Roman “Zvonar Notredamske cerkve v Parizu” je mojstrovina svetovnega znanega pisatelja Viktorja Hugota. Roman je izšel leta 1831 in poleg “Nesrečniki” je najbolj znano delo pisatelja.
S tem delom je Hugo poskusil pisati v zgodovinskem romanu. Bil je trideset let 19. stoletja zelo priljubljen in svojo priljubljenost je ohranil še do danes. Vendar pa v ospredju niso zgodovinske in izmišljene osebe. Hugo je dal v ospredje življenje srednjeveškega Pariza in veličastno gotsko katedralo, ki je pomenila večno in brezčasno umetnost.
Roman je razdeljen na enajst knjig in v vsaki od njih je od dva do osem poglavij z naslovi. V prvi knjigi sta dve avtorjevi pojasnili, pravzaprav prolog, v katerem je mogoče prebrati, kako je roman nastal.
Povod za nastanek knjige je bila grška beseda “usoda”, ki je bila napisana v gotski kaligrafiji. Besedo “usoda” je pisatelj našel v temnih dvoranah Notredamske cerkve, ko jo je raziskoval. Človek, ki je napisal to besedo, ga že zdavnaj ni, beseda izgine in lahko bi izginila tudi cerkev… In to je bil vzrok Viktorja Hugota, da je napisal to knjigo, ker je knjiga v tem primeru bolj trpežna in močnejša od kamna.
Viktor Hugo je začel pisati to delo 25. junija 1830, medtem ko se delo romana začne 6. januarja 1482, oziroma natanko pred tristooseminštirideseti leti.
Zvonar Notredamske cerkve v Parizu obnova
Tega dne, 6. januarja 1482 je bil cel Pariz navdušen nad dvema praznikoma, ki sta se praznovala Nori praznik in Sveti trije kralji.
Običaj za Nori praznik je bil, da člani združenja izvolijo vsak svojega papeža. Potem bi zamaskirani in prikriti tekli skozi mesto s parado smeha in posmeha. Torej na ta dan se je zbralo veliko ljudi in se odpravili proti Palači pravice, da bi gledali ta dogodek. Med njimi je bil tudi reven pisatelj Pjer Grengoar. Prav tako je prišel, da gleda potek misterije.
Potek misterije so samo ovirali komentarji študentov, beračenje znanega berača Pariza, Klopena Trujfua in prihod kardinala iz Burbona.
Med številno množico se je nenadoma dvignil nogavičar Kopenol, da bi izpostavil svoje stališče. Menil je, da mora biti papež tisti, ki je sposoben narediti najboljši obraz. Tako so za papeža izbrali gluhega zvonarja Kvazimoda. Toda grimasa je bila pravzaprav njegov pravi obraz.
Grengoar je bil ogorčen, zaradi svojega neuspeha in z gnusom odide po Parizu v tistem času.
Hkrati je na trgu plesala Esmeralda, šestnajstletna Ciganka. Bila je v družbi svoje koze Dali. Vsi prisotni so občudujoče opazovali ples mlade in lepe Esmeralde. Med njimi je bil tudi arhidiakon Klod Frolo.
Ples Esmeralde je prekinil prihod novega papeža s parado. Kvazimodo je sedaj užival v svojih trenutkih moči, čeprav so lahko bili očitno samo navidezni. Ampak do sedaj je bil izpostavljen le poniževanju.
Ko je zagledal svojega nasprotnika, je Frodo Kvazimodu iztrgal krono z glave in žezlo iz roke, ter mu kazajoč z roko odredil, da naj samo zapusti trg. Kvazimodo ga je poslušal in mu brez vprašanj sledil.
Grengoar je hodil po ulicah Pariza, lačen in premražen, ko je zagledal Esmeraldo in njeno kozo Dali. Nato sta ga napadla dva človeka. Za enega je bil Grengoar prepričan, da gre za Kvazimoda in za drugega je mislil, da je arhidiakon.
Kvazimodo je upošteval prošnjo arhidiakona in poskušal ugrabiti Esmeraldo. Kljub temu, mu prepreči in ga aretira kapitan kraljevih stražarjev Febus iz Šatopera. Ciganka je bila takoj očarana nad kapitanovo pogumnostjo.
Grengoar je bil omamljen od udarca, ker je pomagal, da se prepreči ugrabitev. Komaj se je opotekel v Čudežno sosesko. Ta soseska je bila zbiranje potepuhov, beračev in tatov. Tam ga je ujela skupina tatov.
