Zlati osel

Roman Zlati osel je napisan v 11 knjigah in je nastal v pisateljevem zrelem obdobju. Pisatelj je v roman vpletel vrsto krajših, stranskih zgodb, v kateri je najbolj znana pravljica o Amorju in Psihi, ta obsega približno šestino besedila. Roman je napisan v zelo ustvarjalni in samostojni priredbi, ki se je ohranil pod naslovom Lukios ali Osel v zbirki spisov Luciusa.

Zlati osel obnova

Celotno zgodbo Zlati osel pripoveduje Lucij in gre za mladeniča, ki je željan spoznavati novosti. Največ ga privlači svet čarovništva, ter se zato odloči, da odpotuje v deželo Tesalijo, katera slovi po črni magiji. Med potjo sreča dva moža in ju vpraša o čem se pogovarjata. Ker prvi drugemu nenehno očita, da je lažnivec, mu tudi tedaj, ko mladeniču pove za zgodbo, da je le ta tudi laž.

Ta zgodba pa govori o njegovi dogodivščini s Sokratom in njegovi nesrečni ljubezni, saj naj bi se v njega zaljubila neka čarovnica. Ker Sokrat ni hotel zapustiti svoje družine, je sklenil, da jo zapusti in se vrne s svojim prijateljem domov. To čarovnici ni bilo všeč in zato ju ponoči naskrivaj obišče in začara. Tako je Sokrat naslednjega dne čudežno umrl, sam pa je pobegnil, da ga ne bi okrivili tega dejanja.

Po pričevanju te zgodbe, se Lucij odpravi dalje na pot. Prenoči pri starem družinskem prijatelju Milonu in takrat spozna njegovo služkinjo Fotido, v katero se zaljubi in katera mu tudi pove, da je njena gospodarica čarovnica. Luciju je to nadvse všeč in jo želi spoznati in Fotida mu to željo uresniči, tako da jo vidi na delu, ko odleti v noč kot sova. Lucij si tudi sam zaželi, da bi lahko letal in še za to prošnjo prosi Fotido, da mu jo izpolni. Tako dobi od nje mazilo, s katerim naj bi se namazal in spremenil v sovo, vendar pa mu Fatida prinese napačno mazilo in se tako spremeni v osla. Lucija to zelo šokira, vendar ga pomiri z vestjo, da mora samo pojesti nekaj vrtnic in se bo spremenil v prejšnje stanje.

Stvari se zopet zapletejo, ker ravno to noč napadejo Milona razbojniki. Ker so veliko zaplenili, kot so pričakovali, najdejo rešitev pri živalih in tako priženejo tudi osla, seveda v podobi Lucija. Ko pridejo do svojega skrivališča, kasneje razbojniki privedejo neko dekle in Lucij kasneje izve, da so jo ugrabili med poroko in da naj bi jim prinesla veliko bogastva, saj je kraljevske krvi. Dekle je zelo žalostna in se ne more pomiriti, dokler ji oskrbnica jame ne začne pripovedovati neke zgodbe.

Pripoveduje ji zgodbo o prelepi Psihi in njenem zapletu z Venero, o treh sestrah kraljevske krvi, ki so bile vse zelo lepe in čudovite, vendar najlepša med njimi je bila najmlajša. Bila je tako lepa, da take daleč naokoli ni bilo nobene, zato so jo začeli klicati kar Venera. To pa ni bilo po godu pravi Veneri, zato se odloči Psihi maščevati, tako da svojemu sinu Kupidu naroči, naj se Psiha zaljubi v najbolj grdega, revnega in nezaželenega moškega. Ko Kupid zagleda prelepo Psiho se ne more upreti njeni lepoti in se naskrivaj poročita. Sedaj sta nevoščljive tudi drugi dve Psihini sestri, ki jo neprestano priganjata naj pokaže svojega moža in naposled le razkrije svojega moža, katerega tudi do sedaj še sama ni videla. Kupid se po tem pripetljaju ves razžaljen vrne k materi, ki se še bolj razjezi na mladi par in tako se še bolj maščuje Psihi. V jezi ji naloži zelo težke naloge, katere Psiha vendarle uboga opravi in na koncu le srečno zaživi in Kupidu rodi otroka.

