Tujec

Tujec je roman s katerim je Camus dosegel prvi veliki uspeh v katerem je pod vplivom izvedena Nietzscheova filozofija, Sartretova filozofija eksistencializma in njegova najvišja filozofija absurda. Roman pripada obdobju kasnejšega modernizma (od 40-ih do 70-ih let 20. stoletja) v katerem je tema prikaz nesmiselnega in absurdnega življenja, ter človekova odtujenost in življenje, kot nesmiselno obstoju v katerem vladajo nepredvidljive serije naključij.

Vprašanje na katerega Camus išče odgovor je, kako upravičiti obstoj v svetu brez smisla, to je kako sprejeti lastno nemoč v življenju, kateri je ničesar drugega, kot serija absurdov (filozofija absurdov). Roman je sestavljen iz dveh delov romana: a) prvi del, kateri se nananša na Mersaultovo življenje svobodnega človeka in neposredno izkušnjo, b) drugi del Mersaultovo življenje v zaporu, kjer se pričakuje pripomba in razlaga.

V romanu je pripovedovalec hkrati lik Mersault. Roman je napisan v prvi osebi, kot dogodki so predstavljeni zelo objektivno in natančno (vendar lik govori o sebi, kot da govori o nekom drugem in ne poskuša se oblikovati njegovo življenje v okviru nekega zadanega sistema vrednosti, ker je njegovo življenje popolnoma iskreno, zato ne išče upraviščenosti). Ne obstaja globoka psihologizacija, ker je zelo plašen lik (vseeno mu je za vse) nima notranjega dialoga in toka zavesti.

Tujec obnova

Mersault je mladi francoski uradnik, vendar v romanu se opisuje njegovo življenje od trenutka, ko je izvedel za smrt matere do pričakovanja lastne smrti, zaradi česar je brez razloga ustrelil Arapina (Arapin je izvlekel nož in Mersaulta je v tem trenutku zaslepilo sonce – to je bil umor kombinacije nesrečnih okoliščin). Na materinem pogrebu ni jokal, ampak je razmišljal o tem, kako je njegova mater pred smrtjo poskušala voditi življenje, kakor je hotela. Ljudje ga zaradi tega obsojajo, ker njegova “hladna” reakcija ni običajna v svetu v katerem se pričakuje, da se na pogrebih joka.

Na sojenju zaradi umora Arapina tožilstvo poudarja njegovo brezčutnost, katero podkrepijo s trditvijo, da ni jokal za materjo, vendar je isti dan našel ljubico, zato je na koncu obsojen na smrt (presodi ga na smrt na tisto katero je manj ali večvreden?). Morda je to, kar se nekomu sliši, kot skrajna neobčutljivost dejansko resnična občutljivost, osvobojena zadanih norm obnašanja in družbenega igranja; inteligenten, ravnodušen, brezčuten, hladen, vendar ne želi lagati in ne pristaja na to, kar od njega išče družba, vendar je to lažna dvoličnost.

Od njega se pričakuje, da se pokesa za svoj zločin, vendar on to zavrača, ker se ne želi podrediti družbenim dogovorom in to narediti samo zato, ker se to od njega pričakuje. Iskreno pravi, da zaradi zločina čuti zadovoljstvo in ne obžalovanja; zavrača prikrivanje svojih občutkov in poglede, kateri se ne sestavljajo s tistim kar se od njega pričakuje, vendar se družba zaradi tega takoj počuti ogroženo. Mersault prizna samo resnico in za to resnico tudi umre, vendar hkrati brezsramno prikazuje svojo “goloto” – samega sebe pred družbo in zato postane obsojen kot “tujec” v svetu navad, običajev in dogovorov.

Od družbe je odtujen, ker je ravnodušen do institucij družbe in obnašanju, katere družba uvede v skladu s pričakovanji. Ne sprejema pravila družbene igre, prikrajšan je iluzij od družine, ljubezni, dela, prijateljstva, morale, države in zakona, vere in religije, v vse te iluzije v katere je družba srečno zazibana. Tujec je označen s tehniko zmanjšanja, vendar je njegovo psihično življenje zmanjšano samo na čutne pojme (bralec pričakuje neposreden razvoj psihološkega značaja lika, vendar ona ostane odsotna).

Odnos z materjo je zelo površen, nima nobene iluzije družine, nima potrebe po ustvarjanja nobenih bližnjih odnosev, vendar on v tem ne vidi pomanjkanja in problem medtem, ko drugi okoli njega vidijo to, kot problem. Tu vidimo dve perspektivi, perspektivo človek, kateri je spoznal absurd in perspektivo ljudi, kateri še zmeraj živijo v iluziji.

