Plašč

“Plašč” je pripovedka avtorja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja in spada v zbirko petrogradskih pripovedk. Čeprav večina romantičnih avtorjev v svojih delih v ospredje postavlja osebo, ki ji podeli pomembno mesto v družbi, Gogolj tega ni naredil.

V “Plašču” ne obstaja junak zgodbe, vendar je ta oseba navaden delavec, ki se ukvarja s prepisovanjem knjig. Akakij Akakijević ni bogat, nima velike hiše, niti visoke plače. Avtor se je s tem likom malce nasmejal Akakiju in ustvaril je iz glavnega lika, anti-junaka. Toda, ko ukradejo njegov plašč, ki mu je pomenil več od življenja, se Akakij maščuje.

Pravi pomen zgodbe je v tem slogu. Delo je napisano tako, da je ves čas prežet s malo žalostnim humorjem in konec je fantasičen, kar običajno daje celotni realistični pripovedki groteskni ton. Bralec med prebiranjem dela čuti sočutje do Akakija in z grotesknim humorjem opozarja na negativnost in zasmehovanje do Akakija in njegovega plašča.

Slog pisanja je preprost, avtor z nekaj besedami uspe prikazati, kakšno je stanje oseb znotraj in kakšen vtis pustijo oni.

S tem delom je Gogolj dal kritiko družbi in obsoja nečlovečnost, ter slabo vedenje ljudi. Toda na koncu verjame v vest, ki človeku prinaša odrešenje.

Plašč obnova

Akakij Akakijevič ni bil človek, ki bi bil še posebej opazen in vpadljiv. Rodil se je na predvečer enega leta 23. marca. Ime je dobil po očetu, ki se je prav tako imenoval Akakij. Bil je nizek, rdečelas in imel je gube na obeh straneh obraza. Nekako je bil čuden.

Delal je v enem oddelku v Sankt Peterburgu, kot prepisovalec spisov in zelo je imel rad svoje delo, ter opravljal ga je z velikim veseljem. Ko so mu ponudili, da zamenja službo, ker so mislili, da je njegovo delo malce monotono, vendar ni želel zamenjati. Moral je samo malo zamenjati tekst, spremeniti naslov in premakniti obraze iz prvega v tretjega in vse to za večjo plačo. Novo delo ga je preveč motilo in hitro se je vrnil k staremu.

Akakij se z nikomer ni družil predvsem, nobeden mu ni posvečal pozornosti in pogosto je bil predmet posmeha, ker mu ni bilo mar za slog oblačenja. Med drugim se je večina norčevala iz njega, ker je bil oblečen v precej strgan plašč. Vendar to se njega ni dotaknilo, niti ni posvečal posebno pozornost temu. Samo opravljal je svoj posel.

Plašč je bil že tako star in razpadajoč, da je prepuščal vodo iz vseh strani. Akakija to ni motilo, dokler ni bilo zelo hladno in je doživel neizmerne bolečine v hrbtu. Ruske zime so bile zelo hladne. Odločil se je, da odnese plašč zakrpati in odnesel jo je sosedu, ki je bil krojač. Krojač Petrovič, ki ni videl na eno oko, mu je rekel, da plašča ne more zakrpati, saj takoj, ko bi on zabodel iglo, bi plašč razpadel.

Akakij je nato takoj prebledel, ker je vedel, da si ne more privoščiti novega plašča. Dejansko je on zaslužil štiristo rubljev, medtem ko bi ga nov plašč stal okoli petsto rubljev.

Akakij je vedel, da tudi to ne bo dovolj, da zbere denar. Gospod Petrović se je usmilil Akakija in odločil se je, da mu pomaga.

Odločil se je, da mu popravi plašč, tako da Akakij kupi podlogo in on jo bo zašil. Tako bo imel nov plašč za osemdeset rubljev.

Vendar Akakij ni vedel, kako priti do osemdeset rubljev. Imel je zbranih štirideset rubljev, vendar se je že odločil, s tem denarjem kupi nekaj drugih novih oblačil. Vedel je, da bi moral dobiti nagrado štirideset rubljev, vendar je moral zbrati enak znesek.

