez po katerih se je lahko prišlo v to dolino. Izbrali so eno stezo, ki je peljala iz temnega in mračnega gozda na odprto v dolino Veselja, kjer je vse izgledalo čudežno lepo, ter na sredini doline prav tako čisto, bleščeče jezero. Medtem, ko so hodili v dolino navzdol, so se Merlinovi prijatelji pritoževali, ker so se želeli čimprej nekje namestiti, ker jih to lepo mesti ni moglo zaščitit pred dežjem in nevihto. Merlin je s svojo čarovnijo zgradil dvorec. Viviena ga je nenehno hvalila, da bi jo naučil vse svoje čarovnije, katere ona ni znala in uporabljala je vse svoje čare, da bi uničila Merlina.
Tako je en dan Viviena pripravila veliko slavje za Merlina. Pripravila mu je napitek za uspavanje. Merlin je iz keliha skrnil vino in napitek mu je zameglil um. Merlin ugotovi, da ga je Viviena izdala. Potonil je v globok sen in Viviena je vrgal uroke na njega. Ni se mogel premikati in ko se je zbudil, ga je Viviena izigrala. Zavedal se je, da ga je Viviena izigrala. Bila je polna zlobe. Merlinu se je vrnil dar jasnovidnosti in je videl, da je Arthur v velikih težavah, zato prosi Vivieno, da pomaga Arthurju. Viviena ga je s svojo čarovnijo položila v kamniti kovček in na njega postavila kamnito ploščo. Merlin še vedno leži pod njo kot mrtev človek. Viviena je premagala Merlina.
Ko je Merlina z Vivieno zapustil dvor, se je v Camelot vrnila Morgana z željo, da se pobota z bratom Arthurjem. Nekega dne sta onadva govorila o Excalibru in Morgana izrazi željo, da ga vidi, ter Arthur ji predlaga, da naj bo ona varuh meča. Morgana vzame Excalibur in pokliče zlatarja ter kovača, da ji naredijo kopijo meča, tako da nihče ne bi videl razlike. Obdržala je oba meča. Nekega dne se Arthur odloči oditi v dvor. Morgana mu en dan prej podari črnega konja kot oglje in vsa oprema na njemu je bleščela od srebra.
Arthur in njegovi prijatelji so odšli na lov in med njimi je bil sir Accalon iz Gaula. Oba sta zaradi jelena hodila v goščavi. Ujela ju je utrujenost in nista se imel kje spočiti, le v gozdu. Sir Accalon predlaga Arthurju, da pustita konje, da si sami najdejo pot in da jih pripeljejo do nekega naseljenega mesta. Pred mrakom sta prišla iz gozda in se znašla v širokem zalivu. Opazila sta ladjo, ki se jima je vse bolj približevala. Ladja je bila čudovitega videza, zelo čudno in pobarvana z različnimi barvami. Vse bolj se jima je približevala, dokler se ni zasidrala na pesek, ne daleč od njiju. Odšla sta proti ladji. Zaradi izgleda ladje sta predpostavljala, da je vilinska. Na vratih kabine so se premaknile zavese in iz ladje pride 12 lepih deklet oblečenih v svilo in vsaka je imela krono na glavi ter zlate zapestnice do komolcev. Dekleta so jima zaželele dobrodošlico vsakemu posebej in ju povabile na pijačo ter hrano.
Po nekem času ju začne prevzemati zaspanost. Dekleta so Arthurja odpeljale v sobo in sira Accalona v drugo sobo. Ko se je Arthur zbudil je videl, da leži na slami, v temni in zlovešči sobi. Ko se je razgledal okoli sebe je ugotovil, da se nahaja v zaporu in okoli njega je bilo 22 vitezov. Od njih je izvedel, da so ga v zapor v dvorcu, ki pripada vitezu Domasu, z imenom Lenoire pripeljala dva človeka v črnem in da sta lastnika dvorca dva brata.
Domas in starejši sir Ontzlake sta bila brata v slabih odnosih. Domas je bil strahopetec po srcu in zvit, zato je s prevaro prišel do imetja, medtem ko je drugi brat imel le dvorec in zemljo, ki je pripadala dvorcu. Sir Domas ni bil zadovoljen in je nenehno razmišljal, kako bi bratu prevzel posest. V bistvu je sir Domas iskal dobrega viteza, ki bi odšel v dvoboj z njegovim bratom. Vsem vitezom, ki jih je ugrabil je dal možnost izbire na dvoboj z bratom ali ostanka v zaporu v suženjstvu. Nihče od vitezov se ni želel boriti.
Ne dolgo po tem v zapor pride lepo dekle, ki je Arthurju rekla, če bo prevzel boj gospodarja tega dvorca in premaga nasprotnika, bo lahko odšel kamor želi. Arthur se rajši odloči na boj, kot pa da celo življenje preživi v zaporu. Kljub temu je bilo treba obvestiti kraljico Morgano, da mu ona pošlje njegov meč Excalibur. Zlobna Morgana mu pošlje kopijo meča. Domas obvesti brata, da ima viteza, ki se bo boril proti njemu. Toda sir Ontzlak zaradi ran, ki jih je dobil na turnirju, se ni mogel boriti in ni vedel, kaj naj stori.
Sir Accalon se je zbudil iz tistih istih sanj in se znašel, da leži poleg marmorne stene čiste vode. Videl je, da se nedaleč od fontane lahko vidi šotor. Bil je prepričan, da so dekleta na njega vrgle urok. Ko se je premaknil je prišel iz šotora grd palček in ga zelo vljudno pozdravi ter s spoštovanjem. Pove mu, da pripada gospe iz tistega šotora in da se gospa imenuje Gomyna Lepolasa. Palček odpelje sir Accalona v šotor gospe, kjer mu ona zaželi dobrodošlico in ga povabi za mizo. Gospa je razlivala vse vrste pohval na viteza in ga prosila, da pomaga njenemu vitezu v težavah. On se je strinjal, toda ni imel niti oklepa niti orožja. Dekle reče, da bo sir Accalonu sir Ontzalek priskrbel oklep in kar se tiče orožja ima ona v šotoru meč. Odide v šotor in prinese meč zavit v škrlat, ter ga da Accalonu, ki takoj prepozna Excalibur, meč kralja Arthurja, čeprav v to ni povsem prepričan. Dekle pravi, da je slišala, da obstaja le en takšen meč na svetu in Accalon pravi, da bi se za takšen meč bilo vredno boriti, na kar mu dekle pravi, če se bo boril namesto Ontzaleka, lahko svobodno obdrži meč. Vse to je bila Morganina čarovnija, da bi se Arthur boril s svojim dragim prijateljem in da bo tako ta vitez uporabljal Excalibur proti svojemu gospodarju.
Vse je bilo pripravljeno za bitko. Kralj Arthur je nosil Domasov oklep in Accalon Ontzlakovega. Imela sta čelade na glavi, tako da se nista mogla med seboj prepoznati. Oglasi se začetek boja in napoved za napad. Viteza planeta drug na drugega in se spopadeta na sredini polja. Kopje vsakega viteza poči, viteza sprostita konje, ter se lotita meča in planeta en na drugega. V tem trenutku na bojišče pride Viviena in prevzame mesto poleg ograde. Ni mogla prepoznati, kdo je kateri vitez in zato stori tisto, kar je Merlin od nje zahteval.
V boju med sabo Arthur poškoduje viteza Accalona, on pa globoko rani Arthurja. Viviena ni vedela na katerega on njiju dveh mora vreči urok. Meč sir Accalona je nenehno rezal skozi oklep, medtem ko Arthurjev niti enkrat. Arthur je bil ves od krvi in njegov nasprotnik ni imel ran. Arthur je mislil, da je izhlapela moč Excalibura, toda nato ugotovi, da to ni njegov meč. Plane na Accalona in od udarca po čeladi Accalon pade na tla. Od udarca poči Arthurjev meč in Accalon jezno plane na Arthurja. Toda, ko je videl, da je Arthur brez orožja in zelo ranjen, odneha in zahteva od Arthurja, da se mu preda kot strahopetec. Arthur pravi, da bi rajši umrl kot pa se strahopetno predal brez časti. Arthur pravi Accalonu, da ga zdaj lahko ubije, ker je brez orožja, toda to bi bila Accalonova sramota. Accalon mu pove, da mu zaradi sramote ne bo prizanesel, če se preda. Accalon zahteva od Arthurja, da se umakne, da bi ga lahko udaril in mu da takšen udarec, da on pade na kolena. Accalon dvigne Excalibur z namenom, da znova udari Arthurja, toda vsi prisotni zavpijejo, da naj mu prizanese z življenjem.
Viviena ugotovi, da je to Arthur, zaploska z rokami v metanju takšnih urokov, da se je Accalonova roka zaskočila in Excalibur pade na travo. Arthur prepozna svoj meč in se zaveda, da je izdan ter trikrat zavpije: “Izdaja!”. Poklekne s koleni na rob, ga zagrabi z roko, toda Accalon ga ni mogel preprečiti. Arthur začuti moč meča in moč se mu vrne. Plane na Accalona in ga globoko rani. Arthur ugrabi plašč meča Excalibura in ga vrže daleč. Sir Accalon doseže čelado in mu jo odstrani, toda ni ga mogel prepoznati zaradi zaslepeljenosti z lastno krvjo. Accalona vpraša kdo je in zakaj ga je izdal. Accalon mu odgovori, da ga ni izdal in da je on Accalon iz Gaula. vitez iz dvora kralja Arthurja. Ni Accalon ni mogel prepoznati gospodarja, dokler Arthur ni dvignil čelade. Nato se onesvesti in Arthur ukaže, da ga odnesejo.
