Zgodba o vitezih Okrogle mize

Knjiga Howarda Pyleja “Zgodba o vitezih Okrogle mize” vključuje del najbolj znane britanske legende o kralju Arthurju. Tokrat se Pyle ukvarja s prvaki časti, ljubezni in vere, ki pripadajo največjim vrednotam reda vitezov, kateri pripadajo najbolj znani vitezi Okrogle mize: Lancelot, Tristram in Percival.

Trije vitezi so povezani s svojim nesrečnim rojstvom, zelo napornim bojem v svetu viteštva in nato nesrečnim krajem. V skladu z legendarnim diskursom so osebe zavite v zelo mistično in v super naturalistiko, ki izhaja iz njihove osebnosti. Pyle vseeno v njih najde lastnosti človeštva in jih tako približa navadnim smrtnikom, tj. bralcem, ki v njihovih vedenjskih vzorcih lahko najdejo ideal življenja. Človeška dimenzija, ki jo vidimo leži v njihovih srcih, ker so očitno predmet čustvenih ran, kot tudi telesnih: zaljubljajo se, trpijo in postavljajo velike moralne dileme. Raztrgani so med svojimi čustvi in dolžnosti do svojih avtoritet. Njihovi osebni odnosi so uokvirjeni z monotonimi fabularnimi kontrastom – med njimi nastaja prijateljstvo in konflikt, razvija se ljubezen in sovraštvo, ustvarjajo se navadne in čudovite pustolovščine, razpravlja se o vsakdanjih in vzvišenih temah, ter vse to vodi k večnemu boju med dobrim in zlim.

Obstajata dve osnovni temi, ki vodita delo in osebe v zgodbo: prva je telesna stran človeškega bitja, izražena skozi zvestobo v ljubezni med moškim in žensko; druga je duhovna stran človeka, izražena z neprestanim iskanjem grala, ki predstavlja ideal krščanskega življenja. Ta krščanska črta je prisotna v zavezi avtorja, ki skrbi za njegove bralce, tako da jim pravi, kako naj nekega dne prosijo, da dosežejo viteško moč kot osebe, katerih življenja so ostala vklesana v legende človeške zgodovine.

Danes so legende o vitezih predmet zgodovinske raziskave, material plesne raziskave in številnih drugih umetniških obdelav. Za nas so topel romantični spomin na vrednost, ki so se izgubile v tej moderni dobi. Poleg opomina nam prinašajo tudi nostalgičen spomin na dobo našega otroštva, ko smo iskali, živeli in branili svoje ideale v naših malih – velikih življenjskih pustolovščinah, od katerih so nekatere še do danes.

Vrsta dela: viteški roman

Mesto nastanka: Anglija, gozdovi, dvorci različnih vitezov, otoki

Čas nastanka: srednji vek

Tema dela: pustolovščine vitezov Okrogle mize

Ideja dela: pomembnost junaštva, plemenitost in dobrote pri ljudeh

Zgodba o vitezih Okrogle mize obnova

Knjiga o Lancelotu iz Jezera

Sir Lancelot je otrok kralja, kateremu usoda s svojo krutostjo ni prizanesla. Njegov oče Ban iz Benwicka je bil plemenit vladar velike časti. Prijateljeval je s kraljem Arthurjem. Njegovo življenjsko srečo sta spremljala njegova življenjska družica Helene in otrok, ki mu je podarila – majhnega Lancelota.

Banovo srečo je porušilo sovraštvo kralja Claudasa, ki je na njegov dvorec poslal veliko vojsko. Ban je rešitev iskal pri svojem prijatleju kralju Arthurju. Namesto, da pošlje glasnika, kot je to bil običaj, se je odločil, da mu bo osebno sporočil, da bi bil prepričan, da bo njegov poziv za pomoč prispel do Arthurja. Na poti do Arthurjevega dvorca je Ban izvedel, da je njegov dvorec pogorel in to ga je ubilo. Njegova gospa Helena je odšla v iskanje za njim in med tem pustila Lancelota na travniku. Ko se je vrnila s telesom soproga, je našla vilo Gospo iz Jezera, ki drži slabotnega Lancelota. Rekla ji je, da ji ga ne namerava vrniti, to bo storila, ko bo prišel čas za to. Zlomljeno Heleno so odpeljale tri nune, da bi si opomogla, medtem ko so se Lancelotu odprla vrata novega življenjskega poglavja, napolnjenega z veličastno pustolovščino.

En poletni dan, tik pred Ivanja je kralj Arthur s svojim spremstvom sir Ecotrom in sir Erwainom odhajal na lov. Na poti je srečal prekrasno vilo, ki ga je odpeljala do Gospe iz Jezera. V njenem kraljestvu se je zgodilo Arthurjevo usodno srečanje s Lancelotom. Na začetku je Lancelotova identiteta kot identiteta Gospe iz Jezere in sir Pellinora bila odeta v veliko skrivnost. Na praznik je Gospa iz Jezera prosila Arthurja, da Lancelota naredi za viteza in ga odpelje s sasbo. Pred svečanim dejanjem so Lancelota okopali, pri čemer je bil prisoten sir Erwaine, ki je opazil znamenje v obliki zvezde na Lancelotovi rami. Ko je bil obred opravljen je Gospa iz Jezera dala nasvet Lancelotu, da ostane skrit vse dokler se ne izkaže z viteškimi dejanji in ga spomne na njegovo kraljevsko poreklo.

Na poti do dvora sir Erwain opomne Ectoro, kaj je videl v času Lancelotovega kopanja in v tem trenutku sir Ector se začne zavedati, da gre tu za njegovega brata. Toda o tem ni rekel niti besede, temveč je pametno molčal. Ko so prispeli na dvor je Arhtur preko Okrogle mize preveril pristnost Lancelotovega viteštva, medtem ko je z bratom preverjal krvno sorodstvo. Lancelot je storil številna dobra in častna dela, potrdil je svojo veličino in bil prepoznan iz strani množice. Čeprav je ostal pri kralju Arthurju, ga je njegov duh vlekel k iskanju svetovnega prostora. Njegovo avro je opazila kraljica Guinevera, s katero je postal dober prijatelj. To prijateljstvo niso pustili pri miru zlobni jeziki, ki so šepetali, da ona v njem vidi nekaj več kot prijatelja, toda avtor teh zgodb nam to zanika, ker verjame v čast sira Lancelota.

Potem, ko mu je Arthur dal dovoljenje za tavanje je Lancelot odšel iz dvora v spremstvu sorodnika Lionela, kot viteza spremljevalca. Ker je bil lep dan, sta se odločila, da se malo spočijeta pod drevesom. Lancelot je dremal, medtem ko je Lionel stražil. Po nekem času je zaslišal hrup in nato opazil tri viteze, ki jih je preganjal Črni vitez. Videl je, kako grdo ravna z njimi in edino kar so lahko storili je bilo braniti njihovo čast. Skozi pogovor je Lionel izvedel, da gre za sir Turquineja, človeka ki lovi viteze Okrogle mize in jih potem vrže v ječo svojega dvorca. Spodbudil ga je na dvoboj in izgubil.

V tem času je na dvoru kralja Arthurja sir Ector začutil žalost, ker ni poleg svojega brata in je prosil kralja naj ga pusti, da gre za njim. Verjel je, da bo čez en dan – dva prispel. Na poti je srečal starca, ki mu je povedal, da ni videl nobenih vitezov, toda če išče pustolovščino, mora oditi do dvorca v bližini in na glogovem drevesu najti medeninasto skledo. Potem, ko udari v njo, bi se pustolovščina morala začeti. Sir Ector to stori, toda namesto pustolovščine je srečal Črnega viteza in njegove žrtve, katerim se je kmalu pridružil. Čeprav se je pogumno boril proti Črnemu vitezu – je izgubil. Zaradi njegovega poguma mu je Črni vitez ponudil, da je lahko Ector njegov služabnik, toda ta dogovor zavrne. Ujeta družina ugotovi, da imajo edino rešitev v sir Lancelotu.

V tem času je sir Lancelot še vedno spal v sanjah pravičnega. Toda spal je na poti, po kateri je prišla kraljica Morgana, jezna sovražnica kralja Arthurja. Svojega služabnika je poslala, da vidi, kateri vitez spi pod drevesom. Ko ji je služabnik sporočil, da je to sir Lancelot se je v Morgani pojavila želja po maščevanju kralju Arthurju in to bo storila preko Lancelota. Vendar pa prstan, ki ga je nosil Lancelot, je preprečil njene načrte, zato ga je preprosto ugrabila.

