Pod svobodnim soncem

V zgodbi opisuje narod Slovenov, ki se že desetletja preseljujejo in živijo preprosto pastirsko življenje. Njihov delovni dan je podoben vsakdanjemu, enoličen in le tu in tam nastopi kakšen boj.

Pod svobodnim soncem obnova

V njihovem mestecu pa jim poveljuje bizantinski vojskovodja Hilbudi, ki se ga želijo znebiti, zato se odločijo, da ga bodo napadli. Iztok, Svarunov sin naredi načrt, v katerem so šli premagat sovražnika. Nato se Svarun domisli še, da bi si lahko nadeli oklepe poraženih in bi se tako nemoteno odpravili v tabor bizantincev, ker je vedel, da imajo bizantinci še veliko več vojske. To naredijo in v tem boju zmagajo, vendar je bil v boju ranjen Iztok, namreč kamen mu je priletel v glavo.

Po zmagi so si opomogli in popotni pevec Radovan, je nato pripovedoval razne izmišljene zgodbice dekletom. Priredili pa so tudi veselico in pili vino, ki so ga našli v taboru Bizancev.

Medtem se Iztoku porodi misel, da bi sloveni lahko imeli večjo moč, če bi se v Bizancu uril, kot vojak. Nato pride v gradišče Hun Tunjuš, ki misli, da je prišel v bizantinski taboj, vendar je videl kaj se je tu zgodilo in prestopi na stran Slovenov. Tu vidimo njegovo hinavščino. Nato celotno pleme Hunov prestopi na stran Slovenov. Iztok pa se še vedno želi iti učiti v Bizanc, zato prosi Radovana, da ga odpelje tja. Sprva mu nasprotuje, a naposled, ga sprejme, kot za sina in skupaj zbežita. Ko Svarun to izve, pošlje za njima ljudi, da ju najdejo, vendar jim ne uspe.

Na poti Radovan pove Iztoku, da je bil nejevoljen, ko je prišel v tabor Tunjuš, saj je vedel, da je slednji vohun in dela za Bizanc. Srečata Tunjuša, ki ju povabi na večerjo in pijan jima razkrije, da bodo naslednji dan oropali Radovanega dobrega prijatelja Epafrodita. Ponoči ukradeta konje in zbežita, takoj zjutraj pa jezen Tunjuš za njima pošlje jezdece.

Po nekem času, ko sta bila že dovolj oddaljena, vidita prah in bil je Eprafrodit. Odideta do njega in mu povesta novico od včeraj. Vsi se skrijejo, voz in stražarje pa pustijo na cesti. Nato prijezdijo Huni, ki želijo oropati voz, a je bil prazen. Oni pa prispejo v Bizanc in Eprafrodit jima v zahvalo ponudi prenočišče.

V Bizancu pa je potekalo tekmovanje z lokom in Radovan Iztoka vpiše na tekmovanje. Eprafrodit stavi na njega veliko denarja, naroči mu tudi, naj bo zadnji, ki bo streljal. Na tekmovanju so se vrstili tekmeci, a nobenemu ni uspelo zadeti kragulja, niti poveljniku Azbadu ne. Nato pride Iztok, ki si izbere največji lok in vzame samo eno puščico, od treh možnih. Zajaha konja in odirjal proti tarči, ter v četrtem krogu napne tetivo in sproži v kragulja, ravno v srce. Po predstavi se želi Radovan vrniti domov, Iztok pa si želi še ostati.

Nato sta bila Eprafrodit in Iztok poklicana k Justinjanu, kjer Iztok prvič opazi prelepo Ireno in se zaljubi vanjo. Justinjan mu tudi nadene naziv centuria. Nato se Radovan odpravi na pot domov, še prej pa pove Eprafroditu, da Iztok ni njegov pravi sin.

Medtem se zgodba nadaljuje pri Svarunu, kateremu Tunjuš pove, da se Antje pripravljajo na boj proti njim, za kar se je seveda zlagal. Njegova zlobna stran se pokaže tudi, ko se zanima za Svarunovo hči, ter Iztokovo sestro.