Končno je vsem bilo jasno, kdo je to. Tako Arthurja kot tudi Accalona odpeljejo v ženski samostan, da jima povijeta rane. Viviena ukaže pomočnicam, da izperejo in previjejo Arthurjeve rane, vendar ne sir Accalonove. Naslednje jutro Arthur vstane in odide do kraja, kjer je ležal Accalon in ga podrobno sprašuje o vsem. In Accalon mu pove vse, kaj se mu je zgodilo. Nato mu Arthur pove, da gre za izdajo. Arthur prosi Vivieno, da z balzamom pozdravi Accalona, toda ona se mu zlaže, da nima več balzama. Accalon umre. Arthur pokliče sir Domasa in mu reče, da je zlagan ter izdajalski vitez in mu bo zaradi tega odvzel vso lastnino, razen dvorca ter vse posestvo bo dal Ontzaleku. Prepovedal mu bo jahati bojnega konja, vendar bo jahal le tovornega in odpustil bo vse viteze, ter jih nadomestil tako kot bo to določilo viteško sodišče.
Po nesrečnih dogodkih Morgana pride k Arthurju, da bi ugotovila kako je izvedel za izdajo. Na silo je prišla k Arthurju medtem, ko je spal, z željo da ukrade Excalibur. Arthur je spal, toda držal je Excalibur za ročaj. Morgana vzame prevleko Excalibura. Ko se je Arthur zbudil je videl, da je bil nekdo v njegovi sobi in da nima prevleke za meč. Sklical je svoje viteze in služabnike, da naj gredo za Morgano, ker so mu služabniki povedali, da je bila ona v sobi. Viviena prosi Arthurja, da tudi njo odpelje s sabo, ker brez nje ne bo mogel uloviti Morgane. Ko je Morgana prišla do jezera je vrgla Excaliburovo prevleko v vodo, toda naenkrat se iz jezera prikaže ženska roka in ulovi prevleko. Roka povleče prevleko pod vodo, kar je pomenilo veliko nesrečo.
Morgana odide na samotno mesto, kjer so bili raztreseni kamni in skale, ter začne čarati, kakor jo je učil Merlin. Arthur je bil žalosten zaradi prevleke za meč, ker je videl, da jo je Morgana vrgla, ko so prišli do jezera. Viviena je poklicala Arthurja in mu pokazala kamne. Pove mu, da so ti kamni Morgana in vso njeno trpljenje, ter da se je ona s čarovnijo spremenila v kamne. Viviena pove, da zdaj ona pozna čarovnijo in kako se jo prekliče, ter če ji obljubi, da bo kaznoval Morgano zaradi izdaje, ji bo vrnil njeno osebnost. Arthur očita Vivieni in ji reče, da ima kruto srce, ter da Viviena od kraljice ni utrpela nobenega zla, zato Arthurju ni bilo jasno, zakaj jo želi ubiti. Arthur pove Vivieni, da kljub temu, ker ga je rešila ne more ubiti Morgano, ker sta v sorodu. Viviena reče Arthurju, da je nor in potem izgine. Zaradi Arhurjevega opomina ga Viviena zasovraži, kot ga je zasovražila Morgana. Kasneje Arthur izve, kaj je Viviena storila Merlinu in zaradi tega je bil zelo žalosten. Tako se konča zgodba o Merlinovi smrti.
Zgodba o Pelliasu
Nekega lepega pomladnega dne je kraljica Guinevera prišla na vrt v družbi vitezov in dvorskih dam. Izmed vitezov je izstopal sir Pellias, imenovan Nežen vitez. Kraljica je s svojim spremstvom uživala v prelepem pomladnem dnevu in v nekem trenutku je pred sabo zagledala prekrasno mlado dekle na belem konju v spremstvu treh pažev. Prosila je enega izmed vitezov, da pride ven pred dekle. To je bil Pellias. Pozdravil je dekle in spremstvo ter jih prosil, da mu povejo kako jim je ime in zakaj prihajajo. Dekle mu je odgovorilo, da ji je ime Pereceneta in da pripada spremstvu plemenite gospe Ettarde iz Grant Mesnleja, ter da želi sprejem pri kraljici Guinevere.
Kraljica Gunievera je sprejela mlado damo in jo vprašala za namen njenega obiska. Dekle je Guineveri povedala o lepoti gospe Ettarde. V podporo zgodbe ji je mlado dekle pokazala sliko gospe Ettarde. Nato kraljica Guinverea pove dekletu, da vidi, da je njena gospa izjemne lepote in da se nikjer na svetu ne more najti veliko lepše, nakar je sir Pellias protestiral in rekel, da je kraljica Guinevera veliko lepša od gospe na sliki. Pelliasove besede so razjezile Pereceneto, ki pravi, da je za njega sreča, ker je tako daleč od Gran Mesnleja, ker tam živi vitez, ki trdi, da je gospa Ettarde najlepša in se je pripravljen boriti za njeno čast z vitezom Pelliasom. Pellias prosi odpuščanje od Guinevere, da se odreže v dvoboju z vitezom Engamorom iz Maleverta in obrani njeno čast.
Pellias priklopi čnega strica, zato mlada Perceneta postane radovedna in od Pelliasa želi izvedeti, kako se imenuje in kakšen je njegov položaj. Dobronamerni Pellias ji pove, da je eden izmed vitezov Okrogle mize, nakar je ona vidno presenečena. Da bi se zrcalil s sir Engamoreom je moral oditi v iskanje za oklepom primernim za dvoboj. V pogovoru s Perceneto mladi Pellias pove, da človekov uspeh ne prinaša vedno obrambe, ki jo nosi na sebi, temveč je pomemben duh, ki ga dviga v svojih podvigih. Na te njegove besede Perceneta reče, da bi tudi ona nekega dne želela imeti v službi viteza kot je Pellias.
Medtem, ko sta skupaj potovala sta imela vesele in prijetne pogovore. Pellias je obljubil Perceneti, da ji bo podaril prvega viteza, ki ga zasužnji. Ona izrazi željo, da ima ta vitez enak izgled in osebnost kot jo ima Pellias. Pelliasu je žal, ker Perceneta ni izpostavila želje, medtem ko so bili v Camelotu, kjer bi on vsekakor našel viteza po njeni želji. Na svoji poti sta šla skozi Avanturističen gozd, za katerega je Perceneta povedala, da niti en vitez ne more iti skozi to in da ne doživi pustolovščine. Pellias je bil zadovoljen s to novico v upanju, da če zapadeta v neko pustolovščino, bosta morda lahko dobila oklep, ki ga bo potreboval za borbo s sir Engamoreom.
Ko sta šla skozi tih in temačen gozd, sta naenkrat zagledala starko, ki sebi na mahu in joka. Od Pelliasa prosi, da ji prepelje konje skozi vodo. Perceneta ni bila navdušena nad prošnjo starke, kar Pelliasu ni bilo všeč, ker se vsak vitez odlikuje po tem, da priskoči na pomoč, ne glede na položaj. Vseeno je on vitez kralja Arthurja. Starko postavi v sedlo, medtem ko so Perceneta in trije paži odšli za njim. Med prečkanjem na drugo obalo se Pellias spusti iz konja, da spusti starko iz sedla, medtem ko starka tudi brez njegove pomoči zelo enostavno skoči iz konja. Ko jo je Pellias pogledal je videl, da to ni stara ženska, temveč ženska izjemne lepote, kakršne do sedaj ni videl. Ugotovil je, da to ni običajno smrtno bitje, temveč čarovnija. Po izgledu in obleki je izgledala kot gospa Nymua iz Jezera, ki se je prikazala kralju Arthurju in sedaj tudi njemu.
Pellias poklekne pred gospo in ona ga vpraša, zakaj kleči pred njo in naj takoj vstane. Pellias ji odgovori, da kleči pred njo zaradi njene lepote, nakar mu ona pove, da ji je storil veliko uslugo in da je on izvrsten vitez. Ona spoštuje kralja Arthurja in njegove viteze, ter ime ji je Nymua. Ona je glavna vila med vilami Jezerkinjama. Vzela je podobo žalostne starke, da bi preizkusila njegovo viteštvo. Nymua vzame iz vratu ogrlico iz opala, smaragda in zlata, ter jo obesi Pelliasu okoli vratu in nato izgine. Vse je izgledalo kakor sanje. Ogrlica gospe iz Jezera je imela čarobno moč, tako da bi se tisti, ki jo nosi srečno zaljubil, kdor bi jo pogledal. Ogrlica je bila začarana, toda sir Pellias se tega ni zavedal. On se je veselil zaradi izjemne lepote dragulja, ker je ona bila darilo gospe iz Jezera.