Lancelot se je zbudil na njenem dvoru in ni bil prepričan, če še vedno sanja ali je v realnosti. Ugotovil je, da je v suženjstvu. Zvečer mu je obrok prinesla mlada punca, ki ga je opozorila na sovraštvo članov tega dvora. Kmalu se je prikazala tudi sama kraljica Morgana. Lancelot jo je prosil, da naj ga spusti, da bi lahko našel svojega bratranca Lionela. Če ji je toliko do njegovega suženjstva, se bo vrnil, ko bo sporočil bratrancu, da je živ in zdrav. Morgana je od njega zahtevala obljubo in ta prstan. Lacelot jo je zavrnil s težkim srcem, ker ni mogel izpolniti njenih zahtev. To je razjezilo Morgano, ker je s tem razveljavil njeno zvitost. Ampak rešitev je le našel. Punca, ki mu je prinašala hrano, mu je obljubila, da mu bo pomagala, z zahtevo, da on pomaga njenemu očetu. Rekla mu je, da ji je ime Elouisa Lepa in njen oče je kralj Bagedgamus. Namreč kralj Bagedgamus je imel dogovorjen turnir s kraljem iz Severnega Wallesa, od katerega je izgubil zadnjič, ko je bil turnir. Prosila ga je, da naj bo na strani njenega očeta. Lancelot je rade volje pristal. Punca mu je rekla, da ga bo čakala v opatiji Svetega Jakoba Mlajšega in ga vzela ven, opremljenega z oklepom in mu tako dala svobodo.

Pri odhodu iz dvorca kraljice Morgane je Lancelot srečal oglarje, ki so mu ponudili, da se okrepča. Vrnil se je na mesto, kjer je zadnjič zaspal – pod jabolkom. Srečal je eno punco in jo vprašal za viteza Lionela in če obstaja v bližini kakšna pustolovščina. Punca mu je rekla, da ve za dve pustolovščini in druga naj izpolni njo za ljubezen. Prva pustolovščina je vključevala sir Turquinga, ki je zasužnjil vse viteze Okrogle mize in druga je bil najbolj zloben vitez v državi, čigar življenje je bilo sestavljeno iz teroriziranja vitezov, mimoidočih in dam.

Lancelot je najprej odšel v obračun s sir Tuquinom, ter je, kot njegovi predhodniki udaril po medeninasti plošči. Srečal se je z Turquinom, ki je vodil sir Gharisa. Kmalu je spoznal, da je pravzaprav on vitez, ki ga Turquin želi, saj je Lancelot pri osvoboditvi dvorca Žalostne straže ubil njegovega brata in zaradi tega je bil Turquin jezen. Turquin in Lancelot sta se dolgo in z veliko muko borila. V tem boju so celo konji umrli. Borila sta se z meči in eden drugemu povzročila resne poškodbe. Oslabljeni Turquin je prosil Lancelota, da mu dovoli, da ublaži žejo in on se je strinjal s tem. Ko je prišel čas, da se Lancelot okrepi, mu je Turquin to preprečil in mu ni dovolil, da odide do izvira. To je razjezilo Lancelota in poškodoval njegovo viteško čast. Počutil se je prevaranega. V vročini jeze je odšel nad Turquina z vso svojo močjo, kar je pripeljalo do obglavitve. Z zadovoljstvom je obglavil sira Turquina.

Lancelot je poslal Gharisa, da osvobodi Turquinove sužnje in da mu oropajo dvorec. S tem plenom je bila nadoknadena škoda vsem, ki so trpeli v njegovem ujetništvu. Punca in Gharis sta prosila Lancelota, da ostane, kjer je bil težko ranjen in je potreboval zdravljenje. Toda on je vztrajal pri svoji odločitvi, da odide naprej v pustolovščine. Vzel je konja od sir Gharisa in odjahal v novo pustolovščino. Sir Lionel, Ector in Kay, ko so slišali za njegovo potezo, so odšli za njim.

Dekle, ki je Lancelota poslala v pustolovščine, ga je vseeno uspela pregovoriti, da se spočije v dvorcu njenega brata. Predstavila se mu je kot Croisetta iz Doline in njen brat je bil sir Hilaire iz Doline. Onadva sta ga pogostila, tako kot se mora pogostiti viteza njegovega položaja. Potem, ko si je opomogel, je odšel s Croisetto v drugo pustolovščino. Na poti sta Croisetta in Lancelot zbudila prijateljstvo in on ji je povedal o svojem otroštvu, ter o razlogih zakaj služi le kraljici Guineveri, toda ne tudi drugim gospem.

V mnenju, da je zlobni vitez nadlegoval žrtve le na poti, sta onadva naredila načrt za njegovo uničenje. Croisetta je morala privabiti viteza in Lancelot je bil v tem času skrit med drevesi temnega gozda. Njun načrt se je izkazal za precej inteligentnega. Sir Perris iz Divjega gozda je napadel Croisetto in kmalu je sledil boj iz katerega je Perris potegnil debelejši del. Prosil je Lancelota za življenje in one je pristal na to, pod pogojem, da ga izpostavi izjemni sramoti. Osvobodil je ujetnike in jim razdelil Perrisovo zlato. Kakšna kazen je doletela Perrisa? Na poti nazaj na dvor je moral gol tekati za njim vse do sir Hillaria. Od tu ga je zavezanega za trebuh konja poslal kralju Arthurju, da naredi z njim kar želi. Lancelot se je poslovil od svojih gostiteljev in odšel na naslednjo pustolovščino, s katero se je moral oddolžiti dekletu za dobro delo, storjeno v korist njegove svobode.

Kot obljubljeno je Lancelot prišel do Elouise Lepe, da bi ji vrnil uslugo. Takoj je poslala po očeta kralja Bagdemagusa, ki je bil silno presenečen njenega klica. Ko je prišel je doživel šok, toda tudi srečo, ko je izvedel, kateremu vitezu bo pomagal. Skupaj sta naredila načrt zmage. Lancelot se je pozanimal o vitezih Okrogle mize iz nasprotnega tabora, ki so mu veliko pomagali. Odločil se je, da vzame tri najboljše viteze in njihove oklepe, kot tudi svojega in jih pobarva v belo barvo, da bi se prikrili. Tako nasprotniki ne bi vedeli za katerega viteza gre točno. Načrt je bil, da se najprej kralja pusti, da se sam bori in ko se stanje segreje, se bodo priključili boju. Tako je tudi bilo. Na dan boja se je zbrala množica ljudi, ki so prišli uživat na turnirju. Kralju Bagdemagusu število njegovih ljudi ni prišlo v korist, misleč da so bili številno boljši. Kljub temu je Lancelot s svojo modrostjo in spretnostjo uspel obvladati vse tri najboljše viteze in nasprotnega tabora in kralju prinesel veliko slavo. Kralj ga je prosil, da ostane nekaj časa pri njemu, toda on je to odločno zavrnil, ob upoštevanju, da je njegovi hčerki na voljo, tudi če bo na koncu sveta, ker za njeno dobro delo je Lancelotova hvaležnost neskončna.

Minilo je že nekaj dni od velikega turnirja in Lancelot je taval po zemlji v iskanju za novimi pustolovščinami. Užival je v lepotah narave in čarih lepega vremena, vse do trenutka, ko mu je pozornost pritegnil sokol, ki je verjetno ušel svojemu lastniku. Na nogi je nosil jermen, s katerimi so bili vezani sokoli. Iz bližnjega dvorca je priletela mlada gospa, kateri je sokol pripadal. Prosila je Lancelota, da ji pomaga uloviti sokola, ker je to bila ptica njenega gospodarja. Če gospodar odkrije, da mu manjka sokol, jo bo hudo kaznoval, v mnenju, da gre za njegovega najljubšega sokola. Izpolnil je željo mladi gospe, čeprav ni bil spreten pri vzpenjanju na drevo.

Kmalu, ko je Lancelot odstranil sokola iz drevesa, je prišel njegov lastnik vitez Phelot, brat osramočenega viteza Perrisa. Lancelotu je zagrozil, da ga bo ubil in mu ni dovolil, da vzame svoj meč, katerega je izpustil, ko se je vzpenjal, da reši sokola. Lancelot se je nekako uspel znajti z vejo drevesa iz katere je naredil meč. Pod vplivom jeze, zaradi užaljene viteške časti, je pretepel sir Phelota do nezavesti. Življenje mu je rešila gospa in prosila Lancelota naj prenega udarjati reveža. Ne rade volje mu je prizanesel, zmerjal gospo, ker ga ni branila pred njim in nato se je odpravil na nadaljno pustolovščino.

Naletel je na dvorec v Močvirnem mestu, ki so ga okupirali veliki velikani. Meščani so ga upozorili, da ne izziva sreče, toda Lancelot je uspel premagati velikane in rešiti gospodarja dvorca Baruštine. Odjahal je iz mesta preden se mu je gospodar lahko zahvalil za njegovo dobroto. Namreč Lancelot je težko prenašal pohvale in zahvale. Menil je, da je bit njegovega obstoja, da ščiti nedolžne in da svet naredi za boljše mesto.

Nekega dne v začetku mraka je sir Lancelot prišel do plemiške hiše ene stare plemkinje visokega rodu. Plemkinja ga je štela kljub temu, da ni poznala njegovega imena, toda bila je prepričana, da bo nekega dne vitez velikega pomena. Pogostila ga je in mu dovolila, da prenoči pri njen. V sredi noči ga je zbudilo trkanje na glavnih vratih. Ko je pogledal skozi okno, je videl, da hrup dela preganjani vitez. Njegovi napadalci so bili trije vitezi. Lancelot je nagonsko čutil, da mora popraviti to krivico. Odšel je ven in zlahka premagal vse tri. Izvedel je, da je preganjani vitez sir Kay in da ga preganjajo iz maščevanja. Sir Kay je premagal brata enega od treh preganjalcev.