Ujetega Grengoarja, so odpeljali do “kralja” Klopena Trujfua in obsojen je bil na smrt z obešanjem. Njegovo življenje bo prizanešeno le, če se poroči z neko beračico. Zaradi tega se je Esmeralda odločila, da se poroči z njim, da bi mu rešila življenje. Toda, čeprav ga je privedla v svoj dom, se ni posebej ukvarjala z njim. Ves čas je mislila na kapitana Febusa.
Tretja knjiga in njegova dva poglavja z naslovi “Notredamska cerkva” in “Pariz od zgoraj”, sta študij srednjeveške arhitekture. Hugo je primerjal Pariz svojega časa, s srednjeveškim Parizom.
Naslednja knjiga je bila posvečena preteklosti Kvazimoda in arhidiakona. Pred šestnajstimi leti je Klod Frolo v katedrali našel zapuščenega otroka, ki je takrat imel samo štiri leta. Odločil se je, da ga vzame pod svojo varstvo in da mu da ime Kvazimodo.
Frolovi starši so zgodaj umrli in izvira iz družine majhnega plemstva. V skrb mu je ostal mlajši brat Žan. Sčasoma in z leti je bil Frolo že odrasel moški, malo čuden. Najbolj je bil navdušen nad alkimijo.
Kvazimodo je bil od rojstva zaznamovan z nakaznijo. Zato je katedralo vedno videl, kot zatočišče. Ko je odraščal in se razvijal, je za njega Notredamska katedrala postajala vse bolj pomembna, da bi mu na koncu pomenila, kot celotno vesolje.
Kvazimodo se je rodil grbav, slep in hrom. Frolo je vložil veliko truda, da bi ga naučil govoriti. Ko je imel štirinajst let, je Kvazimodo postal zvonar. Zvonovi so bili njegova edina ljubezen, vendar pa so mu zaprla svojo zadnjo komunikacijo s svetom, izgubil je sluh. Od takrat je govoril le v svoji samoti.
Frolo in Kvazimodo sta si bila blizu, kot gospodar in pes. Vsi so se ju izogibali in se šalili na njiju, toda onadva nista slišala za te posmehe. Kvazimodo je bil gluh in duhovnik Frolo je bil sanjač.
Frolo je bil zelo učen in ta glas se je kmalu razširil daleč naokoli. Zaradi tega je nekoč imel obisk, ki ga zelo dolgo časa ni mogel pozabiti. Obiskal ga je prijatelj Kuaktje s skrivnostnim Turanžanom. Turanžan se je zanimal za Frolovo učenje.
Frolo jima je razložil svoje iskanje brezsmrtnosti in svojo vizijo o katedrali. Njegova gosta sta mislila, da je nor. Na koncu se je tudi razkrila identiteta skrivnostnega gosta. To je bil Louis XI.
Potem se zgodba vrne k Kvazimodu, kateremu se sodi, da je poskušal ugrabiti Esmeraldo. Pride do sojenja, ki povzroča nerazumevanja. Namreč gluhemu zvonarju sodi gluh sodnik in zaradi nesporazuma je obsojen na bičanje in mučenje. To bo potekalo na sramotilnem stebru na Trgu de Grev.
V času bičanja, Kvazimoda vsi zasmehujejo. Takrat na trg pride arhidiakon, toda niti on mu ni želel pomagati. Kvazimodo je bil žejen in nihče od prisotnih mu ni želel pomagati, da mu pogasi žejo. Usmilila se ga je le Esmeralda, ki je bila njegova žrtev. Dala mu je vodo in Kvazimodov obraz prekrijejo solze. Potem je neka ženska preklela Esmeraldo. Njeno ime je bilo – Gudula.
Gudula je za sebe naredila celico, v kateri je zapečatila vrata, toda pustila odprto okno, ki je tako stal tam poleti in pozimi, ter gledal na trg. To je naredila zato, ker je žalovala za svojo hčerjo, ki so jo ugrabili Cigani, ko je bila majhna. Posebej je zaničevala Esmeraldo, ker je iste starosti, kot njena ugrabljena hčerka.
Delo se nadaljuje še nekaj tednov kasneje, v prve dni marca. Kapitan Febus je bil na obisku pri zaročenki. Zaročenka je s svojimi prijateljicami opazovala Esmeraldo, kako pleše na sredini trga. Odločile so se, da jo pokličejo, da pleše za njih. Esmeralda se je potem znova srečala s kapitanom in ni mogla prikriti navdušenja nad njim.
