“Zgodbe iz Narnije” je serija knjig iz sedmih delov, priljubljenega angleškega pisatelja C.S. Lewisa in knjiga “Princ Kaspijan” je četrto njegovo delo. V Lewisovem pismu je priporočeno, da se po vrstnem redu objave razlikuje od vrstnega reda branja romana in se tako to delo priporoča kot drugo Lewisovo delo Zgodb iz Narnije.
Svet Narnije je bil prizorišče neštetih avantur vseh, ki so v njega prišli in Lewisovo mojstrstvo, s katerim ga očara, je neizčrpen vir spodbude in uživanja otrok, toda tudi njihovih nekaj starejših spremljevalcev na življenjskih poteh. Kot je tudi sam rekel, je Lewis sliko Narnije in njenih čarov dobil kot šestnajstletnik in potem po tridesetih letih, se je odločil in obljubil samemu sebi, da bo povedal to zanimivo zgodbo.
Čeprav dela iz Zgodb govorijo o pustolovščinah in o nekem drugem svetu, ter časovnem obdobju, njegovih prebivalcih, vladarjih, njihovih praznovanjih, vendar tudi o težavah, je osnovni motiv dela boj proti dobremu in zlu. Prikaz tega osnovnega boja je cilj Lewisovih romanov in da bi se to zlo premagalo, je potrebno vložiti izjemen trud in znanje, toda tudi posebno sposobnost za katero Lewis verjame, da je nepogrešljiv del življenja, katero imajo odrasli in otroci. To je sposobnost, da se lahko z notranjim očesom vidi in prepozna tisto kar je moralno, vredno, pozitivno in da se človek sooči z vsem, kar to ni.
Prav tako je temelj teg zgodb njen obstoj v katerem vse vse prikazuje in v katerem vse izgleda točno tako kot je. V njej obstaja zavest o tem, da ima človek sposobnost izbire, ter je on pomemben za njegovo življenje in najbolj za tiste stvari pri katerih imamo možnost izbire povezanih z našimi občutki in impulzi. To je razlog, zakaj je pomembno, da se poudari bralčev um in še posebej za otroke, ker se je potrebno za to zavest boriti kot se borijo bitja iz Narnije.
Štirje otroci – Lucy, Susan, Peter in Edmund, katerih pustolovščine sledimo po prihodu v Narnijo skozi vrata v omari, zadnjič vstopajo v svet Narnije v zgodbi o Princu Kaspijanu. Pomagajo osvoboditi in podrediti kraljestvo, ki je zajelo Narnijo v tistem času.
Vrsta dela: roman
Tema dela: boj in obstanek za staro Narnijo, da bi Kaspijan izkoreninil Telmarince, ki so pripeljali Narnijo v težko smer
Ideja dela: zmaga dobrega nad zlim, s sposobnostjo, ki pripelje vsakega bralca, da vzpostavi kontakt s samim samo, da bi razvil bolj močan smisel, skozi velik trud, s ciljem vpliva dobrote in njene moči
Mesto nastanka: Narnija, železniška postaja v Angliji
Čas nastanka: leta 1941
Princ Kaspijan obnova
Minilo je natanko eno leto, odkar so Lucy, Susan, Edmund in Peter vstopili v čarobno omarjo in prišli v popolnoma drugačen svet. To je bila dežela Narnija v kateri so oni, potem ko so jo s svojim junaštvom rešili od večne zime, postali kralji in kraljice. V resničnem svetu, natančneje v mestu, kjer so živeli, se ni nič zgodilo in zdelo se je, da sploh čas ni mineval, medtem ko so trajale narninjske avanture.
Delo se začne in medias res, medtem ko so štirje otroci sedeli na železniški postaji in se pripravljali na pot proti svoji šoli in razredu. Naenkrat je Lucy začutila nepričakovano bolečino, ki je prebadala njena prsa. Nedolgo zatem Edmund krikne in začuti isto bolečino. Vsi so naenkrat začutili čudno energijo, ki jih je povlekla in šla mimo njih. V naslednjem trenutku so prtljaga, klop, peron in železniška postaja povsem izginili. Znašli so se na gozdnatem kraju, se držali za roke in vzdihovali. Spet so bili v Narniji, toda sprva se tega niso zavedali, niti niso v to verjeli.
