Gnus

Gnus (franc. La Nausée) je filozofski roman francoskega filozofa Jean-Paula Sartreja, ki je hkrati njegovo najbolj znano delo. Objavljeno je bilo leta 1938 in je tako postal eden izmed glavnih del eksistencializma.

Roman opisuje nekaj tednov v praznem življenju Antoinea Roquentina, ki ga preganja občutek gnusa, strahu obstoja. Mesto nastanka je mesto Bouville. Glavne osebe so Antoine Roquentin, Samouk (s pravim imenom Ogier P.) in Anny.

Delo “Gnus” je napisano v obliki dnevnika glavne osebe Antoinea Roquentina. Njegova zavest je glavni vidik, ki omogoča delovanje tega dela, ki je napolnjeno s filozofskimi in esejističnimi fragmenti. Gnus skoraj nima prave zgodbe, temveč se ukvarja z vprašanji eksistence, smislu življenja, svobode in volje, ter brezbrižnosti sveta do posameznika.

Ta roman je postal navdih za mnoge druge kasnejše avtorje, ki so v njem iskali navdih za svoja dela.

Mesto nastanka: Bouville

Gnus obnova

Antoine Roquentin vodi dnevnik in potuje po Aziji, Afriki in Evropi. Prav tako je sodeloval pri različnih arheoloških odpravah v Indokini in Indiji. Takrat se je spustil v ljubezensko vezo z Anny, igralko ki je ni videl več let.

Ni imel več volje po potovanjih, zato se je odločil ostati malo dlje v mestu Bouvilleu. Tam se je odločil tri leta dokončati zgodovinsko študijo o markizu de Rollebonu, človeku ki je živel v 18. stoletju in je bil veliki pustolovec. Takrat je bil tudi v seksualni vezi s Francoise, lastnico kavarne.

Vendar pa so ga leta 1932 v zimskih mesecih prevzeli občutki negotovosti, ničevosti in nesmisla. Kombinacijo teh občutkov je imenoval gnus. Na začetku je občutek prišel le občasno in prav tako je minil, zato je Antoine pomislil, da bo znorel. Sprva je gnus povezoval z nekaterimi predmeti in tako se mu je zgodilo, da ni mogel dvigniti niti list papirja ali kamen.

Gnus je lahko zatrl le z poslušanjem jazz glasbe, ker mu je ona s svojo enostavnostjo vračala povezavo z zunanjim svetom. Kmalu on začne analizirati to svoje čudno stanje, ki ga je vse bolj preplavljalo, ko je prišel v stik z nekaterimi predmeti. Takšen svet, ki ga je on izkusil je bil izguba razloga obstoja.

Ugotovil je, da stvari niso povezane z božansko močjo in da vse lahko obstaja izven reda in zakona. Prav tako lahko vsaka stvar kadarkoli postane nekaj drugega.

Roqentin je živel osamljeno življenje in redki, ki so bili z njim v stiku so imeli vedno poplnoma drugačne poglede na svet od njegovih. On se nikakor ni mogel povezati s ostalimi in je vedno čutil, kot da je ločen od vseh, ki svoja načela temeljijo na dolžnosti in dobroti.

Kritiziral je višji razred majhnega mesta z gledanjem slik in kipov pomembnih mestnih uradnikov. Prezire njihovega obstoja. Toda obstaja, kako on misli svojo karikaturo, ki mu nasprotuje. Beseda je Samouk. Je občinski uradnik, ki čas preživlja z branjem knjig in to po abecednem redu. Meni, da bo tako njegovo znanje absolutno. Želi vladati nad celotno kulturo. Toda po sedmih letih je prišel le do črke L in v tem času je zanemarjal svoje življenje. Tako živi le od citatov in mislih, ki so jih izrekli drugi in ne more doseči nič lastnega.

Roquentina lahko dvigne optimistično in navduši le njegova ljubezen Anny. On prav tako meni, da bi njegov gnus lahko izginil, če bi ona znova prišla v njegovo življenje. V tem razmišljanju pride njeno pismo. Predlaga mu, da se čez nekaj dni srečata v Parizu.

Roquentin se seveda strinja s srečanjem, ki ga ne more čakati iz radovednosti. Še, ko sta bila v vezi je Anny imela dramatičen izraz njunega odnosa. Mislila je, da se vse v življenju zgodi z majhnimi znamenji, ki se postopno tvorijo v privilegiran položaj. Na ljudeh je, da od teh situacij naredijo idealne trenutke. Anny ni nikoli točno določila, kaj pomenijo ti privilegirani trenutki in Roquentin je ni vprašal.

