Romanje grofiča Harolda je lirično-epska pesnitev, ki je sestavljena iz štirih spevov, oziroma skupno 495 verzov. To delo je bistvenega pomena za poznavanje evropske romantike. Vsi spevi te pesmi niso nastali v istem času, zato je vidna razlika v stilu pripovedovalca. Ta lirično-epska pesnitev je dejansko potopis, ki nas vodi na Portugalsko in Španijo, po Grčiji in Albaniji in nato še enkrat skozi Švico in Italijo do Rima.
Prva dva speva sta napisana leta 1812, leta 1816 je napisan tretji spev in leta 1818 četrti spev. V njih je Lord Byron poskušal potegniti črto med sabo in likom, ki ga je ustvaril Childu Harold, vendar kasneje v četrtem spevu prizna “zaman sem trdil in si zamišljal, da sem potegnil črto med avtorjem in romarjem; želja, da ohranim to razliko in razočaranje v odkritju, da mi je bilo zaman, mi je toliko zlomilo moje moči pri pisanju, da sem vse to skupaj odločil zapustiti.”
Glavni lik speva je Childe Harold. Svetovni popotnik in plemič, za katerega takoj na začetku pravi:
“V Albionu je en mlad fant,
Ki se z vrlino nobeno ne mora kosati;
Temveč je razsipanju najglasnejšem predan,
In z vikom senenim ušesom ponoči bedi.
Žal! Res brez sramu je lepi,
Ves namočen od greha in vina;
ker za malo zemeljskih stvari hrepeni
Poleg svoje izgubljene družbe, priležni
In pijancev iz družbe nižje ali fine.”
Byron je nenehno opravičeval dejanja svojega glavnega junaka in skozi obrazložitev je podal vpogled v njegov odnos do ljudi in življenja, ter potrdil potrebo, da dejansko opraviči sebe in svoje življenje. Pisatelj je poseno kritičen do žensk, ki so mu prinesle le bolečino in razočaranje. V tem delu, kot v številnih delih iz tega časa je prisotna tako imenovana “svetovna bolečina”, ki odraža pesimizem in žalost, zaradi neskladja s svetom. Byron skozi svojega junaka pokaže absolutno razliko med sabo, svojimi moralnimi načeli in družbenimi konvencijami tega časa. Ta spev nima posebej določene zgodbe, temveč je potopis izgubljenega človeka, ki ni našel svojega mesta pod soncem.
Na samem začetku speva, avtor ugotavlja, da ga posveča Ianthe, ki je bila Lady Charlotte Harley, druga hčerka Edwarda, petega grofa iz Oxforda. Njej so bili posvečeni verzi, medtem ko on še ni imela enajst let. Pesnik v njih govori, da ni ničesar tako lepega kot je deklica, kateri piše:
“Ni države v katero nisem pred kratkim zašel,
Čeprav je lepota njih neravna,
To niso sanje, ko jih s srcem goltam.
Obraz po katerem hrepenim, šele kasneje snije
Nobenih sanj, ne resnične pobode ne moreš skriti.”
Vrsta dela: epsko-lirična pesnitev
Mesto nastanka: Anglija, Grčija, Španija, Portugalska, Italija, Švica, Belgija, Albanija
Čas nastanka: začetek 19. stoletja
Romanje grofiča Harolda obnova
I. spev
Spoznamo glavno osebo:
“V Albionu (latinsko ime za Anglijo) je en mlad fant,
Ki se z vrlino nobeno ne mora kosati;
Temveč je razsipanju najglasnejšem predan,
In z vikom senenim ušesom ponoči bedi.”
Kasneje nad da pisatelj njegovo ime: “Childe Harold on je: (…)” Ta lik je grešnik “ker se na dolgem hodniku greh za njim izgubi/ Toda kesal se ni za svoje prešuštvo, (…)”
Sedaj želi odidi, ker je žalosten in nezadovoljen, ter pripravljen na spremembo. Harold tava po očetovem dvorišču: “To je ogromna in častitljiva zgradba;/ Stara toliko, kot da bo sedaj padla v morje,/ Toda strop je čvrst kot je bil prej.” Medtem, ko je taval po dvoru, ga je doletela misel za vsem, kar pušča za sabo, toda kmalu postane odločen v svoji želji po odhodu. Zaveda se, da ga nihče nima rad, nihče iz praznovanj, niti kurtizane, ki jih privlači le blišč in razkošje. Ni se želel posloviti od mame, niti od sestre, toda oče mu je dal blagoslov.
