Roman “Igra steklenih biserov” je bil objavljen leta 1943 in je največje, verjetno pa tudi življenjsko delo Hermanna Hesseja, ki ga je pisal 12 let. Šteje se, da je Hesse največ zaradi njega dobil Nebolovo nagrado, ki mu je bila dodeljena leta 1946. Zgodba romana se odvija v prihodnosti, morda v 25. stoletju, v fiktivni državi Kastaliji. To državo upravlja intelektualna elita in na čelo je postavila izobraževalni sistem. V šolah se učijo nadarjeni učenci in celo dostop do šolanja pripada le najbolj nadarjenim in se šteje v čast. Če nekomu ne uspe končati šolanja, ga izločijo iz družbe. V šolah se najbolj poučuje umetnost in humanistika, ter poleg njiju je najbolj pomemben del izobraževanja prav Igra steklenih biserov.
Ta roman je fiktivna biografija Josefa Knechta, učitelja Igre, Magistra Lude Josephusa III, kakor je tudi imenovan v Arhivu Igre steklenih biserov. Pravila Igre so preučevali več let. Vsebuje vse vrednosti Kastalijske kulture, s posebnim poudarkom na matematiko in glasbo. Obogatitev jezikovnih Iger, vključno z novimi vsebinami je pogojeno pod strogim nadzorom vrhovnega vodstva Igre. Duhovno gibanje, ki je del Igre steklenih biserov, se je začelo v zgodovinskem obdobju Kastalije, ki se imenuje “feltonistično” obdobje. To je bilo “meščansko” obdobje, v katerem so bili ljudje večinoma naklonjeni individualizmu.
Od sredine srednjega veka, se razvoj duhovnega življenja v Evropi razdeli na dva dela. Prvi je osvoboditev mnenj od vere v katero koli avtoriteto. To je bil boj suverenega in polnega razua proti vladavini Rimske cerkve. Drugi del duhovnega razvoja je bil skrivnost, vendar je to pomenilo strastno prizadevanje za legitimiranje in novonastale svobode nekaterim novim avtoritetam. Ta avtoriteta izhaja iz samega duha. Duh je to protislovno bitko v glavnem dobil.
Tako so potekale bitke in tiste bitke za “svobodo” duha, ki so kasneje v “feljtonističnem” obdobju pripeljale do tega, da je duh res užival neznosno svobode, saj se je do takrat osvobodil cerkvenega, toda tudi državnega vpliva, vendar to še ni našlo svojo obliko zakona, ki bi ga spoštoval. “Feljton” se v imenu “feljtonistično obdobje” nanaša na članke v dnevnih novicah, ki so obremenjevale bralce z veliko informacijami, kot so anekdote iz življenja slavnih ter podobno. Priljubljene so bile ugotovitve aktualnih tem pogovorov iz kroga bogatih. Pri tem je bilo edino pomembno povezati znano ime z nekatero trenutno temo.
Vendar pa v teh križiščih desetletij kultura ni počivala, temveč je za svoj upad v glavah posameznikov prispela do najboljše budnosti in samo pregledu. Ta postopek se deli v dve skupini: kulturna zavest raziskovalcev se je zatekla k raziskovanju in metodam poučevanja zgodovine glasbe, ker je pravzaprav v tem času ta znanost dosegla svoj vrhunec. V samem feljtonističnem svetu sta postala znana dva seminarja, ki sta cenila čisto in natančno metodo dela. Drugi steber upora proti izprijenosti je bila bratovščina Potnikov vzhoda, katere so bratje gojili bolj dušo kot duha. Prav od tu prihaja današnja oblika Igre steklenih biserov, ki spodbuja pravo duhovno oskrbo. Potniki vzhoda so izvajali stare skrivne vaje sposobnost pretvorbe v daljni čas in njihovo kulturo. Med njimi so bili glasbeniki in pevci, za katere se je menilo, da so izvedli glasbo starih časov z odlično prvobitno čistostjo, torej natanko tako, kot je bila ustvarjena npr. leta 1600 ali leta 1650. S tem so se približali izvoru današnjega razumevanja pojma kulture. Ti izvori so zgodovina in estetika glasbe, matematike, modrost Potnikov vzhoda in na koncu – pomemben odnos do problema trajanja obdobja kulture.
Najpomembnejša posledica tega odnosa je bila popolna odpoved od ustvarjanja umetniških del, postopna ločitev duhovnih ljudi iz svetovnega prometa ter na koncu – Igra steklenih biserov, s tem, da je znanost o glasbi imela največji vpliv na oblikovanje Igre. Glasbe je bila v prazgodovini čarovnija – ena od starodavnih sredstev magije. Z začetkom ritma je bilo to sredstvo, ki je številno množico pripeljalo v enako razpoloženje: uskladilo se je njihovo dihanje, bitje srca in splošno stanje. Z ritmom se je večal pogum na izgon in sklicevanje večnih sil, na ples, boj, vojni pohod in svet dela.
Igra steklenih biserov je nastala, vsaj zdi se hkrati v Nemčiji in Angliji in to kot vadba igranja v ozkih krogih glasebnikov in učencev, ki so delali na novi glasbeni teoriji. Igra je bila na začetku le oblika vadbe pomnenja, namenjena študentom in glasbenikom. Čeprav igra ne vsebuje več nobenih steklenih biserov je obdržala isto ime. Glasbeni teoretik iz Calwa, Bastian Perrot je v sestavkih namesto črk, številk, not ali drugih grafičnih znakov, uporabil steklene bisere. Perrot je na njegove učence vplival z neobičajno navado igranja. Ta bi v delu skrčenih formul privedla do poljubnih motivov ali začetke klasičnih kompozicij, toda poklicani bi moral odgovoriti ali podaljšati posamezni kos ali z višjim tj – nižjim glasom, pravzaprav kontrastom nasprotno temo. To je bila igra spomina in improviziranja. Perrot, ki je verjetno pripadal Potnikom vzhoda je za sebe izdelal okvir z nekaj več desetimi žicami, na katere je pripel steklene bisere v različnih velikostih, ki temeljijo na otroške naprave z biseri za štetje. Pri tem so žice ustrezale notnim črtam in biseri vrednostim not. Iz steklenih biserov je Perrot tako naredil glasbene citate ali izumil teme in študentom je bila ta tehnika všeč.