Petrovič je predlagal, da poskuša zbrati  denar, da bi lahko kupil plašč. Predlagal mu je naj ne večerja, ne pije čaja zvečer in naj ne porabi denarja za sveče. Obleke bo čuval, tako da jih ne bo treba pogosto prati, da se ne bi strgale.

Tako je Akakij varčeval pol leta in ko je za nagrado dobil dvajset rubljev več, kot je pričakoval, njegovi sreči ni bilo konca. Imel je več, kot dovolj za plašč in odpravil se je s Petrovičem v nakup najcenejše podloge.

Sam Akakij je uspel zbrati potreben denar za plašč in ko je bil končno končan, njegovi sreči ni bilo konca. Počutil se je, kot da je ta dan praznik za njega. Takoj so ga ostali uradniki na delu gledali drugače in eden od njih je celo poklical vse sodelavce, da vsi skupaj proslavijo, ker ima nov plašč. Takrat je Akakij prvič občutil čare družbenega življenja in vse se mu je zdelo nenavadno in počutil se je malce nelagodno.

Vendar se je zgodila nesreča. Ko se je Akakij vračal domov po proslavi pri častniku, sta ga dva moška napadla in mu ukradla plašč. Ko se je končno prebudil ni mogel verjeti, da se je to zgodilo prav njemu.

Ko je prišel k zavesti, se je odločil, da odide na policijo, da bi prijavil rop, toda policaj ga ni želel poslušati. Gospodinja mu je predlaga, da se napove pri “pomembni osebi”, pravzaprav pri načelniku. Moral se je dogovoriti za termin in končno je odšel do “pomembne osebe”, toda tudi tu se ni zgodilo nič bolje. Bil je osramočen in izgnan, ker se je on želel dokazati pred prijateljem, ki ga dolgo ni videl.

Po tem strašnem dejanju, je na Akakijevi duši ostala strašna brazgotina, ki je ni mogel pozdraviti. Zbolel je zaradi hude ruske zime in umrl v strašnih mukah. Zameglil se mu je razum in ni vedel, kaj govori in napovedale so se mu vse stvari.

Že naslednji dan je na mestu Akakija delal drug uradnik, ki je pisal z drugačnimi črkami od njega. Bile so krive in nagnjene, medtem ko je bil Akakijev rokopis pokončen.

Minilo je nekaj časa in “pomembna oseba” je prišel iskati Akakija. Toda bilo je prepozno. Akakij je bil že mrtev.

V mestu so začele krožiti govorice, da obstaja človek, ki hodi po mestu in mimoidočim sleče plašč, ter se nato izgubi v temi. Tako je en večer “pomembna oseba” hodil domov, ko se je naenkrat počutil, kot da mu je nekdo slekel njegov plašč.

Obrnil se je, da vidi, kdo je in zagledal je sliko Akakija. Akakij se je smejal in mu povedal, ker ni hotel poskrbeti za njega in njegov plašč, mu bo sedaj dal njegov plašč.

Vrsta dela: pripovedka

Mesto nastanka: Petrograd

Osebe: Akakij Akakijevič, Petrovič, pomembna oseba – general, uradniki…

Obnova oseb

Akakij Akakijevič – preprost človek dobrega srca. Nizke rasti, pegast in rdečelas, ter na obeh straneh obraza je imel izrazite gube. Ljubil je svoje delo in opravljal ga je z velikim spoštovanjem. Ukvarjal se je s prepisovanjem besedil ali spisov in to je bilo narejeno z veliko ljubeznijo. Užival je v pisanju črk. Prezrl je posmeh drugih uradnikov, bil je ravnodušen in hladnokrven. Imel je močan karakter in ko je nekaj načrtoval je to moral izpolniti za vsako ceno. Tako se je odločil, da bo zbral denar za nov plašč, ne glede na vse. Odrekel se je čaju, ki ga je pil vsak večer in obleko je čuval, da bi bila čim dlje nova. Bil je zelo skromen in varčen, ter tako je živel vse svoje življenje. Veselil se je malenkosti, zato je nov plašč zanj predstavljal veselje, podobno kot praznik.