Čez nekaj časa so se štirje otroci spustili v raziskovanje njihovega nekdanjega kraljestva. Obala po kateri so hodili se je vse bolj približevala tisti nasprotni in otroci so prečkali vsak majhen rt, v pričakovanju, da bodo zagledali kraj, kjer se ti dve obali združita. Napotili so se tja z namenom, da poiščejo vir, da se napijejo vode, pohiteli so proti potoku. Napili so se sveže vode in potem so potegnili sendviče, ki jim jih je mama pripravila za šolsko malico. Pazljivo so jih varčevali, ker so vedeli, da ne bo tako hitro in enostavno najti nekaj za jest. Napotili so se v iskanje za hrano, ki jih bo nahranila za nekaj dni. Šli so proti gozdu, ki je bil toliko gost, da so morali izvajati različne akrobacije, da bi se prebili skozi velike količine dreves. Našli so drevesa jabolk in nedolgo zatem tudi nekaj novih dreves. Ugotovili so, da je tukaj nekoč bil sadovnjak in da je otok na katerem trenutno stojijio nekoč davno bil naseljen. Prebili so se skozi goste veje proti steni mimo katere so šli. Ko so mu prišli povsem blizu, so našli velik lok, ki je nekoč moral imeti okvir, toda zdaj ga je skoraj v celoti zapolnil največje jabolko.
Prebijali so se naprej in naenkrat so se znašli na odprtem prostoru, obkroženim z zidom. Prostor je bil zapuščen in zdelo se je, da je bil zadnjič delujoč pred mnogimi leti. Šli so mimo sredine prostora in nato šli skozi vrata za katerimi je bilo dvorišče, ki je bil zdaj prekrit s travo, rožami in zaraščenim rastlinjem. Petra je prevzelo vznemirjenje, ker je ugotovil, da je to pravzaprav Cair Paravel, kraj v katerem so vladali, imeli praznike in veselje v času njegove vladavine.
Tu so se odločili prespati in naredili so si udobno skrivališče. Čeprav je v resničnem svetu minilo šele eno leto je v Narniji minilo nekaj desetletij. Ko so našli vrata in jih razbili in se potem spustili v prostor, ki je bil za njimi, so bili prepričani, da je to zakladnica Cair Paravela, v kateri so nekoč vladali kralji in kraljice Narnije. V tem prostoru so našli različne dragulje, orožje, oklepe, ogrlice, zapestnice… Kraj je izgledal žalostno in malo strašljiv, tako daleč zapuščen. Ko so vzeli te predmete v roke, so se spomnili na svoja dejanja v preteklosti, načina vladanja, vzdrževanja praznikov, avantur in prepustitvi čarobnosti narnijskega podnebja in prostora. Vzeli so darila, ki so jih v času vladanja nosili s sabo. Lucy je vzela stekleničko in jo z jermenom zavezala k sebi, Susana darilo lok, puščice in en rog, toda rog je izgubila, ko so odhajali v Anglijo. Peter je vzel svoje darilo – meč Rhindon in Edmund ni imel darila, ker takrat ni bil z njimi.
Tu so prespali in naslednji dan so želeli oditi s tega otoka. Odšli so proti viru in se napili vode, ter nato so naenkrat zagledali čoln v daljavi, da se premika. Na čolnu sta bila dva vojaka in tretji je bil palček zvezanih rok in nog. Susanina puščica je zadela čelado enega izmed vojakov, ki je nato padel v vodo in drugi je, ko je to videl, pobegnil kolikor hitro je mogel. Otroci so se napotili proti čolnu in osvobodili palčka. Pove jim, da so ga ti vojaki želeli utopiti in za tem je bila druga zgodba. Nato se je povabil na zajtrk. Potem, ko so se najedli, začne zgodbo, ki jo je imel v sebi celoten ta čas. Palček je bil glasnik kralja Kaspijana, toda otroci sploh niso vedeli za tega kralja. Omenil jim je stare Narnijce, nova vladanja in boje. Toda kmalu se je bolj udobno namestil in začel s svojo zgodbo o starih temeljih. V tem tretnutku pisatelj opiše življenje Kaspijana in na splošno življenje v Narniji, potem ko so se Susan, Lucy, Peter in Edmund vrnili v Anglijo.
