Knjiga “Za lahko noč” je za otoke, v kateri so tri zanimive in napete zgodbe za otroke, “Muca Copatarica“, “Moj dežnik je lahko balon“, “Jaz imam ti pa nimaš”.
Zgodba “Jaz imam ti pa nimaš” otrokom prinaša sporočilo, da se morajo med seboj spoštovati in da obstajajo tudi revni otroci. Ne smejo se posmehovati revnim in se hvaliti s stvarmi, ker je pomembna ljubezen, dobrota in poštenje.
Jaz imam ti pa nimaš obnova
V bolnici na posteljah na nekem oddelku so ležali otroci, ki so bili bolni s škrlatinko. Za otroke so skrbeli zdravniki in medicinske seste. Negovali so jih in jim obljubljali, da bodo kmalu odšli domov.
To se je počasi tudi začelo dogajati. Otroci so z vsakim dnem postajali vse boljši in se počutili bolj zdravi. Ko jim je postajalo boljše, so tako bili vse bolj zgovorni in klepetavi in tudi bolj veseli. Skupaj s tem so se začeli tudi hvaliti.
Van se je začel hvaliti, da je močen in mogočen, vendar v primerjavi s tem je rekel, da bi lahko odnesel Bobija iz sobe skupaj s posteljo. Toda niti Bobi mu ni ostal dolžan. Rekel mu je, da bi ga lahko dvignil z levo roko skupaj z mizo in odnesel na cesto.
Miro je rekel, da to ni nič in da on vsak dan doma vadi moč z utežmi, tako da dviguje tiste s 100 kilogrami, ter Joško, ki še ni bil povsem zdrav, se je pohvalil, da ima doma vsa volka, ki se ga vsi bojijo, ko ga on pelje na sprehod.
Vsi otroci so se z nečem hvalili, tako dečki kot tudi deklice, edino Tinka je molčala. Ni se imela s čim pohvaliti. Doma je imela čudovito belo mačko in lutko iz cunj, toda to se ji je zdelo premalo za omenjati.
Tinki so se vsi smejali, da se nima s čim pohvaliti, ker je revna in zlasti so bile zlobne in grde deklice. Govorile so ji, da nosi mamine čevlje, ker so mamo videli na tržnici v prav takšnih čevljih, ko je prodajala borovnice. Na koncu so vsi počasi potonili v sanje, v hvaljenje kaj vse imajo in kritizirali Tinko, da ona nima nič.
Nad fantovimi posteljami so visele slike ptic. Naslikal jih je znan slikar, da bi vsaj malo razveselil otroke, ki ga preživijo v bolnici, ker otroci niso smeli nositi svoje igračke.
Naslednje jutro so zdravniki prišli pregledati majhne paciente in so bili presenečeni, ko nad posteljami hvalečih ni bilo slik ptic. Tudi otroci so opazili, da ni slik nad njihovimi posteljami in nič jim ni bilo jasno. Obrnili so se proti Tinki in nad njeno posteljo so bile vse slike ptic. Nad posteljami hvalečih je bilo s ptičjimi krempjami napisano “Bahač!”.
Otrokom je bilo zelo neprijetno in vsi so porumeneli od sramu, toda Tinki je odleglo. No čeprav ji je bilo malo lažje, ni mogla gledati, ko so njeni prijatelji ostali vznemirjeni. Razširila je roke in vse ptice s slik so ji poletele v naročje in ona jih je znova usmerila nad postelje svojih prijateljev. Tako je vse bilo, kot prej.
Zdravniki so odšli naprej in otroci so pregovorili Tinko, da jim nekaj pove. Odločila se je, da jim pove vse o lutki iz cunj in lepi beli mački.
Mesto nastanka: bolnica
Čas nastanka: nedoločeno
Osebe: Van, Bob, Miro, Joško, Daša, Mara, Tinka, zdravniki
Opis oseb
Skupina otrok, razen Tinke – radi so se hvalili in sebe so dajali v ospredje. Delajo se pomembne in ostale podcenjujejo. Posebno so se smejali Tinki, ki je bila revna, predstavljali so njeno revščino, toda niso gledali njene dobrote in druge lepe lastnosti.
Tinka – revna in skromna, deklica z dobrim srcem. Ni se želela hvaliti in ko se je odločila, da molči, so se ji vsi otroci začeli smejati. Ni jim zamerila, odločila se je vrniti ptice nad posteljami drugih otrok v sobi. Pokazala je svojim majhnim prijateljem iz sobe, da sta dobrota in plemenitost nad bogastvom in da bogastvo ni merilo dobrega srca nekoga.
Opomba o avtorju
Ela Peroci je slovenska pisateljica, ki se je rodila leta 1922 v Svetem Križu pri Rogaški Slatini.
Vedno je želela postati učiteljica, ampak da bi se ji izpolnila želja, je bilo potrebno malo več sreče. Prvič je morala prekiniti šolanje zaradi Druge svetovne vojne. Vendar po končani vojni, je nadaljevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani in končala študij iz pedagogike.
Takoj po diplomi se je zaposlila, kot učiteljica v Domu invalidne mladine v Kamniku. Delo na tem mestu je bilo za njo še posebej impresivno, zato je napisala en šokanten članek. Srečala se je z veliko otroki, ki jim je bilo onemogočeno običajno življenje.
Napisani članek je odmeval v javnosti, zato so jo pozvali k sodelovanju z znanimi slovenskimi revijami “Ciciban” in “Pionir”.
Kmalu zatem je začela pisati zgodbe za otroke in tako postala ena od najbolj znanih otroških slovenskih avtorjev. Za svoje delo je dobila veliko nagrad in njene zgodbe so prevedene v številne tuje jezike (hrvaški, nemški, italijanski, poljski, češki, francoski in mnogi drugi).
Slovensko ime njenih najbolj znanih zgodb, so pri nas prevedene, kot “Otroci lahko noč” je “Za lahko noč”.
Umrla je leta 2001 v Ljubljani.
Dodaj odgovor