Iskanje izgubljenega časa

Romanesknega cikla Marcela Prousta “Iskanje izgubljenega časa” je sestavljen iz sedmih delov: V Swannovem svetu (Combray, Ena Swannova ljubezen, Rojstna imena – ime); V senci cvetočih deklet (O gospe Swann, rojstna imena – rojstvo); V svetu Guermantesovih (I, II); Sodoma in Gomora (I, II); Ujetnica (I, II); Albertina je izginila; Spet najdeni čas.

Kot glavni lik romana se pojavi neimenovan pripovedovalec v prvi osebi ednine. Le na enem mestu se pokliče, kot Marcel.

Zgodba se začne s pripovedovanjem o svojem otroštvu, ko je odšel spat in mu je mama dala ali ni dala poljuba za lahko noč.

Na več kot stotih straneh je avtor opisal svoje otroštvo in mladost, ki se je odvijala v drugi polovici 19. stoletja in vse do Prve svetovne vojne. Avtorj je v romaneskni prozi predstavil opise Pariza, Illiersa (Combray), poznanstva, prijateljstva in ljubezni. Vse to se lahko označi, kot avtobiografija ali spomini in je specifična po visoki stopnji preoblikovanja.

Čeprav avtor piše roman v pri osebi ednine in se pogosto omenja “Jaz”, do konca nikoli ne bo možno doseči popolne identifikacije avtorja in junaka romana.

Avtor med celotnim delom postopno predstavi otroštvo občutljivega in bolnega dečka, ki zraste v umetnika. Brez mejno občutljiv in umaknjen fant, kasneje odraste zrel človek, celotno življenje je iskal sebe in smisel svojega obstoja in ko ga ni mogel najti, je poskusil v življenju drugih. Toda nenehno so se ena za drugo rušile iluzije, ki jih je zgradil v zunanjem svetu. Razočaran je bil v prijateljstvu, ljubezni in družbeni hierarhiji. Prav tako je videl nečimrnost modernega življenja in takšnega uspeha.

Bil je na robu, obupan in bolan, ter nato je spoznal, da je edina njegova moč le pisanje, ki bo odpravilo to otožno vsakodnevno življenje.

Na koncu celotnega ciklusa “Iskanje izgubljenega časa” je avtor zaključil, da mora napisati še eno knjigo, ki bo njegova utemeljitev o zapravljenem času in bo tako njegovi utemeljitvi dal smisel. To je tudi razlog zakaj se zadnji ciklus imenuje “Spet najdeni čas”. Tam se minljivost časa in razpad umetniškega dela dvigne nad vsakdan.

Spomini sprožijo občutke in vse to postane struktura zgodbe. Umetnost realnosti, ki je neresnična, ki propada, daje smisel večnosti. Edini izhod iz iskanja za identiteto, ki ga ogrožen s spremembami, je pisanje, pravzaprav predstava svojih misli in prenos njih v besedilo. Spomini so postavljeni pred razpad vsakodnevnega življenja.

Kar se tiče Proustove pripovedne tehnike, gre za dve tehniki, s katerima avtor piše v svoji prvi osebi. Eno “jaz” označuje glavni lik, ki ga živi in sodeluje aktivno v življenju, medtem ko drugega označuje za imaginarnega pisatelja, ki z distanco opazuje življenje in piše o svoji preteklosti. Sestava celotnega dela je čvrsta, motivi se povezujejo in prepletajo. Celoten ciklus končuje z odločitvijo avtorja o pisanju, roman se vrne na svoj začetek.

Vsi liki, poleg tistega glavnega, so prikazani z vidika pripovedovalca in se postopoma razvijejo skozi celotni roman preko ugotovitve avtorja. Nekatere osebe so neodvisne in se tako razvijejo med zgodbo. V celem ciklusu obstaja celo 559 oseb, od katerih jih je celo 30 glavnih. Večina oseb ima največ aristokracije in zatem buržoazije.

Proustov roman je roman o minljivosti časa, odnosu človeka in časa. Dogajanja iz preteklosti se poskušajo obnoviti pričevanje njihove prvotne oblike. Ko išče preteklost, on s tem izkazuje dogodke o resnici, ki je začasna in krhka.

Kljub temu pa po nekem času v ljudeh in njihovem dojemanju pride do sprememb. Najpomembnejše značilnosti pripovedi so vsekakor dramatično zmanjšanje napetosti in premora, ponovitev motivov in detajlov. Vse te značilnosti so simbolika.

Opomba o avtorju

Marcel Proust se je rodil leta 1871. Bil je eden od največjih svetovnih pisateljev. Je francoski romanopisec, ki je ustanovil sodobni evropski roman. Pripadal je plemiški družini, v otroštvu obkrožen z ljubeznjio in pozornostjo. Trpel je za astmo in s tem je bil zelo krhek.

Že v mladih letih ga je zanimala filozofija, zgodovina in gledališče. Po končani gimnaziji in odsluženem vojaškem roku, se je vpisal na Šolo za politične vede v Parizu. Zanimala ga je književnost in moderno življenje in je bil rad viden v aristokratskih salonih.

Po takšnem življenju se mu nenadoma zgodi sprememba. Zdravstveno stanje se mu poslabša, umre mu oče in mama in on se umakne v sebe in svoj književni svet. Umrl je leta 1922.

Njegova najbolj znana dela so: “Iskanje izgubljenega časa”, ki vključuje sedem delov in to so, “V Swannovem svetu”, “V senci cvetočih deklet”, “V svetu Guermantesovih”, “Sodoma in Gomora”, “Ujetnica”, “Albertina je izginila” in “Spet najdeni čas”.