Jean-Paul Sartre je bil eden izmed najbolj angažiranih filozov dvajsetega stoletja in njegovi pogledi so se odražali v njegovih delih. V skladu s tradicionalno filozofijo, je človek vnaprej določen in se poznajo njegove značilnosti in njegov obstoj pred tem, tj. eksistenca je njeno bistvo, tj. smisel ali bistvo. Eksistencializem meni nasprotno in meni, da mora človek najprej fizično obstajati in se zavedati svojega obstoja in šele nato na podlagi svojega dejanja, sam sebe ustvari in prenese v bistvo.
Udeležba v Drugi svetovni vojni je pustila velik vpliv na Sartra in to se lahko opazi pri delu Za zaprtimi vrati. Delo drame se odvija v eni sobi, v peklu, v katerem so nameščeni trije ljudje, ki se ne prenašajo med sabo in ki so sami med sabo svoji mučitelji, ker drugega fizičnega mučenja ni. Drama je pogosto primerjana z življenjem v Parizu, v času nemške okupacije.
V delu prav tako lahko opazimo nekatere od glavnih dejavnikov eksistencializma, kot je dejstvo, da je človek celota njegovih dejanja in da je odgovoren za to, kaj je in za svoja dejanja in to spremljajo občutki negotovosti, tesnobe, strahu, poraza in nemoči, ter anksioznosti in izkušnjo absurdnosti.
Za zaprtimi vrati je drama v enem dejanju, v katerem sledimo trem osebam, ki so zaprti v sobi, v peklu. Hitro ugotovijo, da ni nič naključje in da so tu postavljeni, da bi mučili eden drugega. Sprva nočejo priznati svojih grehov, zaradi katerih so si zaslužili mesto v peklu, toda na koncu postanejo misleči, da jih bo to rešilo. Na koncu ugotovijo, da se nahajajo v absurdni situaciji iz katere ni izhoda, ker so imeli svobodo izbire in morajo zdaj odgovarjati za dejanja, ki so jih izbrali.
Nekateri, kot Garcina se ne morejo soočiti z takšno odgovornostjo, zato jo prelagajo na druge, ki želijo, da se odločijo namesto njega. Zaradi tega dopušča, da ga Ines obsoja in opredeljuje. Na podoben način se obnaša tudi Estelle, ki ji je prav tako pomembno mnenje drugih in ne more živeti brez ogledal, misleča da na ta način niti ne obstaja, ker ne more vedeti, kako jo drugi dojemajo. Sprejme, da ji Ines igra ogledalo, vendar se konča tako, da ji prepusti, da jo ona opredeljuje in slepo sprejema njene pripombe. Ines meni, da je njena vloga soditi druge ljudi in ne more nositi pogleda drugih, z utemeljitvijo, da ji s tem odvzame njeno vlogo, tj. Garcina obtoži, da ji je ‘ukradel obraz’, ker s tem izgubi svoj občutek moči nad drugimi.
Ines je edina, ki je pripravljena sprejeti odgovornost za svoja dejanja, sprijazni se s svojo preteklostjo in sprejme le tisto, kar se dogaja sedaj, čeprav je v peklu. S tem se razlikuje od Garcina in Estelle, ki se ne moreta sprijazniti s trenutno situacijo in se vedno znova vračata v preteklost, z opazovanjem svojih bližnjih iz pekla. Če upoštevamo filozofijo eksistencializma, da se moramo zavedati svojega obstoja in svojih dejanj, za katere moramo prevzeti odgovornost, da bi ustvarili svojo eksistenco, je Ines edina oseba, ki to počne.
Sartre predstavi pekel, kot sobo, v katerei je stalno vroče, ompremljena je v stilu Drugega Imperija, vendar brez fizičnega mučenja, ampak zaporniki služijo, kot mučitelji drug drugega, kar jih prisili, da se soočijo s svojimi najbolj močnimi strahovi. Zaradi tega Garcin sklepa, da so pekel drugi ljudje.