Pravzaprav tudi Febus ni bil ravnodušen do Esmeralde. Odločil se je, da poskrbi srečanje z njo, čeprav je imel že urejeno poroko iz računa. Vse to so iz svojih oken opazovali arhidiakon in Kvazimodo.
Arhidiakon je bil z vsakim dnem vse bolj obseden in nor nad Esmeraldo. Grengoarja je uporabil, da bi izvedel čim več podrobnosti o Esmeraldi. Ena izmed informacij je bila, da Esmeralda okoli vratu nosi usnjeno torbico, ker verjame, da ji bo to pomagalo, da bi našla svoje dolgo izgubljene starše.
Frolov brat je prišel k njemu, da ga prosi za denar in tako je tudi izvedel, da se bo Febus srečal z Esmeraldo. Na ulici je Frolo prestregel Febusa in se dogovoril z njim za denar, pravzaprav kako bi lahko opazoval srečanje Febusa in Esmeralde.
Arhidiakon je opazoval srečanje iz svojega skrivališča, vendar ga je premagalo ljubosumje in je Febusa zabodel z nožem. Esmeralda je padla v nezavest in ko se je zbudila je bila obtožena za umor. Čeprav se je na koncu ugotovilo, da napad ni bil smrtonosen, je bila Esmeralda vseeno obsojena na smrt z obešanjem.
Frolo se je odločil, da obišče Esmeraldo v zaporu in ji ponudil osvoboditev, če privoli, da ga poroči in da bo samo njegova žena. Vendar je Esmeralda ponudbo zavrnila.
Febus se ni srečal z Esmeraldo in ničesar ni storil, da ji pomaga. Ravno nasprotno, on se je vrnil k svoji zaročenki.
Prišel je čas obešanja Esmeralde. In prav v tistem trenutku, se je pojavil Kvazimodo. Ugrabil je Esmeraldo iz rok rablja in jo odpeljal v katedralo. Tam bo imela zatočišče, kakršno je tudi on imel vsa ta leta. Natančneje, zakon je dovoljeval, da so vsi zaščiteni znotraj zidov katedrale.
Frolo je mislil, da je Esmeralda mrtva, zato se njegove strasti počasi umirjajo. Toda hitro je ugotovil, da je živa in da je v njegovi bližini. Kvazimodo jo je namestil v zvonik. Esmeralda čuti veliko hvaležnost do Kvazimoda, toda nikakor se ne more navaditi na njegove grdote.
Kvazimodo ji je ponavadi prinesel hrano in pijačo, medtem ko je spala, da ne bi videla njegov iznakažen in grd obraz. Poleg tega ji je pustil tudi piščalko, da bi ga lahko priklicala, če bi bilo to potrebno. Kvazimodo se je odločil, da razveseli Esmeraldo in ji obljubi, da ji bo pripeljal Febusa. Toda Febus ni želel priti. Kvazimodo ji je raje lagal, da ni mogel najti Febusa, kot da Esmeraldi pove resnico, ker bi ona trpela.
Medtem je Frolo odšel do katedrale in obiskal Esmeraldo v zvoniku, ker je ugotovil, da je tam. Takoj se je pognal na njo, toda tu je bil Kvazimodo, ki jo je branil. Kvazimodo se je v tem trenutku znašel razpet med Frolom in Esmeraldo, toda do obeh je čutil veliko naklonjenost.
Potem se je Klod Frolo srečal z Grengoarjem in ga obvestil, da bo čez tri dni prišel v zvonik po Esmeraldo in jo odpeljal na obešanje. Tako je odločil parlament. Grengoar je s tatovi Pariza organiziral pohod na katedralo, da bi rešili Esmeraldo.
Pohod je prerastel v nekaj več, v napad na kralja in državo. Veliko je bilo ubitih v boju in Kvazimodo je s katedrale metal kamenje. Kvazimodo ni ugotovil, da oni želijo rešiti Esmeraldo.
Grengoar je bil aretiran in malo je manjkalo, da ni bil ubit, toda uspel se je rešiti. Kralj na začetku ni poslal vojske na upornike, ker je mislil, da se oni razburjajo proti sodnikom. Ko je ugotovil, da se uporniki borijo proti njemu, je vojski v kratkem času uspelo pokoriti upornike.