Dva ali tri desetletja kasneje je Igra med študenti glasbe izgubila na priljubljenosti, vendar so jo zato prevzeli matematiki. Pri Igri je zanimivo to, da je najbolj uporabljena ta znanost, ki bi v trenutku sprejema Igre doživela razcvet. Z Igro so si pri matematiki lahko pomagali z uporabo ločenih znakov in kratic, ki lahko izrazijo matematične postopke. Ta matematična modifikacija Igre je zahtevala izrazito pozornost in koncentracijo.
Sčasoma so Igro prevzele in posnemale skoraj vse znanosti. Glasbeni toki so tako sprejeli celo fizikalno-matematične formule. Igra steklenih biserov je vplivala na popolni poraz nad feljtonom. Znova je vzbudila željo po vajah duha, ki je vplivala na nastanek novega duhovnega, samostanskega strogega vzgoja.
Veliko pozneje iz navad Potnikov vzhoda je v Igro prišel pojem “kontemplacije”. Ni bila več pomembna hitra pozornost in z trenirano pametjo intelektualno slediti ideji, temveč se pojavi zahteva za duševno obveznost. Po vsakem znaku, ki bi ga vodja Igre izgovoril, bi se v tišini razpravljalo o njegovi vsebini, izvoru in pomenu.
Z naslovom Igra steklenih biserov danes vsak najprej pomisli na svečane, javne Igre, ki potekajo pod vodstvom mojstra redkih. Oni so podrejeni Velemojstru Igre, Magistru ludi. Poleg obravnave javnih Iger, je bil Velemojster odgovoren za izboljšanje Igre in šolske Igre.
Igra steklenih biserov obnova
Življenjepis Magistru Igre Josefa Knechta
Ni znano ali je Knecht zgodaj izgubil starše ali so ga Vzgojni organi rešili iz slabih življenjskih pogojev in posvojili. V vsakem primeru pa mu je bilo prizanesen konflikt med elitno šolo in hiše staršev. Njegov prvi veliki poziv duha ni prišel iz znanosti, temveč od glasbe. Enkrat, ko je imel 12 ali 13 let je v šolo prišel Magister glasbe, da ga spozna in oceni, če je primeren za elitno šolo. Učenec Knecht je bil všeč Magistru glasbe. Skupaj sta igrala in Knecht je bil skromen, navdušen nad glasbo, se bil sposoben podrediti in je imel smisel za služenje kultu.
Kastalija je imela elitne šole, kjer vodstvo (im. Nasvet z dvajsetimi svetovalci, v katerih deset zastopa svet za izobraževanje in deset Red) opravlja izbor najbolj nadarjenih iz vseh šol v državi, da bi jih skupaj pripravili za vzgoj novega ustvarjanja sistema. Običajne šole v državi, gimnazije in tiste ostale služijo pripravi mladih za im. Svobodno znanje. Končajo se z izpitom zrelosti, ki je hkrati tudi dostop do visoke šole in tam se učijo za vsak poklic in določen študij. Poleg tega obstajajo tudi elitne šole.
Elitne učence izbirajo njihovi učitelji po svobodni oceni in jih priporočajo oblastem v Kastaliji. Učitelj predlaga učencu, da razmisli, če bi šel v eno od elitnih šol in ko učenec začuti, da je pripravljen, potrebuje soglasje od obeh staršev. Elitna šola ga nato pripravi na vajo. Učenec se nato iz elitnih šol zaposli v “Red” in hierarhijo učene Vlade, na položaje od šolskih učiteljev do najvišjih mest. Na najvišjih mestih je dvanajst ravnateljev študija ali “Mojstri” ter Magister Ludi – ravnatelj Igre steklenih biserov. Zadnji tečaj elitne šole se ponavadi konča v starosti od dvajset do petindvajset let in to v Red. Predpisi reda sta revščina in celibat in ljudje se imenujejo “mandarine”.
Knecht je odšel v šolo Eschholz. To je bilo največje in najmanjše šolsko naselje v Kastaliji. Enkrat je vprašal učitelja glasbe zakaj tisti v elitnih šolah ne vejo ničesar o svobodnih poklicih in zakaj so ta zanimanja “svobodna”. Učitelj mu je takole odgovoril: Ti si Knecht (v prevodu “suženj”) in te zato tako privlači svoboda. Toda ta svoboda je iluzorna. Ti ljudje imajo pravico le izbirati svoje zanimanje, toda tu se svoboda ustavi. V času študija opravljajo zelo stroga pravila učenja in preverjanja. S tem postanejo sužnji nizkih sil – odvisno od uspeha, denarja, njegove ambicioznosti, privlačnosti drugih… Po drugi strani pa elitni učenci ne izbirajo sami svojega znanja. Oni menijo, da njihov učitelj to lahko veliko bolje naredi za njih in po osnovnem usposabljanju imajo popolno svobodo.
Po Eschholzu je Knecht odšel na nadaljnje izobraževanje v Waldzell. Šola, ki najbolj ponazarja rek: “V Waldzellu se med drugim vzgaja spreten majhen narod Igrač steklenih biserov”. Pravzaprav je v začetku to druga šola izgledala skoraj ista kot tudi prejšnja, z dodatkom meditacijskih vaj. Igra steklenih biserov nikjer ni bila službeni predmet, toda učenci so ji posvetili skoraj večino svojega prostega časa.
Knecht je tam spoznal Plinija Deisgnoria, enega učenca-gosta, ki je v Knechotovem življenju odigral ključno vlogo. Dejstvo je, da je bilo skupno, da v elitno šolo občasno prihajajo učenci, ki bi se po usposabljanju vrnili v svetovno življenje. V starih patricijskih družinah je bil običaj, da en sin, če je bil dovolj nadarjen, odide v elitno šolo kot gost. Izjema teh hospitanata je bila, ker se niso iz leta v leto, kot ostali učenci, vse bolj odtujili od svoje domovine in družine, temveč so tu preživeli svoje praznike in so med svojimi prijatelji zavedno ostali tujci.