Za zaprtimi vrati obnova
V prvem prizoru te drame v enem dejanju, spoznamo Garcina, ki vstopi v pekel, predstavljen kot soba, opremljen v stilu Drugega francoskega Imperija in na okvirju kamina se nahaja ena bronasta figura. Garcinu soba na prvi pogled ni všeč in pravi, da bo potreboval nekaj časa, da se navadi na bivanje in vpraša, če so vse ostale sobe takšne in da je on navajen živeti v prostorih z bivanjem, ki mu niso bili všeč, prav tako, ko je živel med lažnimi družbenimi položaji. Prizna, da ni nikoli upal na takšen izgled sobe in vpraša sobarja, ki ga je tu pripeljal, če pozna govorice o tem mestu. On odgovori, da ne sme verjeti vsemu, kar se govori, ker ljudje, ki tu niso bili, ne morejo ničesar vedeti o tem.
Presenečen je, ker nikjer ne vidi nobene naprave za mučenje, ogledala, okna ali karkoli krhkega. Končno vpraša zakaj so mu vzeli ščetko za zobe, na kar dobi odgovor, da naj malo bolj pomisli, ker tukaj ni razloga za pranje zob. Toda tudi ostali ljudje to vprašajo, takoj ko pridejo. Prav tako ni postelje, ker se nikoli ne spi. Garcin prizna, da je to samo po sebi razumljivo, ker na tem kraju nima smisla prati zob, niti se gledati v ogledalu. Sobar z nasmeškom komentira, da se Garcin še ni odrekel svojemu človeškemu dostojanstvu in da se zaradi tega še ni sprijaznil s situcaijo, zaradi česar on žali. Sobarja opozori, da bi moral biti bolj ljubezniv in da ne bo dopuščal takšnega vedenja. Nazadnje sklene, da se bo soočil s situacijo, da ne bi doživel še nekatera presenečenja.
Čeprav se odloči, da sprejme situacijo, ga vznemirja dejstvo, da sobar nima vek in da v njega gleda brez mežikanja in da podobna situacija čaka tudi njega, ker nikoli več ne bo spal in to pomeni, da bo moral vedno sam sebe prenašati, na kraju kjer je vedno dan in se ne more izklopiti luč. Garcin vpraša sobarja, kaj se nahaja izven tega kraja in kam on odide, ko ima prost dan in sobar odgovori, da je ta kraj sestavljen iz prostorov, hodnikov in stopnišč, ter da je včasih šel k svojemu stricu, ki ima sobo v tretjem nadstropju.
Garcin je v neveri, ker bo od sedaj moral živeti z odprtimi očmi ves čas in sobar se smeji na Garcinovo pripombo, da bo živel. Sklene, da ne more biti vedno z odprtimi očmi, obkrožen s svetlobo in da bo izkoristil bronasto figuro na kaminu, da bi razbil luč, toda sobar mu odgovori, da je figura pretežka, da bi se premaknila, v kar se tudi sam Garcin prepriča. Sobar se pripravlja, da odide toda Garcin ga ustavi in vpraša, če mora on vsakič priti, ko Garcin pozvoni na zvonec. Sobar odgvori, da bi tako moralo biti, toda naj se ne zanaša prevečkrat na to, ker zvonec pogosto ne dela. Garcin preizkusi zvonec, ki seveda ne dela in sobar se naredi presenečenega nad tem dejstvom, vendar poudari, da še vedno ne bi smel računati na zvonec.
Spet se pripravlja, da odite, toda Garcin odide do kamina in vzame papirnati noč in vpraša sobarja, kaj je to in on odgovori, da je očino to navaden papirnati noč, toda Garcinu ni jasno, kaj je njegov namen, če nikjer ni knjig. Pusti sobarju, da odide in ostane sam. Hodi po sobi, znova poskuša dvigniti bronasto figuro, nato pa pozvoni na zvonec, toda zvonec tokrat ne dela. Skuša odpreti vrata, poklicati sobarja, ter trka po vratih in ga kliče, toda brez uspeh. Potem odneha in se vsede in vrata se v tem trenutku odprejo in vstopita sobar in Ines.
Sobar vpraša Garcin, če ga je klical in odgovori, da ga ni. Potem se obrne Ines, toda ona ves čas molči. Sobar ji pojasni, da je to njena soba in da imajo navadni ljudje veliko vprašanja, ko pridejo, toda ne bo vztrajal, če ona ne želi govoriti. Če jo kaj zanima, lahko vpraša Garcina.