Toda Anny je zdaj ženska v srednjih letih, ne verjame več v privilegirane trenutke. Te njene spremembe so prav tako podobne gnusu, toda niti Anny niti Roquentin ne vidita več spremembe v drug drugemu, ampak samo v sebi.

Njuno skupno srečanje ni šlo dobro. Nič se ni zgodilo, kot bi Roquentin pričakoval. Anny se je vrnila k moškemu s katerim je prej živela, čeprav ji ni pomenil nič. V vsem nesmislu življenja, ki ji je ostal, se nahaja upanje in tega je našla v jazz glasbi. Ta glasba se večkrat ponovi na koncu.

Roquentin se nato odloči, da preneha z raziskovanjem v knjižnici in se odloči, da je prišel čas, da zapusti Bouville. Nato se zadnjič odpravi v kavarno. Ko se je želel pobotati s Samoukom, ga je zalotil, kako poskuša zapeljati fanta v knjižnici. To je povzročilo jezo vseh in izključenost iz družbe.

Ko se čakal na vlak za Pariz je zadnjič poslušal najljubšo pesem. Pesem doživlja kot rešitev in čistost umetnosti, ter se sprašuje, če se nekaj takega lahko zgodi njemu. Če ga lahko reši umetnost.

“Gnus” je povsem filozofski roman. V njem so vsa prepričanja, metode in stališča dogodkov v glavi ter misli glavnega junaka. Pustolovec in zgodovinar Antoine Roquentin se po burno preživetem življenju umiri in piše svojo monografijo. Zapisuje svoje misli in svoja opažanja, ter sčasoma postanejo toliko močna, da jih čuti skozi fizični simptom – gnus.

Roman ni bogat z mnogimi zgodbami, temveč veliko prihaja do opisov, razgovorov in veliko pripomb. Skozi vse to Roquentinova napetost vse bolj raste, da bi on na koncu spoznal, da je človeški obstoj naključen in da nima nobenega posebnega namena. Človek ima to svobodo, da dela kar koli želi iz svojega življenja.

Na koncu, ko je vse to spoznal se Roquentin, ki je do zdaj živel svoje življenje po določenim običajih, odloči spremeniti.

Osebe: Antoine Roquentin, Samouk in Anny

Opis oseb

Antoine Roquentin – glavna oseba v romanu. O njem izvemo malo podatkov, vse s čimer nas je avtor spoznal, smo izvedeli iz opisa njegovega življenja in dogodkov, ki so ga zaznamovali. Živi samotno, ničesar ne daje, niti ne prejema, samo obstaja. In sam se sprašuje, če je to življenje, ker ga ima za nesmiselnega in praznega. Iz vsega tega, tega stanja zavesti, se pojavi gnus. Do vseh čuti gnus in se oddalji od vseh. Panično se boji življenja, prevzema ga strah navadnih in neškodljivih stvari. Na koncu romana se pojavi glasba jazz pesem, ki mu na videz pomaga, da se bori z življenjem in najde v njej smisel. Avtor mu ponudi pomoč pri tem, toda na koncu ostane nepojasnjeno, če jo je sprejel.

Opomba o avtorju

Jean-Paul Sartre je bil rojen 21. junija 1905 v Parizu. Ko je imel samo 15 mesecev, mu je umrl oče in od takrat ga je vzgajal dedek po materini strani, Charles Schweitzer. On ga je spoznal s klasično književnostjo, ko je bil še dokaj mlad. Sartre je študiral na izvoru vseh francoskih mislecev in intelektualcev tistega časa, na École Normale Supérieureu Parizu. Zanimal se je za filozofijo in vpijal ideje filozofa, kot so Immanuela Kanta, Friedricha Hegela in drugi.

Leta 1929 spozna intelektualko Simone de Beauvoir, s katero ustvari tesno prijateljsko in odprto ljubezensko vezo. Sartre piše o večnem konfliktu duhovno uničujočega konformizma in avtentičnega bivanja.

Sartre je leta 1938 napisal svoj najbolj znani roman “Gnus”, ki je služil kot manifest eksistencializma. Menil je, da so naše ideje rezultat izkušenj iz resničnega življenja, ter da romani in drame, ki opisujejo takšne izkušnje so vredne enako, kot filozofski diskurzivni eseji, ki se uporabljajo za izdelavo filozofskih teorij. Umrl je 15. aprila 1980 v Parizu.

Njegova najbolj znana dela so: Bit in nič, Razmišljanja o židovskem vprašanju, Situacije I, Situacije II, Situacije III, Situacije IV, V in VI, Igra je končana, Umazane roke, Muhe, Smrt v duši, Spoštljiva vlačuga.