Potem, ko ga je rešil je Lancelot odpeljal sir Kaya v dvorec, da bi se spočil. Odločil se je, da izvede žalo in zamenja oklep s sir Kayem. Oblečen v njegov oklep je odšel proti Camelotu, da vidi, kako so kralj in njegovi prijatelji, vitezi Okrogle mize. Srečal je prvo skupino vitezov, to so bili sir Gunther, Gylmere in Rarynold. Poklicali so ga, da sede z njimi pri obroku. Ko jih je zavrnil, so bili užaljeni. V mnenju, da gre za sir Kaya, za katerega so menili, da se napihuje, so odšli eden za drugim za njim, da bi ga naučili lekcijo lepega obnašanja. Ni potrebno reči, da so na koncu oni bili tisti, ki so dobili lekcijo obnašanja – učitelj Lancelot jih je s svojim orožjem vse dobro podučil. Po njih so na vrsto prišli štirje vitezi, ki so končali enako kot njegovi prijatelji. Pri večerji pri kralju Arthurju je pripovedoval o nesrečnih dogodkih. Prisotni so se iz srca nasmejali, toda samim “učencem” ni bilo smešno.

Knjiga o Tristramu

1. del

Tristram se je rodil v hladnem gozdu pod nesrečnimi okoliščinami, prav tako kot njegov prijatelj sir Lancelot. Njegovi starši Elizabeta in Meliadus so vladali kraljestvu Lyonessa in zelo močno so se imeli radi. V tem kraljestvu je živela tudi čarovnica, ki se je zaljubila v kralja Meliadusa in s svojo hudobijo je prinesla nelagodje v njuno zakonsko življenje. Da bi prevarala Meliadusa in ga privabila v dvor je poslala čudovitega belega jelena. Gospa Elizabeta je obupana odšla v iskanje za svojim možen, toda ni prišla daleč, ker je bila utrujena od gozda, ki ga je prehodila. Umrla je pred učinki mraza, toda pred tem je uspela svetu podariti Tristrama.

Kralj Meliadus je po vrnitvi v dvor sedem let žaloval za svojo življenjsko družico. Svetovali so mu, da se znova poroči in dobi še enega otroka, ker s Tristranom kot edinim otrokom nima varnega naslednika. Poslušal jih je in pripeljal na dvor gospo Moeyu in njenega sina edinca. On in Tristram sta se dobro razumela, toda kraljico je mučila misel, da mora njen sin postati prestolonaslednik, zaradi tega se je odločila, da za vsako ceno odstrani Tristrama. Poleg tega je bila ljubosumna na Tristrama zaradi njegove milosti in lepote.

Kraljica je vedela, da se fanta vsak dan igrata, zaradi česar sta potem zelo žejna. Pustila jima je vrč polnega zastrupljene vode. Oseba, ki popije to vodo, ne bo imela možnosti za okrevanje. Kraljica ni računala na možnost, da pri poskusu zastrupitve Tristrama zastrupi tudi njenega sina. Usoda je želela, da se sin kraljice Moeye prvi napije iz vrča in s tem se je končalo njegovo mlado življenje. Namesto, da se pokesa je bila kraljica še vedno jezna in je naredila nov načrt za Tristrama. Igrala je lep odnos z njim in v čast temu mu je ponudila vrč zastrupljene pijače. V pravem času je prišel kralj, ki je namesto sina želel vzeti pijačo, toda kraljica mu je to preprečila. Priznala mu je svoje grehe in ga prosila za njegovo milost. Kralj jo je prepustil knezem, da odločijo o njeni usodi in njihova odločitev je bila smrt s sežigom na grmadi.

Tristram je čutil usmiljenje do gospe in prosil očeta, da mu naredi uslugo – naj gospe prizanese z življenjem. Oče ni mogel sina zavrniti takšnega, toda nerad je to storil, ker je menil, da ni v redu, če se Tristram vmešava v njegovo odločitev. Da bi vsaj malo ohranil svojo avtoriteto je izgnal Tristram iz dvora. Mladenič je ubogal očetovo odločitev.

Pot ga je odpeljala v Francijo, kjer je Tristram postal veliki lovec; napisal je številne knjige o lovu in tudi umetnost mu ni bila tuja. Bil je nadarjen pisatelj in igralec harfe. Po nekem času se je vrnil domov, preoblečen v igralca harfe. Njegov oče je bil navdušen nad njegovo nadarjenostjo. Rekel mu je, da ima pravio od njega zahtevati kar želi. Tristram si je skromno zaželel, da mu kralj oprosti in ga vzame nazaj pod svoje okrilje. Ta zahteva je začudila kralj in ga je vprašal kaj misli s tem. Tristram mu je razkril svojo pravo identiteto. Oče ga je z velikim veseljem vzel nazaj na dvor in uspel ga je pobotati s kraljico Moeyo. Zaradi njegove dobrote mu je kralj želel dati viteško čast. Tristram ga je zavrnil v tej dobri nameri, ker jo je sam želel pridobiti. Bilo bi narobe, če se krasi s takšno častno odliko in da sedi doma. Takšno razmišljanje je bilo všeč kralju Meliadusu, zato je dal dovoljenje sinu, da odide v svet in postane vitez vreden občudovanja in spoštovanja.

Težava Marka iz Cornwalla Tristramovega strica je dala Tristramu priložnost, da začne svoje viteške podvige. Kralj Mark se je dolgo let trudil okoli otoka med Cornwallom in Irsko, ter je moral plačatevati obresti kralju Marhausu. Poslal je glasnika, da mu najde prvaka, ki bi branil njegovo čast. V Lyoness je prišlo pismo, da bi morda lahko tam našel svojo rešitev. In našel jo je, ter to v Tristramu. Ko je Tristram odšel na pohod na Marhausa, ga je Mark opozoril na sovražnikovo moč in mu podelil viteško čast. Po dolgem in težkem boju v katerem je bil Tristram hudo ranjen je uspel potrditi status, ki mu ga je kralj dal. Vendar pa zaradi svoje nezrelosti in prvega ognjenega krsta na ranjenca je bilo Tristramu vse slabše in slabše. Končno je kralju Marku razkril svojo pravo identiteto, tako da mu je povedal, da je on sin njegove pokojne sestre kraljice Elizabete. Marko bi v tem trenutku najrajši umrl, kot pa da dopusti, da se nekaj slabega zgodi njegovemu nečaku.

Kralj Marhaus se je vrnil na Irsko in umrl zaradi močnega udarca v glavo. Ko so mu povijali glavo je kraljica iz Irske našla koščeč odlomljenega meča in obljubila, da se bo maščevala nevidni zlobi tistemu vitezu, kateremu bo ta odlomljeni košček pripadal.

Rana, ki jo je Tristram dobil je bila vse slabša in slabša. Kralj je poslal glasnike po celotni državi, da najdejo zdravilca, toda pomoči ni bilo od nikoder. Ena stara modra gospa je svetovala, da ga pošlje k hčerki irskega kralja k Lepi Isoulte, ki je edina sposobna zdraviti takšne rane. Tako je bilo. Ko je Tristram prišel na dvor je vzel svojo harfo in z angelskim glasom privabil mlado Isoulto. Gospa je poklicala kralja in kraljico, da bi bila navzoča temu fenomenu. Kralj, ko ga je slišal mu je takoj želel dodeliti mesto dvorskega zabavljača. Tristam jim je razkril, zakaj je prišel na dvor, toda svojo identiteto je zaradi varnosti zadržal za sebe. Zaradi tega se je predstavil kot Tramtris.

Gospa je z zadovoljstvom pozdravila njegove rane in sčasoma se je med njima razvila ljubezen. Njuno idilo je pokvaril vitez Palamydes Saracen, ki se je zagledal v Lepo Isoulto in jo želel le za sebe. Čeprav je bil Tristram še vedno fizično slab, ga je dolžnost klicala – moral je ohraniti čast svoje gospe, da ona ne bi bila več v strahu. Odločil se je, da pokaže Saracenu njegovo mesto na prihajajočem viteškem turnirju. Prosil je Isoulto, da njun dogovor ostane skrivnost. Ona je tako storila in prosila očeta, da naj naredi turnir v čast sira Palamydesa.

Prišel je čas, da se odvije Turnir in to je bila res konkurenca viteškega vpliva. Prikazale so se vse viteške elite: od Stotino vitezov in kralj Škotske do nekaj vitezov Okrogle mize. Vsi vitezi so bili izrednih sposobnosti in o njihovi časti se je govorilo po vsej državi, toda vseeno izstopala sta le dva – sir Palamydes in Tristram, ki sta preprosto opravila s svojimi nasprotniki. In nato je na vrsto prišel njun dvoboj. Sir Tristram je pokazal neznansko moč nad Palamydesom, kar je privabilo pozornost kralja iz Irske. To ga je pripeljalo do tega, da vpraša hčer za katerega viteza gre in ona mu je povedala, da gre za nič manj in ne več kot Tramtrisa, ki se je kot feniks iz pepela pozdravil od močnih ran.