Ko sobar odide, Ines obtoži Garcina, da je on eden izmed mučiteljev in on se nasmeje, ter ji pravi, da ga je zamenjala z osebjem in da je to sobarjeva krivda, ker ju ni predstavil. Predstavi se, kot Joseph Garcin, novinar po poklicu. Ona mu odgovori, da ni poročena in da je mislila, da je on mučitelj, ker izgleda prestrašen in oni tako vedno izgledajo. Kot dokaz pravi, da je prepričana v to, ker je pogosto gledala svoj odraz v ogledalu, toda Garcin ji pove, da v tej sobi ni nobenega ogledala. Vpraša ga, če bo vedno v sobi ali gre kdaj ven in odgovori ji, da so vrata zaklenjena in ne more oditi.
Predlaga ji, da naj bosta prijazna eden do drugega, ker sta v isti situaciji in se morata prenašati, ter da jima bo tako lažje, čeprav ugotovi, da je dolgočasen in bi včasih raje bil sam, da bi lahko v miru razmislil o vsem.
Odgovori mu, da ona ni odgovorna za to in vpije na njega, naj neha delati grimase z usti in da jo nadzoruje, ker ni upravičen projicirati svoj strah na njo. Pravi mu, da ona nima razloga za strah, ker nima več upanja, tudi to nima smisla in Garcin ji odgovori, da meni, da njihovo trpljenje še ni začelo in da še ne, kaj jih čaka.
Sobar pripelje Estelle v sobo in ona takoj pomisli, da je Garcin nekdo drug. Niso ji všeč kavči v sobi in Ines, kateri je bila Estelle všeč, ji ponudi, da zamenjajo kavči, toda ona želi tistega, na katerem sedi Garcin in ji ga da. Predstavi se, kot Estelle Rigualt in Ines meni, da je ona zelo lepa in obžaluje, da nima rož za dobrodošlico.
Ines in Garcinu pojasni, da je pravkar umrla; pogreba še ni konec in nihče ne joka za njo. Umrla je zaradi pljučnice, toda ni veliko trpela. Ines je plin zadušil v spanju in Garcina so ustrelili. Estelle je občutljiva na besedo ‘mrtev’ in ju prosi, da uporabljata besedo ‘odsoten’, in ko gre Garcin odstraniti plašč, ker je v sobi zadušljivo, ga prosi, naj tega ne stori in on jo posluša. Pravi, da je to zato, ker ne prenaša, ko so moški v kratkih rokavih, s čimer se Garcin ne strinja in Ines pravi, da njo moški ne zanimajo.
Vsi trije so želeli videti, kaj se dogaja z njihovimi najdražjimi v tem trenutku in Garcin pravi, da njegova žena še ne ve, da je umrl, čeprav je to bilo pred enim mesecem in da mu je šla na živce. Potem se vsi sprašujejo, zakaj so skupaj postavljeni v sobo in Estelle pravi, da je pričakovala, da bo srečala tu stare prijatelje ali sorodnike, toda morda so se srečali v nekem trenutku življenja ali imajo skupne prijatelje. Ines se ne strinja s tem, temveč meni, da so namerno postavljeni skupaj v sobo, ki je narejena prav za njih, toda ne ve se, zakaj morajo eden drugemu priznati, zakaj so končali na tem kraju.
Estelle pravi, da ne ve, zakaj je tu in da je to morala biti neka napak, toda Ines ji ne verjame. Estelle meni, da ne skriva ničesar in pojasni, da je izgubila starše, ko je bila majhna in je morala sama skrbeti za brata. Bila sta zelo revna, zato je sprejela poroko s starim družinskim prijateljem, ki je bil bogat. Bila sta srečna, dokler ona ni spoznala človeka, za katerega je menila, da ji je usojen, vendar ko ji je predlagal, da skupaj pobegneta, je zavrnila njegovo ponudbo. Potem je dobila pljučnico in umrla.