Pellias vzame uzdo od gospejinega konja in jo odpelje do kraja, kjer je sedela Perceneta in ji ljubeznivo ponudi hrano, s katero sta se onadva okrepila. Po hrani in vinu jo Pellias znova vpraša za razloge njene žalosti in bolečine. Videla je, da je Pellias pošten in dober vitez, ter mu tako pove o težavah, katere so jo pripeljale do takšnega stanja. Povedala mu je, da je s svojim možem sir Brandemerom odšla na lov. Po srečanju z gospo iz Jezera sta nadaljevala pot po gozdu in nikjer se nista ustavljala, dokler nista prišla do oglarja, kjer sta se odločila, da se bosta spočila. Medtem, ko sta počivala sta zaslišala močan in glasen krik. Iz goščave je prišla gospa v žalujočih oblekah na pikčastem konju in takoj za njo mladi kavalir jahajoč na konju. Na njunih obrazih je bilo videti ogromno žalosti. Gospa mu odgovori, da to ni pomembno, če jima ne more pomagati. Pellias je vztrajal, da ji pomaga, če lahko. Gospa je pogledala Pelliasa in videla, da Pellias na sebi nima več oklepa, temveč je že svečano oblečen. Vpraša ga, kako ji on lahko pomaga, če nima ne oklepa in ne orožja. Ko je videl dvom pri gospe je Pellias vztrajal, da mu pove, zakaj žaluje. Šele takrat bo lahko videl, če ji lahko pomaga. Vzel je svojo najljubšo psičko, ki je takoj, ko je zagledala srno odšla v zasledovanje. Vsi trije, ona, mož in vojak so odšli za psičko, toda pasja vztrajnost v zasledovanju jih je pripeljala do ozkega in dolgega mostu, ki je vodil do utrjenega gradu na drugi strani, s sedmimi stolpi in poleg tega na skalah. Ko so se približali se je most spustil in pred njih je prijahal Črni vitez. Sir Brandemor pojasni Črnemu vitezu, da je njegov pes preganjal srno, ter tako prečkal most in ga sedaj prosi, da mu dovoli prost prehod, kar on zavrne z pojasnitvijo, da kdor želi prečkati ta most, se mora najprej boriti. Brandemor ni želel izzvati Črnega viteza, temveč je izvlekel meč in odjahal do sredine mostu, ter ga prečkati s silo. Črni vitez in Brandemor sta se spopadla na sredini mostu. Črni vitez udari Brandemora in mu zarije svoj meč v lobanjo in nato pade s konja ležeč, kot da je mrtev. Črni vitez se je vrnil v svoj dvorec in pustil ležati Brandemora na mostu.
Medtem, ko je poslušal zgodbo gospe in žalovanje se je Pellias odločil kljub nevolji Percenete in vojaka, da se odpravi skozi gozd do dvorca Črnega viteza. Ko se je soočil z njim pred dvorcem in Pelliasovo vprašanje o Brandemoru mu Črni vitez odgovori, da bo kmalu izvedel, kako je častil Brandemora, ker bo tako tudi njega. Nato ga Pellias vpraša, če bi on napadel viteza, ki nima orožja. Črni vitez je zahteval od Pelliasa, da se preda in če to ne naredi, bo končal prav tako kot Brandemor. Sir Pellias mu nato odgovori, da on ni vreden, da je vitez. Ker ni našel primernega orožja je iz zidnega mostu vzel ogromen kamen, ter odhitel proti Črnemu vitezu in ga vrgel na njega. Od udarca s kamnom Črni vitez pade iz konja na most. Ko to vidi Pellias pohiti k Črnemu vitezu, mu vzame čelado iz glave, ter vidi, da ni mrtev. Pellias izvleče bodalo in mu ga prisloni na vrat, ter ko vidi, da mu je smrt blizu, ga začne prositi, da mu prizanese.
Črni vitez, sir Adresack z vzdevkom Sedem stolpev je pogostil sir Brandemora in še 18 vitezov, vojaka in 3 dame. Črni vitez je povedal sir Pelliasu, da on že dolgo časa brani svoj most in vse tiste, ki so ga želeli prečkati jih zadrži in zahteva odkupnino. Tako je pridobil veliko posestev in veliko bogastvo. Sir Pellias je zaradi velike pokvarjenosti in izdajstva Črnega viteza, ter tudi zato, ker je zahteval milost in da mu prizanese z življenjem, zahteval da odjaha v Camelot do kraljice Guinevere in ji pove vse o tistem, kar se je zgodilo in nato mora pred kraljem Arthurjem povedati vse svoje grehe, ga prositi za odpuščanje in ga prositi, da mu prizanese pri življenju. Sir Adresack obljubi, da bo to vse storil, če mu prizanese z življenjem.
Vojak Ponteferteta po naročilu Pelliasa je razorožil Črnega viteza. Sir Pellias je zahteval od Črnega viteza, da ga odpelje v svoj dvorec in da osvobodi zapornike. Med zaporniki najde sir Brandemareuja in vse ostale. Med zaporniki sta bila tudi dva viteza kralja Arthurja: sir Brandiles in sir Mador de la Porte. Vsi so bili hvaležni sir Pelliasu. Naročil je sir Adresacku, da odide v Camelot in opravi pokoro. V dvorcu najde 13 skrinj in kovček polnega dragocenosti. Naroči, da se to razdeli na 19 enakih delov in da vsak vzame svoj delež za vse pretrpljene težave. On ni ničesar zadržal za sebe in vsi skupaj so odšli k sir Brandemoru, kjer je bilo veliko veselje, s pojedino in viteškim tekmovanjem polne tri dni. Vsi, ki so bili tu, so imeli radi Pelliasa z neverjetno ljubeznijo zaradi tiste ogrlice iz smaragdev in opala v zlatu in za katero nihče ni vedel, niti sam sir Pellias. Po treh dneh slavja sir Pellias naroči, da mu osedlajo konja in tako tudi Perceneti in pažem. Vsi so bili žalostni zaradi odhoda Pelliasa in njegove družine, ter pridružili so se jim tudi sir Brandiles in Mador de la Porte.
Pellias s Percenetom in svojo družino nadaljuje pot. V poznih popoldanskih urah pridejo do skrajne meje gozda. Pred njimi so bila polja s kmetijami, travniki, sadovnjaki in vse je bilo v razcvetu. Pelliasu je bila všeč okolica, nakar Percenet pove, da so prišli v kraj, ki pripada gospe Ettardi. Zagledali so grad Grant Mesnle in za zidovi je ležalo majhno mesto. Videli so tudi ulice in ljudi. Pellias je občudoval posest. Odločili so se utaboriti v zavetju majhnega drevesa. V tem času je Perceneta odšla obvestil gospodarico o Pelliasovem prihodu in ji prenesla sporočilo, da on ostaja pri svoji odločitvi, da je Guinvereja lepša od gospe Ettarde, ter da se je pripravljen boriti v njeno čast. Perceneta je bila veselo naklonjena Pelliasu zaradi njegovih dobrih in plemenitih osebnosti. Pellias je v taboru s prijatelji postavil šotore in nad šotori razgrnil zastave z grbom viteza, kateremu pripada.
Ob poldne naslednjega dne, oblečen v črn oklep, katerega je vzel od sira Adresacka je odjahal pred zidove dvorca in začel vzklikati, da je prišel s svojim telesom braniti trditev, da je Guinevera najlepša ženska na svetu. V dvorcu nastane vrišč, vsi pohitijo proti zidu. Po nekem času, se spusti na most in na travnik prijaha vitez v zelenem oklepu, velike postave in zelo oholega držanja. Ker je imel oba rokava zelena, ga pokliče Vitez z zelenimi rokavi. Prijahala sta en do drugega. Ko sta se sestala, sta se pozdravila med sabo. Zeleni vitez je želel izvedeti ime viteza, ki mu stoji nasproti. Nasproti Pellliasa je stal Engamore iz Melverata, zaščitnik gospe Ettarde. 11 mesecev je branil lepoto svoje gospodarice proti vsem izzivačem in če jo uspe braniti še dva meseca, bo postal gospodar njene roke, dvorca in posestva.
Viteza sta se pripravljala na obračun. Pohitela sta en proti drugemu in ko sta se srečala na sredini bojišča, v medsedbojnem spopadu Pellias zruši Zelenega viteza. Ettarda krikne iz bojazni, da je zeleni vitez umrl, ker ga je imela zelo rada. Toda vse je minilo dobro in ko je Zeleni vitez vstal, je zahteval nadaljevanje dvoboja z meči. Sir Pellias ni želel tega. Pojasnil je Zelenemu vitezu, da naj se on na njega ne jezi in da nima razloga za nadaljevanje dvoboja in on je začel jokati od sramu. Vitezi v spremstvu Pelliasa so ga pohvalili in istočasno tolažili Zelenega viteza. Nato iz dvorca pride gospa Ettarda s spremstvom. Pellias da čelado iz glave in odide proti gospe. Ko jo vidi, se prepriča, da je veliko lepša kot na slikah in na beli plošči.
Gospa Ettarda je pustila še en vtis na Pelliasa in on zaprosi sklonjenih rok za odpustitev, ker se je tako boril za njeno čast, toda on je imel dolžnost do svoje kraljice Guinevere. Vseeno, da ne bi bilo nje, bi postal zaščitnik gospe Ettarde. Pellias je nosil svojo smaragdno ogrlico iz opala in zlata, darilo gospe iz Jezera. Ko ga je Ettarda pogledala, je privlekla njeno srce k njemu in ga močno očarala. Ponudila mu je roko, prosila da ga vstane in izrazila svoje pohvale, ter jih vse povabila v svoj dvorec, da se okrepijo. Zeleni vitez je bil žalosten, nepogumen in ponižan. Ogrlica, ki jo je Pellias nosil je očarala Ettardo, ter ni mogla umakniti pogleda iz nje, ter tudi gospa Ettarda je bila všeč Pelliasu. Medtem, ko so se vitezi v Pelliasovem spremstvu vrnili v šotore, se je on zadržal v dvorcu na večerji z Ettardo.