Princ Kaspijan je živel v velikem gradu v središču Narnije s svojim stricem Mirazom, narnijskim kraljem in njegovo ženo, ki je imela rdeče lase in se je imenovala kraljica Prunaprismia. Kaspijan je počasi rastel in začel pridobivati svoje lastne misli. Namreč imel je svojo starejšo varuško, ki mu je vedno pred spanjem govorila o stari Narniji, katero je Kaspijan vedno občudoval. Nekega dne je Kaspijan odgovoril Mirazu, svojemu stricu, da bi rad živel v starih časih v času Narnije – ko so vse živali lahko govorile in ko so ljudje živeli ob potokih in na drevesih. Takrat so bili tudi palčki, Fauni v gozdu in vsi so lahko govorili. Takrast so vladali Lucy, Susan, Edmund in Peter, ki so ubili čarovnico in postali kralji. Tu je bil tudi Aslan – lev, ki je prišel iz druge strani morja.
Ko je Miraz to slišal se je razjezil in ga vprašal, kdo mu je povedal vse te neumnosti. Kaspijan mu je odgovoril, da mu je to povedala varuška. Nedolgo zatem se je Miraz rešil varuške in ji prepovedal druženje s fantom. Kmalu je Kaspijan dobil novega učitelja po imenu Doktor Kornelijus. Najprej mu ni bil všeč, toda kmalu mu je postal všeč, ker je Kornelijus bil takšna oseba, ki ni mogoče, da nam ni všeč. Bil je najmanjši in najdebelejši človek kar ga je Kaspijan videl. Imel je dolgo, srebrno in koničasto brado. Glas je imel resen in oči vesele. Doktor Kornelijus je Kaspijana učil veliko stvari, toda Kaspijan ga je nenehno spraševal o zgodovini Narnije in o štirih otrocih, ki so rešili tedanjo Narnijo in še o veliko drugih stvareh. Kmalu se je Kornelijus razjezil in rekel, da ne bo več govoril o takšnih stvareh na urah, temveč o tistem za kar je zadolžen, da mu pove.
Toda nekaj dni kasneje pa mu pravi: “Danes bova imela predavanje iz astronomije. Sredi noči dveh plemenitih planetov, Tarva in Alambil bo šel eden poleg drugega na razdalji ene stopnje. Takšna konjukcija se ni zgodila že dvesto let in v času življenja Tvoje Visokosti se ne znova zgodila. Najboljše bo, če gremo danes spat malo bolj zgodaj kot po navadi. Ko bo blizu čas konjukcije, bom jaz prišel in te zbudil.” Kaspijanu se to ni zdelo kot, da je povezano s staro Narnijo, toda tisto noč je bil v pričakovanju. V zgodnjih jutranjih urah se je pojavil njegov učitelj in ga zbudil, mu dal odeje in par toplih čevljev. Kaspijan je sledil Doktoru skozi številne hodnike, nato skozi številne stopnice in nato sta končno skozi majhna vrata v kupolo prišla na svinčeno ploščo strehe. Kmalu sta prišla do drugih vrat, ki so vodila v velik osrednji stolp celotnega kraja.
Doktor Kornelijus je pripeljal Kaspijana na to mesto iz več razlogov. Namreč on je na tem visokem mestu bil popolnoma prepričan, da jih nihče ne bo mogel slišati, medtem ko bosta govorila o stari Narniji in njenih prebivalcih. Kornelijus se je ves ta čas zadrževal in na tem mestu je končno lahko vse povedal radovednemu Kaspijanu. Nekaj večerov sta tako obiskovala to streho in Kaspijan je vse bolj vedel o Narniji iz preteklosti. Dva razloga sta, zakaj je učitelj povedal vse te stvari Kaspijanu; njegovo srce je preveč staro in dolgo je nosilo ta skrivni občutek, ki mu je povzročal bolečino in zdelo se mu je, da bi mu srce počilo, če ne bi nič rekel Kaspijanu. In drugi razlog je naslednji: Kaspijan lahko pomaga kraljestvu starih Narnijcev, ki so se cel čas skrivali, ko so Telmarinci vladali in poskušali iztrebiti vsak del stare Narnije. In na čelu vseh teh načrtov je bil pravzaprav njegov stric Miraz. Ko Kaspijan postane kralj, lahko pridobi učene čarovnike, preišče vsa skrivališča in divje kraje, ter preveri, če ne živi morda na skrivaj še kakšen Faun, palček ali Žival, Ki Govori.