Drugi se strinjajo, da to ni noben greh in Garcin govori, da je bil urednik časopisa in ko je izbruhnila vojna, je zavrnil borbo, ker je branil svoja načela in zaradi tega so ga ubili. Ines meni, da so v peklu z razlogom in da tu ni napak in da so vsi zločinci in morilci. Glede nato, da ni fizične zlorabe, so oni postavljeni skupaj, da bi mučili eden drugega. Garcin noče verjeti v to, ker jima ne želi narediti ničesar slabega, zato predlaga, da od sedaj prezrejo med seboj in sploh ne govorijo med sabo.
Vsi se strinjajo s tem, toda kmalu po tem, Ines začne peti in Estelle išče ogledalo, da bi nanesla šminko in pravi, da ne ve, če obstaja, če se ne more videti v ogledalu. Ines ji pravi, da se ona vedno zaveda sebe v svojih mislih. Estelle se ne more strinjati z dejstvom, da se nikoli več ne bo pogledala v ogledalo, saj je bilo življenje vedno obkroženo z njim in ko je kdaj govorila s kom, se je vedno gledala v ogledalu, kako govori. Ines predlaga, da ji bo ona za ogledalo.
Ines ji laska, ker ji je všeč Estelle, toda Estelle želi, da jo Garcin opazi. On zavrne njeno dvorjenje in prosi ju, da naj nehata govoriti in Estelle okrivi Ines, da je ona vse začela. Garcin spet predlaga, da molčijo in da se prezrejo med seboj, toda Ines pravi, da je nemogoče prezreti pristotnost drugih in obtoži Garcina, da ji je ukradel Estelle in da mu ona ne bo naredila usluge s tišino. Nazadnje Garcin predlaga, da naj bodo iskreni in pravi zakaj so končali na tem kraju, da bi naredili nadaljnjo katastrofo. Prvi prizna, da se je do svoje žene obnašal slabo, varal jo je in pogosto prihajal domov pijan, toda ne obžaluje tega. Njegova žena je vse to trpela in ko je enkrat pripeljal domov drugo žensko, jima je postregla jutranjo kavo.
Ines prizna, da je zapeljala bratranca, ko je živela z njim. Bratranca je zadel tramvaj in njegova ljubimka ni mogla živeti s krivdo, zato je spustila plin in oba ubila. Ines pravi, da ne obžaluje tega, ker uživa v trpljenju drugih.
Estelle še naprej trdi, da ne ve, zakaj je končala v peklu, vendar na koncu prizna, da je prevarala moža in bila noseča. Pobegnila je v Švico, da nihče ne izve za otroka, toda bila je polna sovraštva do ljubimca, ker je on želel tega otroka, toda ona ne. Ubila je otroka pred očmi ljubimca in potem se je tudi on ubil.
Ines ugotovi, da jo bo privlačnost Estelle preganjala večno in da so vsi oni v dobro zasnovani pasti, toda zavrnila je pomoč drugih. Estelle želi zapeljati Garcina, zaradi česar ji Ines ugovarja, da ji bo z njo boljše, toda Estelle jo zavrne, da se ona šteje, ker je ženska. Ines ne obupa nad dvorjenjem in Estelle ji pljune v obraz. Ves ta čas pa. Garcina je zavrnil Estellino dvorjenje in zdaj popusti in se poljubita pred Ines, ki vse to zgrožena gleda. Odloči se, da se jima bo maščevala.
Garcin prizna, da je razlog, zakaj je bil ubit ta, ker je pobegnil, ko je izbruhnila vojna in ni samo zavrnil sodelovanja. Želel je odidi v Mehiko in tam nadaljevati časopis, toda ujeli so ga na meji. Želi, da mu Estelle pove, če je strahopetec, zaradi tega, kar je naredil, toda ona mu odgovori, da mora o tem odločiti sam, vendar da razume njegov razlog, zakaj je to storil. On se ne more sam odločiti, toda muči ga, ker vsi njegovi prijatelji menijo, da je strahopetec. Zato želi, da mu Estelle potrdi, da ni strahopetec, ker meni, da bi ga zaupanje samo ene osebe rešilo in ona se strinja s tem. Ines se smeji celotni situaciji, ker ve, da je edini razlog, zakaj se je Estelle strinjala z njim, ker želi občutiti moškega in ga zapeljati. Garcina prisili Estelle, da mu pove resnico in ona prizna, da je tako odgovorila samo zato, ker ni popolnoma razumela, kaj Garcina želi od nje.