Plinio Designori je bil zelo nadarjen mladenič, malo nemiren, tako da je povzročil načelniku Zbindenu veliko problemov. Niti malo se namreč ni trudil pozabiti svojega posebnega statusa. Svobodno in glasno se je razglasil za nekastalske in posvetna prepričanja. Plinio je celo govoril, da Kastalci ne ustvarjajo glasbe, ne pišejo ničesar, temveč le študirajo sloge skozi zgodovino. Prav tako je rekel, da Kastalci živijo življenje umetno vzgojenih ptic, da sami ne zaslužijo svoj kruh, ne poznajo izrednih razmer in življenjskega boja, niti ničesar o tistem delu človeštva na katerem gre za revščino, ki temelji na njihovi luksuzni eksistenci. Knecht je zaradi navedenega poiskal nasvet Mojstra. Potem, ko je Mojster prišel na obisk v šolo in govoril z načelnikom je bilo Knechtu dovoljeno, da sprejme Designorijevo prijateljstvo, da izkusi njegov vpliv in napade, toda da se učitelji v to ne mešajo. Od mentorja je nato dobil nalogo, da pred tem kritikom brani Kastalijo in da konflikt njihovih nazorov pripelje na najvišji nivo. Tako se je Josef moral podrobno spoznati z osnovami reda, ki je v vladal v Kastaliji.
Enkrat je Mojster opazil, da je Joseph zelo umaknjen, zmeden, zaskrbljen in ni vedel zakaj, ker se mu ni zaupal. Nato mu je Mojster povedal anekdoto iz svoje mladosti. Kot študent je mojster postal prenasičen z učenjem in začel se je bati vprašati, če ima to kakšen smisel. En dan je odšel k nekemu človeku Yogina in govoril z njim. Ta mu je postavljal številna vprašanja in na koncu mu je rekel: Ti se preveč svobodno in brezglavo učiš, zanemarjaš vaje meditacije. “In imel je prav” konča Mojster, “moral sem se vrniti k šolskim in začetniškim vajam meditacije, samo da bi postopoma spet pridobil sposobnost kopičenja in potapljanja,” Knecht je ugotovil o čem Mojster govori in kmalu premaga krizo.
Leta študija
Z odpustom iz Waldzella je končana Knechtova otroška doba in začela so se leta svobodnega študija. Takrat je bil okoli štiriindvajset let.
Na visokih šolah pretkalstalskih časov, v nekaterih obdobjih je vse plazilo z mladimi faustovske narave, ki so se s polnimi jadri podali na burno morje znanosti in akademske svobode in morali pretrpeti vse razbitine nebrzdanega diletantizma. Tudi sam Faust je bil prototip domiselnega diletantizma in njegove tragedije. V Kastaliji imajo študenti celo večjo svobodo, toda ni bilo prejšnje disciplline v elitni šoli in higienske prakse duševno pridobljene meditacije, kar bi bilo lahko nevarno (kot se je to izkazalo usodno za številne nadarjene ljudi iz prejšnjih pretkastalskih obdobij).
Ena izmed vaj, ki so jo študentje izvajali med časom študija je bilo pisanje lažnih življenjepisov. Natančneje rečeno je bila naloga pisati svoj življenjepis, toda s predstavo v nekem prejšnjem obdobju, pogosto s pisanim jezikom in stilom tega časa, s pomočjo znanja iz vseh področij, da življenjepis deluje kot bolj prepričljiv in verodostojen. Eden od namenov tega je bil, da nadoknadi prepoved pesništva in ustvarjalnosti, ter druga, da študent izbere osebo, ki mu predstavlja njegov ideal. Obstajajo trije takšni Knechtovi življenjepisi.
Knecht se na čuden, samovoljen način loti svobodnega študija. Potem, ko je bil uradno predstavljen v Igro steklenih biserov, je bil sprejet v drugo stopnjo Igre, kar je bilo zelo visoko odlikovanje.
Knecht je začel študirati kitajsko in klasiko na slavni vzhodnoazijski šoli, ki ima sicer že več generacij za sabo in bila pridružena šolskemu naselju klasičnih filologov, Sv. Urban. Pokazal je veliko zanimanje za Ji-Ching, Knjigo sprememb. Na njegovo vztrajanje, so mu Kitajci dali veliko podatkov. Povedali so mu za “Starejšega brata” in njegov samotni stil življenja v Bambusovem gaju, zato je odšel k njemu na izobraževanje. Starejši brat je dobil takšen vzdevek, ker je z vsemi govoril “moj starejši brat”. Bil je zelo usposobljen v igri prerokovanja, ravnanje s tradicionalnim izvorom. Ko je Knecht prišel k njemu, je Starejši brat vprašal prerokbo, če je Knecht pripravljen na lekcijo. Starejši brat je potegnil iz starodavne posode kos palice – kos stebla. Preštel jih je, pazljivo odložil na stran, vse dokler ni ostalo le nekaj stebel. Njih je nato postavil med dva prsta leve roke. Znova jih je preštel, pritrdil s prsti stebla, prebral nekatere simbole in zapisoval. Nazadnje je vprašal prerokbo in to je bilo, da Knecht lahko ostane na izobraževanju.
Tako se je tudi on naučil veščino branja prerokbe. Vsak dan je igral na svojem klavikordu in po nekem času je Starejšemu bratu priznal, da poskuša uvesti sistem Ji-Chinga v Igri steklenih biserov. Starejši brat se je smejal. “Samo naprej! Poskusi”. Rekel je tudi. “Naredi lepi mali bambusov vrt na svetu, to je možno. Toda, ali bo vrtnarju uspelo zgraditi svet v svoj bambusov gaj, zdi se mi vseeno sporno.”
Vedno ga je mučilo vprašanje: če je Igra tisto vrhunsko, če je res kraljica v področju duha? Ali je to samo igra? Če si zasluži dovolj predanosti k vseživljenjskemu služenju? Ta znamenita Igra se je začela pred mnogo leti kot nadomestek umetnosti in postopoma vsaj za mnoge je postala neke vrste vere, možnost kopičenja, prenašanja in pobožne predanosti visoko razvitega intelekta. Tisto kar se je v Knechu odvijalo je bila tista stara bitka med etično in estetsko.
