Proti zidavi cerkva

Zgodbo pripoveduje sam pisatelj pred osemindvajsetimi leti, ko je bil v Loki pri Radečah župnik, je bila na gori nad Kompolom v vinogradih ena ženska, ki se je imela za sveto.

Proti zidavi cerkva obnova

Govorila je, da sveti Sebastijan in sveti Rok vsako noč hodita k njej, da se z njo pogovarjata in ji velita, da se mora na tem hribu nad Kompoljem in Šmarčno ena cerkev sezidati. Tega ne storijo, zato želita, da se čez te ljudi in živino pošlje tak pomor in kugo, da bo le malo ljudi in živine ostalo. Tudi onadva hočeta, da se vse vinograde in polja s točo pobije.

Na žalost so takim hudičevim izmišljotinam verjeli ti preprosti ljudje in takoj so iz lesa in iz desk naredili eno kapelico in pričeli z maševanjem. Darovali so tudi živino in drugo blago, ter pripravljali kamne k tej kapelici.

Jaz pa sem proti takim dejanjem in zidanjem močno pridigal in govoril, da so me hoteli ti verniki na Šmarčnem ubiti in sem moral pobegniti od njih. Nato sem poslal svojega pomožnega duhovnika, gospoda Jerneja Rugelna k tej ženski, da bi izvedel ob kateri uri in v kakšni podobi hodita ta dva svetnika k njej. Rekla mu je, da k njej hodita ob polnoči dva lepa črna moška. Jernej pa ji odvrne, da nikakor ne moreta biti črna, temveč bela, ker so črni hudiči, beli pa svetniki. Ona odvrne, da je želela reči, da sta bela.

Prav tako je ena druga ženska želela, da bi se sezidala tretja cerkev na Bruniku pri Treh kraljih. Blizu njene rojstne hiše na Rašici je ena cerkev Device Marije. Tam je bila vsem poznana ta ženska, kot vlačuga in so ji pravili Šavleča Katarina. Ta ženska Katarina, vdova Margeta Hudakončevka in moj stric mlinar Gregor Trubar, so se tudi delali svete in pravili, kako se jim Devica Marija prikazuje, ter hoče da se na Slevici sezida samostan za redovnice.

Tudi k tej cerkvi so s takim govorjenjem znosili veliko oblek in živine. Od tega so seveda župniki in cerkveni ključarji dobro živeli in pri tem hudo končali. Namreč župnika te cerkve je ubil njegov svak, cerkvene ključarje so ujeli Turki, strica Gregorja je ubil drevo in Hudakončevka je odšla v Aachen, za katero nihče ne ve, kje je in kako je umrla.

Prav takrat pa je bila sezidana cerkev na Sveti Gori pri Gorici od ene hudičeve ženske. Župniki, škofje in nekateri gospodje pa molčijo, prav zaradi tega, ker imajo od tega dosti mesa. Na koncu pisatelj še doda, da taki ki pregrehe molčijo, zaradi česar proti ne pričajo in ne branijo, se bodo kuhali v peklu za vedno, če prave pokore ob pravem času ne bodo dali.

Vrsta dela: kratka pridiga

Kraj dogajanja: Lika pri Radečah, Slevnica pri Velikih Laščah

Čas dogajanja: leta 1529

Liki: Primož Trubar, ženska iz gore nad Kompolom, Šavleča Katarina, Margeta Hudakončeva, Gregor Trubar

Avtor: Primož Trubar

Opomba o avtorju

Primož Trubar je bil avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku, protestantski duhovnik in prevajalec. Rodil se je 8./9. junija med leti 1507 in 1509 na Rašici pri Velikih Laščah oziroma nekje v bližini vasi. Njegovega kraja in datuma rojstva se ne da zagotovo določiti, ker takrat še niso poznali krstnih matičnih knjig, uporabljali pa so tudi staro koledarsko štetje.

Leta 1520 mu je verjetno turjaški grof omogočil, da se je šel šolat za duhovnika, zato je pri svojih dvanajstih letih za vedno odšel iz rojstnega kraja. Tako se je eno leto šolal na Reki, nato pa dve leti v Salzburgu.

V Ljubljano se je vrnil leta 1536 in postal škofijski vikar. Veliko se je seznanil z deli Martina Luthra in zaradi njegovih nazorov, bi kmalu pristal v ječi. Zaradi preganjanja se je zatekel v Trst k Bonomu. Bonomo je ljubljanske Kacijanarja kmalu prepričal, da je Trubarja imenoval za kanonika in tako v novo službo nastopil leta 1542, znova v Ljubljani.

Kmalu je dobil službo vikarja v Šentjerneju na Dolenjskem. Kmalu pa je spet moral bežati zaradi svojih protestantskih idej. Leta 1548 je tako skrivaj pobegnil v Nemčijo, z begom pa je postal tudi deželni odpadnik. Tam je dobil službo pastorja, ustvaril pa si je tudi družino. Kmalu je tudi dobil svojo župnijo.

Nato se je znova vrnil v Ljubljano, a se je moral po dveh mesecih znova vrniti. V mestu je ustanovil tiskarno za tiskanje knjig v glagolici in cirilici. Kasneje se je ustalil v Derendingenu, kjer je živel in služboval vse do svoje smrti 28. junija 1586. Pokopan je bil v cerkvi sv. Gala.

Napisal je delo Katekizem (1550) s katerim je želel uresničiti zamisel pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Še v istem letu je pripravil tudi kratek Abecednik, s katerim je želel, da se ljudje najprej naučijo osnov branja in pisanja. Tako je postal začetnik slovenske književnosti.