Fatalist je naslov pripovedi, ki je del Lermontovega romana “Junak našega časa“. Pripoved je postavljena na konec romana in se ne more brati ločeno, neodvisno od preostalega romana. Takšni so tudi drugi deli romana in jih poveže protagonist Pečorin. Roman je razdeljen na dva dela. V prvem delu se nahajajo pripovedi “Bela”, “Maksim Maksimič” in “Pečorinov dnevnik”. V drugem delu pripovedi so “Knežna Mary” in “Fatalist”. V pripovedki “Bela” in “Maksim Maksimič”, Pečorina vidimo skozi perspektivo drugih oseb ter “dnevnik”, “Knežna Mary” in “Fatalist” so pripovedi iz Pečorinovega vidika.
Pečorin je značilen bajronovski anti-junak, popolno nasprotje običajnih junakov romantike. Je pameten, izboraževan in bogat mladenič, toda je tudi sebičen in ima rad samo sebe in ni mu tuje poigravanje s svojim in tujim življenjem ter občutki drugih. Nesposoben je imeti prijatelje, ker meni, da v takšni situaciji vedno ena osebe služi drugi in tega ne razume. Meni, da je v življenju izkusil vse, kar mu življenje lahko ponudi, čeprav ima samo petindvajset let in živi življenje iz trenutka v trenutek, nevedoč kaj se bo zgodilo in ne skrbijo ga posledice. Kot tudi sam pravi, najslabše kar se mu lahko zgodi je smrt. Lermontov ga prikaže, kot žrtvo zahtev, v katerih je prisiljen živeti, osebo ki popolnoma drugače gleda na svet, ki ne verjame v ljubezen, prijateljstvo in niti človeško dobroto. Resničnost Pečorinovega značaja je v popolnem nastprotju z naslovom del, on je pravzaprav nasprotno od junaka, če upoštevamo vse njegove lastnosti in dejanja. Toda, če upoštevamo samo zadnjo pripoved, ki se tu analizira, je zadnji Pečorinov podvig, čeprav nepremišljen, v očeh bralca ga naredi junaka in v tem primeru ustreza naslovu dela.
V tej pripovedi sledimo Pečorinu, ki preživi dva tedna v nekateri kotičku vasi, kjer je glavna dejavnost igranje na srečo in kartanje. Nekega večera nanese pogovor o usodi, ki je ali vnaprej določena ali pa vsak upravlja z svojo usodo. Pečorin javno pove, da nekaj takega ne obstaja in gre stavit s poročnikom Vulićem za dvajset kovancev, da bo testiral to teorijo. Pečorin mu reče, da njegov obraz nosi pečat bližnje smrti in da bo on tega večera umrl. Vulić je prinesel nabito orožje in se ustrelil v glavo. Orožje je zatajilo in ko je spet ustrelil v klobuk na oknu, je načrt uspel. Tiste noči Vulića ubije pijan Kozak, s katerim je Vulić začel pogovor in katerega je vprašal, koga išče, ter on ga napade. Vulićeve zadnje besede so bile, da je imel Pečorin prav.
Sam naslov napoveduje temo pripovedi. Fatalist je oseba, ki verjame v usodo in se prepusti naključju. Med pripovedjo vidimo, da se takšna sprememba zgodi s Pečorinom. Na začetku je trden pri svojem prepričanju, da določljivost ne obstaja, toda po stavi prepričuje samega sebe. Prizna, da je za trenutek verjel v določljivost, on ki je celotno življenje preživel v dvomih in se posmehoval iz ljudi, ki so to verjeli. Po dogodku z Vulićem, ki je ubit se po naključju obrne k pijanemu Kozaku in lahko bi se temu izognil, se Pečorin na koncu pripovedi sprašuje, kako ne biti fatalist in sklene, da on v vse dvomi in življenje živi nevedoč, kaj ga čaka, ker se zaveda, da je najslabše, kar se mu lahko zgodi smrt in temu ne more nihče pobegniti.