Ob neki priložnosti je naletel na starega prijatelja Plinija. Oba sta se precej spremenila. Plinio je postal pravnik, ki je težil k ugledu v politiki, bil je zaročen in prišel je gostovati v Igri steklenih biserov. Zdelo se mu je, da je Knecht precej skromen v svoji ekskluzivni duhovnosti in ezoteriki, kot da je postal nek “le-en-duh”. Toda Knechtu se je vseeno zdelo, da je Designori postal hripav in da prilaga preveč pozornosti navzven. Plinio mu je povedal o izpitih, potovanjih v Anglijo, političnih zborovanj in pri tem povedal besedo, ki je zazvenela kot grožnja ali opozorilo. Rekel je, da se bodo kmalu pojavili nemirni časi, morda vojne in ni povsem izključeno, da bo tudi celotna kastalska eksistenca postavljena pod vprašaj. Kastalija celo državo stane kar lepo vsoto stroškov, čeprav so zahteve Kastalca v materialnem smislu skromni. Josef je cleo opazil, da Kastalija stane državo desetino tistega kar se je v vojnem stoletju porabilo za orožje in strelivo.
Knecht je bil sprejet v Red in dobil je nalogo, da odide v Benediktinski samostan. Kot mlad učitelj bo imel predavanje o uvodu v Igri skeklenih biserov.
Dva reda
Ko je Joseph vstopil v Red je med njim in njegovimi sodelavci nastala distanca. Do včeraj je bil enak z njimi in zdaj je postal višji v hierarhiji. Edini, ki ni spremenil odnosa do njega je bil njegov prijatelj Fritz Tegularius. Bil je izjemno dober igralec steklenih biserov, toda zaradi slabega zdravja je bilo rečeno, da nikoli ne bo prišel na neko vodilno, reprezentativno ali organizacijsko mesto. Trpel je zaradi depresije, nespečnosti in živčnih bolečin, ter potrebe po samoti, strahu, dolžnosti in odgovornosti in imel je tudi misli o samomoru.
Gospod Dubois je bil eden od redkih politikov v Kastaliji, odgovoren za politično, pravno in ekonosmko preživetje Kastalije, ter njene odnose z zunanjim svetom. On je napotil Josefa s pravili, preden je odšen na svojo nalogo. Večina Kastalcev, uradniki kot tudi učenci in študentje, so živeli v svoji Pedagoški pokrajini in njenim Redom, kot stalnem, večnem in samemu po sebi razumljivem svetu. Vedeli so, da je ta svet enkrat nastal in to počasi, z grenkimi bitkami v času največjih težav, ob koncu vojnega obdobja in to iz ene asketsko-herojskega samospoznanja in duhovno prizadevanje ljudi, prav tako tudi iz nujnosti potreb izčrpanih, koruptivnih in uničenih narodov po vrsti, standardu, razumu, zakonom in aktom. Funkcija vseh Redov in “Provincija” je bila, da preneha z upravljanjem in konkurenco ter s tem zagotoviti kontinuiteto in trajnost duhovnih temeljov vseh standardov in zakonov.
Samostan Mariafels je imel dva deleža pri ustvarjanju zgodovine v zahodnem svetu in tako tudi v njegovem trpljenju. Doživel je obdobje razcveta, poraza, preporoda in ponovnih padcev. Nekoč sedež šolskih učnih in strokovnih razprav, ter danes je bil v lasti ogromne knjižnične srednjeveške teologije. Enkrat je Mariafels postal kraj ustanovitve mirovnega sporazuma. Ko je bila zasnovana Kastalija je bil odnos med dvemi redi hladen, vse do prihoda opata Piusa. Začel se je zanimati za Igro steklenih biserov in nato sta dva reda začela pogovor, z izmenjavo in razvila prijateljski odnos.
Knecht je po prvi uri uvoda v Igri steklenih biserov ugotovil, da poučevanje ni pravi razlog, zakaj je bil poklican tukaj. Namreč raven znanja Igre steklenih biserov v samostanu je bila precej površna in diletanstka. Vendar pa je v samostanu razvil prijateljstvo s Peterom Jakobusom, ne vedoč, da je bil eden izmed vodilnih politikov svoje kongregacije.
Misija
Kastalske oblasti so pri pridobivanju Jakobusa videle vrhunec Josephove misije, kot je to izvedel ob vrnitvi. Stari Mojster glasbe ga je opozoril, da obstaja veliko nevarnosti v diplomatksem povabilu. Mojster glasbe je rekel Knechtu, da imata Veliko poglavarstvo in gospod Dubois velik načrt ustanoviti kastalsko predstavništvo pri Svetem Sedežu v Rimu. Tokrat ga želi poslati nazaj v Mariafels, da predava iz Igre steklenih biserov in da dejansko pridobi Jakobusa, da jih podpre pri vzpostavitvi kastalskega predstavništva v Rimu. Knecht je opazil nalogo, ker ga je imel za koristnega in dragocenega.
Pater Jakobus ga je enkrat neposredno vprašal, katera je pravzprav Knechtova naloga, saj je očitno, da to ni predavanje iz Igre steklenih biserov. Knecht mu je povedal za kaj se gre. Na to je Jakobus rekel, da bo razmislil in da vsekakor želi biti napisan v kastalskem sistemu.
Knecht je bil v tem času zaposlen s sodelovanjem v letnem tekmovanju waldzellske elite. V tem tekmovanju je bilo treba na podlagi dve do tri privzete glavne naloge izdelati model igre. Pomen je dobila nova, drzna in izvirna povezana tema, v skladu z vrhunsko formalno čistostjo in kalifrafijo. Knecht je tokrat izbral psihološko metodo igre; jasno, klasično kompozicijo, kakršna bi bila najbolj všeč patru Jakobusu.
Sicer pa obstajata dva tipa igranja igre – formalni in psihološki. Knecht in Tegularius sta pripadala zagovornikom in promotorjem psihološkega tipa igranja, samo zato, ker ga je Knecht rajše klical s “pedagoškim tipom”. Formalna Igra je težila, da iz dejanskih vsebin vsake igre, iz matematičnih, lingvističnih, glasbenih in drugih elementov ustvari, če je možno trdno formalno enotnost. V nasprotju s tem je psihološka igra iskala enotnost in harmonijo, kozmično popolnost in dovršenost, in ne toliko o izbiri, ureditvi, omejitvi, povezovanja vsebin, kot v meditaciji, ki je sledila po vsaki stopnji. Takšna igra je Igralca vodila k doživljanju popolnosti in božanskega.
Osvojil je prvo nagrado za svojo Igro.
Magister ludi
Knecht se je vrnil v Walzell ravno prav na predvečer velike Igre steklenih biserov. Magister ludi (Thomas) je zbolel in ni se vedelo, če bo lahko vodil letošnje Igre. Po prihodu se je Knecht javil gospodu Duboisu, da ga obvesti o svoji misiji. Do nadaljnega ga niso imeli namen uporabiti za “rimski načrt” in so spoštovali njegovo odločitev, da se posveti Igri.
