Alamut

Alamut je zgodovinski roman, ki opisuje muslimanski svet, v katerem je Perzijo z vzhodnim svetom sutiskih muslimanov zaznamoval imperij seldžusških Turkov, muslimanski zahod pa šiitska dinastija Fatimidov s sedežem v Kairu. Roman opisuje načelo, da je v svetu brez Boga dovoljeno vse, tako je dovoljeno fantastično izrabljanje oblasti in religije, ter ubijanje v njunem imenu. Roman sestavlja 21. poglavij in celotna snov je zgodovinska verna, avtor pa uporablja podobe živih oseb.

Alamut obnova

Roman se začne pomladi leta 1092, ko na grad pride plaha deklica Halima, ki so jo pripeljali v kletki podobni uti in je bila odkupljena njenemu gospodarju Aliju. Halimo v rajske vrtove Alamuta sprejmejo rajske deklice, ki jim poveljujeta mlada Mirjam in zoprna Apama. Črni skopljenci, kateri ne morejo imeti otrok pa skrbijo za vzdrževanje vrtov in njim poveljuje črnec Adi, hkrati pa deklice tudi uči versko dogmatiko in pesnenje. Halima se dobro ujame z deklicami Saro, Zajnab in Faimo, ki si med sabo pripovedujejo zgodbe o preteklem življenju in sanjarijo tudi o ljubezni in moških. Sara se zaljubi v Halimo, kar ji sprva ugaja, a jo kasneje zavrne. Vse deklice pa so pripadale Seidunu in Halima se je spraševala kakšen je, namreč nobena ga še ni videla, razen Mirjam, s katerim sta si bila blizu.

Drugo poglavje opisuje Ibn Tahirja, ki prijezdi iz mesta Save in je bil poslan, da bi služil izmailskemu nauku, da bi maščeval umor svojega deda. Ibn Tahirja sprejme Abu Soraka. Na gradu je prepovedano pitje vina, misel na ženske in zabavi, tu se fantje urijo, da bodo posvečeni v fedaije, kar pomeni, da se bodo pripravljeni žrtvovati na ukaz poglavarja in če pri tej nalogi preživi napreduje v daija. Ibn Tahir tako spoznava težek svet znotraj Alamuta, ki je zelo strog in trden, ter moral bo pozabiti na dom in domače.

Medtem se je Halima lepo privadila novi okolici in življenju, ter vsi so jo imeli radi in jo sprejeli. Nekega dne, ko se je sprehajala po vrtu sta jo zasledovala dva skopljenca in ko sta jo ujela, sta si jo podajala kot žogo, kar je bilo Halimi celo všeč. Pri tem jih zaloti Apama, ki je ozmerjala tudi Halimo, ki ji je bilo žal. Ob večerih so poslušala Fatimo, ki jim je pripovedovala razne zgodbe in uganke. Halima je velikokrat spraševala Adija o Seidunu, ta je bil močan, strašen, mogočen gospod in njegov največji sovražnik je bil Sultan. Nek večer so imele deklice gostijo, na kateri so pile vine, pridružili pa so se jim tudi Asad, Adi, Moad in Mustafa. Tu se Halima več večer vrti okoli Mirjam, kar Sari ni bilo všeč in je planila v jok. Zato Mirjam Saro pošlje v sobo brez oken, Halima pa se preseli v Mirjanino spalnico, kar ji je nadvse všeč, saj bo uživala njeno bližino.

Neko noč Halimi Mirjam pove svojo življenjsko zgodbo o tem, kako je prišla na grad, da so jo prodali, kot sužnjo in je tako postala last Seiduna. Naslednjega dne zaloti Saro in Mustafa, ki počneta stvari za katere pravijo, da je to ljubezen in sklene, da je ne bo izdala.

Medtem se je Ibn Tahir vse hitreje privajal na novi svet in se naučil razne spretnosti, o življenju, arabsko slovnico, Koran in ostale računske nauke. Družil se je s Sulejmanom in Jesufom, s katerimi je bil nerazdružljiva trojica. Fantom je bilo prepovedano, da bi se predajali ženskam in niso se smeli oženiti. Zato so si večere krajšali s pogovori o sebi in taki pogovori so jim pomagali preko domotožja in občutka osamljenosti.

