Kuga

Roman “Kuga” Alberta Camusa je sestavljen iz petih delov. Avtor nam je povedal dogodke, ki so se zgodili v času nastanka kuge v mestu Oran na alžirski obali. Zgodba je o mestu, kjer živi le okoli dvesto tisoč prebivalcev.

Takoj na začetku romana spoznamo, da gre za kroniko dogodkov in da je napisan kot dnevnik. V delo so uvrščene tudi beležke Jeana Tarrouja, ki je bil eden izmed oseb v romanu. Ime osebe, ki je napisala celotno kroniko dogodkov spoznamo šele na samem koncu romana iz razloga, ker kot piše, je želel ostati objektiven do konca.

Roman se ukvarja z življenjskimi vprašanji, človekovim notranjim bojem, ki se dogaja, ko nastopi nekatere nepredvidena situacija, kot je npr. bolezen. V takšnih trenutkih vsi nastopijo na drugačen način, nekateri iščejo versko pojasnitev, nekateri znanstveno, nekateri bežijo in nekateri se sprijaznijo z usodo.

Avtor nam poda svoje mnenje, da človekov obstoj nima pomena, če se ne ukvarja z pomaganjem drugim.

Kuga obnova

Prvi del romana nam prinaša vpogled v življenje mesta. Spoznamo, kako diha in avtor nam prikaže nekatere izmed podrobnosti običajnega in nekoliko monotonega življenja v tem mestu, ki se nahaja v provinci. Oran je mesto, v katerem se nič razburljivega ne more zgoditi in prav tako ga naseljujejo običajni prebivalci.

16. april prav tako ni prinesel nobenih dogodkov, ki bi vsaj lahko bili zanimivi. In vednar je to jutro postalo vsaj za enega prebivalca precej nenavadno. Namreč tisti dan zjutraj je dr. Bernard Rieux pred vrati kabineta našel mrtvo podgano. Poklical je skrbnika, ki je trdil, da v hiši ni podgan. In potem, ko je bila podgana odstranjena, nihče temu dogodku ni dajal večje pozornosti.

Soproga dr. Rieuxa je bila bolna in zdravnik jo je poslal v gorsko letovišče. Življenje se je vrnilo v normalno in zdravnik je že naslednji dan odšel na obisk k bolnikom. Zdravnik je delal svoja vsakodnevna dela in je srečal prav tako običajne ljudi.

Toda kmalu so sledili primeri poginulih podgan, postajalo jih je vse več in ulice ter trgi so postali prepravljeni s trupli teh poginulih živali.

Mladi novinar iz enega drugega mesta, Raymond Rambert je poiskal dr. Rieuxa zaradi ankete, ki se jo je odločil narediti in tema je bila, kakšne so zahteve življenje Arapa. Onadva sta med drugim govorila tudi o velikem številu poginulih podgan, kot so to storili tudi vsi prebivalci v Oranu, ko so se srečali na ulici.

V tem času je k dr. Rieuxu prišla mama, da bi skrbela za hišo, medtem ko je soproga na zdravljenju. Od takrat pa je poginutje podgan postalo tako pogosto, da so se s tem ukvarjali vsi, od vlade v mestu in vse do lokalnih časopisov in radia.

Nekega dne je dr. Rieux na poti domov opazil, kako se njegov skrbnik čudno obnaša. Toda, ko so se pojavili prvi simptomi, kot so težko dihanje in otekline na vratu in v dimljah, je bil dr. Rieux že precej zaskrbljen. Toda, ko je pričakoval novice od svoje bolne soproge, je nekako zanemaril bolnika z upanjem, da se mu bo stanje kmalu izboljšalo.

Kmalu po tem, je zdravnika obiskal Joseph Grand, ki je običajno delal v občini in ga obvestil o tem, da je uspel preprečiti en poskus umora. Zločin gospoda Cottarda je bil odkrit, toda on se je ustrašil odgovornosti in se poskusil ubiti z obešanjem. Ko je zdravnik za njega poskrbel, se je odločil, da pogleda skrbnika. Toda počutil se je vse slabše in zdravnik je bil navzoč strašnemu prizoru. Namreč umrl je v strašnih mukah.

Potem se v delo vključi nova oseba, Jean Tarrou. Bil je tujec, ki je dneve preživljal tako, da ni delal ničesar, razen z zabavo španskih plesalk. Tarrou je svoje pripombe o ljudeh in življenju v tem mestu zapisoval in tako lahko vidimo slike življenja ljudi iz tega kraja.