Mojster je vedno imel poslanca, “senco”, katerega je osebno izbral, toda ta poslanec ne bi postal njegov naslednik v primeru smrti ali odstopa iz položaja. Magister Thomas von der Trave je že dolgo imel svojega poslanca, Bertrama. Bertram je bil izjemno dober Igralec, usposobljen učitelj, vesten uslužbenec in neskončno zvest Magistru. Iz nekega razloga je bil vseeno razlikovan med uradništvom in najmlajšo generacijo elite. Le dan pred Igro je uradno izjavil, da je Mojster preveč bolan in da ne more voditi Igre. Zaradi tega je Bertram zamenjal Mojstra v vodenju Igre.
Z vsakim dnem je bil Mojster vidno izčrpan. Govorilo se je, da je njegovo življenje v nevarnosti. Razširila se je legenda o Mojstru in njegovi “senci” – domnevno je bil Mojster pripravljen in sposoben voditi Igro, toda bi žrtvoval ambicijo svoje “sence”. Kakor Bertram izgleda, ni bil kos za visoko vlogo in je pretila nevarnost, da se Igra spremeni v razočaranje, bolnik je vedel, da je odgovoren za Igro, za svojo “senco” in za njegov neuspeh in to je točno ta pravi razlog za njegovo poslabšanje zdravja. Predzadnji dan Igre je Mojster umrl.
Bertram je po koncu Igre odšel na oddih v gore. Nikoli se ni vrnil. Govorilo se je, da je Bertram strmoglavil v smrt navzdol po strmi soteski.
V naslednjih dneh sta Poglavarstvo Reda in Vzgojno poglavarstvo imela sestanke. Tudi Knecht je nekajkrat bil povabljen na pogovore. Končno nekega večere je do njega prišel Tegularis. Zdi se, da bo Josef bil izbran za novega Mojstra Igre. In nekaj dni kasneje mu je Poglavarstvo Reda sporočilo, da so ga izbrali za novega Mojstra Igre.
V službi
Za “senco” je izbral Tegulariusa. Knecht se je posvetil branju “Žepnega koledarja za Mojstra Igre” napisanega pred približno sedemdeset ali osemdeset let, iz strani Ludviga Wassermwlera. Potem je vsak Mojster poskušal dodati nekaj v ta koledar – različne beležke in pripombe, kot vodič in pomoč skozi Igro.
Nekega dne je prišel Petrus, mlad učenec, ki ga je stari Mojster glasbe osebno poslal. Izkazalo se je, da je prišel povedati Knechtu, da je Mojster glasbe vse bolj in bolj odstoten, vse manj govori, ne odgovarja na vprašanja in kot da se počasi ugaša. Ni bolan, toda morda bi ga lahko Knecht obiskal. Tako je Knecht odšel na obisk k Mojstru glasbe. Mojster se je zelo razveselil, toda ni mu odgovoril na številna vprašanja. Le molčal je in se rahlo nasmehnil. Končno v nekem trenutku je rekel Knechtu: “Ti se motiš, Josefe.”
Knecht je ugotovil, da se je mojster razsvetlil, skoraj tako kot, da bi postal svetnik. To je povedal Ferromonteju in on mu je odgovoril, da so vsi opazili spremembo v Mojstru, toda nihče ni tega videl kot razodetje.
Dva pola
Če skušamo razumeti prijateljstvo med Knechtom in Tegulariusom, lahko rečemo, da je Tegulariusa privlačil Knecht zaradi svoje plemenite osebnosti. Toda Knechta je Tegularius zanimal zaradi njegove velike nadarjenosti, vendar tudi njegove pomanjkljivosti in slabe navade. Tegularius je namreč zavračal red, disciplino, meditacijo in zato trpi zaradi svoje bolezni ali bolje rečeno – poroka. Bil je samovoljen, muhaste narave, ki se ni želela prilagajati. On je v skupnosti, ki idealizira red predstavljal nenehen opomnik in opozorilo. Ko bi Kastalija le nekoliko zvišala svoje elegantne stene izoliranosti in s tem le nekaj popustila, bi disciplina v življenju Reda in padlo hierarhično moralo, Tegularius ne bi bil več čuden posameznik, temveč predstavnik ene Kastalije, ki se proizvaja in propada.
Tega se Knecht tudi zavedal.
Ko je stari Mojster glasbe umrl je njegov najljubši učenec Petrus potonil v globoko žalost. Skoraj popolnoma je prenehal jesti in prostor, v katerem so bila glasbila starega Mojstra je začel čuvati kot svete. Knecht je z njim imel pogovore, v katerih ga poskušal rešiti zablod, da je kult idol mrtvega nekaj svetega in celo mogoče v Kastaliji.
En pogovor
V času, ko je Knecht že začel razmišljati, da bi se lahko pozabaval z iskanjem neke poti v svobodo, je nenadoma srečal Plinija Designorija. Designori je postal član komisije za nadzor kastalskega proračuna. Designori se je k Knechtu obrnil z “vi”. Knecht mu je moral dvakrat povedati, da naj zavrne formalnosti. Vsa tista nekdanja vsiljivost, odprtost in navdušenje je izginilo in prepustilo mesto nekemu dušenju ali depresiji. Knecht je ta vidik trpljenja že poznal kot običajen, nekastalskim ljudem. Po nekaj klicih, ki jih je Knecht poslal Designoriju, se je tokrat odločil, da ga obišče v Waldzellu.
Designori se mu je začel odpirati. Poudaril je, da Knecht njega pravzaprav niti ne razume, ko govori o vankastalskem življenju; ko pravi, da prihaja iz konzervativne družine lastnikov zemljišč in višjih uradnikov. Kastalci nimajo družine, ne vedo, kaj je to. Na nek način je rekel Knechtu, da na svetu na svetu ni dveh oseb med katerimi je mogoče pravilno, pristno komuniciranje in razumevanje. Prav tako se lahko trdi, da je vsak človek na svetu v načelu, ko se sporazumeva z vsakim drugim.