Medtem Lucij nekaj dni preživi pri razbojnikih, čeprav je bil večkrat opozorjen z grožno, da ga bodo ubili, ker se je za osla zelo čudno obnašal. Iz tega ujetništva se reši s pomočjo dekletovega zaročenca in dekle osla razglasi za junaka, ter poslan je bil celo na “nagradni izlet”, v katerem naj bi se odpočil in pasel s konji. Zopet se zaplete, ker pade v roke podivjanemu gonjaču, ki je del črede in le ta mu zagreni življenje, ker mora delati po cele dneve in noči. Obtoži ga celo, da je hotel posiliti neko dekle, zato se vaščani odločijo, da ga kastrirajo.

Lucij si sam pri sebi misli, da hujše od tega ne more biti, vendar se mu vseeno nasmehne sreča in se dobro izteče celotna situacija. Nato pade v roke nekemu homoseksualnemu kultu, ki mora prenašati njihove orgije in kasneje pade v roke staremu mlinarju. On ga priveže na mlin in misli, da bo moral celo življenje hoditi v krogu, k sreči pa nekdo mlinarja umori, tako se njegovo posestvo proda, prav tako živina. Nato pade v roko vrtnarju, ki z oslom ravna zelo lepo, vendar ponovno v dogajanja poseže usoda in ga zaseže nek legionar, ki osla potrebuje za službene namene in ko ga ne potrebuje več, ga proda dalje dvema bratoma, ki sta pek in slaščičar. Tako se Luciju spet malo nasmehne sreča, ker izkoristi trenutke ko bratov ni v pekarni in si tako privošči najboljše slaščice. Brata seveda opazita, da sladice čudežno izginjajo in tako se vname prepir med bratoma in na koncu le prideta do ugotovitve, da noben od njiju ni kradel, zato skleneta opazovati osla in ga zasačita pri delu, kako se baše z vsemi dobrotami. Ta dogodek pride tudi do gospodarja pekarne in sklene, da ga vzame pod svoje okrilje, kjer ga naučijo razne človeške stvari in celo pridejo do ideje, da bi napravili predstavo z oslom.

Med to predstavo Lucij uspe pobegniti in kasneje izgubljen tava, zato se obrne na boginjo Cerero, katera mu priskoči na pomoč. Naslednji dan je tako osvobojen svoje oslovske podobe in se s pomočjo vrtnic preobrazi nazaj v človeka, tako preostanek življenja posveti izključno veri, v zahvalo boginji Cerari.

Vrsta dela: roman

Čas nastanka: okoli leta 161

Liki: Lucij, Milon, razbojniki, mlinar, brata

Opomba o avtorju

Lucij Apulej je bil rimski pisatelj, filozof in govornik. Rojen je bil okoli leta 125 v premožni meščanski družini v severni Afriki.

Njegovo življenje je bilo razgibano, pisateljsko plodno in prve učenosti je nabiral v šolah ugledne Kartagine in kasneje ga je pot vodila po drugih pokrajinah Rimskega imperija. Študiral je v Atenah, potoval po egejskih otokih ter Mali Aziji in kasneje se je za nekaj časa namestil v Rimu, kjer se je odlikoval, kot literat in govornik.

Kasneje se je vrnil v Afriko, kjer se je oženil z bogato vdovo in to mu je prineslo obtožbo, da je to premoženje dobil s čarovništvom. Obtožbe je bil oproščen, vendar se ga je prijel naziv mogočnega čarovnika.

Svoja zadnja leta je preživel v Kartagini, kjer je užival slavo, kot govornik in celo v rojstnem kraju so mu postavili spomenik. Svoja dela je pisal v grščini in latinščini, vendar se jih je le osem ohranilo v latinskem jeziku. Z delom Metamorfoza se je zapisal v zgodovino svetovne književnosti.

Umrl je okoli leta 170.