V Bizancu pa potekajo vojaške vaje, na katerih Iztok poveljuje Slovenom in Gotom, Azbad pa svoji legiji. Na vajah sta bili prisotni tudi Justinijanova žena Teodora in Irena. Teodora je bila zlobna in ko vidi, da se Irena zanima za Iztoka, želi da se Iztokova in Azbadova legija spopadeta med sabo.

Po vajah se odvija pojedina, a Iztok odide v svoj novi dom, kjer se odloči, da bo Ireno odpeljal domov. Ko se Irena po pojedini odpravi ven s sužnjo, iz grma skoči Iztok in ji izpove svojo ljubezen. Ona jo sprejme, le pod pogojem, da on sprejme krščanstvo. Na žalost pa je ta pogovor slišala Teodora, ki razmišlja, kako bi omrežila Iztoka.

Čez nekaj dni čaka Iztok na Ireno, preoblečen v rdeče kodre, kot sta se dogovorila. A namesto nje pride Teodora, kar Iztok izve šele, ko se poljubita. Naslednje jutro Iztok razmišlja o včerajšnjih dogodkih in s starejšim slovenskim vojakom se zmenita, da udarijo proti Hernu. Nato k znanemu trgovcu pride sluga s sporočilom, da je njegova Teodora ljubosumna in jezna na Iztoka, ker njegovo srce bije za Ireno. Zato se odloči, da bo tudi on nastopil v tej drami.

Irena pa Iztoku napiše pismo, v katerem mu opiše pravo in edino vero. Srečata se in z barko odplujeta, a nekdo jima sledi in ju napade. Iztok se v tem boju uspešno bojuje in pobije napadalce, Ireno pa odpelje k Epafroditu, kjer ji nudi pomoč in jo oskrbuje.

Naslednjega dne se Iztok bojuje v hipodromu in zaradi zmage, ga proglasijo za magistra pedituma. Medtem je Teodora izvedela, da Epafrodit oskrbuje Ireno in zaradi tega je še bolj jezna. Odloči se maščevati in zapreti Iztoka v ječo. Kakor je bila nesramna, je prepričala svojega moža Justinijana, da pregleda vsakega trgovca v mestu. Epafrodit opozori Iztoka naj se čuva, ko bo odšel nadzorovat straže. On pa zbere vso bogastvo, ki ga ima in odide v Atene.

Radovan se nato vrne v Bizanc, z namenom, da opozori Iztoka pred Tunjašom, ker namerava spreti brata proti bratu v Iztokovi deželi. Po pogovoru se Epafrodit odpravi v atrij, kjer je Kvestor s stražo, ki pregledujejo bogastvo. Ne najdejo ničesar, ker je Epafrodit pravočasno vse prodal.

Zvečer pa pride Irenina sužnja Cirila z novico, da je Azbad vdrl v Irenino sobo, a nje ni bilo tam, zato je sprevidel, da je raje z barbarom, kot z njim. Nato na Epafroditeva vrata potrkajo vojaki, ki sporočijo, da je Iztok zbežal. To sliši Irena, ki je hkrati žalostna in vesela, ker si je s tem rešil življenje. Irena pa nato zbeži s Cirilo, k svojemu stricu, v Toper. Epafrodit pa se odpravi k Radovanu, ki ga je sprva vesel, a kasneje, ko mu pove, da je Iztok zaprt v dvorni ječi, iz katere nihče ne pride živ, ga veselje mine. S tem dogodkom se prva knjiga zaključi.

Druga knjiga se začne s Teodoro, ki se odpravi do glavnega junaka, ki je v ječi. Kljub temu, da je vklenjen, jo zavrne. Vsa besna odide do svojega moža, ki ga prepriča, naj v ječo vrže še Epafrodita. Čez en teden pride sodnik k Epafroditu, ki mu pove, da je izvršena sodba zoper njega. Epafrodit nato takoj sporoči Spiridionu naj pride k njemu, da bi tako lažje prišel do Iztoka. Vendar se on ne odpravi po kopnem, ampak bo morju in napadejo ga služabniki, ter ga premlatijo.