Po številnih osupljivih udarcih se je Palamydes začel umikati, da bi ga na koncu njegov veleposestnik lahko odvlekel iz bojišča. Odšel je potrte glave. Kasneje ga je Tristram dohitel in mu nadaljevanje, tj. še eno možnost, da razsvetli svoj obraz. Palamydes je to dojel kot žalitev in je v njem takšna ponudba izzvala veliko jezo. Vrgel se je na Tristrama, kar se je izkazalo za napako. Zapustil je mesto neoborožen, osramočen in ljubezen gospe Isoulte se je zdaj zdela tako daleč in nedosegljiva. Pri vrnitvi na dvor je kralj Angus pričakal Tristrama kot junak z vsemi častmi, medtem ko mu je kraljica pripravila zdravilno kopel v namen okrepitve.

Medtem, ko je Tristram počival v blagodejni kopeli sta kraljica iz Irske in gospa Isoulta prišli v njegovo sobo in zagledali meč, s katerim je premagal njihovega sovražnika. Meč je razskrinkal krinko, ki je skrivala pravega Tristrama. Ko sta ugotovili, ko je on ga je Isoulta kričeče napadla in odšla k kralju Angusu zahtevati pravico. Kralj Angus je poklical Tristrama, da pride pred njega, da bi stvari prišla do dna. Ni preostalo drugega, kot da pove resnico, z začetkom iz svojega porekla, do tega, kdo je in zakaj je sploh prišel na Irsko. Na srečo je bil kralj Angus razumen človek in je upravičil Tristramovo dejanje z mnenjem, da je branil čast svojega strica. Svetoval mu je, da bi bilo najboljše, če zapusti dvor, ker je tukaj preveč duš, ki bi ga želeli izbrisati iz obličja zemlje. Tristram je poslušal njegov nasvet in s solzami se je poslovil od lepe gospe Isoulte.

Vrnil se je na dvor kralja Marka, kjer ga sprejmejo s toplo dobrodošlico. Dnevi so minevali in žalost v Tristramovem srcu je bila vse večja in večja. Cele dneve je pel pesmi o lepoti Lepe Isoulte. Te pesmi je poslušal kralj, kar se bo kasneje za Tristrama izkazalo slabo. Čeprav je imel rad svojega nečaka, so se v duši kralja Marka rodila strupena čustva.

V tistem času so vitezi Cornwalla sloveli kot najšibkejši vitezi tega dela sveta. To dejstvo je dobro izkoristil sir Bleoberis. Med svadbo po nekaj popitih kozarcev pijače je boleče užalil svoje gostitelje, tako da je vzel dragoceno skodelico in s tem arogantno pozval viteze na dvoboj. Rekel jim je, da vzame skodelico, če bi morda videl ali obstaja dovolj pogumen vitez, da jo vrne. Seveda je obstajal – to je bil Tristram. Prišel je sir Bleoberis in ga premagal, toda do njega je vseeno pokazal veliko spoštovanje, ker je vedel, da gre za sorodnika sir Lancelota, čigar je bil Tristram velik oboževalec. Zmagoslavno se je vrnil na dvor in njegovi prijatelji so ga spremljali s komentarjem: “Kaj bi dal Bogu, da naš kralj postane vitez kot sir Tristram.” To je bil povod, ki je vklesal sovraštvo pri kralju Marku do Tristrama. Ta izjava je ubila njegov ego, zaradi tega se je maščeval Tristramu preko prevare. Od njega je zahteval roko lepe Isoulte, čeprav je vedel koliko jo Tristram ljubi. S težkim srcem in moralno dilemo je moral spoštovati zahtevo svojega kralja, toda s poslušanjem svojega srca je Tristram odšel na pot na Irsko. Na poti do tja se je ustavil v Camelotu, kar je pomenilo kot začetek enega lepega prijatejstva.

Prihod v Camelot se je izkazal za koristnega. Tu je v enem izmed spopadov spoznal svojega idola – sira Lancelota in se z njim spoprijateljil. Poleg njega je spoznal tudi sira Morgana in sira Ectora. Vsi skupaj so se odpravili k Tristramovemu šotoru, kjer se jim je kasneje pridružil tudi sam kralj Arhtur. Tristram jih je počastil s svojim angelskim glasom. Medtem, ko so sedeli je Gouvernail vitez spremljevalec sira Tristrama prišepnil, da je na dvor kralja Arthura prišel kralj Angus. Prišel je prosit za pomoč viteza, ki bi branil njegovo čast. Na njegov dvor, potem ko je sir Tristram odšel je prijahal sir Bertrand, vitez sledilec sira Balmora in skupaj sta sodelovala na viteškem turnirju. Po vrsti sta premagala vse nasprotnike, ki so se znašli na njuni poti, kar je razjezilo irske viteze. Kasneje je sir Bertrand najden mrtev v gozdu. Po logičnem razmišljanju so sum in obtožbe padle na kralja Angusa.

Sir Tristram se je po kratkem pogovoru strinjal z branitvijo njegove časti, ker je verjel v njegovo nedolžnost. V zameno mu bo kralj izpolnil kakršnokoli željo. Ena izmed njih ni niti malo blaga Tristramu, toda moral jo je povedati. Zahteval je roko lepe Isoulte, toda ne za sebe, temveč za svojega gospodarja. Ta zahteva je zmedla kralja Angusa. Vedel je koliko Tristram ljubi njegovo hči in takšen razplet dogodka bi za njega bil nenavaden. Toda storil je po njegovi volji. Prišel je dan dvoboja s sirom Balmorom. Angus je kralju Arthurju predstavil Tristrama kot svojega prvaka. Zbrala se je množica gledalcev, ki so pogumno navijali. Boj med omenjenima je bil dolg in neugoden za Balmora. Ko je Tristram videl, da se Balmor ne more več boriti, ga je prosil naj se preda. Opit s svojim viteškim ponosom je rajši izbral smrt, kot pa, da bi se predal mlademu vitezu. Potem se je zgodilo nekaj zares nepričakovanega. Iz Tristrama se je pojavila prava viteška narava. Odvrgel je svoj meč in ponudil svoje življenje siru Balmoru na razpolago. Presenečen nad tem dejanjem je vprašal Tristrama za njegovo ime. Ko je izvedel, kdo je, se mu je Balmore predal, toda ne v sovraštvu, temveč v ljubezni.

Množica je bila navdušena, Angusovo ime ni bilo več omadeževano in Tristram je dobil častno mesto za Okroglo mizo in to na mestu sira Pellinoreja. Sreča je trajala kratko, ker je Angus moral držati svojo besedo. Problem se je pojavil, ko je kralj to moral to moral izraziti svoji mili edinki. Lepa Isoulta je težko sprejela to novost in mislila je, da je to to Tristramovo izdajateljsko dejanje, ker jo je do zdaj prepričeval v iskrenost svoje ljubezni. Toda služba je služba. Tristram je čutil svojo dolžnost do svojega gospodarja, čeprav bi v tem trenutku bil najrajši mrtev.

Drugi dan je kralj Angus pospremil svojo hčer v lepi urejeni ladji, tako kot se spodobi za kraljevo hčer. Na ladjo je z njo odšla tudi gospa Bargwaine in njena mama, kraljica iz Irske. Spomnila se je kako bo ublažila hčerino bolečino in žalost. Poslala je Bargwaina, da odnese vrč vina pomešanega s čarobnim ljubezenskim napitkom. Osebe, ki skupaj spijeta vsebino tega vrča, bosta povezani z večno ljubeznijo. Gospa je tako storila in Isoulta je to izkoristila in s tem obrnila vodo na svoj mlin. Vzel je vrč, odšla do Tristrama in mu ponudila, da skupaj pijeta. Takoj, ko je spil, mu je skozi telo šel ogenj, kar je pripeljalo do vprašanja o vsebini vrča. Bil je šokiran nad njenim dejanjem, ker je vedel, da to pomeni težave za oba, toda Isoulta je rekla, da je rajši z njim žalostna, kot pa z drugim vesela.

2. del

Po teh dogodkih je Tristram nekaj časa prebival na dvoru, ker mu je tako ukazal kralj Mark. Mark je izkoristil vsako priložnost, da bi Tristramu na nek način škodil. Ker je bila Tristramova slava večja, ga je Mark še toliko bolj sovražil. Da bi se Tristram osvobodil žalosti je odšel na lov. Tam je spoznal sira Lamoracka, s katerim se je hitro spoprijateljil. V čast tega sta si izmenjala prstane, kot dokaz večnega prijateljstva. Tristram je njemu dal prstan s smaragdnim likom ženske. Skupaj sta odjahala v Tintagle, kjer se je v Lamorackovo čast odvijalo nekaj viteških bojev.

Sir Lamorack je pridobil slavo tako, da je premagal vse viteze Cornwalla, ki so se mu znašli na poti do zmage. Kralj Mark je štel to za sramoto in je poslal Tristrama, da to popravi. On ga je zavrnil s komentarjem, da je Lamorack utrujen po tolikšnih bojih in ne bi bilo pošteno, da ga zdaj izziva na dvoboj. Vendar pa je kralj vztrajal pri svoji nameri. Ker ni vedel prave narave ali ozadja Tristramove zavrnitve, je on to videl kot izdajo. Ko je Tristram vrgel Lamoracka s konja in ni hotel nadaljevati boja z njim, mu je povzročil še večjo žalitev.