Designori je nadaljeval. Potem, ko je končal šolo, se je za njega začel konflikt, ki ga niti do danes ni razrešil. Domovina v katero se je vrnil, ni več sestavljena le iz očetove hiše, ni ga čakala, da ga sprejme v naročje in mu prizna waldzellsko odlikovanje. V sami očetovi hiši so hitro prišla razočaranja. Kakršna je bila želja, ko je želel študirati politične vede… Nekoč je branil svoj svet v odnosu z kastalskim, toda to se mu je zelo maščevalo. Srečal se je z nevljudnim, revnim znanjem, grobim, glasnim homurjem, neumnim spretno omejenim na praktične, sebične cilje. Designori se je vprašal, če ima njegovo življenje kakšen smisel ali je bil popolnoma neuporaben.
Zadnjič, ko sta se videla, je Designori sklenil, da niti Kastalec ni človek z ugledom, temveč neizobražen tujec. To ga je prizadelo. Knecht mu je odgovoril: “Dobro si opisal situacijo – eno bridko srečanje dveh nekdanjih prijateljev. Eden je storil napako, kar je svojo muko prikril z navidez brezskrbnim delovanjem.” Knecht je povzel: Designori je postal na pol ali pa že popolen človek na svetu in Knecht je malo domišljav in na kastalski obliki osredotočen državljan Waldzella.
Knecht je k vsemu pristopil z nasmehom in Designori je bil prizadet. Njemu je bilo to srečanje boleče. Znova je imel govor, v katerem je oddajal svoj prezir do Kastalije: V Kastaliji se živi otroško, sterilno življenje; vsak veliki občutek, vsaka strast se se zaduši z meditacijo. Kastalci ne skrbijo za gospodarstvo, pravosodje, politiko… Kastalci živijo kot brezpilotna letala in da jim ni dolgčas, se ukvarjajo z svojimi strokovnimi spretnosti, štetjem zlogov in črk, medtem ko zunaj na umazaniji živijo trpinčeni ljudje realno življenje in trdo delajo. Knecht mu je na to odgovoril, da za njegovo žalost ni kriva Kastalija. Sklenil je, da Designori zagotovo ni dolgo meditiral. Nato se je Designori grenko zasmejal – od tistega srečanja je prenehal z meditiranjem in igrati Igro steklenih biserov, ter začel piti in od sedaj vzema droge, ko ne more zaspati. Knecht je rekel, da se vedrina Kastalca zdi površna in otroška, toda pogosto je resna in globinska. Povedal mu je za Mojstra glasbe in kako je pred koncem življenja imel veliko vedrine, ki je sevala iz njega kot sonce.
Priprave
Plinio se je skregal z očetom, ko se je pridružil modernistični stranki, neoliberalno usmerjena. Njegov oče je vedno pripadal instituciji, ki je podpirala vlado. Poročil je hčerko vodje stranke Veragutha. Njegov zakon ni bil v grobem pomenu nesrečen in zgrešen, toda bilo je precej napetosti, zapletov in odpora. Sin Tito je imel precej razlogov za boj in diplomacijo, za trud okoli njegove naklonjenosti in za ljubosumje. Tito se je na koncu priklonil materi. To je bilo hkrati najtežji udarec Pliniju.
V osmem letu svojega učiteljstva, se je Knecht odzval prijateljevim zelo pogostim, večkratnim pozivom in ga obiskal v njegovem domu. Med Plinijem in ženo je vladal ton blage, obzirne, nekoliko plašne vljudnosti. Sin Tito se je Knechtu zdel nesramen in razvajen. Željo za prijateljstvo je v trenutku izkoristil in v istem trenutku zavrnil. Toda bil je pameten in Knecht je bil presenečen, ker ga niso poslali v Kastalijo na izobraževanje. Plinijeva žena je rekla, da nista želela izkoristiti ime Designori, ko sta že končala z družino in sin ji je vse, kar ima, ter ga želi imeti ob sebi. Tu je bil Knecht presenečen – da želi sina poleg sebe v teh slabih razmerah, zaradi dejstva, da se mu je zdela razumna, hladna in inteligentna žena.
Knecht se je nekoč zaupal Designoriju, da razmišlja zapustiti sedanji način življenja. Tegulariusu je šele kasneje razkril njegov načrt, da odide. Designori mu je predlagal, da poučuje njegovega sina Tita, kar je Knecht z veseljem sprejel.
Okrožnica
Dopis Mojstra Ludija Vzgojnemu poglavarstvu je ostal ohranjen. Knecht v njem navaja, da je začel sumiti v svoje sposobnosti, da bi postal Mojster Igre steklenih biserov. Meni, da je ranljiv za to službo in Igro steklenih biserov. Nato poda primerjavo: človek sedi na podstrešju zelo zaposlen z zelo občutljivim znanstvenim delom, ko ugotovi, da je v spodnjem prostoru zagorelo. On bo odšel dol in rešil hišo. Zato meni Knecht, on sedi na najvišjem nadstropju kastalske stavbe, zaposlen z Igro steklenih biserov in instinkti ga opozarjajo, da nekje spodaj gori.
Notranje nevarnosti Kastalije so skrite v neizkoreninjenih lastnostnih in instinktov nekaterih elitnih učencev, kateri niso manj vredni, temveč nasprotno, neprimerni za kastalski način življenja. Sprašuje se, če ve današnji kastalec, da je on list, cvet, veja ali koren, ki pripada enemu živemu organizmu? Ali sluti on kaj o žrtvi, ki mu jo narod prinaša, kaj ga hrani, oblači in kdo mu omogoča šolanje? Omenil je tudi ponos kaste, ki se kaže v tem, da Kastalci ne skrbijo zato si zaslužijo svoje privilegije z svojim učinkom. Zunanje nevarnosti so, da bo svet nekega dne, če pride do vojne, Kastalijo štelo za luksuzno, ki sama po sebi ne bo več mogla privoščiti. To bi se lahko dokazalo s trditvami iz zgodovine, toda Kastalci ne ohranjajo zgodovine. Bližajo se časi krize, piše Knecht. Pripravlja se prerazdelitev moči in to se ne bo zgodilo brez vojne.
Poglavarstvo je zarvnilo njegovo prošnjo.
Legenda
Ko je prebral, da je njegova prošnja zavrnjena je Knecht začutil nekaj podobnega kot prebujanje – vedel je, da je prišel trenutek, ni obotavljanja. Ta dan je imel predavanje in potem odšel v vrt. Poklical je svojega namestnika, da mora jutri odpotovati. Ni ga želel obremenjevati z odpuščanjem.