Ettardo si je močno želela Pelliasovo ogrlico, toda na njeno prošnjo, da ji jo podari, jo je moral zavrniti. Povedal ji je zgodbo, na kakšen način jo je dobil. Ettarda je toliko vztrajala, da ni mogel zavrniti njene želje, da jo vsaj malo časa nosi na svojem vratu. Moč ogrlice je prešla na Ettardo, toda na negativen način, ker je razmišljala, kako bi se maščevala Pelliasu. Ettarda je poskušala preprečiti Pelliasa, zato mu je dala vino od katerega je on onemogel in zaspal. Ettarda ukaže slugam, da Pelliasa odpeljejo v sobo in povlečejo vse z njega, razen spodnjega perila. Perceneta je nasprotovala gospodaričini ukani.
Naslednjega jutra je Pelliasa zbudilo močno sonce. Ugotovil je, da leži na pol nag pred zidovi dvorca in da se mu vsi smejijo. Mislil je, da so to vse le sanje, medtem ko je iz dvorca prišla Perceneta, vsa v solzah in prinesla plašč Pelliasu, da si ga ogrne. Pellias pride do svojega šotora. Prijatelji vitezi ga presenečeno gledajo in so želeli pripeljati pomoč iz Camelota, toda jih je Pellias prosil, da tega ne storijo. Naslednji dan, ko je povsem prišel k sebi, je ukazal služabniku, da mu prinese oklep. Ko so to slišali prijatelji vitezi, so se napotili k njemu. Razložil jim je svoj načrt, da odide pred gospo Ettardo. Ko je ona videla, da Pellias prihaja, je poslala 10 oboroženih vitezov, ki so skupaj odšli proti Pelliasu. Pohitel je proti njim in se srčno boril proti deseterici. Na koncu ostaneta le dva viteza, katerima Pellias naroči, da se ne želita več boriti z njim in naj se rajši predata, na kar se začudita, ker ju je bilo strah pred njegovo močjo.
Viteza nista vedela pravega razloga njegove predaje in to je bilo, da ga odpeljejo pred Ettardo. Gospa Ettarda ni želela srečanja s Pelliasom, temveč je prosila, da ga zvezanega in na konju pošljejo v njegov tabor k prijateljem. Oni ga osvobodijo in dajo dol iz konja. Rekli so mu, da ga mora biti sram, ker je pustil, da ga Ettarda znova osramoti. Ni mu bilo mar za njegovo sramoto, niti za kralja Arthurja, niti za Okroglo mizo, ker mu ni bilo več mar, vse to zaradi močnega delovanja orglice, ki jo je Ettarda nosila na sebi.
Kolikor je Guinevera čutila naklonjenost do Pelliasa, toliko je čutila odpor do sir Gawaina, zaradi svojega jezika in prilizovanja, da bi očaral svojo okolico. Ni se mogel domisliti, da mu ukaže kot ostalim vitezom. Ni pozabila, kako jo je zavrnil pomagati v težavah v Cameliardu. Medtem, ko je Guinevera sedela na oknu s pogledom na vrt, je pred njo bila vesela družba vitezov in gospe so veselo živžgali. Govorili so ji o vsem, niti ne vedoč, da jih Guinevera poslua in uživa v njihovi zgodbi in glasbi. Sir Gawaine je udarjal v jezi in pel balado. Kraljičin hrt priteče na vrt in od veselja skoči na njega. On ga udari s palico po glavi in pes začne javkati. Guinevera je vse to videla in jih poklicala iz okna. Gawaine drzno reče kraljici, da je s pravico udaril psa, ker ga je on napadel in da on vsakega, ki ga napade udari. Guinevera ga opozori na ton, s katerim je spregovoril z njo, da je ona vseeno kraljica, na kar se ji on zasmeje v obraz. On ji še naprej drzno odgovarja in se hvali s svojim izvorom. Kraljica se razjezi in ukaže sir Gawainu, da takoj zapusti njen dvor. Lahko se vrne le takrat, ko zaprosi za odpuščanje. Rekel ji je, da se ne bo več vračal na njen dvor, dokler ga ona ne prosi za odpuščanje.
Zgodba o prepiru se razširila po dvoru. Da bi opravičil Gawaina, sir Ewaine odide k kralju Arthurju, da naj kraljica obžaluje odločitev o izgnanstvu sir Gawaina. Arthurju pove, da bo tudi on odšel za njim, tako sta oba odšla iz Camelota s spremstvom. Kakor hitro se je bližal večer, so bili zaskrbljeni, če bodo našli primerno zatočišče. Prišli so v dolino in zagledali veliko redovniško opatijo in se odločili, da tam najdejo zatočišče. Opat jih zaradi njihovega plemiškega statusa sprejme in se spusti v prijeten pogovor. Opatu niso povedali o prepiru na dvoru, temveč le da so odšli v iskanje na pustolovščino. Nato jih opat napoti nedaleč od opatije – če odidejo po polnoči do otoka, bodo našli le dvorec. Pred dvorcem je travnik in na njem javorjevo drevo na katerem je ščit, ki ga nekatere gospe žalijo na poseben način. Opat pove, da če gospem prepovejo žaliti ščit, bodo doživeli razburljivo pustolovščino.
Naslednjega jutra so se poslovili od opata in se napotili proti opatovim napotkom. Vse kar jim je opat rekel je bilo pred njimi. Na javorjevem drevesu je visel črn ščit z grbom treh jastrebov. Pred ščitom je bilo sedem žensk, ki so žalile ščit in ga udarjale z palico. Na črnem konju poleg ščita je sedel vitez v oklepu. Bilo je jasno, da ščit pripada vitezu in se ni vznemirjal na žalitve žensk. Gawainu in Ewainu je bilo to čudno, zato se odločita, da gresta v pustolovščino, tako da se spopadeta z vitezom. Sir Gawaine se je odločil, da bo to on. Zajahal je konja in odjahal proti ženskam, ter jim ukazal naj odidejo. Te so se preplašile in pobegnile. Črni vitez je prijahal do Ewaina in ga vprašal za razlog grobega dejanja do žensk. Gawain odgovori, da je to zaradi žalitve ščita in Črni vitez odgovori, da je to njegov ščit in da je on sposoben sam skrbeti za njega. Ne potrebuje drugih braniteljev, ki za sebe mislijo, da so bolj sposobni od tistega, ki ga poseduje.
Črni vitez je odjahal do javorjevega drevesa in odstranil ščit. Vsem je bilo jasno, da se vitezi pripravljajo na dvoboj in so pohiteli proti dvorcu. Prišlo je do dvoboja med dvemi vitezi. Kopje sir Gawaina je odletelo in on je padel iz konja, toda kmalu se je dvignil in šel z mečem na črnega viteza, v nameri nadaljevati dvoboj. Tako se grdo spopadeta. V vse to se vmeša tudi sir Ewaine, z vpitjem, da nimata razloga za takšen močen spopad. Niti pomirjujoči toni sir Ewaina niso dali rezultatov, toda v enem trenutku vitez Gawaine ugotovi, kaj vitez Ewaine govori. Črni vitez je bil prav zadovoljen, ker se je njihov prepir končal srečno in jih povabi v svoj tabor, da se spočijejo in okrepijo.
Po načinu, po katerem so se pripadniki obnašali do Črnega viteza, so ugotovili, da je on plemenitega rodu. Slekli so oklepe in sta se medsebojno spoznala in Črni vitez je izrazil zadovoljstvo, ker je imel priložnost spoznati viteze kraljevskega rodu. On je rekel, da je sin irskega kralja Marhausa. Eden drugemu sta dajala pohvale in občudovanja, ter Gawaine in Ewaine sta povabila sir Marhausa, da pride v Arthurjevo kraljestvo, da ga lahko razglasi za viteza Okrogle mize. Nato sir Gawaine pove, kaj se je zgodilo v Camelotu. Sir Marhausu je bilo žal prijatelja, toda je izrazil željo, da postane njun prijatelj in da odidejo skupaj na pustolovščine. Ni imel več nobene obveze do ščita in žensk, ker je imel sedem vitezov. Sir Marhaus jim je povedal zgodbo o ščitu, zavezi in ženskah. Sir Gawaine je bil sedmi vitez in z njim se je končala pokora, ter je zdaj svoboden.
Zajahali so svoje konje in odšli novih dogodivščinam naproti. Sira Marhaus jih je pripeljal v gozd Arroy ali Gozd pustolovščin, nenavaden gozd in morda tudi začaran. Na stezi pred sabo so opazili srno, belo kot sneg, z zeleno ogrlico okoli vratu. Ko so se ji približali, je srna pobegnila po ozki stezi. Vitezi so odšli za srno, ki jih je pripeljala na travnik, kjer je bil izvir vode. Srne ni bilo nikjer, temveč je bila pri izviru lepa gospa. Gospa je imela črne lase kot krokar. Bil je okrašena s čudnim nakitom iz smaragdov in opalov. Gospa opazi viteze in jih lepo pozdravi. Vitezi so rekli, da je ona zagotovo vila. Predstavi se jim kot Nymua, najglavnejša med vilami iz Jezera. Povedala jim je, da je ona kralju Arthurju dala Excalibur in da je njegova velika prijateljica, kot tudi vseh plemenitih vitezov. Sir Marhausu je napovedala slavo kot vitezu Okrogle mize na dvoru kralja Arthurja. Nymua jih vpraša, kaj iščejo v tem kraju in oni ji povejo, da iščejo pustolovščino. Ona jim obljubi pustolovščino, z zahtevo, da jo posedejo za sedlo. Storijo to kar je ona od njih prosila.