Lamorack je zapustil Tintagel in se z ladjo odpravil proti Camelotu. Na poti do tja je ladjo ujela nevihta in on je potonil. Lamrock je komaj uspel preživeti, tako da je odplaval na bližnji otok pod upravo hudobnega viteza. Rešili so ga ribiči, toda pod pogojem, da jim da prstan. Potem so ga predali v roke rablja in on mu je prizanesel z življenjem. Že dovolj ponižan je sir Lamorack postal svinjar in s tem padel v še bolj bedno stanje.

Medtem pa je v Cornwall prispelo pismo sira Lancelota v katerem prosi za razlago za neviteško ravnavnje do sira Lamoracka. Tristram je odšel naravnost v Camelot z namenom, da vse pojasni. Na poti do Camelota je ostal v dvorcu gospe vdove. Njenega soproga je ubil zlobni vitez Nobon Črni in prav tako tudi vzel vse njeno premoženje. V ujetništvu tega viteza je bil ubogi sir Lamorack. Tristram je v zahvalo želel le pomagati gospe, zato se je odpravil na zloglasno mesto. Spopadel se je z Nobonom in ga premagal brez truda. Da bi izkoreninil zlobo iz sveta mu je odsekal glavo in prav tako je to storil njegovemu sinu. Zasužnjene viteze in gospo je spustil na svobodo, ter jim razdelil Nobonovo bogastvo.

Sir Serwagdisa je Tristrama imenoval za novega guvernerja pod pogojem, da zvesto služi vdovi gospe Loise. Zbral je ljudi in jih prisilil, da prisežejo zvestobo novemu guvernerju. Poleg tega mu je v oči padla ženska, ki je nosila smaragdni prstran z likom ženske. Vprašal jo je od kje ji prstan in ona ga je poslala k svojemu soprogu ribiču. Tako je izvedel za sira Lamoracka in njegovo nesrečo. Tristram je ukazal, da ga pripeljejo, okopajo in oblečejo tako kot se spodobi za viteza Okrogle mize. Pri srečanju se poljubita in objameta, ter postaneta dobra kot nekoč. Skupaj v prijateljskem duhu sta odšla do sira Lancelota, kjer je Lamorack govoril o čistoči Tristramove časti in viteške poštenosti.

Skupaj sta na dvoru ostala leto dni, vse do trenutka, ko je prišel glasnik iz Cornwalla z vznemirljivo novico. Sir Palamydes Saracenski je s prevaro ugrabil gospo Isoulto in jo odpeljal v samoten stolp v gozd Cornwalla. Tristram se je odzval na to pismo in odšel na nalogo reševanja. Na njegovo presenečenje ga je našel pred stolpom, žalostno priklonjene glave. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Isoulta je izkoristila priložnost, medtem ko se je Palamydes boril z drugimi vitezi in pri njegovem odhodu je zaklenila vrata. Tako se ni mogel več vrniti v stolp. To je dalo prednost Tristramu, ker je uspel lažje premagati Palamydesa in vrnil Isoulto domov. Ko so se vrnili v dvorec, so vsi praznovali to pogumno dejanje razen Marka, ki je bil že tako jezen, da si je želel Tristramovo smrt.

3. del

Številni ljudje so imeli radi Tristrama, toda bili so tudi tisti, katerim je njegova čast, vljudnost in uspeh bila trn v oko. Med njimi je bil Andred, vznemirljiv in močan vitez, toda hkrati tudi pokvarjen do jedra. Da jabolko ne pade daleč od drevesa govori dejstvo, da gre za nečaka kralj Marka. Na njegovo zahtevo je zalezoval sira Tristrama. Nekega dne je prišel k njemu in mu rekel, da ga gospa kliče v svojo sobo. To je storil, da bi naredil kralja zavistnega in ustvaril priložnost za razpihovanje njegovega sovraštva. In uspelo mu je. Potem, ko je “vrgel muho v uho” kralju, on odhiti v prostor svoje žene in napade Tristrama. Namesto, da bi ga resno poškodoval, ga Tristram počasti z nekaj dobrimi, topimi udarci. Prav tako je to storil vitezom, ki so poskušali braniti kralja.

Po nesrečnem dogodku je Tristram odjahal iz Tintagela brez svojega zvestega spremljevalca Gouvernaila in se poslovil, ne le z njim, temveč tudi z razumom. Naslednje dni je preživel s tavanjem po gozdu, na robu lakote in na pol oblečen, vse dokler ga ni našla gospa Loisa. S harfo ga je zvabila v svoj dvorec, toda tam se Tristram ni dolgo zadržal. Na koncu je končal v neredu.

Siru Andredu so se s Tristramovim odhodom odprle nove priložnosti. Izkoristil je njegovo odsotnost in ga razglasil za mrtvega. To je storil, da bi si prisvojil svoje imetje. Za potrditev “resničnosti” svoje izjave je podkupil povprečno gospo, da bi lažno pričala o domnevni Tristramovi smrti in njegovemu pogrebu. Ko so slišali to novico je Isoulta skoraj znorela od žalosti in si želela, da smrt pride tudi po njo. Na koncu je Tristrama našel sir Lancelot in vrnili so se v Tintagel. Tu je bil Tristram nekaj časa popolnoma neznan in spomin se mu je počasi vračal. Lepa Isoulta ga je med prvimi prepoznala in veselo vzkliknila, ko je ugotovila, da je zares on. Tristram jo je skušal umiriti, ker je vedel, da bo njena pretirana sreča pripeljala do problema.

Na žalost je imel prav. Sir Andred ju je opazil in izdal kralju Marku. Prebivalci so ujeli Tristrama in ga izročili Andredu. Andred je zdaj končno imel priložnost zadovoljstva. Prisolil mu je zaušnico in Tristram je dvignil zvezane roke in mu vrnil z isto mero. Meč, ki pade siru Andredu, ga Tristram pobere in ga usmrti. Pobegnil je skozi okno in skočil v morje. Vsi so verjeli, da je tokrat resnično mrtev, toda Gouvernail in sir Santrail sta ga rešila. Obrorožil se je in z vitezi je odpeljal lepo Isoulto iz Tintagela.

Lancelot se je vrnil v Tintagel, da ga vpraša za stanje enega reveža, katerega je tu pripeljal. Ko je izvedel, da gre za Tristrama in potem, ko je slišal, kako so z njim ravnali, je postal besen in grajal kralja Marka. Odšel je za njim do dvorca, kjer je Tristram odpeljal svojo gospo. Odpeljal jih je v dvorec Vesele Straže in jim tako zagotovil zatočišče pred kraljem Markom.

Nekega dne je prišel Arthur in med slavjem se je potopil v pogovor z Isoulto. Vprašala jo je, če je boljše častno živeti v žalosti ali nečastno v veselju. Gospa je ugotovila, da je njeno mesto pri kralju Marku. Kralj Arthur jih je vse potolažil in življenje je potekalo mirno naprej. Lepa Isoulta je prezirala kralja Marka in v njem je povzročila jezo. Isoulta mu je bila tako blizu in tako daleč. Vrhunec nastopi, ko je poslal vohune, da vohunijo za Tristramom in Isoulto. Ničesar posebnega nista delala, le igrala sta šah. Mark ni mogel več zdržati in je vzel veliko sulico, ter usmrtil viteza Tristrama. Lepa Isoulta je brez enega krika, brez enega zvoka isti čas umrla. Krik gospe Bargwain je privabil več vitezov med katerimi je bil tudi sir Alexander. Ko je videl, kaj se je zgodilo je na mestu ubil kralja Marka. Tristrama in Isoulto so pokopali v grob eden zraven drugega. Legenda pravi, da so iz Tristramovega groba zrastle rože, ki so se plazile vse do Isoultinega groba. Tako se konča zgodba o žalostnem vitezu, kakor je tudi samo ime govorilo in o njegovi ljubezni do časti in gospe Isoulte.

Knjiga o Percivalu

Kralj Pellinore je po uporu proti kralju Arthurju bil izgnan v divjino. S sabo je odpeljal ženo in štiri sine: Lamoracka, Aglavala, Dornara in Percivala. Percival je bil še otrok, medtem ko so njegovi bratje bili že možje. Lamorack je ostal na dvorcu kralja Arthurja in le Percival je ostal. Da ne bi ubili edinega sina ga je kraljica odpeljala v gore in ga izolirala do njegove mladostniške dobe. Upala je, da Percivalu nikoli ne bo pomislil, da postane vitez.