Knecht se je odšel posloviti od Mojstra Alexandra. Nato mu je povedal, da je prvič razmišljal o možnosti odhoda pred nekaj meseci, potem ko je bil izvoljen. Bil je v datotetah in našel enega prejšnjega Mojstra, ki je rekel, da svečano Igro steklenih biserov nikoli ni prezgodaj začeti načrtovati. Nato je pomislil: če kadarkoli pomisli na Igro, mu začne povzročati skrbi namesto veselja in bo zapustil svojo pozicijo.
Oče Jakob je v njem zbudil ljubezen do zgodovine in v Kastaliji tega ni mogel negovati. Kastalija je eno življenje ločeno od sveta. Knecht je odšel k Designoriju, da se sreča s Titom, da bi onadva odšla v podeželsko hišo v Belpunt. Tito je pustil sporočilo staršem, da je sam odpotoval in da čaka svojega novega učitelja.
Knecht je odpotoval v času večerje. Cel večer in ponoči se je počutil slabo, verjetno zaradi odhoda v hribe, tj. zaradi velike višinske razlike. Naslednjo jutro je srečal Tita, kako izvaja Pozdrav Soncu. Tito je skočil v jezero in poklical sovjega učitelja, da se mu pridruži. Knecht je vedel, da je jezero hladno, toda ni želel zarvniti povabila. Skočil je v jezero, voda je bila hladna in njegovo srce tega ni zdržalo. Tito je bil zgrožen, ko je ugotovil, kaj se je zgodilo. Počutil se je krivega za Mojstrovo smrt.
Trije živjenjepisi
Ustvarjalec dežja
Pred tisoč let nazaj, ko so bile na oblasti ženske, se je v enem plemenu častilo prababico. Ženske iz vasi so prihajale, da ji izkažejo strah. Povedali so ji o svojih skrbeh, prinašale otroke, da jih blagoslovijo in tako naprej. Njen hčer je govorila zgodbe o modrosti človeštva. Tu je bil še en človek, ki je imel znanje. To je bil Izzivalec časa ali Ustvarjalec dežja. Med poslušalci je bil fant Knecht. Knecht je zelo pozorno poslušal Ustvarjalca dežja. Zaradi tega je bil blizu z Ado – hčerko Ustvarjalca dežja. Prihajal je po njo in jo odpeljal k poslušanju zgodb in potem jo je vrnil domov.
En dan je prababica govorila o čarovnicah in o tem, kako se je ena ženska zgubila in nato jo je čarovnica odvlekla v čarovniško vas. Namreč obstajale so zlobne ženske, ki so bile enkrat izgnane iz vasi. Če bi preživele v gozdu, bi vedele kako priti do čarovniške vasi. Ker niso imele otrok, so zato odvlekle otroke drugih. Majhna Ada se je prestrašila te zgodbe, zato jo je Knecht odpeljal k Izzivalcu časa, ki se je imenoval Turu.
Knecht je znal spremljati Turuja in mu pomagati pri delu, ko mu je to dovolil. Tako je postal njegov učenec. Turu je nekega dne napovedal, da se bo poročil z Ado in če bo imel sina z njo, se bo Turov duh vrnil v njega. Knecht ga bo poimenoval Turu in on bo prav tako Izzivalec časa. Knecht se je poročil z Ado in postal pomočnik Ustvarjalca dežja. Po smrti Turuja je Knecht postal Ustarjalec dežja. Večino se je naučil o Luni, njenemu vplivu na letne čase in vremenske spremembe.
Naenkrat se je zgodilo, da je dolgo časa bilo slabo vreme in slab pridelek. Celotna vas se je obrnila proti njemu. V svojem dolgem življenju je Knecht izkusil, da bolni in nesrečni veliko rajše sprejmejo nasedle ali samovoljno izmišljene vračarije. Človek raziskovalnega duha ne sme izgubiti ljubezen. To ne bi smela biti aroganca želje in norost človeka, toda ne smemo omogočiti, da obvladajo človeka.
Prvi potencialni naslednik Maro mu je povzročil veliko razočaranje. Nabral je znanje in se hvalil z njim. Bil je nestrpen, da pridobi moč in ne znanje ter veščino. Bil je sprejet za zdravljenje otrok za plačilo.
Znova se je zgodilo veliko zlo – zvezde so padle z neba. Nastala je zmešnjava. Knecht se je odločil, da svojega sina Turuja predlaga za naslednika in se ponudi prababici za žrtev. Prababica je to sprejela in še isti dan je bilo naznanjeno žrtvovanje. Turu je prevzel dolžnost Ustvarjalca dežja.
Spovednik
To se dogaja v Gazi v času, ko je bil Sv. Hilarij še živ, toda v visoki starosti. Tu je živel tudi Josephus Famulus. Do svojega tridesetega leta je živel posvetno življenje in nato sprejel krščansko doktrino. Joseph je imel dar poslušanja. S tem, da posluša in razume, kot da je sprejel del krivice spovednika. S tem, da je tiho, kot da bi šel mimo preteklosti tistega kar je slišal. Včasih je želel zapustiti življenje.
Enkrat, ko je zagledal skupino romarjev, kako prihaja k njemu, verjetno k spovedi, je pobegnil od njih. Zapustil je svoj poklic. To se je zgodilo, ko je enkrat slišal pogovor med dvema moškima. Eden je želel k Josefu na spoved in drugi mu je povedal, da on ničesar ne govori in da ga je strah žensk, toda da ima drugega spovednika Diona Pugila – ki daje pokoro, kazen in odstrani zlo iz človeka. Temu prvemu moškemu je bil boljši Josef – ko sliši grešnika, on ga na koncu še poljubi na obraz ali čelo. Enkrat je k njemu prišla ženska oblečena v moškega in on ni ničesar opazil. Poslušal je njene laži in na koncu jo je poljubil. Josef je vse to poslušal, zavedajoč se, da je izdal svoj poklic. Tako se je odločil, da najde Pugila.
Tako je odšel na pot in ga našel. Starec se mu na začetku ni predstavil. Priznal mu je vse svoje dvome, strahove in kako je pobegnil pred ljudmi. Po zaključku ga je Dion poljubil na čelo in mu naredil znak križa. Ostala sta skupaj in Josef je rad ostajal z njim in poslušal Diona, ki se spoveduje.