Fatalist obnova
Pečorin opisuje dogodek, v katerem je sodeloval, ko je enkrat preživel dva tedna v nekem koncu vasi. Tam je bil tudi pehotni bataljon in so se oficirji vsak večer zbirali in kartali.
Nekega večera, ko so se naveličali kart, so se spustili v pogovor o dejstvu, da je v skladu z muslimansko vero človeška usoda zapisana na nebu in da obstajajo tudi med kristjani ljudje, ki v to verjamejo. Vsak je podal svoje razloge za in proti temu dejstvu. Najbolj glasni so bili tisti, ki so poskušali druge prepričati, da je to nesmisel in da ni nobenih dokazov o določljivosti in se spraševali so se, zakaj imamo potem voljo ter razum in da smo prisiljeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja, če je usoda vsakega že vnaprej zapisana.
Nato vstane eden od oficirjev. Po rodu je bil iz Srbije, kar se je lahko prepoznalo iz njegovega imena, poročnik Vulić. Bil je visok, temnega obraza, črnih las, črnih oči, ter velikega in ravnega nosu. Rad je govoril, ni veliko pil in nikomur ni zaupal, ter največja strast mu je bilo kartanje in igranje iger na srečo, čeprav v tem ni imel veliko sreče. Zbranim je rekel, da se ni potrebe prepirati, temveč če želijo dokaze, naj sami na sebi preizkusijo svojo usodo in če lahko z njo upravljajo. Nihče si ni upal, da ga imenuje čudak, razen Pečorina.
Predlaga stavo za dvajset kovancev, vse kar je v tem trenutku imel in njegova trditev je, da ni določljivosti. Vulić sprejme stavo in majorja zadolži za sodnika. Imel je petnajst kovancev in sodnika prosi, da doda ostalih pet, ki mu jih je bil dolžan. Nato se odpravi v drugo sobo, kjer je bilo orožje, vzame eno izmed pištol in jo napolni z metki. Ogorčenje se razširi v množici, ko so ugotovili, kaj želi s tem doseči in ga imenujejo norec.
Vsi so se zbrali okoli mize. Vulić je bil hladen in ni oddajal nobenih znakov strahu in Pečorinu se zdi, da je na njegovem obrazu zagledal pečat smrti, zato mu pravi, da bo tega večera umrl. To je bilo staro prepričanje, po katerem se na obrazu človeka, katerega čez nekaj ur čaka smrt, pojavi nekakšen čuden znak, ki napoveduje, da je njegova usoda zapečatena. Vulić mu odgovori: “Morda bom in morda ne bom.” Nato so ljudje začeli staviti med seboj, če je pištola sploh nabita. Zanimanje prisotnih je malo popustilo in želijo oditi, toda Vulić pomakne pištolo na čelo in reče Pečorinu naj vzame karto ter jo vrže v zrak. Vzame rdečega asa in ga vrže. V tem trenutku je bila pozornost vseh prisotnih usmerjena na karto, ki je počasi padala. V trenutku, ko se je karta dotaknila mize, Vulić sproži pištolo, ki zataji. Zbrani so bili prepričani, da pištola ni bila nabita in Vulić se odloči to preveriti, ter sproži pištolo v klobuk, ki je visel na oknu. Tokrat pištola ni zatajila. Sobo je napolnil dim in ko se je dim razkadil, se je na klobuku videla luknja od metka. Nastalo je nekaj minut tišine in Vulić je mirno zbiral svoje zmagovalne kovance.
Potem se je začela razprava o tem, zakaj je pištola zatajila prvič. Nekateri so verjeli, da pištola ni bila očiščena in drugi, da je bil smodnik v pištoli vlažen, ter da je Vulić kasneje znova dodal smodnik. Pečorin je vedel, da to ni resnica, ker je na lastne oči videl, da je Vulić napolnil pištolo.