Percival ni imel dostopa do rednega viteškega orožja, toda že kot otrok je pokazal talent z uporabo sulice. Mamin mir je ohranil vse do dneva, ko so v njun kraj prišli, kakor jih je Percival imenoval angeli. Srečal jih je pet in z njihovo podobo mu je vzelo sapo. Postavil jim je vprašanje o njihovi opremi. Bil je popolnoma prevzet z njihovo podobo in tudi sam si je želel postati eden izmed njih. Mama ga je pustila vidno razočaranega, žalostnega in preplašenega. Dala mu je nesrečnega konja, nekaj hrane, da se okrepi in očetov prstan. Prav tako mu je dala nekaj nasvetov, za katere se bodo seveda sprva zdeli čudni, toda vseeno bo poslušal mamino besedo. Mama mu je rekla, da se mora držati nekaj majhnih zapovedi: ko bo prišel do nekatere kapelice ali gostilne, mora zmoliti Očenaš, če bo slišal nekoga jokati, mu mora pomagati, če bo srečal gospo ali dekle, jo mora ustrezno pozdraviti. Če bo žejen ali lačen, se mora nasititi in če najde zaklad, naj ga vzame za sebe, brez da kogar koli prizadane, vendar ga naj razdeli tudi med ostale. Z upoštevanjem teh navodil, bo pridobil slavo svojega očeta. Percival ji obljubi, da se bo, če pridobi slavo in bogastvo vrnil po njo in jo odpeljal v boljše življenje. Z veseljem v srcu, skupaj s solzami njegove matere, se Percival odpravi v svet viteštva.

Preden je odšel na svoje velike pohode je Percival potreboval opremo, da bi lahko bil enak drugim vitezom. Stkal je oklep iz protja in ga ponosno dal na sebe. To je povzročilo smeh mimoidočih in številni so ga imenovali ubogi norček. Zaradi številnih let izolacije Percival ni imel razvito čustveno inteligenco, zato je reakcije ljudi sprejemal kot pozitivne. Pozno popoldne je prišel do šotora, za katerega je mislil, da je kapelica, zato je začel moliti. Odšel je v njo in v njej našel gospo Yvettu, hči kralja ribiča. Ona ga je opozorila, da ga bo kralj kaznoval, če ga najde tu, toda Percival se je odpravil k bogati mizi in se pogostil s pojasnilom gospe, da mu je mama dala takšen nasvet. Gospe je vse to bilo simpatično in se iz srca nasmejala. Z njo si je tudi izmenjal prstane in jo prosil, da ga nosi vse dokler ne bo vreden njenega značaja. Poslovil se je od gospe na vljuden način in nadaljeval svojo pot naprej.

Zgodilo se je prav na ta dan in na tem kraju, da je kralj Arthur lovil s svojim spremstvom. Z njim je bila tudi kraljica Guinevera, kateri je po nekem času postalo težko slediti soprogu. Rekla je, da ji postavijo šotor za počitek. Prišel je Percival in vprašal paža za kateri šotor gre. Ko je izvedel, da je bil kralj Arthur, ga je takoj vprašal tudi za svojega brata. Paž se mu je posmehoval in mu rekel, da je klovn ter norec in da tu nima kaj iskati. Percival ničesar od rečenega ni razumel. Udaril je paža in odšel v šotor. Tam so ga pričakali kraljica Guinevera in Kay Dvorski. Sir Kay ga je užalil in se mu posmehoval, medtem ko je kraljico Percivalovo obnašanje zabavalo. Prišlo bi do prepira med njiju, če bi se zgodilo še večje zlo.

V šotor je prišel zloglasen vitez sir Boindegardus Divji, sovražnik kralja Arthurja. Ko je videl, da ga ni v šotoru, se je odpravil h kraljici. Najprej jo je napadel besedno in nato po njej polil vino. V celotni zmedi sir Kay ni imel poguma zaščititi gospo. Le Percival se je postavil v njeno obrambo in odšel za Boindegardusom, ko je on iz šotora odnesel drag vrč v znak zmage. S tem je naredil veliko sramoto kraljici. Gunevera je dala dovoljenje Percivalu, da postane njen zaščitnik in da odide braniti njeno čast.

Na kraljičinem dvoru je bilo tudi lepo dekle Yelanda, ki so jo klicali Nema, ker ni z nobenim govorila. Pohvalila je Percivala, medtem ko je sir Kay stal ob strani osramočen. Ljubosumen in zamerljiv s celotnim dogodkom je udaril gospo po obrazu. Užalilo ga je, ker ena dvorska dama bolj ceni preprostega viteza, medtem ko častnim vitezom ni nikoli nič podarila. To je razjezilo Percivala in mu obljubil, da bo, ko se vrne iz svojih pustolovščin vrnil udarec in to dvajsetkrat bolj močno. Nato je odjahal za sir Boindegardusom, katerega je premagal zahvaljujoč s svojo umetnostjo obvladovanja s sulico. Kasneje se je kralj Arthur vrnil v šotor in ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je okaral sir Kaya, ter Lancelota in Lamoracka je poslal v iskanje za Percivalom. Menil je, da bi mladenič bil lahko izpostavljen nevarnosti. Toda kralj se ni niti malo zavedal, kakšen biser se mu bo nekega dne pridružil za Okroglo mizo.

Lamorack in Lancelot sta izpolnila svojo dolžnost, toda namesto ranjenega mladega viteza sta našla Percivala, ki po zemlji vleče truplo viteza. Vprašala sta ga, kaj dela in on je odgovoril, da poskuša odstraniti oklep iz mrtvega viteza. Nato sta ugotovila, da gre za viteza, ki je užalil gospo Guinevero. Spoznal se je z njima in Percivalovo ime je posebej pritegnilo pozornost sira Lamrocka. Rekel je, da se tako imenuje njegov brat, toda ni bil prepričan, če je še vedno živ. Percival je zadržal svojo pravo identiteto, ker je želel storiti številna viteška dela, da bi lahko častno stal ob bratu. Odpeljala sta ga k kralju Arthurju, kjer je dobil svojo viteško čast.

Skupaj z Lamorackom je Percival odšel v Cardennan, čigar lepota mu je znova vzela sapo. Tam sta jih pogostila gospod in gospa dvorca. Ponoči je Percival zapustil Lamrocka, odločen da se vrne, ko pridobi željeno slavo. Ni minilo dolgo časa in naletel je na svojo prvo pustolovščino, odkar je postal vitez. Ta pustolovščina mu bo prinesla usodno srečanje z Belim vitezom. V konkurenci z njim je ugotovil, da še vedno ni dovolj dober v bojih in ni na istem nivoju tega viteza. Ko je Beli vitez odstranil vezir, se je razkrilo, da to ni bil nič več ali manj kot Lancelot iz Jezera. Niti malo ni bilo čudno, kaj je izgubil. Lancelot je postal njegov prijatelj, učitelj in mentor. Usposabljal ga je na dvoru Vesela Straža in po nekem času odšel kot usposobljen vitez, katerega lahko le sir Lancelot premaga.

Gozd Arroy je odličen kraj za mlade viteze, ki se morajo šele dokazati v svoji viteški umetnosti. Percival je občudoval ta gozd in njegovo nagrobno tišino, ki je v človeku povzročila pomiritev. Srečal je dve nenavadni osebi in to sta bila sir Pellias in gospa Nyma iz Jezera. Onadva sta zaradi svojih magičnih sposobnostih vedela o kom teče beseda. Gospa je napotila Percivala, da sledi zlati ptici in tako bo zagotovo prišel do nove pustolovščine. Pri poslovitvi mu je podarila amulet za zaščito pred zlobnimi silami. Ptica ga je pripeljala do dvorca in pred tem do viteza v žalostnem stanju. Bil je izčrpan, lačen, utrujen in zvezan z verigo. Osvobodil ga je in on mu je povedal, da je sin kralja Ribiča z imenom Percydes. V takšno ubogo stanje ga je pripeljala čarovnica Viviena. Ista čarovnica, ki je Merlina pripeljala v propad. Percival je obljubil, da bo pokazal Vivieni tisto kar ji gre, kljub temu, da ga je Percival opozoril na njeno brutalnost in moč čarovnije, ki jo je uporabljala.

Ko se je približeval dvorcu, so se na njemu odprla vrata in za njimi se je pokazala gospa prelepe osebnosti v spremstvu svoje svite. Sir Pellias se ni mogel upreti njeni lepoti in se ji je vse bolj približeval, bolj kot je smel. To priložnost je izkoristila in ga poskušala udariti dolgo ebenovinasto palico. Ta udarec bi ga moral okamniti. Amulet gospe iz Jezera je zaščitil Percivalovo glavo. Pri jezi je ujel gospo za lase v želji, da ji prereže grlo. Prosila ga je za milost in on ji je rekel, da jo bo spustil le pod pogojem, da svojim ujetnikom vrne prvotni obraz in da se preda kralju Arthurju. Obljubila je, da bo tako storila in ko jo je izpustil se je posmehovala njegovi lahkovernosti in le izginila.

Sir Percydes je v znak hvaležnosti ponudil Percivalu, da se okrepi v njegovem dvorcu. Prepoznal je prstan na njegovi roki in ga vprašal za njega. Ko mu je Percival povedal celotno zgodbo, ga je on vprašal, kako bo našel to gospo? V to niti sam ni bil prepričan, toda vedel je, da se bosta nekega dne srečala. Na to mu Percydes pove, da če jo želi nekega dne znova srečati, naj pride do njega in on ga napotil k njej. V mnenju, da je vedel koliko je Percival viteškega potenciala, ga je napotil proti dvorcu Krasnotanu, kjer ga bo čakala naslednja pustolovščina.