Nekega dne se je stari Dion izpovedal Josefu. Namreč tudi on je po svoji izvoljenosti bil odločen, da najde Josefa. Neverjetno je, kako sta se našla. Potem je Dion začutil, kako je postal njegov sin. Zahvalil se mu je in mu zaželel, da če bo kadarkoli izvoljen, naj mu bog pošlje sina, prav tako prijaznega, potrpežljivega in ljubeznivega. Naslednje jutro Dion ni prišel na jutranjo molitev. Umrl je.
Indijski življenjepis
Ravana je živel kot bojevniški knez na velikem Gangesu. Imel je sina Daza. Ravana je bil reinkarnirani demonski knez. Višna je ubil tega demonskega kneza z luninim srpom, v enem izmed bojev. Dazeva mama je umrla zgodaj. Njegova mačeha se je odločila, da ga oddalji od očeta, ker ji je bil v napoto. Brahman je Vasudevi preprečil njen načrt in je Dazo dal enemu pastirju, da živi z njim. Dazo je tako odraščal kot pastir. Nekega dne je srečal yogija. To ga je spomnilo na njegovo poreklo, kneževski rod.
Po mnogih letih sta Daza in pastir bila v bližini mesta v katerem je stari knez Ravana moral razglasiti sina Nala kot svojega naslednika. Daza je želel videti to praznovanje. Na njem se je zaljubil v žensko Pravati in ostal v mestu. Niti leto dni ni užival v sreči, ko je v mestu nastala velika gneča. Sli so napovedali, da mladi radža Nala odhaja na lov. Nekega dne se Daza po delu iz polja vrne v svojo kolibo in ugotovil, da žene ni bilo doma, čeprav ji je rekel naj ne hodi nikamor. Odšel je k tastu in jo iskal povsod, toda nje ni bilo. En fant mu je povedal, da je ona pri radži in da je v njegovem šotoru. Daza je postavil zasedo in zadel s fračo radžo. Ta je nepremično obležal na tleh.
Dazu je uspelo pobegniti. Živel je v skrivanju in tavanju. Nekega dne je znova srečal yogija, ki ga je videl v otroštvu. Daza je živel s starcem kot služabnik ali kot krotka žival. Prinašal je hrano za oba in popravljal kolibo. Poskušal je oponašati yogija. Nekega dne ga je ogovoril. Povedal mu je vse. Yogi se je le nasmejal in rekel: “Maya!” Daza ni ničesar razumel. Prosil je yogija, da mu pojasni, kaj je mislil s tem in on mu je le dal posodo, da vzame vodo iz reke. Daza ga je poslušal. Pograbil je vodo, se napil in nato zaslišal Pravatin glas. Padla mu je v naročje in mu vse povedala: Nala je bil mrtev in iskanje za morilcem je bilo že dolgo prekinjeno. Daza je imenovan za pravega Ravaninega naslednika. Zdaj so ga iskali, da ga postavijo za radžo.
Nekega dne je sosed sovražnik Govinda zagrozil kraljestvu. Daza se je uprl. Skregal se je s Pravati, ker on ni videl smisla v nenehnem bojevanju in ona je menila, da je prenežen, ter da ga bodo sovražniki prišli vse bližje in bližje in si prilastili zemljo. Na dvoru sta se pojavili dve stranki – ena miroljubna Dazina in ena stranka vojne Pravatina in Gopalina.
Daza je pogosto razmišljal o yogiju. Zaradi njene lepote je zapustil mir in samoto gozda, ter upanje, da bo postal yogijev učenec. Nekega dne je sovražnik prišel v palačo in ugrabil Pravati ter njenega sina. Daza je odhitel v palačo, napadel sovražnika in se boril do onemoglosti. Večkrat je padel na tla ranjen in nato je bil odpeljan v ujetništvo. Potem, ko je prišel k zavesti, je zraven sebe zagledal ženo in v njenem naročju mrtvega sina. Želel je čimprej umreti. Izgubil je zavest in ko je prišel k sebi je bil v gozdu. Tam je stal s skledo v roki. To je bila maya. Vrnil se je k yogiju in tokrat ga je on vprašljivo in na pol sočutno pogledal. Daza je postal yogijev učenec in nikoli ni več zapustil gozda.
Opomba o avtorju
Hermann Hesse je bil nemško-švicarski književnik, ki se je rodil 2. julija v Calwu v Nemčiji in umrl je 9. avgusta 1962 v Montagnoli v Švici. Hesse prihaja iz evangeličanske verske tradicije, toda on se je že s 13 leti odločil, da bo postal pesnik.
Na začetku ga je ljubezen do književnosti pripeljala najprej v knjige, da bi se kmalu po začetnem uspehu v književnosti posvetil pisanju. Na začetku ustvarjanja številnih del je Hermann bil pod vplivom Hölderlina in potem je pisal pod učitelji Dostojevskega, Nietzsheja ter Freuda.
Na zečtku je pisal romantične pesmi in zgodbe, ter kasneje pa izstopi kot nemški pripovedovalec in romanopisec. Eden izmed prvih romanov “Pod kolesom” (1906) je imel avtobiografske elemente. Delo “Peter Camenzind”, ki ga je povzdignilo kot književnika je bil objavljel leta 1904.
Leta 1912 odide v Indijo, kar je vzpodbudilo nastanek dela: “Iz Indije” (1913) in “Siddharta” (1922). Imel je demokratična prepričanja in pogosto pasifistično pisanje, zaradi česar takoj po Prvi svetovni vojni leta 1919 odide v Švico in leta 1921 postane Švicarski državljan.
Hesse se obrne k psihoanalizam mladih samotarjev, ki nasprotujejo družbenim normam in nastaneta dva romana “Damien” (1919) in “Stepski volk” (1927), ki mu prineseta svetovno slavo. Pravzaprav je zaradi romana Damien osvojil mlade bralce, kjer se junak želi osvoboditi od omejenega družbenega okvirja.
Hesse nadaljuje v duhu psihoanalitičnih romanov in nastane roman “Narcis in Zlatoust” (1930), ter na koncu njegovo najbolj obsežno delo utopični roman “Igra steklenih biserov” (1943) napisan v času Druge svetovne vojne. Leta 1946 je Hesse dobil Nobelovo nagrado za književnost.
Dodaj odgovor