Petrovič – usposobljen in sposoben stari krojač pegastega obraza. Čeprav nima enega očesa v svojem poslu, je bil zelo uspešen in vedno je popravil uniforme uradnikov. Včasih je bil malo krut in nepravičen, ker je znal dvigniti ceno za svoje delo, za kar v resnici ni bilo toliko vredno. Toda bil je pošten, ko je videl, da se nekdo nahaja v težki situaciji in da nima denarja. Tako se je odločil pomagati Akakiju in mu je za zelo nizko ceno sešil plašč. Bil je trmast in ko se je enkrat nekaj odločil, se je tega držal. Nemogoče ga je bilo odvrniti od odločitve, čeprav je bil včasih pijan od kozarčka več.

Pomembna oseba (načelnik) – v srcu je bil dober, prijazen in je imel lep odnos do drugih, ko pa je dobil čin generala, se je izgubil in zamislil. Ni več vedel, kako se mora obnašati. Ko je bil v družbi ljudi, ki so bili tam na istem položaju, je bil dober človek, ko pa se je znašel med ljudmi, ki so bili na nižjem položaju od njega, je bil povsem drugačen. Zato je bil tako hladen in tih, ker se je bal, da ne bo ustvaril preveč družinskih odnosov s temi ljudmi, kar bi lahko škodovalo njegovemu ugledu. Iz vsega tega, ga je okolica imela za tihega in dolgočasnega človeka.

Opomba o avtorju

Nikolaj Vasiljevič Gogolj je bil ustanovitelj ruskega realizma. Rodil se je 31. marca 1809, v Veliki Soročinci, v Ukrajini, ki je bila v času njegovega rojstva del velikega ruskega imperija.

Ko je končal z izobraževanjem, v starosti devetnajstih let, je odšel v Peterburg in po številnih poslih, med katerimi je bil tudi v poskusu, da postane igralec, je začel delati v državni službi na mestu uradnika.

Medtem, ko je delal v državni službi, je na svoje stroške objavil srednješolsko pesem, ampak zato, ker ni bila dobro sprejeta, je Gogolj zažgal sve kopije in začel razmišljati o tem, da se preseli v daljno Ameriko.

Nekaj let je delal v državni službi in nato se je odločil, da je prišel čas za spremembo, zato je začel poučevati zgodovino v internatu za ženske in vzporedno je delal, kot zasebni učitelj za otroke bogatih. V tem času je objavil zbirko novel “Večeri na pristavi blizu Dikanke”. Kmalu je postal znan v literarnih krogih in postal prijatelj s Puškinom.

Leta 1835 je objavil zbirko zgodb “Mirgorod”, kjer je tudi delo “Taras Bulba”, ki bo leta 1842 razširjeno v roman. Istega leta je objavil tudi “Arabeske” z eseji in zgodbami. Nato začne cikel “peterburške zgodbe” in najbolj znane so “Plašč” in “Nos”.

Leta 1836 sledi uspeh komedije “Revizor”. Predpostavlja se, da je za njegovo idejo za omenjeno komedijo dal Puškin, kot tudi za roman “Mrtve duše”. Gogolj si jih je zamislil, kot “Božanski komediji” od Danteja.

Mrtve duše so zato morale imeti tri dele, od katerih je bil samo prvi končani del objavljen leta 1842, moral bi biti, kot Pekel. Na drugem delu, je delal več, kot deset let in sčasoma je od liberalca postal fanatični vernik in konservativen, ter privrženec cerkve. Zaradi tega je leta 1848 odšel na romanje v Palestino.

Predpostavlja se, da je pod vplivom enega izmed duhovnikov zažgal drugi del “Mrtve duše” in kmalu je 4. marca 1852 umrl.