V 12. verzu skoraj obžaluje svoj odhod “krivda, morda, morda sem v njej/ ker gre,(…)”, toda v 13. prime harfo in zaigra svojo zadnjo “Lahko noč” svoji deželi. Nato sledi pesem iz desetih verzov v katerih Harold pozdravlja svoj žalostni dom. Poje o tem, kako mu je oče dal svoj blagoslov, toda mama je jokala za njim in da bo to delala vse dokler se ne vrne. V 14. verzu njegova ladja še naprej pluje. Opisuje lepote Portugalske, v katero je prišel, toda tudi njegovo politično situacijo. “Lizbona, kako prečudovito je bela!” Opisuje propadanje ljudi in videz mesta:
“Toda kdor koli v to mesto pride,”
Kar od daleč sije tako božansko,
Žalosten bom taval po njemu nato,
Veliko slabih stvari bo videti enostavno (…)”
V 20. verzu opisuje Damo bolečine, samostan kjer “brezbožne kaznujejo zaradi zlobe”. Nedaleč od samostana so križi, za katere pravi, da niso simbol vere, ampak:
“Spomenik je, da je tu nekdo nekoga ubil
ker, kjer koli žrtev kriči, življenje izgubi
in vlije kri iz noža kot pasji,
Leseni križ naj roka dvignila tu bi.”
Harold kritizira izdajo borcev, kjer so britanske oblasti dovolile francoskim zapornikom, da se vrnejo v svojo zemljo. V 27. verzu se pisatelj ogradi in pravi, da je vse to kar govori stališče Childea. V 29. verzu pride v Mafro, kjer živi ena luzitanska (portugalska) kraljica. Tu je cerkev in njen dvorec. Nadaljuje svojo pot: “Harold skozi številna mesta je začel hoditi.”
V 31. verzu vidi Španijo “kjer pastirji pasejo črede in kupec ve za oblačila mehka.” V verzih, ki sledijo opisuje odnos Španije in Luzitanca (Portugalca), kjer:
“Španec dobro razlikovati zna
sebe in luzitance, sužnje na dnu dna.”
Harold se spominja bitk, ki so bile na Španskih tleh. Omenja tri vojske, ki so dale svojo žrtev. Prive v Sevillo “katera še ne pade:
Še vedno svobodna- plen s katerim ropaš stran!”
Praznuje pogumnost žensk, ki niso bojevnice, toda so se sposobne boriti:
“Dragi njen pade – ne joka, brez besed;
Vodja ubit – ona za njim bo stala;
Tovariši bežijo – ona pobeg jim prepreči;
Vzame nasprotnika – pozorno ga spremlja.”
Pride do Parnasa, gore v Grčiji, na kateri so po mitologiji živele zaščitnice umetnosti, Muze. Tu primerja lepoto antičnega grškega mesta z lepotami moderne Španije. Govori o turnirjih, ki se odvijajo v Španiji in podrobno opisuje boj matadorja in bika:
“V nizu sijajev s plaščem, ki plapola,
Matador, pešec na sredini stoji
Lahkonog, zelo željan, da se bojuje
Z vladarjem črede (…)”
S pomočjo tega boja opiše Špance, toda tudi Španke kot maščevalke:
“Surova je zabava, ki omamlja
Španska dekleta in mladi Španci.
Z maščevanjem hranijo svoje srce sami,
In s krvjo, bedo drugega se sladijo.”
Spusti se noč in Harolda zamika, da odide z mladimi in da uživa z njimi, toda zaustavi se in postane le opazovalec: “Toda od sebe se umiri(…)”.
Sledi pesem za Ines. V opombah na koncu knjige piše, da je v prvi verziji speva na tem mestu bila šaljiva pesem z imenom Dekle iz Cadiza in da jo je Byron kasneje nadomestil z temačno pesmijo “Za Ines”, ki je bila verjetno posvečena Terezi Macri, hčerki angleškega podpredsednika- konzula. Harold v pesmi pravi Ines “Ne smej se mračnemu čelu mojemu;/Še bolj smejat se zdaj ne znam(…)”, in ko ga ona vpraša zakaj, ji on pravi, da čuti veliko ločitev od sveta okoli sebe.