Odpeljala jih je iz gozda in pripeljala na odprto polje v katerem je bil dvorec zgrajen iz rdečih opek. Nato zagledajo viteza v rdeči opremi, ki je jahal po travniku pred dvorcem. Naenkrat se je spustil pred dvorec in 10 vitezov v oklepu je želelo napasti viteza na travniku. On se pogumno bori in naenkrat je razorožil četvorico. Ostali so se preplašili in pobegnili. Rdeč vitez je premagal še dva viteza, dokler nista ostala le še dva, katerima se je prostovoljno predal. Ta dva viteza sta odpeljala rdečega viteza gospe iz dvorca, ki je na njega vpila in ga nagnala zvezanega na konju. Vse to so oni gledali in gospa iz Jezera reče sir Gawainu, da bo tu našel svojo pustolovščino in nato izgine.
Ko je gospa izginila, so bili presenečeni in niso mogli verjeti tistemu, kar so videli. Govorili so o vsemu, kar so doživeli in niso mogli niti verjeti, da obstaja tako pogumen vitez kot ta, ki so ga pravkar videli in da se je na koncu prostovoljno predal. Prišli so do zaključka, da bi se morali spustiti v dolino. Prijahali so do zatočišča, v katerem so zagledali tri šotore. Prepoznali so šotore sir Brandilesa in sir Madora de la Portea. Bili so prijetno presenečeni skupnemu srečanju in Gawaine predstavi sir Marhausa svojim prijateljem vitezom. Ti so jih povabili v šotor, da se okrepijo in nato so mu vse povedali, kar so videli. Želeli so nekaj več izvedeti, kdo je Rdeči vitez.
Sir Mador de la Porte odpelje Gawaine do belega šotora. Ko je vstopil je zagledal sir Pelliasa na ležalki. Ko je poklical sir Pelliasa, ta spusti krik in skoči v drug del šotora, z obrazom obrnjen proti šotorskemu krilu. Sir Gawaine je spregovoril o dejanjih Pelliasa, ker eden od vitezov okrogle mize ne bi smel dopustiti takšne sramote. Na vprašanje, zakaj je to storil, je bil Pellias le tiho, medtem ko ga je Gawaine spodbujal. Pellias se odloči, da pove, kaj se mu je zgodilo in da verjame, da je začaran. Gawaine se odloči oditi pred gospo Ettardo, da skrbno preuči primer. Naredil je dober načrt. Gawaine v svojem načrtu zamenja oklep s Pelliasom in v njem odide do dvorca, kjer bo povedal, da je premagal Pelliasa v dvoboju in da mu je vzel oklep. Tu obstaja upanje, da ga spustijo v dvorec. Pellias se strinja z načrtom. Pokliče svoje služabnike in zamenja oklep.
Istočasno je gospa Ettarda hodila po zidovih dvorca in zagledala, kako Rdeč vitez ponosno hodi po travniku. Bila je tako jezna, da je na njega poslala 10 vitezov in on jih je vse premagal, na veliko nesrečo gospe Ettarde. Ko se je Rdeči vitez približal zidovom dvorca, je sir Gawaine dvignil čelado in gospa je ugotovila, da to ni sir Pellias. Svojim služabnikom ukaže, da odpeljejo viteza v dvorec in ga pripeljejo k njej. Gospa Ettarda stopi do njega in mu ponudi roko. On poklekne in jo poljubi. Prosila ga je, da ji razkrije svoje ime, toda on jo je zavrnil, s tem da se je zarekel k skrivnosti in jo prosi, naj še malo potrpi. Bila je razočarana, toda ga je prosila, da ostane pri njej v dvorcu, da bi ga počastila.
Gospa je bila nora nad ogrlico, ki jo je vzela Pelliasu, toda takoj, ko je sir Gawaine pogledal ogrlico, je začutil njeno moč. Kakor bolj je gledal ogrlico, toliko bolj mu je ponujala svojo moč. Navzoč je bil tudi Engamore. Razočaran se je zaprl v dvorano. Gospa je ob polnoči pripravila veliko slavje. Gawaine je bil pod vplivom Ettardine ogrlice in se je popolnoma izgubil v tem. Pellias zvečer k sebi pokliče služabnike in jim naroči, da mu prinesejo črno haljo, katero on da na sebe in gre v dvorec. Nihče ga ni mogel prepoznati in so vsi mislili, da je duhovnik. Spraševal je o vitezu, ki je danes prišel v dvorec in na vprašanje služabnika, kaj mu to vitez, je odgovoril, da nosi sporočilo za njega. Od služabnika izve, da je ta večer z gospo Ettardo. Odločno in jezno je zahteval od služabnika, da ga odpeljejo k vitezu.
Vitez je bil obveščen, da ga išče nek duhovnik in da želi z njim govoriti. Služabnike pošlje po duhovnika. Medtem sir Pellias ni takoj šel v dvorano, temveč je od strani gledal prikrito, da se prepriča o zvestobi ali izdajstvu sir Gawaineja. Toda imel je kaj za videti. Prišel je v dvorano in vpil: “Izdaja!” Nato stopi k gospe Ettardi in ji strga ogrlico iz njenega vratu, v kričanju, da je njegova last in sir Gawaina klofne ter mu reče, da je lažen v svojem viteštvu. Sir Gawaine prizna izdajo, toda za Pelliasovo žalitev za njega reče, da je krivica izenačena. Toda Pellias mu odgovori, da je on izenačil s klofuto in Gawaine reče njemu, da naj zapusti dvorano.
Brez čarobne ogrlice on nima več čarovnije. Pride od prepira med Ettardo in Gawainom. Oba sta med sabo obtoževala en drugega, zaradi takšnega dejanja, toda sir Gawaine, osramočen zaradi vsega kar se je zgodilo, za vse okrivi Ettardo. Besen pravi Ettardi, da naj zjutraj pogleda na travnik in da bo videla, kako bo on globoko zabeležil Pelliasa, kot je on njega. Od služabnika zahteva, da mu pripeljejo konja in odjaha iz dvorca k svojemu šotoru. Bilo ga je sram pred prijatelji, ker je na obrazu imel obris roke sir Pelliasa, zato ni vstopil v šotor, toda prijatelji so ga opazili in poklicali, vendar jih je on zavrnil. Ko so prijatelji odšli je sir Gawain poklical služabnika in mu rekel, da naj mu pomaga sleči rdeči oklep in ga odnese v Pelliasov šotor.
Naslednjega jutra Gawaine pokliče svojega služabnika in mu reče, da naj prinese njegov oklep, katerega obleče in mu pomaga odjahati. Reče mu še, da naj odnese njegovo rokavico Pelliasu, s čimer ga izziva na dvoboj. To razburi služabnika, ker je on vedel, da sta onadva bila vedno dobra prijatelja. Gawainov služabnika preda rokavico in sporočilo Pelliasu in ta mu reče nazaj, da naj Gawainu pove, da ima on zajtrk. Novica o dvoboju je prišla tudi do njegovih prijateljev vitezov. Čeprav so poskušali to preprečiti, onadva od svoje trme nista želela odnehati in odstopiti. V medsebojnem spopadu je kopje sira Gawaineja odletelo v majhnih koščkih iz sedla. Štirje vitezi mu pritečejo na pomoč. Gawaine in služabnik sta odstranila čelado iz Gawainove glave. Njegov obraz je bil bled in ni se slišalo, da diha. Sir Marhaus pravi Pelliasu, da je ubil Gawaina, na kar Pellias reče, da si je to zaslužil. Zaradi njegove izjave sir Ewaine spusti ostro izjavo na Pelliasa. Prišlo je do prepira in Ewaine nažene Pelliasa. Toda sir Gawaine ni bil mrtev, le ranjen kot tudi njegov nasprotnik, ki je bil zaradi svojega bolnega stanja neljubeč in drzen.
Pelliasovo stanje se je poslabšalo, začel je bolno javkati. Slišala ga je Perceneta in palček. Našla sta ga v gozdu, kako se s kopjem opira ob tla, da ne pade. Rekel je, da je težko ranjen in da potrebuje pomoč. Perceneta in palček sta ga odpeljala na skrivno mesto, v samotarjevo kolibo. Samotar je pogledal Pelliasovo rano, medtem ko je bil on v globoki nezavesti. Rana je bila smrtonosna. V kolibo je nato vstopila nenavadna gospa, črnih in bujnih las, z zapestnicami in zlatom. Takoj pristopi k Pelliasu in za njo gre samotar, ter reče, da je vitezu ostalo le še malo življenja. Ko je ostala sama z vitezom, je gospa z magnetom izvlekla kos kopja iz rane. Na rano je dala robec z vonjem in laneno tkanino, da zaustavi kri, ter nato je izvlekla kristalno stekleničko iz torbe in vsebino izlila v vitezova hladna usta.