Besen zaradi tega, začne tolči po vratih, odločen da se oddalji od Ines in Estelle. Ines je vesela, ker bo ostala sama z Estelle, če Garcin odide, toda Estelle ji pravi, da ne bo preživela niti trenutka z njo, če se vrata odprejo in prosi Garcina, naj je ne pušča. Vrata se odprejo, toda Garcina se odloči, da ne bo odšel; meni, da mora prepričati Ines, da ni strahopetec, ker ona pozna ta občutek in ne more sprejeti tega, da ga obtožujejo zaradi tega, ker je odšel. Meni, da bi bil rešen, če bi Ines verjela v njega, toda ona se s tem ne strinja, pravi da mora sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Meni, da je strahopetec, ker ona želi, da naj bo tako.
Estelle predlaga Garcinu, da se maščuje Ines in jo poljubi, toda Ines ne obupa in ga neprestano kliče strahopetec. Garcina ugotovi, da je to vse vnaprej zasnovano in da v peklu ni potrebe po fizičnem mučenju, ker pekel delajo drugi ljudje.
Estelle pravi, da je ne more ljubiti, dokler je Ines prisotna in ju gleda, zato Estelle vzame papirnat nož in jo poskuša ubiti. Ines se ji smeji, ker to kar dela, nima smisla, glede na to, da so vsi že mrtvi in da bodo v peklu za vedno. Estelle se smeje temu dejstvu in absurdnosti svojega dejanja in Garcin se jima pridruži pri tem, ter zavesa se spusti.
Mesto nastanka: soba v peklu
Čas nastanka: obdobje Druge svetovne vojne
Osebe: sobar, Garcin, Ines, Estelle
Opis oseb
Garcin – prvi izmed glavnih oseb predstavljenih v drami in delo se začne z njegovim prihodom v pekel. Na njegovo presenečenje je soba opremljena v stilu Drugega francoskega Imperija in nima nobenih naprav za mučenje, kar je pričakoval. On je bil novinar iz Ria, ki je pobegnil, ko je izbruhnila vojna, ker se ni želel boriti. Želel je pobegniti v Mehiko in tam nadaljevati časopis, toda ujeli so ga na meji in ustrelili. Na začetku laže o razlogu njegovega prihoda, prikriva dejstvo, da je, kot strahopetec pobegnil od vojne in to je tisto, kar ga najbolj muči; dejstvo, da ga bodo prijatelji vedno imeli za strahopetca. Zato želi, da ga Estelle in Ines prepričata, da je upravičeno in ne iz strahopetnih razlogov zavrnil sodelovanje v vojni, toda Estelle ga vseeno želi samo zapeljati in Ines, ki je jezna na njega, ker ji je ukradel Estelle, se odloči, da ga bo vedno mučila, s tem, da mu govori, da je strahopetec.
Skrbela so ga mnenja drugih ljudi, kar se vidi pri dejstvu, ko je imel priložnost, da odide iz sobe, toda on je ostal, ker ni mogel prenesti, da ga Ines obtožuje in želi jo prepričati, da ni strahopetec, toda to mu ne uspe.
Je edini izmed treh oseb, ki na relativno razumen način pristopi k dejstvu, da so obsojeni na večnost v sobi, v peklu, zato predlaga, da se prezirajo med seboj in da v tišini razmišljajo o svojih dejanjih.
Zaveda se, da ni dober človek, ker prizna, da se je grdo obnašal do žene in jo varal, ter da mu je šla na živce in da on zaradi tega ne počuti niti malo kriv. Edina stvar, ki mu je bila pomembna mnenje drugih.
Ines – druga, ki je prišla v sobo, v pekel. Med njo in Garcinom od začetka vlada neprijateljstvo, ker meni, da ji je Garcin prevzel Estelle, ki ji je bila všeč. To sovraštvo vse bolj narašča, ko jo Garcina in Estelle poskušata narediti ljubosumno s svojo ljubeznijo.