Po vprašanju ljubezni do Marie, ga izpraša, če on njo ljubi, ter on njej odgovarja, da ne ve, kar pomeni, da mu je vseeno, da ne razmišlja o tem, ne ljubi kar dela hkrati ne sovraži, prikrajšan je vsake strasti in vsakega čustvenega odnosa. Zavrača promocijo, ker ne želi ovirati rutine. Zelo je pasiven, on jih ne šteje za prijatelje medtem, ko oni njega štejejo, ni mu mar za nobenega, v popolnosti je prikrajšan za potrebe medsebojnih odnosov, ne želi se nobenemu zaupati, ker smatra, da je vse to zaman in odveč.

Sodilo se mu je za umor, vendar ga tožnik obtožuje, da je slab človek zaradi odnosa do matere. Prekršil je vse, kar je družba od njega pričakovala. Ni hotel biti hinavski (ni hotel jokati na materinem pogrebu, če ni imel potrebe za to). Prekršil je napisan zakon, ni imel niti eden pošten razlog za zločin, reagiral je na fizične dražljaje in sonce.

Kratek povzetek

I. del romana

”Danes je umrla mama. Ali verjetno včeraj. Ne vem.”

Delo romana začne vest o smrti Mersaultove matere. On je nižji uradnik pri nekem pomorskem posredniku v mestu Alžiru. Sploh ni ambiciozen v poslu, stanuje sam, slabo komunicira s sosedi, redno se prehranjuje v restavraciji pri Celestu, ima nekoliko površnih znancev in v glavnem se druži s Emmanuelom, kateri dela v isti panogi. Njegova mater je zadnje tri leta življenja preživela v samostanu na vasi Marengu, osemdeset kilometrov oddaljeno od Alžira. Mersault potuje z avtobusom na pogreb, preživi noč pred materino krsto. V glavnem drema s kavo, ugotavlja reakcije prijatelja svoje matere poleg mrliškega voza. Naslednjega dne po veliki vročini pride na pogreb vsega nekaj ljudi medtem, ko starejšim iz doma to ni bilo dovoljeno.

V povorki se nahaja starec Perez, s katerim je bila pokojnica zelo pristna in vodja nune mu je dovolil, da sodeluje. Mersault se vrne v Alžir in ker je nedelavna sobot odide na kopanje. Na plaži sreča Marie Cordon tipkarko, katera mu je bila všeč, ko so skupaj delali. Odidejo v kino pogledat Fernandelovo komedijo, izmenjujeta si nežnost in Marie prespi pri njemu. Zbudi se nedeljsko jutro in celoten dan preživi opazujoč glavno ulico s svojega balkona. Naslednjega dne se po običajnem delovnem dnevu vrne domov in na stopnišču sreča stareda soseda Salamana, kateri ima že osem let psa, edinega prijatelja v življenju.

Starec neprestano pretepa svojega psa, kateri mu je podoben. V istem času se na stopnišču pojavi tudi sosed Raymond, za katerega se govori, da je zvodnik in kateri povabi Mersaulta na vino in klobasice. Pripoveduje mu, kako je poškodoval desno pest v borbi, katera je sledila po prepiru v tramvaju. Človek s katerim se je stepel brat je njegova domnevna ljubica. Raymond jima je plačal stanovanje, hrano in obleko, vendar onadva nista nič delala. Posumil je, da ga vara in jo pretepel. To ni smatral, kot zadostna okrutna kazen. Zato je hotel, da mu Mersault napiše pismo v katerem bi jo v istem času užalil in prisilil, da se vrne. Potem bi legel z njo in ”v pravem trenutku, ko bi se moralo končati dobro”, pljunil bi ji v obraz in jo odgnal.

Mersault sestavlja pismo in Raymond ga imenuje prijatelj. Naslednjo soboto znova preživi z Marie. V prihodnosti, da je prespala v njegovem stanovanju, sta se odločila, da skupaj jesta kosilo, zato Mersault odide kupit meso. Ko pripravljajo kosilo slišijo prepir iz Raymondove sobe. Pri njemu je bil zvodnik in mimogrede je od policaja prejel udarec. Marie je kosilu odšla in Raymond je potrkal na Mersaultova vrata in izpovedal mu je kaj se je zgodilo. Po tem, ko je ustvaril svoj načrt ga je dekle pljunila in on jo je pretepel. Odšla sta na konjak in srečala Salamana, kateremu je pobegnil pes.

Naslednji teden Raymond vabi Mersaulta, da preživita nedeljo na vikendu njegovega prijatelja. Govori mu, da ga celi dan išče skupina Arapa, med katerima je brat njegove domnevne ljubice, s katerim se je stepel v tramvaju. Mersault od šefa dobi ponudbo, da vodi zastopništvo družbe v Parizu, kar Mersault odklanja. Marie ga zvečer vpraša, če bi jo oženil, on odgovori, da mu je vseeno. V nedeljo so odšli z Raymondom na vikend. Tam so jih dočakali njegov prijatelj Masson in njegova soproga.