Po tisti noči sta Kaspijan in njegov učitelj imela še veliko skrivnih pogovorov na vrhu velikega stolpa in v vsakem od njih se je Kaspijan še nekaj naučil o Stari Narniji. Razmišljanje in sanjarjenje o starih časih z željo, da znova pridejo nazaj, je izpolnjevalo vse njegove proste ure. Nekega dne, ko je v Narniji postajalo vse slabše ga je Doktor Kornelijus močno nagovoril z besedami: “Imam eno potovalno torbo za tebe. Morava oditi v sosednjo sobo in jo napolniti z s hrano iz mize, za katero je Tvoja Visokost večerjala.” Po Kaspijanovem odporu, sta to storila. Doktor je zavil Kaspijana v plašč, da bi skril meč in nato sta se napotila proti velikemu stolpu. Učitelj mu je rekel: “Dragi princ, takoj moraš zapustiti ta dvorec in poiskati srečo v širnem svetu. Tu je tvoje življenje v nevarnosti. Ti si pravi narnijski kralj, Kaspijan Deseti, zakoniti sin in naslednik Kaspijana Devetega. Živel kralj!”
Kaspijan ni ničesar razumel in učitelj mu je razložil Mirazove namene. Želel je iztrebiti vsak del stare Narnije in to želi storiti tudi s Kaspijanom. Učitelj mu pokaže rog, predmet ki je največji in najbolj sveti zaklad v Narniji. Vsak, ki pihne v njega, bo k njemu prišla čudežna pomoč – in nihče ne ve povedati, kakšna pravzaprav. Tako se je Kaspijan, opremljen s svojim konjem, rogom, mečem in hrano napotil v globine gozda in njegov učitelj na drugi strani, da bi bila čim manj opazna.
Po dolgem tavanju in iskanju je Kaspijan legel na neznana tla in zaspal, ter potem se je zbudil v neznanem prostoru in v neznani družbi. Okoli njega so bili trije palčki; Tartufko, Dobriša in Nikabrik. Prerekali so se, če bi ubili Kaspijana, ker vejo, da prihaja iz regije Telmarincev. Toda kmalu jim je vse razložil in oni so mu verjeli, ter se strinjali z njim. “Tako je. Prav imaš kralj Kaspijan! In tako dolgo, kot boš zvest Stari Narniji, boste moj kralj, ne glede na to, kaj bodo drugi rekli. Naj živi Njegovo Veličanstvo!” Še veliko so govorili, toda končalo se je strinjanjem, da Kaspijan ostane pri njih. Celo obljubili so mu, da takoj, ko bo lahko odšel, ga bodo spoznali z vsemi vrstami bitij iz starih dni.
Skozi različne pustolovščine in sprehode v globinah gozda, je Kaspijan spoznal ljudstvo, ki je živelo v skrivnosti. Številni sprva niso verjeli v Kaspijanovo zgodbo, toda na koncu so se vsi strinjali in sprejeli njegovo voljo, željo in namero. Srečal je veverico Granotapca, obiskala sta Sedem Bratov iz Tresočega Gozda in nekoliko naprej od tega mesta v suhi skalnati soseski, sta našla jamo rdečih palčkov. Vsi obiski niso bili prijetni, toda naslednja je bila zelo topla: Burodolski je bil prerok in zvezdoznalec, ter je takoj vedel, zakaj sta prišla. Potem sta srečala bojevito miš in njeno vrsto, Faune, jazbece in še številne druge. Večer se je zaključil z veselim in glasnim plesom, ter občudovanjem Kaspijanovega kraljestva in njegovega namena. Vsi so se razumeli in skupaj zbrali, da bi ohranili staro Narnijo ter premagali ljudstvo Telmarincev.
Kaspijan in njegova družina so našli zatočišče in se pravzaprav skrili v Aslanov Nasip. Toda sreča se je kmalu obrnila proti njim. Izvidnica kralja Miraza je kmalu odkrila njihovo novo skrivališče, ter so kralj in njegova vojska dosegli rob gozda. Kaspijanu je bilo vse bolj težko pri duši, medtem ko je gledal, kako prihaja četa za četo. Bitke so bile iz dneva v dan in včasih tudi ponoči; in Kaspijanova stran je v glavnem potegnila krajši del. Stari Narnijci so bili ranjeni, toda bojevali so se pogumno kot so lahko. Okoli Kamnite mize so se pridružili Kaspijanu, Kornelijus, jazbec in Nikabrik. “Če Vaše Veličanstvo namerava kadarkoli uporabiti ta rog, potem mislim, da je zdaj trenutek za to.” je rekel Tartufko. Uporabili so Aslanov rog v imenu kraljice Susan. Dobriša ni verjel v rog in se je odločil, da sam poišče pomoč. Še nekaj jih je odšlo na močna mesta, v katerih bi lahko pričakovali pomoč.