V zadnjih kiticah prve pesnitve se Harold poslovi od Cadiza in Španije, medtem ko še enkrat govori i njeni pogumnosti.
II. spev
V prvem in drugem verzu je prisotno sklicevanje boginje Atene: “Nebeško dekle, pridi! -toda, ti, vem,/ Ne navdihuje je še nikoli smrtno petje -“.
Harold govori o preteklosti Grčije in žaluje nad usodo grške arhitekture:
“Poglej njen lok porušen, zdrobljen ji je vsak zid,
Sobe njene puste, vrata ki se rušijo:
Da, Slavni dvorec je tu lahkoten
Nekoč, tempelj Misli, in palača Duše.”
Govori o sofistu (Sokratu) kot svetniku modrecu in o izgubi te starodavne modrosti. Opisuje plenilce grških atrefakatov, ki so uničeni s strani tujcev in to od Angležev, ki so uničili tisto kar niso mogli niti Turki ne Goti, ne pa tudi časa.
“Kraljica morja, Britanija pleni
Zadnji plen zemlje in kri jo duši (…)
Sledi opis Haroldovega potovanja z ladjo po Mediteranu. “Toda otoke Kalipse tiho prevozi/ Ne bomo, sestre sredozemske pene (…)”, na teh otokih se sreča z Novo Kalipso in to je njegova Florence:
“Nova Kalipsa tam je na voljo.
O, sladka Florence! ko bi lahko prsi
To srce imele, to bi bilo tvoje:
Napeta prsa me zaman poskuša (…)”
Florence je pravzaprav žena enega britanskega poslanca, ki je sodelovala v zaroti proti Napoleonu. Morala je pobegniti na Malto, kjer jo je Byron spoznal. Harold jo je ljubil, toda kasneje piše “Da jo je že zdavnaj prenehal oboževati (…)”.
V 36. verzu se vrnemo na potovanje:
“Beg! ne daj mi v moji pesmi iskati
ker nam je skozi številne gorske hoditi,
Z veliko različnih bolečin jedra krožit (…)”
Odide v Albanijo, v kateri so bile številne vojne, toda “Srca to gledajo hladno (…)”, tisto kar se ga dotakne je vrh levkadske skale in naslednjih verzih opisuje naravne lepote in zgodovino Albanije.
“V vročih dneh naj tu mir najde,
Tu stara drevesa širijo sence sveže;
Tu mu bo veter hladil prsi še slajše (…)”
Naprej govori o času Ramadanskega posta in nam da prevod ene vojaške pesmi. V 73. verzu spet govori o Grčiji in se spominja ljudi, ki so se borili za njeno svobodo:
“Orožje joče srca spet,
Vendar sami nočejo, da v boju umrejo,
In iz žalostnega seznama Suženjstva ime njegovo vzleti.”
Govori o minljivosti grške slave, vendar v 84. verzu kliče po obnovi Grčije, ki je nekoč bila zelo velika. Potem se spet vrne na naravne lepote Grčije in na boje ter občutek žalosti zaradi veliko izgub. V 95. verzu govori o materi, ki umre 1. 8. 1811, ter Byron pride v Anglijo šele po njeni smrti. Prav tako govori o prijatelju Charlesu Skinneru Mattheausu, ki umre tri dni po smrti Byronove mame.
III. spev
Byron omenja svojo hčer (Avgusto) kot muzo in odide naprej:
“Vetrovi glas dvigajo: Odhajam jaz, čeprav
Ne vem kam, toda pride trenutek, ko oko
Albion zagotavlja bolečino in veselje globoko.”
Njegovo hčer Ado je mama odpeljala od njega, zaradi njegove incestuozne ljubezni s svojo polsestro Avgusto. V tem spevu Harold opisuje prihod v Belgijo, potovanje po reki Ren in v Švici. Pride v Waterloo, ki ga spominja na boje in kri, ki se je tam razlila, v boju, v katerem je Wellington premagal Napoleona.
V 55. verzu omenja nežne prsi, ki so pravzaprav njegova polsestra Avgusta. Zaradi nje je bil v škandalu v Angliji, ker je z njo bil v intimnem odnosu. V 77. verzu razmišlja o Jeanu Jacquesu Rousseau. Spev konča z invokacijo muze, katera ni z njim na potovanju.
