Junak našega časa

Junak našega časa je najbolj pomembno Lermontovo delo, ki je v enem psihološki roman v ruski književnosi in napoved ruske realistične proze. Glavni junak romana je Pečorin, eden izmed prvih dvojnih likov v evropski književnosti, ki je nasičen z življenjskimi užitki, ne more počivati niti ljubiti. Misli, da za njega sreča ne obstaja. On je “odvečen človek”.

Čas in mesto nastanka – 18. stoletje v času Carske Rusije in borbe med Čečeni in Tatari, v malem ribiškem mestecu in kasneje v toplicah Taman. Glavni liki so Pečorin, Maksim Maksimič, Bela, Knežna Meri, Vera.

Junak našega časa obnova

Pisatelj je potoval skozi Kavkaz in tam sreča vojnega častnika Maksima Maksimiča. Medsebojno sta se spoprijateljila in pripovedovala različna doživetja iz življenja in tako je omenil svojega prijatelja, neobičajnega človeka Grigorij Aleksandrovič Pečorin. “Imenoval se je… Grigorij Aleksandrovič Pečorin. Bil je fant in pol, moram vam samo reči, da je samo malo čuden. Tako npr. po novemberskem dežju po celodnevnem ulovu, ves prezebel, utrujen in njemu nič.

Pečorin in Maksimovič sta skupaj, kot vojna častnika živela v vojaški trdnjavi okoli leto dni. Še naprej Maksimovič govori, da je bil Pečorin povabljen na eno zabavo, kjer mu je bila zelo všeč hčer osovraženega kneza, katero ime je bilo Bela. Kljub temu, da se v Belo zagledal tudi Kazbič, vodja lokalnih brigad, ki so se borili prot Rusom.

Ropar Kazbič je imel čudovitega konja, ki si ga je knezov sin Azamat goreče želel, vendar mu ga Kazbič ni hotel prodat. Nekaj dni kasneje se Azamat in Pečorin dogovarjata, če Pečorin pridobi Azimatu tega konja, bi bila potem Bela njegova. In tako je bilo.

Azamat je ugrabil svojo sestro in jo pripeljal Pečorinu in v zameno odide s konjem. Bela, čeprav na začetku žalostna in bleda je po nekem času vrnila ljubezen Pečorinu. Bela se je popolnoma predala Pečorinu, vendar mu je zdaj vseeno. Bela živi ugrabljena ter ranjena z nožem v hrbet, ki po dveh dneh umre. Pečorin po tem odpotuje.

Pisatelj in Maksimovoč še naprej pripovedujeta ter on spomne, da ne več, kje se Pečorin nahaja. “Od takrat ni več ostal… Da spomnim se, pred kratkim mi je nekdo govoril, da se je vrnil v Rusijo…”.

Po nekem času se pisatelj in Maksimovič ponovno sestanega v neki gostilni v kateri je bil slučajno Pečorin. Opazno nezainteresiran Pečorin ne namenja pozornosti Maksimu in takoj nadaljuje svojo pot proti Perziji. “Fant nimam ti več kaj za pripovedovat, dragi Maksim Maksimovič… In sedaj zbogom, mudi se mi… Hvala ti, da me nisi pozabil… – je dejal, ko ga je prijel za roko.”

Maksimovič preda pisatelju Pečorinove dnevnike, ki jih je pisal med svojim bivanjem na Kavkazu. Pečorin po letu dni umre, ter pisatelj se odloči objaviti njegove zapiske in zvezek v katerem opisuje njegovo življenje, ni dal v knjigo.

Prvi del Pečorinovega dnevnika opisuje, da so ga slepi mladenič, lepa punca in starka oropali v mestu Taman. Drugi del spisa opisuje Pečorinovo srečanje v toplicah s starimi prijatelji Grušnickom in zdravnikom Vernerom. Takrat pride knežna Meri s svojo materjo in Grušnicki se v njo zaljubi. Pečorinu je bila knežna Meri všeč in odločil se je, da jo osvoji in na različne načine jo je hotel odvrniti od Grušnicka in Meri ga je zaradi tega vse bolj sovražila.

Meri je začela sumiti na svoj odnos do Pečorina in takrat se pojavi Pečorinova bivša punca Vera. Pečorin je zapeljal Vero in Meri, ter se poigral z njunimi občutki in na koncu odkrije, da je resnično zaljubljen v knežno Meri.

Pečorin odide v drug kraj in za njim pride Meri. Veliko časa sta preživela skupaj in kadar je Meri spomnila na poroko, se je Pečorin popolnoma ohladil. “Ljubil je ženo strastno – vendar, ko mi samo nakaže, da jo moram vzeti za ženo – odide ljubezen!”

Grušnjicki obtožuje Pečorina, ker mu je vzel knežno Meri, ter ga javno obrekuje. Tako se oba odločita na dvoboj s pištolami, ter Pečorin, čeprav ranjen zmaga. Grušnjicki je mrtev.

“Jaz imam strel… Ko se je prah polegel Grušnicki ni bil na planoti. Šele na koncu prepada je videl en preprost korak v prahu.” Po dvoboju Pečorin odide in to je konec njegovega dnevnika.

Nadalje se delo odvija v trdnjavi, kjer je Pečorin govoril z Maksimovičem o še eni Pečorinovi anekdoti, ko je stavil v obstoj usode z enim vojakom. Rekel mu je, da bo umrl do konca večera. To se je kasneje zgodilo, ko ga je pijan ruski konjenik presekal s sabljo od ramen do srca.

Mesto nastana: Rusija

Glavni liki: Pečorin, Maksim Maksimovič, Bela, Knežna Meri in Vera

Avtor: Mihail Jurjevič Lermontov

Opomba o avtorju

Mihail Jurjevič Lermontov je rojen 2. oktobra 1814 v Moskvi. Oče je bil iz revne plemiške družine, ki je v 17. st. ustanovil Škotskega prišleka. Ko je imel tri leta mu je umrla mama in za njega skrbi babica. Pogosto bolna babica ga je vozila v toplice na Kavkaz in tam so ga turisti navdahnili za mnoga kasnejša književna dela.

Globoko prizadet o Puškinovi stiski je napisal pesem “Pesnikova smrt” in s tem privabil pozornost širokega kroga bralcev in sodišč. Puškinova smrt je bila prelomnica v njegovem delu. Od leta 1837. do leta 1841. je napisal svoje najboljše delo in edini roman “Junak našega časa”. V teh štirih letih je naredil veliko zrelih umetniških del, od katerih so nekatera vpeta v temelje ruske književnosti 19. st.

Dne 15. julija 1841 Lermont umre v dvoboju na vznožju planote Mašuk. Lermont je stal nasmejan s pištolo postavljeno v zraku, ko ga je nasprotnik ranil ravno v srce. Za svojim kratkim, vendar burnim življenjem je zapustil svoja dela, preko 400 pesnitev, 26 pesmi in pesniških zgodb, 5 dram in 2 nedokončana romana.