Sčasoma so vsi postajali vse bolj zaskrbljeni, zaradi poginjanja podgan in pojavilo se je večje število bolnih. Toda, kot da se nihče ni imel poguma soočiti z boleznijo, se je tako delo odvijalo zelo počasi. Analize so čakali več dni, prav tako tudi akcije, ki so bile potrebne organizacije. Samo star zdravnik, zdravnik Castel, ki je nekaj časa preživel na Kitajskem, je spregovoril o pravem stanju stvari. Sklenil je, da je na delu kuga.

Nihče ni verjel, da gre za kugo. Namreč, že nekaj časa kuge ni bilo več v civiliziranem svetu. Mesto je bilo postavljeno v izolacijo in je bilo zaprto. Življenje v mestu se je popolnoma spremenilo. Zgodba gre naprej z nekaj osebami, ki so se borili za življenje v mestu, v katerem je postajala stopnja smrti velika.

Na začetku je vse potekalo običajno, toda sčasoma so se stvari morale prilagoditi bolezni. Tako ni bilo več niti običajnih pogrebov in nekatere družine so postavili v karanteno. Ljudje so se različno bojevali s to smrtno boleznijo. Nekateri si želijo je preživeti čim več lepih trenutkov, ker se jim bliža smrt, medtem ko nekateri poskušajo pobegniti iz mesta, tako da se nenehno borijo s stražarji.

Raymond Rambert naenkrat ugotovi, da je zaljubljen v žensko, ki se nahaja ivzen mesta in v paniki želi pobegniti k njej. Od zdravnika Reuixa zahteva potrditev, da je zdrav, da bi lahko zapustil mesto, toda zdravnik mu tega ni želel izdati. Novinar meni, da nihče ne ve, kako se on počuti, ker to ni njegovo mesto in prav tako misli, da lahko odide. Toda sam sebi prizna, da ne gre za tako veliko ljubezen, temveč za naše dobro. Ko vidi, da je tudi dr. Reuix ločen od soproge, ga je sram in odloči se ostati. Celo pristopi v službe, ki pomagajo bolnim in ki jih je organiziral Tarrou.

Cottard, ki se je poskušal ubiti v tej situaciji, vidi srečo, ker je kuga ustavila vse običajne dogodke, vključno z njegovo aretacijo.

Številni v mestu se pridružijo dr. Rieuxu, tako tudi Rambert in Tarrou. Vse je postalo drugače, vrednote so se obrnile in tisto, kar je bilo še malo prej opaženo, je sedaj postalo pomembno.

Težave vedno zbližujejo ljudi in ker vsi živjo na meji življenja in smrti, se vsi sprašujejo za svoje življenje. Umiranje je vse bolj pogosto in življenje ljudi se vse bolj prepleta. Službe za pogrebe delajo na veliko, zdravi ljudje se izogibajo mrtvih in pogosti so tudi boji s stražo na izstopu iz mesta. Obstaja tudi podzemlje, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem ljudi. Njihovo pomoč zaprosti Rambert, da bi čim prej prišel iz mesta, toda to mu ne uspe in je do konca ujet v mestu.

Dr. Rieux, ki je tudi sam bolan, se vse težje spopada s številnimi nalogami in težavami in tako pogosto pozabi na sebe. V tem neznosnem stanju se ljudje vse bolj zaupajo drug drugemu. Tako se tudi zdravnik zaupa Rambertu in mu govori o svojem očetu, kako je odšel od doma in da je želel rešiti vsako človeško življenje.

Janura, devet mesecev po prvem prihodu kuge, je prinesel novost. Pojavile so se podgane in mačke, ter bilo je očitno, da se je bolezen nekoliko zmanjšala. Ljudje niso mogli verjeti, da se epidemija končuje, kot da so se naučili živeti z njo in prenehali so se tudi veseliti lepih in dobrih novic.

Kmalu po tem je prišla novica, ga je v gorskem zdravilišču umrla Reiuxova soproga. Čeprav je bila zaščitena pred kugo, daleč od mesta ni preživela svoje bolezni.

V zadnjem valu bolezni je umrl tudi Tarrou, kar je zelo vznemirilo dr. Rieuxa. Izgubil je veliko ljudi v svojem življenju, toda dobil je bitko, v kateri je šlo za ljudi v skupnosti.