Življenje se je počasi začelo vračati v Pelliasovo telo in on je odprl oči, ter prvo kar je videl je bila gospa v zeleni obleki. Presenečen nad njeno lepoto je mislil, da je morda umrl, toda gospa ga je hitro prepričala v nasprotno. Zavedal se je, da je to prekrasna gospa, ki mu je vrnila življenje. Pojasnila mu je, da je zdaj pol smrtnik in druga polovica je vilinska. Ko je dvignil pogled, je zagledal tisto ogrlico iz smaragda in opala, ki jo je prej nosil. Pellias se je zaljubil v gospo iz Jezera. Prinesla mu je vrč izvirske vode in ko jo je spil, je začutil, da se mu moč vrača. Hvaležen za vse kar je gospa naredila za njega, ji je ponudil svoje življenje za vedno. Povedala mu je, kako ga je prvič opazila, toda on nje ni opazil. Od takrat goji veliko prijateljstvo do vseh Pelliasovih prijateljev iz dvora kralja Arthurja, toda tudi do samega kralja Arthurja. Nato jo Pellias vpraša, če ga želi vzeti za svojega viteza in ona se strinja s tem, ter ga poljubi na čelo.
Perceneta in palček sta se vrnila domov in se srečala s sir Madorejem. Povedala sta mu, da sta pustila sir Pelliasa pri svetem samotarju in mislita, da ne bo dolgo živel. To novico Mador de la Porte odnese k prijateljem. Ko je to slišal sir Gawaine je bil jezen na samega sebe, ker je najprej izdal prijatelja in nato ga je tudi ubil. Kakor je bil tudi on ranjen v dvoboju, je takoj želel oditi do prijatelja, da bi ga prosil za odpuščanje. Čeprav so ga prijatelji prepričevali, da ni sposoben za naporno pot, on odločno zahteva, da pokličejo njegovega služabnika in mu pripeljejo konja. Odšel je do samotarjeve kolibe in celo pot je jokal od velike žalosti.
Zvečer je prišel pred samotarjevo kolibo, pred katero je videl samotarja, ki na svojem vrtu okopava lečo. Ko je prišel iz konja, mu je samotar povedal, kaj vse se je zgodilo pri njemu. Rekel mu je, da je gospa iz Jezera rešila življenje, ter da sta skupaj odpotovola na zahod. Gawaine se odloči oditi za njima. Odšel je na pot v novo pustolovščino. Ko je prijahal do jezera, je sir Gawainu bilo jasno, da je na vilinskem območju. Odšel je naprej, ne vedoč, kaj ga naprej čaka. Ko se je približeval jezeru je zagledal gospo in Pelliasa. V gospe je prepoznal žensko, ki jo je s svojim prijateljem srečal na potovanju v Gozdu pustolovščin. Pride k Pelliasu in ga prosi za odpuščanje. Pellias mu je povedal, da je zdaj vilinske narave in da ni več ista oseba, ter da mu vse odpušča in mu iz srca daje ljubezen, življenje in srečo. Njegova želja je, da če se ne vidita, naj gre v Camelot in se pobota s kraljico. Sir Gawaine pogleda Pelliasa in v njegovem odsevu zagleda čudno svetlobo.
Sir Pellias in Gospa iz Jezera pustita Gawaina in odideta do jezera. Zaplavata v njega in izgineta. Sir Gawaine je dolgo stal ob jezeru in jokal. Sir Gawaine se vrne na dvor kralja Arthurja, kakor je obljubil Pelliasu. Pobotal se je s kraljico, čeprav ga ona ni ljubila. Pelliasovi prijatelji so potem videli Pelliasa od takrat le dvakrat. Sir Marhaus je postal vitez Okrogle mite. Gospa Ettarda se je poročila s sir Engamorejem in on je postal gospodar Grant Mesnela.
Priča o Gawaineju
V zgodbi sir Gawainu bomo videli čudežno zvestobo do kralja Arthurja. Čeprav je sam Gawaine bil nagel in grob v svojem obnašanju; do tega, da je tako govoril, so njegove besede skrivale nežno naravo, ki je ležala v njem. Njegovo ponosno obnašanje je bilo polno priljudnosti, ter kakorkoli je bil uglajenega obnašanja, je tako dobil vzdevek Vitez srebrnega jezika. V tej zgodbi bomo videli, kako je njegova zvestoba do Arthurja prinesla visoko nagrado in da mu lahko vsak na svetu zavida takšni sreči.
Kralj Arthur in Guinevera sta potoval po svojem kraljestvu, toda tistim oddaljenim od Camelota. Ker je bilo vroče, je kralj ukazal spremstvu, da pripravijo šotore na robu gozda in pripravijo mize poleg drevesa, kjer je prijetno sedeti na zraku. Medtem, ko so tako sedeli in počivali je iz bližnjega gozda pritekel snežnobeli jelen, ki je bežal pred hrtom. Hrt je preganjal jelena in jelen je bežal pred strahom. Pritekel je trikrat okoli Arthurjevega stola, toda pri tretjem krogu ga je dosegel hrt in ga zagrizel v stegno, da je pritekla kri. Arthur se je razjezil, ter jelen in hrt pobegneta v gozd.
Od vsega tega dogodka, hrupa in prepira, niso niti prišli k sebi, ko se je pred njimi in dvorjani z druge strani gozda, v katero sta pobegnila hrt in jelen, pojavila lepa gospa z vitezom. Gospa je bila plemenitega rodu, izredne lepote in vitez v oklepu do pasu. Gospa je jahala na konju, oblečena kot za na lov in vitez v zelenem oklepu. V spremstvu sta imela dva človeka, prav tako oblečena za na lov. Zastanejo, ko zagledajo tako veliko družbo skupaj in medtem, ko so tako stali, je prijahal še en vitez na konju, oklepu od glave do pet. Izgledal je zelo jezen. Naleti na viteza na pol oblečenega v oklep, ga močno udari, da ta pade, kot da je mrtev. Njegova gospa zavpije in postane zelo slabe volje. Naenkrat oborožen vitez zgrabi gospo, jo postavi pred svoje sedlo in odjaha nazaj v gozd.
Vse to je gledal kralj Arthur in njegovi dvorjani, toda niso mogli nič narediti. Arthur vprača, če je kdo med dvorjani, ki bi šel za tem vitezom in gospo, ter odkril, kaj je razlog tega dogodka. Javi se sir Gawaine in prosi Arthurja, da odpelje s sabo svojega mlajšega brata Gaherisa. Ko sta se pripravila, sta odjahala k izpolnitvi nalogi, ki jo je sir Gawaine prevzel na sebe. Na svoji poti sta naletela na dva viteza, ki sta se močno borila. Ko sta prišla do njiju, sta prekinila boj. Gawaine ju vpraša, zakaj to delata, na kar mu odgovorita, da se ga to ne tiče – da se borita, ker tako želita. Pojasnil mu je, da sta v iskanju za belim jelenom in hrtom, toda sledita tudi vitezu, ki je ugrabil gospo. Onadva jima pojasnita, da je to čudna stvar, ker se onadva prav iz tega razloga borita med sabo. Gawaine ju prosi, da mu povesta njuna imena. Predstavila sta se kot sir Sourloise in Brian iz Gozda. Nato sir Gawaine prestavi tudi sebe in svojega brata. Vesela sta bila srečanja s sir Gawainaom, ker nihče ni bil tako slaven med vitezi kot on. Nato sir Gawaine pove, kaj se je zgodilo, ter kako sta hrt in jelen naredila zmešnjavo kralju Arthurju, kraljici in spremstvu, ter da sta onadva odšla v iskanje za njima. Gawaine ju prosi, da naj gresta k kralju Arthurju in da mu povesta, kaj se je njima zgodilo in da bosta onadva odšla naprej.
Na poti ob reki, znova srečata enega viteza in njega vprašata za hrta in jelena, toda vitez jima odgovori, da je tudi on odšel za njima. Nato Gawaine pove vitezu, da je to njegova naloga, toda on ne želi odnehati, tako da se medsebojno spopadeta in pri tem boju Gawaine zruši viteza. Premagani vitez je bil Alardin iz Otoka. Gawaine mu ukaže, da naj gre na dvor kralja Arthurja in se mu preda kot suženj, ter mu pove, kaj ve od hrtu, jelenu, vitezu in gospe, ter kaj se je zgodilo v tem boju. Sir Gawaine in brat sta odšla naprej in na poti naletela na čudovit dvorec, ter mrtvega hrta prebodenega s tremi puščicami. Nekdo ga je ubil. Malo naprej zagledata jelena, ki se pase pred dvorcem. Ko je jelen videl viteza, je pobegnil v dvorec. Brata pohitita za jelenom. Gawaine ujame jelena in ga usmrti z mečem.
Iz dvorca pride gospodar in gospodarcia, gospodarica je bila pravzaprav prekrasna ženska. Pred sabo zagledata mrtvega jelena in obtožita Gawaineja, da je storil krivo delo. Gospodar dvorca je zahteval pravico zaradi ubitega jelena. V medsebojnem boju gospodar dvorca rani Gawaineja še nepripravljenega za boj. Čeprav v bolečini Gawaine doseže viteza, mu zbije čelado iz glave in z mečem vbode v lobanjo. Ta ga prosi za milost in predajo. Sir Gawaine je bil besen, zaradi rane in bolečine, zato želi ubiti gospodarja dvorca, toda gospodarica se vrže na telo svojega gospodarja, da bi ga zaščitila. Meč udari gospo in konica malo prebode v njeno telo, tako da priteče kri. Od moči udarca, gospa pade kot mrtva. Vse se dobro konča, gospodar in gospodarica sta ostala živa.