V tem dvorcu je živela dama Belicvet in njena nesreča je bila v tem, ker jo je ljubil sir Clamadis in ona mu ni vračala v enaki meri. To ga je strašno jezilo, zato je oblegel njen dvorec. Edina rešitev tej dami je bil Percival. V tem dvorcu ni bilo niti enega viteza, ki bi bil dovolj sposoben braniti gospo in prebivalce njenega dvorca. Sir Clamadius je obdržal vse travnike okoli dvorca in nihče ni mogel vstopiti niti izstopiti. To je preprečilo prebivalcem, da imajo normalno življenje. Percival je sprejel izziv in odšel proti dvorcu.

Pot po kateri se je odpravil Percival ga je vodila po gostem gozdu in malo na odprti ravnini. Prišel je do koče pastirja, se vsedel v senco hrasta in se okrepil. Kmalu se mu je pridružil neznani vitez in se z njim pomeril v dvoboju. Glavna nagrada je bila rešitev Belegacveta. Ker se nista mogla dogovoriti, kdo bo rešil gospod, ni preostalo nič drugega, kot da se odločita z dvobojem. Vitez se je predstavil z imenom Lionel, ki je bil še eden izmed slavnih vitezov kralja Arthurja. Ko je ugotovil, da gre za sorodnika njegovega učitelja sira Lancelota iz Jezera, mu je bilo žal, ker se je z njim sploh skregal. Pri poslovitvi ga je prosil, da prenese glas o njegovih dejanjih kralju Arthurju in da naj sporoči siru Kayu, da ga bo njegova roka dosegla, zaradi žalitev, ki jih je povzročil dami.

Do glavne pustolovščine je srečal tudi še Rdečega viteza – sir Engerona in se z njim spopadel. Vzel je njegov oklep in tako spametoval vse okoli sebe. Nihče ni odkril, da gre za Percivala, niti gospa Belicvet mu sprva ni želela odpreti vrata, vse dokler ni odstranil vizir in ji razkril obraz, s čimer se je prepričala, da res ne gre za sir Engerona. Odpeljala ga je v dvorec in ga počastila z gostoljubljem. Vsekakor gospa je bila čudovita. Njenega obraza se ni dalo opisati z besedami: rdečica na beloti, kot so cvetni listi na vrtnici; oči so ji sijale in kakor oči jastreba, njen nos je bil tanek in raven, ustnice rahlo rdečkaste kot koralni žarki in lasje črni in razkošni.

Kmalu je do sira Clamadiusa prišla novica, da je v Engeronovem oklepu prišel vitez, ki bo branil dvorec gospe Belicvet. To je predstavljalo nevarnost, ker so se s tem opogumili prebivalci in bi oni lahko povzročili še večji upor, ter bi njegov načrt lahko odšel v veter. V njegovem taboru je bil star svetovalec, ki je pripravil načrt, kako bo prevaral Percivala. Načrt je bil sledeči: s sabo bo vzel deset najboljših vitezov in se postopoma se bo umaknil. Na ta način bo odvlekel Percivala na zadostno razdaljo od dvorca in ga napadel iz zasede. Ni potrebno povedati, da je načrt propadel. Že na začetku boja je sam Percival obvladal šest vitezov, tako da do umika sploh ni prišlo. Kralj Clamadius je bil jezen in odločil se je, da sam reši boj. Odšel je pred dovr in zahteval od Percivala, da se mu predstavi. On ga je zavrnil in le skromno rekel, da je on še vedno mlad in nevešč vitez. To je zavedlo Clamadiusa in je mislil, kako bo boj dobil zlahka, da bi na koncu zapadel v Percivalovo ujetništvo. Percival je izpolnil svojo zaščitniško vlogo in je poslal Clamadiusa kralju Arthurju, da odloči o njegovi usodi. Tam je moral postati služabnik gospe Yelande in mimogrede lahko sporoči sir Kayu, kaj ga čaka.

Po vseh teb burnih pustolovščinah je Percival še dolgo ostal v Krasnostanu. Gospa Belicvet ga je z vsakim dnem vse bolj in bolj ljubila, toda doživela je isto usodo kot njen nesrečni snubec – bila je zavrnjena. Pojasnil ji je, da bi s sprejetjem njene ljubezni onečastil svoje viteštvo in poteptal obljubo, ki jo je dal eni gospe. Gospa se je počutila osramočeno, čeprav jo je on prepričeval, da mu je naredila veliko čast s ponujanjem svoje ljubezni. Percival je bil prisiljen odjahati iz dvorca in zajahati v nove številne pustolovščine, ki so o njem širile dober glas.

Toda kmalu pade Percival v težke misli in postane duhovno odsoten. Njegove misli je zasedla njegova ljubljena gospa. Prizor krvi in črnega perja na snegu je izval njen lik. V zamišljenem stanju so ga našli sir Gwaine, sir Geraint in sir Kay. Niso ga takoj prepoznali, zato je sir Kay rekel, da naj pristopijo k njemu. Sir Gwaine ga je opozoril, da naj tega ne stori, namreč veliki je greh, da moti viteza medtem, ko razmišlja o svoji dami. Drznost sir Kaya je prevladala in on grobo povleče Percivala za roko. V zameno je dobil udarec v glavo prav tako, kot mu je Percival tudi obljubil, dvajsetkratno. Po kratkem pogovoru, s pridihom spora je ugotovil, da ga kralj Arthur išče, v mnenju, da je njegova slava postala znana po vsem svetu.

Preden se vrne na dvor je Percival imel še eno nalogo, namreč še eno obljubo je imel za izpolniti. Moral je oditi do svoje gospe. Vitezi so sprejeli njegovo prošnjo pri strinjanju z njim v trditvi, da je služba do gospe večja od tiste do kralja. Sir Percydes je bil sedaj na vrsti, da vrne uslugo svojemu rešitelju. Percival je prišel na njegov dvor in on mu pove, da je Yvetta Lepa njegova sestra. Svojo družino ni videl že dve leti in ga je prosil, da prenese pozdrave kralju Ribiču. Poleg vsega tega skozi pogovor so ugotovili, da so povezani s krvjo. Njune mame sta bile dve sestri.

Ko je prišel na dvor se je srečal z grozo. Poslovil se je s kraljem Ribičem, se predstavil in prenesel sinove pozdrave. Kralj je bil srečen, ker ga vidi, ker se je beseda o njegovi slavi razširila tudi do njega. Prišlo je do usodnega trenutka, ko ga je odpeljal do Yvette. Gospa Yvetta je zapustila ta svet in odšla v nebeške višine k angelom, kakršna je tudi sama bila. Malo bi bilo reči, kako se je Percivalu srce zlomilo, zato ni imel moči tudi zajokati. Dvignil je njeno roko, ji vrnil prstan, ter obljubil zvestobo do konca svojega zemeljskega življenja. Potem se je zadržal v dvorcu tri dni. Kralj Ribič, kraljica in njegova dva mladostna sinova so bili zelo žalostni nad njim in grenko jokali.

Tretji večer je Percival doživel čudežen privid. Na Božič je sedel v veliki dvorani in razmišljal o žalosti, ki ga je doletela. Naenkrat je opazil dva mladeniča, ki sta prišla v dvorano in v rokah nosila veliko krvavo kopje in kelih iz čistega zlata. Na začetku se je ustrašil te prikazni, toda oni ga kmalu pomirijo, tako da mu povejo, da je to sveti Sveti Gral in Kopje Boli. Mladeniča sta mu povedala na ne posveti življenja svoji bolečini in naj mu okus ne bo več grenak. Ta dogodek je za Percivala bil razsvetljenje. Poslovil se je s svojimi domačini in odšel na dvor kralja Arthurja.

Tam so ga sprejeli z velikim veseljem in spoštovanjem. Kmalu se je počutil dovolj svobodnega, da bratu razkrije svojo identiteto. Ko se je vrnil na dvor je imelo Percivalovo življenje znova barvo in dobil je tudi mesto za Okroglo mizo. Njegovo ime se je prikazalo pred točno štirimi dnevi, na isti dan, ko je doživel prikazen Grala. Mučila ga je veliko hrepenenje po gospe Yvette, toda vedel je, da ga ona gleda iz neba, pazi na njega in čuti ponos. Po tej svečanosti je odšel z bratom po mamo in ji ponudil lagodno življenje. Ostanek svojega življenja je Percival preživel v deviškem viteštvu. Storil je številna častna dela, ki so ga postavila ob bok sira Lancelota, dobil je svojo družino nazaj. Z njim ni bila ljubljena Yvetta, toda vedele je, da bosta nekega dne združena v večnosti, ko za to pride čas. Sir Percival je v zgodovini ostal v spominu kot eden izmed treh vitezov, ki so bili v iskanju za Svetim Gralom, toda pripovedi o teh pustolovščinah so za nekatere druge priložnosti.