Pečorin se obrne k Vuliću z besedami, da ima resnično srečo in Vulić mu odgovori, da se je to zgodilo prvič in da je boljše od katere koli igre s kartami, čeprav nevarno. Vpraša Pečorina, če zdaj verjame v določljivost usode in odgovori mu, da ja, toda da ne ve, zakaj se mu zdi, da bo Vulić v tem trenutku umrl, nakar Vulić užaljen in vznemirjen prekine razpravo s pripombo, da je bil ta Pečorinov komentar neprimeren. Ko je Vulić odšel se Pečorinu zdi takšna reakcija čudna. Ljudje so se razšli, toda še vedno so pripovedovali o tem dogodku in poimenovali Pečorina za egoista, ker se je odločil staviti s človekom, ki si je želel vzeti življenje.
Ta dogodek je Pečorina mučil in vso pot do doma je razmišljal o tem. Za trenutek je verjel v določljivost usode in to je bilo povsem nasprotno od tega, kar je do sedaj verjel, čeprav je bil dokaz pred njim neizpodbiten. Noč je bila jasna, sijala je polna luna in Pečorin se z nasmehom spomni, kako so starejši ljudje verjeli, da ima nebo vlogo pri določanju usode. Ni se dolgo ukvarjal s temi mislimi, ker se je imel za realista in mu ni bilo všeč razmišljati o takšnih abstraktnih stvareh. Ko je bil mlajši, je razmišljal in sanjal o mnogih stvareh, toda nič mu ni ostalo od tega. Zdaj je utrujen človek, ki so mu ostali samo žalostni spomini in brezvoljnost. Menil je, da je preživel vse bistvene stvari v življenju in mu je postalo dolgčas, ker ni ničesar novega doživel. Zato je zavrnil takšno razmišljanje, ker se je odločil, da ne verjame na slepo.
Izgubljen v mislih, je skoraj padel, se spotaknil ob nekaj. Ko je malo bolje pogledal, je videl, da je bil to prašič razsekan na pol. Nato zasliši korake in ga dohitita dva Kozaka, ki ga vprašata, če je morda srečal nekega pijanega Kozaka, ki je gnal prašiča. Odgovori, da ni videl Kozaka, toda pokaže jima mrtvega prašiča, ki je ležal na tleh. Dva Kozaka odideta naprej v iskanje za pijanim Kozakom.
Pečorin se vrne v svoje stanovanje in stanoval je pri starem naredniku, ki bil dobre narave in je imel lepo hčerko Nastjo, ki je bila Pečorinu všeč. Kot po navadi ga je čakala, da se vrne domov, toda on ni bil razpoložen za njeno družbo in je odšel stran. Tiste noči je težko zaspal in okoli četrte ure ga je zbudilo trkanje na okno. To so bili trije oficirji, ki so ga prišli obvestit, da je Vulić ubit. Napadel ga je pijani Kozak, ki je razsekal prašiča in morda bi lahko pobegnil pred tem, toda Vulić ga je v nekem trenutku vprašal, koga išče. Kozak mu odgovori, da išče prav njega in s mečem ga razseka od ramen do srca. Komentirali so slabo srečo in čudno usodo iz katere je odšel pol ure prej, ko je nameril pištolo v glavo in ga je zdaj to doletelo.
Ko so prišli do Vulića je bil v zadnjih izdihljajih. Zadnje Vulićeve besede so bile: “On ima prav” edino Pečorin je razumel pomen teh besed. Nanašale so se prav na njega in dejstvo, da je Vuliću napovedal smrt, ko mu je rekel, da bo tega večera umrl. Jasno je na njegovem obrazu prebral neizbežno smrt in nagon ga ni prevaral.
Odšli so do konca vasi, kjer se je morilec skril v zapuščeno barako. Okoli barake je bila množica zbranih ljudi, ter vrata in okna na baraki so bili zaprti. Ena stara ženska je še posebej izstopala; to je bila morilčeva mama. Morali so uloviti morilca, toda nihče ni napadel prvi.