IV. spev
Četrti spev začne s pismom, ki ga piše Johnu Hobhouseu. Pravi mu, da mu posveča to pesniško delo “katero je najdaljše, najbolj drzno in najobsežnejšo od vseh mojih del.” Zahvali se mu za njegovo dobrohotnost in poudari njegovo vrednost. Spominja se in pravi, da je bila sreča to, ko sta skupaj prepotovala “dežele viteštva” in to so Španija, Grčija, Mala Azija in Italija. Pravi mu, da je imel dovolj težav z postavitvijo mej med seboj in Childom Haroldom, ker je odkril, da je bilo to pravzaprav zaman. Po njegovem mnenju je imel namen v temu spevu pisati o sedanjem stanju v italijanski književnosti. Na koncu posveti delo svojemu prijatelju: “(…) posvečam ti to pesem v končni obliki; in še enkrat ponavljam, da sem iskreno za vedno Vaš obvezni Vam in privržen prijatelj BYRON.”.
V zadnjem spevu Childer Harold pride v Italjio: “Stal sem na Mostu vzdihljaja,/ V Benetkah je dvorec in zapor (…)”. Z Benetkami omenja še vas Arquao, v kateri je umrl Francesco Petrarca. Vendar pa tega pesnik ne navaja izrecno, temveč piše: “V Arqui je en grob; – v zrak/ Dvignjeno leži tam na stebrih/ Dragocene kosti: vsak/ Kdo ve, mu boleče pesmi odidejo z njim.”
Naprej opisuje vasi in pride v Ferraro. Omenja Torquata Tassa, velikega italijanskega književnika, ki je enkrat živel v Ferrari. Govori o književniku, ki je po objavljenem epu “Osvobojeni Jeruzalem” pokazal znake duševne neuravnoteženosti, zato je taval po Italiji. Omenja še tudi velikane Ariosta in Danteja, ki jih imenuje pesnike pekla in viteštva.
Pride v Firence: “Firenze grešne!” in tu izraža svojo jezo, ker Dante ni tam pokopan: “Tuja je zemlja, slava ki jo poji,/ Njegovo življenje in grob k temu pokradenemu – niso tvoji”. Poleg njega pa tudi Boccaccio tam ne počiva, ker od trenutka, ko je njegov grob uničen, se ne ve kje so njegovi ostanki. Končno pride v Rim:
“Rim! moj dom! mojo dušo gradi!
Sirotna srca k tebi naj gredo, (…)”
Po prihodu v Rim opisuje voditelje, ki so bili na oblasti v Rimu že od samega začetka, ter do bližnjih časov, vse do Napoleona, ki ga primerja s Cezarjem in tu se spet vrne na temo boja proti tiranu.
“Gospodstva lažne norosti – naj vrsta
Manjvrednega enega Cezarja, (…)”
Sam spev konča na oceanu, kjer govori:
“Moja naloga je končana, spev moj končan (…)
Zbogom! Je beseda, ki mora biti in je –
Zvok, ki se nam zdi, da je zastal: -zbogom – zares!”
Opis oseb
Childe Harold – glavni junak dela. Childe je njegov vzdevek in prihaja iz arhaičnega imena za viteza. Childe Harold je aristokratskega porekla, kot tudi sam avtor.
“Childe Harold on je: – toda od kje ime
To in poreklo, ni primerno povedati;
Slavni so, precej povedali o tem.”
Childa Harolda imamo dejansko za avtorja, ker se delo šteje za njegov dnevnik. Tudi sam avtor v nekem trenutku pravi, da ima dovolj meja med njim in likom, ki ga je ustvaril, zato sklene, da sta Childe Harold in George Byron isti osebi.
Je en razposajen lik, ki se ne kesa za svoje grehe: “Ker se dolg hodnik grehov za njim izgublja,/ Toda kesal se ni za svoje nečistovanje”. Razočaran in jezen je na ženske. Razočaral se je nad njimi, zato jih ima za lažne in krive za vso njegovo bolečino. Ciničen in uporniški je, razočaran in grenak nad življenjem. Predvsem pa je pošten in nikoli se ni želel ukloniti tujim idealom, le za to, da bi se vklopil.