Nekega poletja pride na grad 60-letni Abul Fazel Lumbani z novico, da bo Sultan napadel Alamut in Seidun se odloči, da bodo ostali na gradu in tako premagali konjenico. Pomoč mu ponudi Mucufer. To novico Mirjam pove tudi Halimi.

Turška konjenica je bila vse bližje Alamutu in mladi fedaiji, katerim je bilo sprva dovoljeno bitko opazovati le od daleč, kasneje pa so lahko tudi sami sodelovali in se podali v boj. Pri tem se je Ibn Tahir zelo izkazal. Iz rok nasprotnikov je uspel iztrgati črno zastavo. V boju je izgubilo življenje več kot sto Turkov, nekateri pa so zbežali. Po zmagi je bilo vedno več vernikov, ki so prihajali na grad. Za nagrado se je Hasan odločil, da pošlje v raj tri fedaije Ibn Tahirja, Jesufa in Sulejmana, ker so se v bitki najbolj izkazali. Ko prispejo v raj, se vse deklice zaljubijo v Sulejmana, še najbolj Halima, ki ji ko odhaja iz vrta vzame zapestnico, kot dokaz in spomin. Zvečer so dekleta sedela ob ribniku in se pogovarjala o moških. Halima se je zaljubila v Sulejmana, Mirjam pa v Ibn Tahirja.

Na oblast pride Nizam al Mulk. Ibn Tahir tako dobi nalogo, da se preoblečen odpravi do Bagdada, kjer ubije Hasanovega smrtnega sovražnika in ta svojega morilca ne obsodi na smrt, ker želi, da se Ibn maščuje Seiduni. Ibn Tahir spoznava spoznava Hasanovo vero in v pogovoru z njim mu oprosti in celo dovoli mu, da odide z Alamuta.

Nato nekega dne na grad prispe Abu Džafar, ki pride z vestjo, da želijo Hasanu odvzeti trdnjavo Alamut, ki so jo je krivično polastil. Hasan mu pokaže svojo moč, tako da naroči Sulejmanu in Jesufu, naj se ubijeta. To nalogo sprejmeta z nasmehom na obrazu, ker verjameta, da bosta odšla v raj. Nato Hasan pošlje Džafarja nad sultana. Džafar ga zastrupi, medtem pa umre tudi sam. Tako Iran izgubi svojega najmogočnejšega vladarja. Hasan s tem dokonča zadnje poglavje svoje tragedije, Alamut pa postane samostojna vladavina.

Vrsta dela: zgodovinski roman

Čas nastanka: med letoma 1092 in 1093 n. št.

Kraj dogajanja: Iran oz. Alamut – trdnjava severozahodno od Teherana

Liki: Hasan Ibn Saba – Seiduna, Avani Ibn Tahir, Halima, Mirjam, Sara, Fatima

Avtor: Vladimir Bartol

Opomba o avtorju

Vladimir Bartol se je rodil v meščanski družini 24. februarja 1903 pri Sv. Ivanu v Trstu. Bil je pisatelj, dramatik, esejist in kritik.

Njegova mati je bila Marica Nadlišek Bartol, pisateljica in urednica prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka. V začetku dvajsetih let se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Bartol tudi maturiral leta 1921. V ljubljani je tudi diplomiral izŠ biologije, filozofije in geografije, naredil pa je tudi doktorat.

Bil je večinoma svobodni književnik, kasneje pa je sodeloval pri številnih revijah in časopisih. Po drugi svetovni vojni je eno desetletje preživel v Trstu, nato pa se je znova naselil v Ljubljani. Zanimal se je za nove psihološke teorije, navdih je našel pri psihoanalitkih, kot sta Freud in Jung, kar je našlo odsev v njegovih delih.

V letih od 1940 – 1945 se poroči in ima dva otroka. Starejši sin kmalu tragično umre in dve leti pozneje zboli za rakom in še sam umre leta 1967 v Ljubljani, kjer ga tudi pokopljejo.

Njegova najpomembnejša dela so: zbirka novel in zgodb Al Araf (1935), roman Alamut (1938), Tržaške humoreske (1957), avtobiografija Mladost pri Svetem Ivanu (zbirka v treh knjigah: Svet pravljiv in čarovnije, Pot do učenosti, Romantika in platonika sredi vojne.