Vse to je Dobriša povedal otrokom in potem so ga Telmarinci ujeli, ko je odšel v iskanje po pomoč. Rog je privlekel otrokom v Narniji in oni so zdaj najbolj potrebni. Dobriša je sprva mislil, da ne bo imel velike pomoči od otrok, ker si jih je zamišljal kot velike in močne vojake, toda Susan, Lucy, Edmund in Peter so mu rekli, da ne ve, koliko imajo dejansko moči v sebi in svojih darih. Kmalu so se odločili oditi s svojo opremo in željo po zmagi na potovanje, ki jih bo pripeljal do kralja Kaspijana. Potovanje je dolgo trajalo in šli so skozi veliko ovir. Poiskali so številne bližnjice in se spomnili na cesto, ki bi jih lahko pripeljala do mesta, kjer se bojujejo.
Neke noči je Lucy videla leva Aslana, kar ji ni nihče verjel, ker so mislili, da si je od utrujenosti začela izmišljati stvari. Le Edmund ji je nekoliko verjel. Ona je te noči, medtem ko so spali videla drevesa, ki so se zibala, plesala in premikala v različnih akrobacijah. Ona jim je samo sledila in prišla v prazno področje obkroženo s polji in tam je stal Aslan. Bratje in sestra ji niso verjeli, toda sčasoma se je izkazalo, da je Lucy imela prav. Aslan je želel, da mu sledijo. Vodil jih je s počasnimi koraki do neznane poti. Samo Lucy ga je lahko videla in ostali so sledili njenim korakom. Vodil jih je naravnost v drevesa, ki so plesala – nihče ni vedel, če so še vedno plesala, ker je Lucy gledala le Leva in ostali samo njo.
Dolgo je Aslan hodil po robu pečine in nato so prišli do mesta, kjer je nekaj manjših dreves rastlo blizu roba soteske. Obrnil se je in izginil med drevesi. Lucy je zastal dih, ker je bilo videti kot da je skočil iz roba; toda bila je preveč prevzeta z željo, da ga ne izgubi iz vida, da bi se ustavila in razmišljala o tem. Vsi so se ustavili, ko se je Aslan izgubil med skalami in na poti, ki nikamor ni več vodila. Toda vseeno so hodili še naprej za njim, po poti, ki je vodila dol. Po njegovi senci so se otroci in Dobriša spuščali počasi navzdol po skali. Kmalu so prišli do dreves in skozi njih se je lahko videl Aslanov Nasip. Tu so srečali Bakha in njegovi divji dekleti, ter še številne, ki so, ko so jih opazili zvklikali “Osvežitev! Osvežitev!”. Plesali so, skakali, vzklikali in jodlali.
Medtem so Dobriša dva fanta prišla do majhnega, kamnitega oboka, ki je vodil v notranjost Nasipa. Vzeli so baklje in se odpravili globlje. Za enimi vrati so slišali pogovor Nikabrika, Tartufka, Kornelijusa in Kaspijana. Tam so razpravljali in se pogovarjali o pomoči, ki bi morala priti vsak trenutek. Medtem so obtožili Nikabrika kot izdajalca, ker ni dovolj zaupal. Nikabrik je s čarovnijo poklical čarovnico in volka, ter naenkrat je nastal velik hrup in boj in fantje so Dobriši priskočili na pomoč. Potem, ko so ubili čarovnico in volka, so se med sabo spoznali. Peter je rekel Kaspijanu, da mu je prišel pomagati, da bi dobil v roke kraljevo mesto. Tako so oni zbrali vso svojo pomoč in vojsko starih Narnijcev in bili pripravljeni napasti. Sestavili so pismo, ki jih bo povabil na dvoboj in pismo bo odnesel Burodolski. Kmalu so prišle novice o odgovoru in Edmund je že pripravljal prostor, kjer se bo boj odvijal, kako bo sortiral vojsko in še veliko tega.