Bila je poštni uradnik in njen greh je, ker je zapeljala svojega bratranca, ko je živela z njimi. Njena ljubimka, ki ni mogla živeti s krivdo in smrtjo svojega moža, je spustila plin in ju ubila, medtem ko je Ines spala. Niti ona ne pokaže obžalovanja zaradi svojih dejanj, ker uživa v tujem trpljenju.
Ko Garcin ostane v sobi, da bi ji dokazal, da ni strahopetec, mu pravi, da se ne strinja z njim, ker se je zavestno odločil za svoja dejanja in da mora prevzeti odgovornost za njih in da mu ona ne bo dala zadovoljstva in miru, s tem, ko bi mu rekla, da ni strahopetec. To je naredila samo zaradi zlobe in ljubosumja, ker ji Estelle ni vrnila ljubezni, temveč jo je zavrnila, zaradi Garcina. Edina izmed treh oseb, ki je sprejela svojo preteklost in se odloči živeti v sedanjosti, čeprav je obsojena na večnost v peklu in to je do eksistencialne filozofije tudi potrebno, da bi spoznali samega sebe. Do tega je ona edina od treh oseb, ki to uspe.
Estelle – zadnja, ki pride v sobo, v pekel. Ne more se sprijazniti z usodo in vztraja, da je po nesreči pristala v peklu. Ne prenaša, ko jo nekdo spomne, da je mrtva in zaprosi ostale, da uporabljajo besedo odsoten, tako bi opisali njihovo stanje. Šele na koncu drame ugotovi, da se nahaja v situaciji, iz katere ni izhoda.
Njen greh je, ker je prevarala moža, ki je bil precej starejši in ljubimcu rodila otroka, ki ga ni želela, zato ga je ubila. Na koncu je tudi ona umrla zaradi pljučnice.
Trdi, da ne more živeti brez ogledal, ker je bila v življenju vedno obkrožena z njimi. Vsakič, ko je nekdo govoril z njo, se je gledala v ogledalu, kako govori. Ines, ki jo želi zapeljati, ji ponudi, da ji bo za ogledalo, toda s tem jo še dodatno prestraši.
Želela je osvojiti Garcina, toda on ni želel biti z njo ob pristotnosti Ines in zato se odloči, da jo s papirnatim nožem ubije, toda pozabi, da so vsi oni že mrtvi.
Sobar – pojavi se na začetku drame, pripelje osebe v sobo, toda ne pove jim točnega razloga, zakaj so tu. Lahko se ga prikliče z zvoncem, toda zvonec pogosto ne dela in on se ne odziva.
Opomba o avtorju
Jean-Paul Sartre je bil rojen 21. junija 1905 v Parizu. Ko je imel samo 15 mesecev, mu je umrl oče in od takrat ga je vzgajal dedek po materini strani, Charles Schweitzer. On ga je spoznal s klasično književnostjo, ko je bil še dokaj mlad.
Sartre je študiral na izvoru vseh francoskih mislecev in intelektualcev tistega časa, na École Normale Supérieureu Parizu. Zanimal se je za filozofijo in vpijal ideje filozofa, kot so Immanuela Kanta, Friedricha Hegela in drugi.
Leta 1929 spozna intelektualko Simone de Beauvoir, s katero ustvari tesno prijateljsko in odprto ljubezensko vezo.
Sartre piše o večnem konfliktu duhovno uničujočega konformizma in avtentičnega bivanja. Menil je, da so naše ideje rezultat izkušenj iz resničnega življenja, ter da romani in drame, ki opisujejo takšne izkušnje so vredne enako, kot filozofski diskurzivni eseji, ki se uporabljajo za izdelavo filozofskih teorij.
Leta 1938 je napisal svoj najbolj znani roman Gnus, ki je služil, kot manifest eksistencializma. Umrl je 15. aprila 1980 v Parizu.
Njegova najbolj znana dela so: Bit in nič, Razmišljanja o židovskem vprašanju, Situacije I, Situacije II, Situacije III, Situacije IV, V in VI, Igra je končana, Umazane roke, Muhe, Smrt v duši, Spoštljiva vlačuga.
Dodaj odgovor