Gawaine in Gaharis preživita noč v gospodarjevem dvorcu. Medtem, ko so se pogovarjali, vitez izve, kdo je Gawaine in ne glede na vse, je bil počaščen nad njegovo navzočnostjo pod svojo streho. Gawaine prosi viteza, da mu pove vse o pomenu jelena in hrta. Sir Ablamor iz Mariseja, gospodar dvorca mu je povedal, kar je Gawaine želel izedeti. Sir Ablamor in njegov brat sta poročila dve sestri in vsi so živeli srečno. Nekega dne sta, gospodarica in njena sestra jahali po gozdu, ko se je pred njima prikazala lepa gospa, s hrtom na verigi in belim jelenom za zlato ogrlico na vratu. Gospa da jelena sir Ablamorejevi ženi in hrta sestri Ablamorove žene. Sestri sta bili zaradi tega srečni in veseli, toda to ni trajalo dolgo, ker je hrt želel raztrgati jelena, zato je prišlo do nesoglasij med ženama. V enem takem prepiru, zaradi jelena in hrta, sir Ablamor udari brata in njegovo ženo ter jih odpelje v dvorec, iz maščevanja, ker sta preganjala jelena njegove gospe.
Gawaine vpraša sir Ablamora, kako je izgledala gospa, katera je sestram podarila hrta in jelena. Po opisu je to bila čarovnica Viviena, ki se je zabavala s čarovnijo in prinašala nesrečo srečnim ljudem. Sir Ablamor je osvobodil brata in ženino sestro, ter medsebojno so se pobotali. Gawain in Gaheris, so se vrnili na dvor kralja Arthurja in mu povedali vse malenkosti, kaj vse se je zgodilo. Kralj Arthur se je razjezil na sir Gawaineja, zaradi dejanja do gospe. To razjezi Gawaina, zato zlomi meč na kolenu in ga vrže daleč od sebe.
Medtem, ko se je Arthur nahajal v Tintagalonu, zaradi obveznosti, je kraljica s spremstvom potovala iz Camelota v Carleon do Arthurjevega prihoda. Dan je bil lep, zato je Arthur poklical svojega zaščitnika Boisenarda, da skupaj odideta na sprehod. Nameravala sta oditi v Carleon, brez kakršnega koli sporočila, da presenetita kraljico. Kralj je oblekel oklep brez grba in nikogar ni obvestil, da sta odšla iz dvorca. V veselju in govorjenju sta zašla. Boisenard se je povzpel na drevo in v daljavi opazil svetlobo. Oba sta odjahala v tej smeri. Prišla sta pred velik dvorec, velikih neprijetnih stolpov in mračnega izgleda. Potrkala sta na vrata. Na vratih se prikaže vratar, ki ju vpraša, kaj želita. Odgovorita, da bi želela prenočiti, ker sta dolgo jahala, toda vratar je želel izvedeti, kdo sta. Pojasnila sta mu, da sta plemenitega rodu. Vratar jima reče, da to ni zatočišče za viteze klateže, toda da ju bo vseeno sprejel.
Okoli njiju je bilo veliko ljudi in hrupa. Za mizo je sedel močen vitez, v srednjih letih, sive brade, lasje bele kot snega, močen, ogromen, širokih ramen, napetih prsi in obleko je imel vso črno. Na prsih mu je visel zlati medaljon. Vitez je zagledal Arthurja in Boisenarda, ter ju poklical, da sedeta pri njemu na čelu mize, da skupaj jedo. Po večerji vitez vpraša Arthurja, če se želi z njim spopasti. Moder Arthur vpraša viteza zaradi česa se želi spopasti. Nato mu vitez pravi, da gre za malo čuden spopad. To je spopad v katerem poskušata obglaviti eden drugemu. Od vitezovih besed, se Arthur prestraši in reče vitezu, da je to malo čudno pokazovanje poguma. Ko je Arthur to izrekel, vsi padejo v smeh. Ni imel druge izbire, temveč je moral sprejeti boj.
Arthur kot gost je imel prednost prvi udariti. Izvleče Excalibur, zamahne in konica meča prereže vitezu vrat. Truplo viteza ne pade, temveč in dvigne glavo iz tal in jo da nazaj na telo. Nato je bil Arthur na vrsti, da ga vitez udari. Vitez je okleval udariti Arthurja, da bi ga mučil z negotovostjo. Arthur je vse to prenašal, kar se je videlo pri vitezu, pa je on želel skleniti sporazjm po katerem bo Arthurju prizanesel na eno leto in en dan, če obljubi, da bo po iztezku tega časa rešil uganko po vrnitvi. Uganka se je glasila: “Kaj si ženska želi najbolj na svetu?” Arthur se zahvali za prizaneseno življenje. Toda vitez ni bil milostljiv, ker je dober že zato, ker uživa z mučenjem ljudi.
Naslednjega jutra Arthur in Boisenard zapustita dvorec in se dogovorita, da o vsem tem, ne bo bosta nobenemu govorila. Minilo je skoraj eno leto in Arthur gre prej iz hiše, ker ni imel več miru. Prosil je Boisenarda, da se mu pomaga oborožiti, toda ta začen jokati in preklinjati Arthurja, da naj ne gre nikamor. Medtem je da Arthur obljubo in jo mora izpolniti ne glede na razplet.
Na poti do dvorca zlobnega viteza v gozdu naleti na kolibo, v kateri je poleg odnja sedela starka. Arthur nikoli ni videl tako grde ženske. Ušesa je imela velike in povešene, lasje so ji viseli kot kače, obraz je imela zgrban, oči pokrite z mrežo, obrvi rdeče od jokanja in v ustih je imela le en zob, roki sta bili ploščati kot palici. Starka vpraša: “Gospodar, kralj moj, zakaj si prišel sem?” Kralj se je začudil, ker ga je starka prepoznala in to mu je bilo malo čudno. On ji pove o svojih težavah in jo vpraša, če pozna odgovor na uganko. Straka pove, da ve, toda mu reče, da mu ne pove, če ji nekaj ne podari. Njena zahteva je bila, da če mu pomaga uganiti na uganko, da postane žena enega izmed vitezov iz njenega dvora. Arthur ji odgovori, da ji ne more dati obljube v imenu nekoga drugea, toda na koncu vseeno obljubi. Ona mu da rešitev na uganko in to je, da ženska najbolj ljubi, da je vse po njeni volji. Starka nato pove Arthurja o vitezu, ki je čarovnik najmočnejše vrste. Straka mu je rekla, da je čarovnikovo življenje ostalo v medaljonu in da mora razbiti medaljon.
Pri starki se je Arthur spočil in okrepil, ter naslednjega jutra je odšel proti dvorcu izpolniti dogovor. Vitez je prašal Arthurja, če je rešil uganko in odgovori mu, da jo je rešil. Arthur vitezu da pravilen odgovor na uganko. Arthur pokliče viteza na dvoboj. Pojasni mu, da se želi boriti, tako da da on njemu medaljon iz vratu in on njemu ogrlico. Na to vitez prebledi, toda Arthur zgrabi medaljon in ga iztrga iz vratu. Vitez krikne in pade na kolena, proseč za milost od Arthurja. Arthur odpre medaljon, izvleče kroglico in jo udari ob kamen, da se razbije. Zlobni vitez zakriči in mrtev pade. Arthur zapusti dvorec in odide po starko, kakor ji je obljubil.
Ko sta prišla v Carleon, Arthur spusti starko iz konja. Guinevera, ki ga je čakala ga začudeno vpraša, zakaj je pripeljal starko. Nato ji Arthur pojasni, da če ne bi bilo starke, bi bil on mrtev človek in nato ji pove, kaj vse se je zgodilo. Ko je končal zgodbo, so bili vsi začudeni. Tu je bilo navzočih tudi 17 vitezov iz dvora. Povedal je, da je starki obljubil, da tistega, ki ga izbere, bo postal njen ženin. Starka izbere sir Gawaineja.
Vrnili so se dvor in starko oblečejo v rjuho vredno kraljice. Obred je bil v kapeli. Po poroki Gawaine odpelje kraljico v svoj dom in se zapre pred celim svetom, da nihče ne vidi njegove sramote. Starka mu je zamerila za njegovo obnašanje. On se ji opraviči in ker je bil v prostoru mrak, starka zaprosi, da prižge svečo. Ko je svetloba osvetlila prostor, tukaj ni bilo več starke, temveč lepa ženska. Sir Gawaine je bil presenečen in jo vprašal, kdo je ona. Odgovori mu, da je ona njegova žena. Nista se mogla zmeniti, kakšna bi bila ženska čez dan in kakšna zvečer. Toda sir Gawaine ji reče, naj ona izbere. Povedala mu je, da je ena izmed vil iz Jezera in je zaradi njega postala smrtna. Povedala mu je, da ga je videla, kako joka na jezeru za Pelliasom. Ko ga je videla objokanega, se ji je srce napolnilo z milostjo in je tako zaradi njega zapustila jezero in postala smrtna. Ko je videla, da je Arthur v težavah, je izkoristila priložnost, da jo Arthur pripelje k Gawaineju, da preveri njegovo plemenitost. Ker se je vse končalo srečno, Gawaine naredi veliko slavje za svoje prijatelje viteze, kralja in kraljico.
Osebe: kralj Arthur, Merlin, Guinevera, sir Gawaine, sir Pellias, kralj Uriens, Morgana, Viviena, Peceneta, Ettarda, starka, Rdeči vitez, gospa iz Jezera, itd.
Opis oseb
Kralj Arthur – na samem začetku romana je prikazan kot pogumen, marljiv in domiselen mladenič. Po spletu okoliščin je izvlekel meč iz kamna in tako postal kralj. Poročil se je z žensko, ki mu je po prvem srečanju vzela srce in nato je zbral pogumne viteze okoli Okrogle mize, katerim je poveljeval. S svojimi vitezi je želel najti sveti Gral.
