Zlata goska

Zlata goska je za razliko od ostalih pravljic brata Grimm manj znana. V pravljici je glavna oseba Tepko, ki je smešno imel dobil zaradi svojega očeta, ker se je cel čas ukvarjal s šaljivimi stvarmi, toda tudi s šalami. Tema pravljice govori o nagradi, ki jo oseba lahko dobi, potem ko naredi plemenito dejanje.

Zgodba pravljice se začne nenadoma brez uvoda in tako ni običajnega spoznavanja z junaki, ter bralec na začetku ne more dobiti opisa časa in mesta zgodbe. Glavna naloga pravljice je učiti druge, kako v življenju zmagajo samo tisti dobrega srca in da se dobro z dobrim vrača.

Brata Grimm sta se potrudila za izboljšanje ljudske pravljice iz katere sta potegnila samo najpomembnejše, izogibanje odsopanj. Pravljica se nenadoma začne in konča, prav tako kot tudi ostale pravljice brata Grimm, po čemer sta bila znana.

Zlata goska obnova

Živel je en človek, ki je imel tri sinove. Najmlajši je bil Tepko in je bil pogosto predmet posmehovanja. Nekega dne, ko sta starejša brata nista uspela posekati drva v gozdu, je oče poslal najmlajšega sina, da gre v gozd po drva. Mama ga je opremila za pot in mu pripravila steklenico kislega vina, ter črni kolač.

Ko je prišel v gozd je Tepko opazil starejšega človeka, ki sedi na panju. Bilo je očitno, da je majhen človek žejen in lačen, tako da se je Tepko odločil, da z njim deli vse kar je imel. Težko je bilo opisati veselje, ki ga je starejši človek čutil in katerega je na koncu Tepko zaradi dobrega dela nagradil.

Povedal mu je vse, kar mora narediti je, da poseka drevo in kar najde v panju bo njegovo. Tepko je poslušal nenavadnega človeka in odšel posekati drevo. Potem, ko ga je posekal, je bil presenečen, ko je v njem zagledal gosko, katere perje je bilo iz zlata.

Ko je zagledal tako dragoceno blago, se je Tepko razveselil in odšel proti mestu. Odločil se je, da se pred vrnitvijo odpočije v mestu in je tako preživel noč v gostilni, toda gosko se je odločil pustiti v gosjaku, kjer so jo zvedavo opazovale hčerke gostilničarja.

Ni trajalo dolgo, da so si punce zaželele po eno zlato pero za vsako od njih. Prva je posegnila najstarejša hčerka, toda ko je ujela pero, se ni mogla več ločiti od goske. Ko je ugotovila mlajša sestra, kaj se je zgodilo s starejšo, jo je ujela za roko, da bi jo poskusila ločiti od goske, toda na koncu tudi ona ostane povezana s starejšo sestro, ter na koncu tudi najmlajša, ki jima je želela pomagati.

Prišlo je jutro in Tepko je vedel, da je čas, da odide proti mestu. Vzel je gosko in za njim so tekle sestre, ki so držale ena drugo za roke. Na poti jih je srečal župnik, ki je napadel mlada dekleta, ker se niso obnašale primerno. Župnik je izgledal, kot da lovi nekoga.

Odločil se je, da ujame najmlajšo sestro za roko, da jih loči, toda na koncu je todi ostal vezan. Na pomoč je poklical dva vaščana in cerkvenika, ki so šli slučajno mimo, toda namesto, da bi osvobodili župnika in punce, so tudi oni ostali zavezani za nenavadno družbo.

Tepko je skupaj z zanimivo družbo končno prišel do mesta, kjer je živel kralj, ki je imel žalostno hčer. Kralja je toliko skrbelo stanje njegove hčerke, da je obljubil njeno roko dati tistemu, ki mu jo uspe nasmejati. In ravno takrat sta bila onadva na sprehodu, ko je šel mimo Tepko. Kralj se ni mogel upreti in se nasmejal tistemu, kar je videl, toda nasmejala se je tudi njegova hčerka. Najbolj srečen od vseh je bil Tepko, ker je vedel, da bo kraljična na koncu njegova žena.

Toda, ko je kralj ugotovil, da je Tepko reven, je oddstopil od tega, da mu preda svojo hčer. Da bi bil prepričan, da bo preprečil poroko med Tepkom in njegovo hčerko, si je zamislil nekaj nalog, ki jih mlad fant ne bi mogel nikakor narediti. Najprej je moral najti človeka, ki bi lahko do polnoči popil vso vino iz kleti kralja.

Tepko se je spomnil na človeka iz gozda in odšel po njega. Ko je bila naloga uspešno končana, je kralj od Tepkota zahteval, da najde človeka, ki bo uspel pojesti goro kruha. Da bi uspel pri izvedbi in nalogi, je Tepkotu spet pomagal človek iz gozda.

Za tretjo nalogo je kralj dal Tepkotu, da naredi ladjo, ki bi lahko plula po vodi, toda da bi lahko plula tudi po zemlji. Fantu je spet pomagal človek iz gozda. Kralj je na koncu dobil ladjo, kakršno je želel. Na koncu ni imel drugega, kot da dovoli poroko med svojo hčerko in Tepkom. Kraljična je bila potem spet vesela.

Vrsta dela: pravljica

Mesto nastanka: gozd, gostilna, mesto

Osebe: Tepko, človek iz gozda, kralj, kraljična, župnik

Opomba o avtorju

Brata Grimm sta živela nekoč v Nemčiji. Večji del svojega življenja sta posvetila pravljicam za otroke in sta potovali po Nemčiji ter poslušala ljudske pripovedovalce in zapisovala kar sta slišala. Vse pravljice in zgodbe, ki sta jih napisala se štejejo za večne, ker bodo v njih uživale vse generacije, ki bodo.

Jacob Grimm je bil znan kot lingvist in filolok, medtem ko je Wilhelm delal kot germanist. Jacob Grimm je bil rojena leta 1785 in umrl leta 1863. Brat Wilhelm je rojen leta 1786 in umrl je leta 1859. Wilhelm in Jacob sta objavila nemško slovar in Jacob je objavil slovnico.

Čeprav sta se na začetku ukvarjala z lingivstiko in filologijo, sta slavo pridobila s pravljicami iz katerih številne izhajajo iz ljudskih zgodb. Vse pravljice, ki sta jih zbrala skupaj, sta obdelala, toda na koncu je končno slog in jezikovno različico vseh pravljicam dal brat Wilhelm.

V pravjicah bratov Grimm ni veliko grobosti, kot je to v primeru Perraultovih pravljicah. To so vesele zgodbe bogate z ljudsko modrostjo, dobrim poznavanjem življenja in brez preveč moraliziranja.

Brata Grimm sta vedno trdila, da nista nikoli spremenila vsebino pravljic, ki sta jih slišala od drugih pripovedovalcev, temveč sta jih samo malo prilagodila. Za pravljicami bratov Grimm bodo zaradi vsega navedenega, posegali ne samo otroci, temveč tudi odrasli.

Najbolj znane pravljice bratov Grimm so: “Janko in Metka”, “Rdeča kapica”, “Kraljevič žabec”, “Sinjebradec”, “Sneguljčica”, “Trnuljčica”, “Palček”…