Osebe

Knjiga o Lancelotu iz Jezera: sir Lancelot, Ban iz Benwicka, Helena, sir Kay, Elouisa Lepa, Claudas, Arthur, Lancelot, Gospa iz Jezera, sir Ector, sir Erwaine, Guinverea, Črni vitez, Morgana, Lionel, sir Hillare

Knjiga o Tristramu: Tristram, Meliadus, Elizabeta, Moeya, Marhaus, Isoulta, Palamydes, kralj Anugs, kralj Mark, sir Morgan, sir Ector, Gouvernail, Lancelot

Knjiga o Percivalu: Percival, Lamorack, sir Kay, sir Lancelot, kralj Ribič, Gospa Belicvet, Gospa Yvetta, Engeron, Yelanda…

Opis oseb

Sir Lancelot – otrok iz družine, ki je nesrečno končala. Njegova usoda je bila namenjena temu, da postane vitez Okrogle mize. S svojim delovanjem bo postal eden izmed iz največjih vitezov vseh časov. On je kraljev prvak, simbol Arthurjeve pravičnosti. Izžareva čast in smisel za pravičnost. Vešč je z orožjem in se bojuje v imenu kralja. Je zaščitnih slabib in rabelj krivičnih. Je nagle narave in zelo lahko ga je razjeziti, kot z direktno užalitvijo, kot z užalitvijo drugih, nedolžnih ljudi. Strogo se drži svojih obljub, ter celo tudi takrat, ko ga zapusti njegova fizična moč.

Kršitev viteške časti v njem vzbudi željo po ubijanju, toda vseeno se uspe obvladati. Krasi ga inteligenca, kar se pokaže v primeru zamenjave ščita s sirom Kayem. Šala mu prav tako ni tuja. Kaznoval je arogantne prijatelje viteze tako, da je z njimi zbijal šale in iz njih naredil neumne, toda pri tem ni imel nobenega zlobnega namena. Pogosto sklepa prijateljstva z ženskami, toda le do gospe Guinevere čuti dolžnost večnega služenja. Zaradi tega so mu številni zamerili in si izmišljali zlobne laži.

Sir Tristram – kot že ime pove je bilo Tristramovo življenje napolnjeno s solzami. Mama ga je rodila na smrti in kasneje ga je mačeha poskušala ubiti. Njegova nežna narava mu ni dovolila, da v srcu prevlada sovraštvo in jo zato rešil od grmade. Oče ga je zaradi tega nagnal in s tem mu je naredil uslugo.

V Franciji je razvil talent za pisanje, igranje harfe in petje. Vsakdo, ki je slišal Tristrama je rekel, da glas prihaja iz grla angela in ne iz človeka. Pohodil je svoj ponos celo takrat, ko se je vrnil k očetu in ga prosil, da ga sprejme pod svoje okrilje. Svojo viteško kariero je nadaljeval s služenjem pri Marku iz Cornwalla, kjer mu stric povzroči veliko žalosti. Boril se bo v njegovem imenu, branil slabe, odšel v težke in naporne boje, ter v vsemu temu bo ohranil čast. Imel je smisel za moralno presojo.

V življenju mu je bila najbolj pomembna viteška čast in jo je spoštoval, čeprav je to pomenilo ponižati sebe. To vidimo iz primera, ko je zadovoljil zahtevo svojega strica kralja Marka in mu predal Lepo Isoulto. Njegova skromnost je velika, včasih zavrne, da se predstavi, ker za sebe pravi, da je le mlad vitez. Svojo ljubezen bo podaril hčeri kralja Angusa, kljub trenju zaradi ubitega kraljevega brata. V svojih pustolovščinah je pridobil številne prijatelje iz viteških podvigov in je pri užival veliko spoštovanje. Ostal je zvest svoji gospe dobesedno do konca življenja, ko je to ljubezen plačal s svojim življenjem.

Lepa Isoulta – hči kralja Angusa, uspešna vladarka, ki je rešila Tristramu življenje. Med njo in Tristramov se je postopoma razvila ljubezen, ki se ni srečno končala. Po spletu nesrečnih naključij je bila prisiljena, da se poroči s kraljem Markom. Menila je, da je Tristramovo izdajstvo in je težko prenašala dejstvo, da mu ne pripada več. Izkoristila je ljubezenski napitek, da bi zadržala Tristrama za sebe, toda s tem ju je pripeljala v velike probleme.

Pogosto se ji je v glavi vrtelo vprašanje časti. Spraševala se je, če je bolje živeti v žalosti in častno ali v veselju, toda nečastno. To isto vprašanje ji je postavil tudi Arthur, kar jo je pripeljalo, da se vrne k kralju Marku. Prezirala ga je in je za njo ter Tristramov poslal vohune. Ko je videla Tristramovo mrtvo telo, se je zrušila brez glasu in ostala mrtva.

Kralj Mark iz Cornwalla – Tristramov stric, ki ga je na začetku z veseljem sprejel. Ker je Tristram postajal slaven, je tako tudi v njegovem srcu naraščalo sovraštvo do njega, ker je bil prevelik egoist. Iskal je vsako priložnost, da škodi svojemu sorodniku, od najbolj običajnih turnirjev na katerih je moral pripeljati pod vprašaj njegovo čast, do ugrabitve njegove ljubljene gospe. Njegovo sovraštvo pripelje do Tristramovega umora. Karma ga je na koncu vseeno doletela, ker mu je v tistem nesrečnem dejanju sir Alexander v navalu jeze odvzel življenje.

Sir Percival – s spoznavanjem Percivalove osebnosti, se nam on lahko predstavi kot ena žalostna oseba, ki s svojim izgledom in obnašanjem spominja na viteza Don Quijoteja. Mama ga je do mladostniške dobe imela v izolaciji, kar je povzročilo nerazvitost družbenih veščin in velike luknje v znanju. Kogar koli bi srečal, bi naletel na posmehovanje, čeprav to sprva ni razumel. Kmalu je s pomočjo sir Lancelota postal veliki vitez zaradi svoje osebnosti in dobil svoje mesto za Okroglo mizo. Krasi ga poštenje, smisel za pravičnost, toda tudi nizek prag tolerantnosti. Strašno ga jezi nevljudnost do dam in vitezov in ni mu tuje niti udariti človeka, kot je to storil sir Kayu zaradi užalitve gospe Yelande. Ne boji se niti enega izziva in včasih v njih vstopi brez vsakršnega razmišljanja. Skozi zgodbo Percival postopoma zori. Njegovo srce je ukradla gospa Yvetta, kateri je prisegel večno ljubezen. Od nje ga ni mogla odvrniti niti Gospa Belicvet, katere lepota nikogar ni pustila ravnodušnega.

Percivalovo življenje se konča nesrečno, ko po številnih pustolovščinah odide po svojo gospo, da ji večno služi do konca življenja in namesto tega najde njeno mrtvo telo. Zatopljen v žalost je Percival zapadel v globoka razmišljanja, toda Bog mu je poslal privid v obliki mladeničov, ki so nosili Kopje Bolečine in Sveti Gral. Doživel je razsvetljenje, ki ga je rešilo. Takrat se je Percival poslovil od svoje bolečine in je naprej živel z dostojanstvom kot deviški vitez. Bil je eden izmed vitezov, ki so imeli čast biti blizu Svetega Grala.

Gospa Yvette – je hči kralja Ribiča in največja Percivalova ljubezen. Spoznala sta se pred šotorom, ko je Percival kot norček vstopil in začel s svojim zanimiv pogovor z njo. Sledila je njegovi “igri” in ko ji je rekel, da je najlepša gosopa, ki jo je videl, se je takrat zaljubila. Zamenjala sta si prstane, ki je kasneje pomagal Percivalu, da jo lažje najde. Njena smrt bo spremenila Percivalov tok življenja.

Opomba o avtorju

Howard Pyle se je rodil leta 1853 v Wilmigtonu. Bil je ameriški pisatelj, ilustrator in učitelj zadolžen za števine ilustracije vključujoč tiste za zgodbe, pravljice in avanturistične romane. V zgodnjem otroštvu pod močnim vplivom svoje mame, ki ga je pri branju zgodb, pravljic in balad, ter spotoma, ko mu je pokazala dela znanih angleških slikarjev ter ilustratorjev, utrla pot za njegov končni poklic.

Ker ga ni zanimalo konvencionalno izobraževanje, se je učil pri belgijskem umetniku umetnosti. Po končani šoli je odprl svoj slikarski studio. Piše v svojem prostem času. Njegovo delo je bilo neprecenljive usluge za ameriško književnost za mlade. Njegova dela so prav tako razburljiva tudi danes kot so bila pred stotimi leti, gre za ilustracije, humoristične risbe ali dekoracije.

Vse svoje življenje je posvetil pisanju. Umrl je v Firencah leta 1911. Njegova najbolj znana dela so “Vesele pustolovščine Robina Hooda”, “Med dvema vojnama”, “Otto s srebrno roko”, “Zgodba o kralju Arthurju in njegovih vitezih”, “Zgodba o Lancelotu in prijateljih”, “Zgodba o gralu in Arthurjevi smrti”.

Urml je 9. novembra 1911 v Firencah v Italiji.