Naslednji večer se Sloveni pripravljajo na beg. Epafrodit se skupaj z sužnjem Numido in Spridionom, odpravijo do ječe. S ponarejenim dokumentom pridejo do Iztoka in onesposobijo enega od ječarjev, da so rešili Iztoka iz verig. Odpravijo se proti izhodu, a tam jih že čakajo vojaki. Takrat pa so prišli Sloveni in trgovčevi sužnji, ter premagali vojake in skupaj so odšli k Epafroditu po konje, da so lahko Sloveni skupaj z Iztokom zbežali. Ko je Azbad to izvedel, je ponorel in odide v vojašnico, kjer od vojakov zahteva, da naj poiščejo Iztoka, a se mu uprejo in ubijejo mu konja.

Epafrodit skupaj s sužnji pripluje do Topra in tam nato odpusti svoje sužnje, sam pa se želi prikazati, kot da je skupaj z barko potonil in se skupaj s sužnji preoblečen, odpravi na kopno. Na barki ostane le Numida, ki se pretvarja, da je Epafrodit in na koncu tudi uprizori prizor, da je barka potonila skupaj z Epafroditom. Stric, h kateremu se je zatekla Irena, želi rešiti Epafrodita, da bi ga potem lahko izročil despotu, da bi dobil nagrado.

Nato Iztok prispe v tabor Slovenov in tam sreča prijatelja Radovana in pove mu kakšne so namere Tunjuša, da vztrajno ščuva Ante proti Slovenom. Podajo se naprej proti utrdbi Černe in zavzamejo jo z ukano, nato pride tudi Radovan, ki je zbežal pred Tunjušem in Iztok izda ukaz, naj gredo za njim, a on jim zbeži. Medtem se je začela vojna med Sloveni in Anti, vendar Iztok uspešno uspe Slovenom odpreti oči, da je za vojno kriv Tunjuš. Tunjuš se zaljubi v Ljubinico, katero tudi ugrabi.

Potem v Toper pride Azbad, ki ponuja Rustiku višji čin, v zameno pa želi Ireno. Obljubi mu poroko s svojo nečakinjo, četudi je imel nalogo privesti pred Teodoro Ireno in Epafrodita, za katerega je mislil, da je že mrtev. Nato je odšel Ireni povedat, da bo postala Azbadova žena.

Po zmagi pridejo Slovani v Svarunov tabor, kjer ugotovijo, da Ljubinice ni nikjer in Iztok zaradi tega napove vojno Hunom. Še isto noč so se zbrali vsi vojaki in šli proti njim. Zaustavi jih Donava, ker niso mogli na breg in najprej pošljejo najmlajšega, ki je na hlebu preplaval reko in nato so mu sledili še ostali. Prispejo do Hunskega tabora, ki ga s težavo zasežejo, a o Tunjušu in Ljubinici ni bilo sledu.

Najdejo le Tunjuševo ženo Alanko, katera ve kje naj bi bila Ljubinica. Preko Radovana izvemo, da je bila le ta ljubosumna na Ljubinico in jo je hotela zastrupili, a je po Balambakovem nasvetu ni. Zato si je izmislila nov načrt, kako rešiti Ljubinico. Ravno takrat so čez nekaj dni Varhuni napadli tabor in Alanka je izkoristila trenutek in pomagala Ljubinici zbežati iz tabora, a jo je napotila v napačno smer. Tako je vsa sestradana jezdila dva dni, na poti neki skupini ukradla hrano, zbežala pred volkovi na drevo in tako ostala brez konja in na koncu je na cesti omedlela.