Kvazimodo je odhitel do Esmeralde, to nje ni bilo več. Esmeralda je pobegnila in pri tem ji je pomagal Grengoar. Toda nista upala, da jima zamaskirani Frolo sledi. Grengoar je hitro odšel in Esmeralda je ostala sama s Frolom. Frolo ji govori, da jo ljubi in jo prosi naj ostane z njim ali pa jo bo predal stražarjem. Esmeralda ga je znova zavrnila in on jo je pustil pri Guduli.
Gudula je bila vesela, ker je končno v svoje roke dobila sovražnico Esmeraldo. Kmalu potem je Gudula ugotovila, da je Esmeralda pravzaprav njena dolgo izgubljena hči, toda bilo je prepozno. Razdružile so ju vislice.
Kvazimodo je iz katedrale zagledal Esmeraldo na vislicah in arhidiakona, kako se smeji, zato je ugotovil, da je on kriv za njeno smrt. Napadel ga je in vrgel s katedrale.
Kvazimodo je življenje in smrt videl poleg Esmeralde. Na dan arhidiakonove in Esmeraldine smrti je tudi on izginil. Po dveh letih, so našli dve okostji v grobnici. Videlo se je, da je eno okostje objemalo drugega.
Vrsta dela: roman
Čas nastanka: od 6. januarja leta 1482
Mesto nastanka: Pariz
Osebe: Kvazimodo, Esmeralda, Klod Frolo, Grengoar, kapitan Febus, Gudula, kralj, vojska…
Opis oseb
Kvazimodo – je glavna oseba v tem romanu. Pisatelj je prikazal njegovo veliko duhovno lepoto, medtem ko je po drugi strani bila njegova zunanjost grda. Grdost ga je spremljala celo življenje. Vsi so v njem videli samo grd obraz. Edini, ki je spregledal njegovo zunanjost, je bil arhidiakon Klod Frolo, ki ga je praktično vzgojil. Kvazimodo se je rodil grbav, slep in hrom. Frolo je vložil veliko truda, da bi ga naučil govoriti. Ko je imel štirinajst let, je Kvazimodo postal zvonar. Zvonovi so bili njegova edina ljubezen, toda oni so mu zaprli zadnjo komunikacijo s svetom, izgubil je sluh. Od takrat je govoril samo v svoji samoti. Preoblikoval se je iz zvestega služabnika, v udeleženca proti arhidiakonu. Preobrazba se je zgodila, ko se je zaljubil v Esmeraldo. Občudoval jo je, kot boginjo. Ugotovil je, da je bil samo instrument, s katerim je arhidiakon upravljal. Esmeralda mu je vrnila občutke in samospoštovanje s svojo dobroto. Končno je dobil vero vase, vero da je dober v notranjosti. Ko je ostal brez Esmeralde, življenje za njega ni imelo več smisla, zato je izginil. Dve leti kasneje v grobnici je eno okostje objemalo drugega.
Opomba o avtorju
Viktor Hugo je bil rojen leta 1802. Bil je francoski pesnik, dramatik in romanopisec. Romantičar je vodilni Francije. Rodil se je v družini visokega uradnika Napoleona.
Aktivno in ustvarjalno je delal v literaturi šestdeset let. Poleg tega je delal pred in po romantizmu, kot tudi po letu 1850. Preživel je romantiko in realizem. Sodoben je naturalizma in simbolizma.
Potem ko sta se starša ločila, je živel z mamo. Zahvaljujoč očetu in njegovi službi je nekaj časa živel v Italiji in Španiji. Leta 1841 je postal član Francoske akademije in vse več je deloval v političnem življenju. Zapustil je Francijo, zaradi nesoglasij s takratnim režimom in kot posledica tega je bilo dvanajst let tišine.
Leta 1822 je izdal svojo prvo pesniško zbirko “Ode in različne pesmi”. Napisal je veliko dram, esejev, romanov in manifestov. V delih je obravnal socialne in politične probleme svojega časa.
Njegova najbolj znana dela so romani: “Nesrečniki” in “Zvonar Notredamske cerkve v Parizu”. Med drugimi deli izstopajo tudi: “Človek, ki se smeji”, “Delavci na morju”, “Triindvajseta”, “Kralj se zabava”, “Ruj Blaz”, “Angel” in veliko drugih.
Umrl je leta 1885 v Parizu.
Dodaj odgovor