Ko so se moški sprehajali po plaži so opazili dvojico Arapa, od katerih je eden brat dekleta, katero je Raymond pretepel. Sledila je borba iz katere je Raymond odšel z razbito ustnico. Ko so se povrnili se je Raymond odločil vrniti. Odkrili so Arape z nekim virom. Mersault nagovori Raymonda, da mu preda pištolo. Arapi. Arapi so se odmaknili in onadva odideta k vikendu. Mersault še naprej hodi v vročini in sreča Raymondovega nasprotnika. Lik mu miga pred očmi in cela pokrajina gori od sonca. Arapin izvleče nož, svetloba sije na jeklo, Mersault povleče revolver in ubije. Po tem še štirikrat ustreli v nepokretno telo.

II. del romana

Mersault je v zaporu, kjer ga sprašujejo o umoru. Branilec ga obešča, da se je tožilstvo razgovorilo o njegovem privatnem življenju, posebno o njegovi brezčutnosti na materinem pogrebu. Preiskovalec ga imenuje antikrist in maha mu s križem pred nosom. Marie ga obišče in on več pozornosti poklanja drugim zapornikom in njihovim obiskovalcem, kot svoji punci. Na hitro mu ona pošlje pismo, vendar na hitro mu začne ovirati pozornost. Meni, da ni nič bolj nesrečen od drugih in navadi se brez večjih težav na življenje v samici.

Dneve preživi v spanju in spominih. V svoji postelji izmed desk in žimnice najde kos starih novic s zgodbo o enem Čehu, kateri se je po 25 letih z ženo in otrokom vrnil v rodno vas. Zapustil je družino v nekem prenočišču in odšel v gostilno, katero so imele njegova mama in sestra. Mati ga ni prepoznala in on se je odločil pošaliti. Pokazal jim je svoj denar in vzel pri njih sobo. Ponoči so ga ubile in oropale. Zjutraj je prišla njegova žena in odkrila o čem se dogaja. Mati se je obesila, sestra pa se je vrgla v vodnjak.

Minili so meseci, skoraj v celoti končana, ko se je začelo sojenje Mersaultu. Pričali so vodja samostana, lokalni receptor, stari Perez, Celeste, Raymond, Marie in Masson. Mersault ugotavlja ljudi v sodni dvorani in z zanimanjem posluša kar priče govorijo o njemu. Obtožba temelji na njegovi brezčutnosti (ni jokal na materinem pogrebu, gledal je film v kinu, oblikoval je zaroto z Raymondom…) in obsodijo ga na smrt. V pričakovanju usmrtitve trikrat zavrne spovednika, kateri vendar na koncu pride. Mersault posluša do trenutka v katerem besen izkaže nekaj svojih razmišljanj o življenju. Čemu trud in izgovor, ko je vse vendar brez smisla. V zadnjem trenutku občuti, da ga je ta silna jeza očistila zla, osvobodila upanja, da je popolnoma odprt ravnodušnosti sveta in srečen.

Opomba o avtorju

Albert Camus (1913 – 1960) je francoski pisatelj, dramatik in esejist. Rodil se je 7. novembra 1913 v mestu Alžirija, Mondovija. Družina s strani očeta prihaja iz francoske pokrajine Alzacije, iz katere so se preselili leta 1871 v Alžirijo. Mama je po rodu iz Mallorce.

Oče je umrl v začetku Prve svetovne vojne, zaradi česar se mama s celotno družino preseli v mesto Alžirija. Camus je na žalost odraščal v revščini, toda po končani osnovni šoli zahvaljujoč trudu učitelja Louisa Germainea, dobi štipendijo inn se vpiše v srednjo šolo.

Po srednji šoli se vpiše na Univerzo v Alžiriji, da bi študiral filozofijo. Ves čas je bil aktiven v odporniškem gibanju, zaradi česar vstopi v komunistično partijo, katero zapusti po nekaj letih delovanja.

Je dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1957. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Leta 1945 postane glavni urednik založbe Le Combat in od leta 1947 se posveti izključno samo književnosti.

Camusovo delo v celoti temelji na ideji absurdnosti človeške usode. Absurdnosti sveta Camus nasrotuje kreativnemu aktu, kateri to absurdnost zanika (“ustvariti pomeni dvakrat živeti”). Opozarja na hude posledice mesta v moderni civilizaciji, katera je izgubila stik z naravo.

Med deli je treba razdeliti ciklus absurda: roman Tujec (1942), esej Mit o Sizifu (1942) ter dramo Kaligula in cikel uporništva: roman Kuga, esej Uporni človek, drama Padec in Srečna smrt. Umrl je v prometni nesreči jugo-vzhodno od Pariza, 4. januarja 1960.