Pečorin se opogumi in pogleda skozi okno v barako. Morilec je ležal na tleh in v eni roki držal pištolo, ter zraven njega na tleh je ležal krvav meč. Bil je bled in na trenutke se je prijel za glavo – verjetno se je zavedal tega, kar je storil in tistega kar je nameraval storiti, narediti samomor. Pečorinu se zdi, da ni preveč odločen v tem namenu in pravi kozačkemu kapitanu, da bi bilo najboljše, če vstopijo v barako in mu preprečijo zdaj, preden poplnoma pride k zavesti. Kozački kapitan ukaže morilcu naj se preda, spomne ga, da je kristjan in da je grešil, ter pred tem ne more pobegniti, toda on ga ne posluša. Zato se odloči, da ga ustreli, da ne bi škodil še komu.
Pečorin ima idejo, kako bo izkusil usodo tako kot Vulić in jim reče, naj počakajo, ker lahko Kozaka ujamejo živega. Kapitanu reče naj začne pogovor z Kozakom in naj pusti še tri Kozake pred vrati, ki so v pripravljenosti čakali Pečorinov znak, da vstopijo v barako in mu pomagajo. S sprednje strani barake so vpili na Kozaka, da jim ne more pobegniti in da ga bodo ulovili in mu s tem odvrnili pozornost. Tako je Pečorin lahko nepričakovano z zadnje strani barake skozi okno odšel v barako. Metek iz pištole ga je za las zgrešil, poletel je tik ob njegovem ušesu. Zlomil mu je značko (naramnico na vojaški uniformi za pritrjevanje oznakov čina, oddelka, službe ali podružnice vojske). Dim, ki se je dvignil zaradi strela, je bil okoli Kozaka in ni takoj uspel najti meča, ki je bil takoj zraven njega. Pečorin je izkoristil priložnost in ga zgrabil in na pomoč so prihiteli tudi ostali Kozaki in čez nekaj minut, je bil morilec zvezan in predan straži. Ne dolgo po tem tisti, ki so se zbrali, da pričajo o tem dogodku, so se razšli in oficirji so čestitali Pečorinu za dosežek.
Na koncu se Pečorin vpraša, kako ne biti fatalist, ker se tako pogosto človek prevara in vzame občutke in razum, kot prepričanje, zato Pečorin dvomi v vse in odide še bolj pogumen naprej v življenju, nevedoč kaj ga čaka, ker se zaveda, da se mu ne more zgoditi ničesar slabšega od smrti in smrti pravzaprav nihče ne more uiti.
Ko se je Pečorin srečal s Maksimom Maksimičem mu je povedal o tem dogodku z Vulićem in ga vpraša, kaj on misli o določljivosti usode. Maksimič ga na začetku ni razumel, toda Pečorin mu to pojasni, kot najbolj ve in Maksimič se strinja, da je to zelo zapletena zadeva in da mu je žal ubogega Vulića, ki se je spustil tiste noči v pogovor s pijanim Kozakom, toda mu je bilo to zagotovo usojeno.
Tema dela: določljivost usode
Vrsta dela: pripoved (kot del romana Junak našega časa)
Čas nastanka: v dveh tednih, ki jih je protagonist preživel v kozački vasi
Mesto nastanka: kozačka vas
Osebe: Pečorin, poročnik Vulić, pijani Kozak Jefimić, Nastja, Maksim Maksimič
Opis oseb
Vulić – poročnik ruske vojske iz Srbije. Bil je visok, temnega obraza, črnih las, črnih oči, ter velikega in ravnega nosu. Rad je govoril, ni veliko pil in nikomu ni zaupal, ter največja strast so mu bile karte, čeprav pri tem ni imel veliko sreče. Prekine razpravo o določljivosti usode in poziva vse prisotne, da sami okusijo dokaze na svoji koži. Njegova obsedenost z igranjem iger na srečo ga pripelje do stave s Pečorinom, ki v to ne verjame. Stavila sta za dvajset kovancev in Vulić dvakrat ustreli iz pištole. Prvič sebi v glavo, toda pištola se ni sprožila in drugič po naključju, da bi dokazal, da je s pištolo vse v redu. Kasneje isto noč ga ubije pijan Kozak, ker je začel z njim pogovor in ga vprašal, koga išče. Njegove zadnje besede so bile, da je ime Pečorin prav, ko mu je rekel, da bo to noč umrl.