Bolezen je odnesla tudi Granda, ki je prepozno ugotovil, da je njegova življenjska naloga pisanje, ker je neuspešno iskal popolne besede za svoje delo. Umrl je tudi sin gospoda Othona in odločil se je spremiti, ter od takrat naprej se je pridružil skupnemu delu.

Po prenehanju kuge je Cottard sam sebi povzročil usodo. Prišel je v konflikt s policijo in tako je bil ubit.

Konec romana nas pripelje na razmišljanje dr. Rieuxa. Spet je zaslišal ponovno veselje in hrup na ulicah svojega mesta, toda menil je, da se nikoli ne more vedeti, kdaj bo bacil kuge znova zagrabil in tako spremenil toliko človeških usod.

Vrsta dela: roman

Mesto natanka: mesto Oran – alžirska obala

Čas nastanka: na začetku romana pravi, da je napisan kot kronika, z opombo, da se dogodki “dogajajo 194…”.

Osebe: dr. Bernard Rieux, Raymond Rambert, Joseph Grand, Rieuxova soproga in mama, skrbnik, Cottard, Jean Tarrou…

Opis oseb

Bernard Rieux – je glavna oseba romana preko katerega nam avtor poda svoje mnenje in sporočila. Zdravnik, ki čuti veliko odgovornost do ljudi iz skupnosti in tako pogosto zanemarja sebe. Na strokoven način se sooča z boleznijo, dela kar se od njega pričakuje in ne kaže občutka za situacijo in ljudi. S tem je želel ostati strokoven do konca. Nenehno raziskuje sebe in etična načela. Kot zdravnik verjame v znanost in enem trenutku se sprašuje tudi o veri v Boga. Meni, da bi ga vera v Boga lahko zdavnaj odvrnila od boja za človeka. Njegovo zaupanje v ljudi je ogromno in to je tisto, kar v končni fazi pripelje prijatelje in pomočnike. Ko je izgubil soprogo in dobrega prijatelja, še naprej ostane miren. Ugotovi, da je človeško življenje krhko, toda nenehno se obnavlja in traja. Ne beži od bolezni, kot nekateri drugi v knjigi, njegova naloga je skrb za ljudi, ne glede na stanje. Avtor je do te osebe zelo človeški in premišljeno želi pokazati, da so to ljudje, ki so namenjeni za njihov poklic in za korist družbe, ter ljudje pripravljeni zanemariti tudi sebe. Ljudje kot je dr. Rieux so primer smiselnosti človeštva.

Opomba o avtorju

Albert Camus (1913 – 1960) je francoski pisatelj, dramatik in esejist. Rodil se je 7. novembra 1913 v mestu Alžirija, Mondovija. Družina s strani očeta prihaja iz francoske pokrajine Alzacije, iz katere so se preselili leta 1871 v Alžirijo. Mama je po rodu iz Mallorce.

Oče je umrl v začetku Prve svetovne vojne, zaradi česar se mama s celotno družino preseli v mesto Alžirija. Camus je na žalost odraščal v revščini, toda po končani osnovni šoli zahvaljujoč trudu učitelja Louisa Germainea, dobi štipendijo inn se vpiše v srednjo šolo.

Po srednji šoli se vpiše na Univerzo v Alžiriji, da bi študiral filozofijo. Ves čas je bil aktiven v odporniškem gibanju, zaradi česar vstopi v komunistično partijo, katero zapusti po nekaj letih delovanja.

Je dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1957. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Leta 1945 postane glavni urednik založbe Le Combat in od leta 1947 se posveti izključno samo književnosti.

Camusovo delo v celoti temelji na ideji absurdnosti človeške usode. Absurdnosti sveta Camus nasrotuje kreativnemu aktu, kateri to absurdnost zanika (“ustvariti pomeni dvakrat živeti”). Opozarja na hude posledice mesta v moderni civilizaciji, katera je izgubila stik z naravo.

Med deli je treba razdeliti ciklus absurda: roman Tujec (1942), esej Mit o Sizifu (1942) ter dramo Kaligula in cikel uporništva: roman Kuga, esej Uporni človek, drama Padec in Srečna smrt. Umrl je v prometni nesreči jugo-vzhodno od Pariza, 4. januarja 1960.