Na svojih potovanjih sreča številne ljudi in najbolj je ogorčen na tiste, ki ne uživajo v svoji pravici do svobode, na tiste, ki trpijo. Prepričan je, da človek nikjer ne more biti to kar je, svoboden; povsod čuti dolžnost, do družbe ali družine. Zato se najboljše počuti, ko je sam v naravi, ker se tam počuti svobodnega. Svoboda je za njega cilj duševnega miru. Rad ima naravo, kar se vidi iz podrobnih opisov narave vsake države, v katero je prišel. Skozi celoten spev se vidi razdor med njim in družbo, ki ga obkroža, katera ga je zavrnila in obsodila zaradi njegovega intimnega odnosa s polsestro. Childe Harold je tipičen junak romantizma, žalosten in osamljen lik, odtujen od družbe in obrnjen v svoj notranji svet.
“In zdaj Childe Harold v srcu bije žalosten,
In pobegnil bi od te družbe pijane;
Pravi se, turoben jok je včasih nujen,
Toda zamrzne mu Ponos solze slane:
Osamljen nujno sanjavo tavat odide,
In oditi iz rojstnega kraja si želi,
V vroče dežele z morjem na drugi strani;
Vinjen od hrepenenja, trpi od bolečine sveže,
V drugem vidiku celo z mrtvim bi ležal.”
Opomba o avtorju
George Gordon Byron (1788-1824) je angleški pisatelj in pesnik, ter predstavnik romantike. Prihaja iz obubožane aristokratske družine iz Londona, toda večino svojega življenja je preživel na Škotskem. Živel je v revščini in žalosti, zaradi otroške paralize, ki jo je prebolel, toda zaradi katere je bil psihično nestabilen.
Leta 1798 je po dedovanju dobil posestvo Newstead Abbey in je z nazivom lorda postal bogat. Toda s tem ni postal srečnejši. Na njegovo razpoloženje, karakter in psiho je vplivala psihično nestabilna mama in k pijanstvu nagnjena varuška, ter on še naprej ostane psihično nestabilen, osamljen in sramežljiv.
Srednjo šolo je obiskoval v Harrowu, medtem ko je študij končal na Cambridgeu. V času šolanja se je zaljubil v svojo sestrično, ki je zavrnila njegovo ljubezen, s poudarkom na njegovo telesno pomanjkljivost. To je na nek način zaznamovalo njegovo ljubezensko življenje in je menil, da so ženske cinične, ter da čustvene veze ljudem ne morejo prinesti ničesar dobrega. Pogosto je zašel v nesrečne in s škandalom povezane ljubezenske veze. V vednosti, da se nikakor ni mogel rešiti občutka manjvrednosti je Byron zrasel v uporno in muhasto osebo, občutljivo in neprilagojenu svetu, ter razočaran nad celotno družbo, kateri je pripadal.
Prvo zbirko pesmi je objavil pri osemnajstih letih in je imela naslov “Ure prostega časa”. Podpisal se je s psevdomimom in doživel velike kritike na podlagi tega dela. Dve leti kasneje se je odločil odgovoriti na kritike z delom satire “English Bards and Scott Reviews”.
V enaindvajsetem letu je postal član Zgornjega doma lordov in je imel svoj prvi govor. Na splošno je živel precej raztreseno in potratno, ter je bil pogost vir čenč ostalih članov aristokracije.
Veliko je potoval in od leta 1809 do 1811 je potoval po Sredozemlju. Obiskal je Španijo, Portugalsko, Grčijo, Turčijo, Malto in Albanijo. Leto dni po vrnitvi je objavil dva speva iz pesmi “Childe Harold”, ki je bila dobro sprejeta med bralci. Slavo je pridobil skoraj čez noč in nad tem je bil navdušen.
Potem se je intenzivno posvetil pisanju. Kmalu se je poročil in postal oče. Toda zakon ni dolgo trajal, ker je njegova žena izvedela, da je bil Byron v vezi s polsestro Avgusto. Takoj po ločitvi Byron zapusti Anglijo, ker je postal nezaželen gost aristokratskih salonov in odide v Švico. Kmalu se preseli v Italijo in tam nadaljuje s svojim književnim delom.
Leta 1837 odide v Grčijo, da bi pomagal pri uporu Grkov proti Turkom. Toda kmalu je umrl zaradi kuge, ko še ni imel niti 37 let.
Njegova najbolj znana dela so: “Ure prostega časa”, “Lara”, Kaurin”, “Gusar”, “Don Juan”, “Manfred”.
Dodaj odgovor