Pečorin – mlad ruski častnik, petindvajsetletnik. Izobraževan in bogat, strasten človek v trenutkih. Čeprav je mlad, meni da je v celoti izkusil vse, kar mu lahko življenje ponudi in ne more najti zadovoljstva v življenju in živi le iz radovednosti in sproti. Je sebičen in neobčutljiv, ter se rad igra z občutki drugih ljudi, zlasti žensk. Meni, da je življenje dolgočasno in da bi pobegnil pred tem, je pripravljen vnesti nesoglasja v življenja drugih za lastno zabavo.
Usodno vpliva na druge in kot takšnega ga spoznamo tudi v tem delu romana, v pripovedi “Fatalist”. Ne verjame v določljivost usode in vedno nasprotuje tistim, ki v to verjamejo. Trden je pri svojih prepričanjih, čeprav za trenutek tudi sam v to dvomi, ko mu Vulić pokaže nasprotno. Po stavi in dogodku s pištolo, med potjo domov razmišlja o tem. Na koncu sklene, da se ne želi ukvarjati s takšnimi abstraktnimi stvarmi. Včasih je bil tudi on sanjač in razmišljal o vsem, toda po vsem tem, kar je preživel v življenju, je ugotovil, da od tega nima nič. Zdaj se le utrujen človek, kateremu vlada brezvoljnost in dolgčas, ter vse občutke povezuje z žalostjo. Vuliću napove smrt, ker je na njegovem obrazu videl pečat smrti in to se pravzaprav tudi zgodi istega večera. Na koncu sklene, da bo živel življenje nevedoč, kaj ga čaka, ker se mu ne more ničesar hujšega zgoditi od smrti.
Čeprav je bilo jasno povedano, da je Vulić oseba, ki živi za igre na srečo in postavi tudi svoje življenje na kocko, da bi dokazal, da je usoda vnaprej določena, lahko isto lastnost prepoznamo tudi v Pečorinu, ki na svojih dogodivščinah željno išče nevarnost in ga ne skrbi za posledice. To lahko vidimo tudi na koncu pripovedi, ko tvega življenje, da bi bil on tisti, ki bo ujel morilca Kozaka in niti v enem trenutku ga ni skrbelo za posledice tega dejanja.
Opomba o avtorju
Mihail Jurjevič Lermontov se je rodil 2. oktobra 1814 v Moskvi. Oče je bil iz revne plemiške družine, ki jo je ustanovil v 17. stoletju Škotski prišlek. Ko je ime tri leta, mu je umrla mama.
Njegova babica in oče se nista razumela, zato je skrb za njega prevzela babica. Njun spor je vplival na njega in že v mladosti se je zatekal k sebi. Pogosto bolnega, ga je babica peljala v toplice na Kavkaz. Bil je navdušen nad lepoto kavkaških gora in zibelka ga je toliko navdušila, da jo je omenil v številnih njegovih delih.
Globoko prizadet o Puškinovi stisti je napisal pesem “Pesnikova smrt” in s tem pritegnil pozornost širših bralcev in dvorca. Puškinova smrt je bila prelomnica v njegovem delu. Od leta 1837 do 1841 je napisal svoje najboljše delo in edini roman “Junak našega časa”. V teh štirih letih je ustvaril številna zrela umetniška dela, od katerih so nekatera vgrajena v temelje ruske književnosti 19. stoletja.
V vojaški šoli se je spopadel z častnikom Martinovom in 15. julija 1841 Lermontov umre v dvoboju ob vznožju gore Mašuk. Lermontov je ostal nasmejan, z dvignjeno pištolo, ko ga je Martinov ustrelil naravnost v srce.
Po njegovem kratkem, toda razburljivem življenju je zapustil dela, več kot 400 pesmi, 26 pesniških pripovedi, 5 dram in 2 nedokončana romana.
Dodaj odgovor