Čez nekaj časa pride v tabor Radovan, ves pobrit in preoblečen, ter povpraša po Tunjušu. Opazi, da so vsi žalostni in Balambak mu pove, da je Tunjuš v Bizancu, Slovanka pa da je zbežala. Radovan je takoj povezal dogodek z Alanko in ugotovil njeno zvijačo, zato se odpravi po sledeh Ljubinice. Tokrat mu uspe z zvijačo prepričati ljudi, da poiščejo Ljubinico, ki jo je imenoval, kot svojega sina. Najdejo raztrganega konja in nato spodi vse stran, ter se zjoče. Nato pot nadaljuje in zagleda skupino ljudi, med njimi pa je tudi Numida, ki mu pove, da je z njim Irena. Vpraša ga, če se jim pridruži, a mu odvrne, da ne more z njimi brez Iztokove sestre.

Nato izvemo, kako se je Irena znašla z Numido. On jo je ukradel skupaj z razbojniki, katere je najel po Epafroditovem naročilu. Nato je pridrvela vojska Hunov in Numida hitro da Radovanu pismo, ki je namenjeno Iztoku, ter zbeži, saj ne smejo izvedeti, kdo je v resnici, ter da skriva Ireno. Radovan pa odide do Iztoka in mu izroči pismo, ki je bilo od Epafrodita. V njem je pisalo, da se nahaja v Solunu z Ireno.

Nato se njegova vojska spopade s Huni, ki jih premaga in Radovan najde Upravdovo pismo pri Tunjušu. Pismo je bilo dokaz, da sta Tunjuš in Upravda želela spreti Slovene in Ante med sabo, a hkrati je bil tudi sprava za ti dva naroda. Odpravijo se tudi do Topra, kjer ga z zvijačo prevzamejo in pri tem premagajo tudi Azbadovo konjenico, ki je šel v spopad z njimi, po naročilu Teodore pri Upravdi. A želela se ga je le znebiti, saj bi tako lahko povedal Upravdi, da je pravzaprav ona povzročila vso to zmedo.

Čez kakšen teden pa v Toper prispejo jadrnice, na katerih so bili Epafrodit z Ireno in Ljubinico. Sledila je poroka med Radovanom in Ljubinico, prav tako med Ireno in Iztokom, ki imata kasneje sedem otrok in sicer sedem dečkov. Iztokov duh pa je rodil mnoge, ki so se bojevali z Bizantinci, prehodili Ilirijo, dospeli v Helado pred Epafroditov grob, ter potrkali na vrata samega Bizanca.

Vrsta dela: zgodovinski roman

Kraj nastanka: Carigrad, Toper

Liki: Iztok, Radovan, Epafrodit, Irena, Tunjuš, Ljubinica, Teodora, Azbad

Avtor: Fran Saleški Finžgar

Opomba o avtorju

Fran Saleški Finžgar je bil slovenski pripovednik in dramatik. Rodil se je 9. februarja 1871, v Doslovčah. Bil je kajžarski otrok, osnovno šolo je obiskoval v Doslovčah in v Radovljici. Po uspešni maturi je šolanje nadaljeval na ljubljanski gimnaziji in v ljubljanskem semenišču.

Postal je duhovnik in nato služboval v različnih krajih, največ pa na Gorenjskem. Na koncu je bil trnovski župnik in opravljal je tajniške in uredniške posle v Mohorjevi družbi. Izvoljen pa je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 2. junija 1962, v Ljubljani.

V svojem književnem obdobju je napisal poleg zajetnega romana Pod svobodnim soncem (1907) tudi, kar precej daljših in krajših pripovedi iz kmečkega in meščanskega življenja. Povesti Strici, Dekla Ančka in Beli ženin pripovedujejo o kmečkih ljudeh, o njihovih težavah in veselih trenutkih.

Ljudske igre Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja pa obravnavajo kmečko življenje. Stiske med prvo svetovno vojno je upodobil v kroniki Prerokovana: Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana, svoje življenjske spomine pa v knjigi Leta mojega popotovanja. Za mladino je napisal pripovedke Študent naj bo, Gospod Hudournik in Makalonca.