Bil je priljubljen iz strani celotnega ljudstva, ki ga je spoštoval in mu izkazal zaupanje. Medtem, ko je bil mlad, je bil neizkušen in naiven. Neizkušenost v njemu se je spremenila v plemenitost in naivnost v modrost. Ko je izvlekel Excalibur, se ni zavedal moči tega dejanja. Rad je pomagal vsaki osebi, kar je pomenilo, da je postavil svoje življenje na kocko. Kasneje je razvil modrost in to v tolikšni meri, da je uspel prelisičiti tudi največje čarovnice, čarovnike in ostale sovražnike. Potrpežljivost je pokazal pri odnosu do svoje sestre Morgane, ker je kljub njenim izpadom besa, uspel zadržati mir v duđi. Njegovi modrosti so se klanjali najbolj močni ljudje. Sam je sprejemal in spreminjal zakone, sodil in delil pravico, toda spoštoval je vse pripadnike. Z njimi je delil dobro in zlo, na katere je naletel pri svojih pustolovščinah.
Svojo ljubezen in vdanost do gospe je izkazal s potrpežljivostjo, ki jo je kazal, da bi prišel do nje. Postavil je svoje življenje na kocko, skril svojo identiteto, le da bi bil poleg nje in dan njegove poroke, je bil za njega najsrečnejši. Njegova narava ima dve strani: po eni strani vidimo blagega človeka, napolnjenega z milostjo, medtem ko je bil po drugi strani napoljnen s srdom, ko je videl krivico in nečastno obnašanje. S priložnostjo izbire vitezov Okrogle mize je pokazal potrpežljivost in naglost v nekaterih odločitvah, ki so ga lahko stale tudi življenja. Na srečo je bil poleg njega Merlin, ki kot protiutež pomirja njegovo naravo in ga uči, da bi lažje sprejemal odločitve.
Kraljica Guinevera – življenjska sopotnica kralja Arthurja. Ugotovimo, da je poleg tega, da je lepa kot angel, tudi vešča pri zdravljenju ran. Rešila je življenje kralju Arthurju, ko je dobil težke rane. Je izjemno pogumna, celo bolj pogumna od svojega očeta, ker zadrži hladno glavo med napadom grofa Mordaunta. Je inteligentna in zvita; kljub Arthurjevi muhavosti je uspela odkriti njegovo skrivnost, toda bila je toliko pametna, da je bila tiho tistemu, kar je videla. Pokaže močno avtoriteto do svojih vitezov, ki so ji sprva zbijali poslušnost in eden izmed njih jo je spravil tudi v jok. Z enim izmed vitezov je sklenila dolgotrajno prijateljstvo in svojemu možu je bila zvesta spremljevalka pri večini njegovih pustolovščin. Po svojem karakterju je izpolnjevala Arthurja in onadva sta skupaj bila simbol večne in plemenite ljubezni.
Merlin – edinstven lik, ki ga je mama začela z demonom in je vplival na rojstvo Arthurja ter njegov vzpon do kraljevske časti. Imel je vpliv na Arthurjevo vzgojo, ter kasneje je postal njegov svetovalec. S svojimi čarovnijami je ustvaril teren Arthurju, da potrdi svojo čast. Bil je vsevidec in prerokovalec, nato dvorski čarovnik, ki v svojih rokah drži konce vseh dogodkov, od viteških pustolovščin do odkrivanja svetega grala. Je središče nadzemeljeskih dogodkov na dvorcu v Camelotu, prireja magične izzive Morgani, toda na koncu pade kot žrtev vile Viviene.
Morgana – je najpomembnejša izmed vil iz Jezera, sestra kralja Arthurja. Je bila najbolj močna čarovnica na svetu in ni bilo čarovnice, ki bi jo premagala, le edino ni imela moči prerokovati tako kot Merlina. Lahko je letela in menjala podobe ter vse čarovnije se je naučila od Merlina. Silno je bila prizadeta, ker njen brat ni vzel za pomembno funkcijo enega izmed njenih sinov. Vsem silami je želela bratu storiti zlo.
Viviena – pametna in zvita, brez srca, nemilostlijiva in kruta. Zaradi svojih osebnosti jo je Morgana naučila vseh čarovnij. Viviena ni čutila ljubezni do gospodarice, ker v njej ni bilo srca. Njena največja želja je bila, da dobi modrost, katero ima njena gospodarica. Strašno je inteligentna in se ponaša z ukanami in čarovnijami, da bi dosegla svoj namen. Postala je Merlinova učenka, ki ga je prevarala in uničila do konca.
Sir Pellias – eden izmed najbolj slavnih vitezov, ki so bili desna roka kralja Arthurja. Bil je dober prijatelj kraljice Guinevere, da katere je držal izjezmno čast. S svojo milostljivostjo jo je branil, da je ona najlepša ženska, ki jo je videl. Bil je dobre narave in z vsemi je bil pravičen in milostljiv. V njegovim pogovorih s Perceneto se vidi modrost in skromnost. Je darežljiv in ima rad vesele pogovore. Priskoči vsakemu na pomoč, ne glede na staž te osebe. Je naklonjen lepim stvarem, zato ga je pritegnila ogrlica gospe iz Jezera. Ima veliko zaupanje v svojega kralja in mu pošlje vse ujetnike, da z njimi naredi, kar želi. Njegovo srce težko prenaša nizko moralne udarce, zato ga je Ettardino dejanje pahnilo v obup in težko sramoto. Njegova narava se spremeni z dvobojem z Gawainom in postane nemilostljiv. Na koncu ga je zaradi svoje osebnosti in dobrih del našla dobra usoda, ki mu je spremenila življenje. Postal je pol vilinec – pol človek. Njegova dobra narava se je nato vrnila in pokazal je eno obliko božanstva – odpuščanje.
Perceneta – gospa v službi gospe Ettarde. Zvesto služi svoji gospe in s Pelliasom vodi pogovore, katera gospa je lepša. Na poti do dvorca sklene prijateljstvo z njim. Ugotovimo, da ima željo, da nekega dne dobi zaščitnika, prav takšnega kakršen je sir Pellias. Pogosto skrbi za njega, tako da ga preizkuša, da ji odgovori o nepremišljenih izzivih. Pokaže, da je sposobna moralno presojati in dejanje sramote Pelliasa iz strani njene gospodarice, v njej prebudi žalost in upor.
Ettarda – gospa izjemne lepote. Na svojem dvorcu je imela sir Engamoreja kot svojega zaščitnika, toda do njega ni čutila prevelike ljubezni, v znanju, da ga je postavljala pred tolikšen izziv. Doživela je moč Pelliasove ogrlice, ki ji je popolnoma pomračila um. Je maščevalne narave, ker je pokazala, ko se je maščevala sir Pelliasu.
Sir Gawaine – legendarni nečak kralja Arthurja, simbol moči in viteškega poguma. Največjo slavo je dobil, ko je premagal Zelenega viteza v medsebojnem dvoboju. Grob je pri pogovoru in nagel v svojem obnašanju, toda njegove besede so skrivale tudi nežno naravo, ki je ležala v njem. Včasih je bil uglajenega obnašanja, zato so mu dali vzdevek Vitez srebrnega jezika. Njegovo obnašanje ni bilo všeč Guineveri in je do njega čutila odpor. Imel je velik ego in ni mogel prenesti, da mu Guinevera ukazuje. Tu se je pokazala njegova brezčutna narava, ko je udaril kraljičinega hrta in odšel iz dvorca z zahtevo, da se bo vrnil le, če ga ona prosi. S tem je zaščitil svoj ponos.
Je slabega karakterja – padel je pod vpliv ogrlice, ki jo je nosila Ettarda in namesto, da bi rešil prijatelja, on ostane na njeni strani. Izdajstvo sir Pelliasa mu je prizadejal veliko sramoto in težko ranitev Pelliasa ga je spustilo na zemljo. Ko je ugotovil, da je šel predaleč in da bo njegov prijatelj umrl, je odšel po odpuščanje. Ker je bil zvest in poslušen do svojega kralja, dejstvo govori, da je na sebe prevzel njegov “dolg” in poročil grdo starko, ki je Arthurju rešila življenje. Toda na koncu je bil nagrajen zaradi svoje dobrote in predanosti viteštva.
Opomba o avtorju
Howard Pyle je bil ameriški pisatelj, ilustrator in učitelj, zaslužen za številne ilustracije vključujoč tiste za zgodbe, pravljice in pustolovske romane.
Rodil se je 3. marca 1853 v Wilmingtonu v Delaware. V Filadelfiji je študiral umetnost tri leta in potem se je leta 1876 preselil v New York, kjer je delal kot ilustrator revije. Leta 1880 se je vrnil v Wilmington. Delal je klasične ilustracije, kakršne lahko vidimo v knjigi “Pustolovščine Robina Hooda”.
Potem je učil ilustratorstvo in ustanovil šolo za umetnost (Brandywine School of Art), ki so jo obiskovali slavni umetniki kot N. C. Wyeth in Maxfield Parrish.
Kmalu niti ena knjiga ni bila izdana, da je on ni ilustriral. V istem času je tudi pisal in delal na ilustraciji svojih knjig.
Poročil se je z Anne Poole, s katero je imel sedem otrok.
Umrl je 9. novembra v Firencah, v Italiji.
Autor: M.I.B.
Dodaj odgovor