Peter in Miraz sta se borila v deželi v zaprtem pravokotnem prostoru. V tem času se je začelo zbirati vse staro prebivalstvo Narnije – Aslan jih je zbudil. Slišali so se kriki iz vseh strani, spodbujali so Petra in mu pomagali z nasveti in on se niti v enem trenutku ni predal. Naenkrat sta dva Telmarinca skočila na Petra in nastalo je izdajstvo. Nastal je velik boj iz vseh strani. Toda skoraj preden so se Staronarnijci dovlj ogreli za delo, so opazili, da se je sovražnik umaknil. Trdoživi vojaki so prebledeli; gledali so z grozo, toda ne Staronarnijce za njimi. Nato odvržejo orožje in kričijo: “Gozd! Gozd! Konec Sveta!” Telmarinci so se predali.
Naslednje juro so pripravili praznovanje, vsi so se smejali, igrale so piščali. Povsod se je razširil glas o zmagi in osvobodili so Staronarnijce. Kaspijan je postal kralj Narnije in Telmarinci so dobili nov svet v katerem bodo živeli in v katerega bodo prišli skozi nevidna vrata. Skozi ta vrata so odšli tudi Peter, Edmund, Susan in Lucy – v Anglijo. Vrnili so se z veseljem in ponosom v Anglijo, na isto mesto na železniško postajo iz katere so naenkrat odpotovali v Narnijo.
Osebe: Peter, Edmund, Susan, Lucy, Aslan, Staronarnijci, Telmarinci
Opis oseb
Aslan – lev napolnjen z močjo in dobroto, kateremu je cilj pomagati otrokom, ki so nekoč vladali Narniji. Prav tako je on koncept moči v deželi Narnije, vendar tudi simbol bitja, ki predstavlja moč na splošno. Tudi on je sčasoma ostarel, vendar je še naprej moder in močan. Prav tako skozi svoja majhna dela in obstojem se prikazuje kot veliko dobro v svetu Narnije. Vsi ga spoštujejo in slavijo, ker je poosebljenje nečesa velikega in vzvišenega, ter ga zelo cenijo. Otroci so se z njim zelo zbližali in brez njega ne bi prišli in naredili vse tisto kar so. Aslan, Susan, Lucy, Edmund in Peter so temelj Narnije in brez njih ona ne bi bila tisto kar je.
Susan, Lucy, Edmund, Peter – povsem navadni otroci, ki potem, ko stopijo v deželo Narnije, nekoliko spremenijo svojo osebnost. Ne glede na njihovo starost, so v Angliji povsem navadni otroci, toda v Narniji držijo status močnih kraljev in kraljic. Potem, ko so vstopili v čarobno omaro in odšli v deželo Narnijo, se vse v njihovih življenjih spremeni. Osvobodili in ustavrili so del Narnije. Borili so se z vsemi močmi, umom in celotno dušo. Vsi so v Narniji dobili moč s pomočjo, katere bodo lahko preglasili tiste, ki jim nasprotujejo. Kaspijanu so pomagali, ko so Staronarnijci pihnili v rog. Čeprav s svojim videzom dajejo vtis navadnih otrok, so v Narniji nove osebe. To je njihov dom, v katerem so uspeli ustvariti številne sanje Narnijskih prebivalcev in oni jih bolj cenijo, spoštujejo in k temu zvišujejo.
Kaspijan – mlad fant, ki je že od majhnih nog bil radoveden o zgodovini Narnije. Nikoli ni mogel dovolj izvedeti, kaj se je takrat dogajalo in kako je Narnija zrasta. Niti tega ni smel spraševati, ker so se takšne teme v njegovem času izogibali. Ni imel očeta niti mame, živel je pod streho strica Miraza in njegove žene, s katero ni imel preveč dobrega odnosa. Sčasoma se je naučil slabih zgodb in namer Miraza in v vse to ga je vpeljala njegova varuška, ki mu je vedela povedati nekatere dogodke v stari Narniji. Ko je Miraz to izvedel, jo je odpustil in poslal v oddaljeni kraj. Kmalu je um Kaspijanu odprl njegov novi učitelj Doktor Konelijus. Če njega ne bi bilo, Kaspijan ne bi z veliko željo iskal pomoč in rešil Staronarnijce, ne bi vrnil vse na staro. On je pojem napora, želje in hrepenenja z jasnim ciljem. S pomočjo Edmunda, Petra, Susan in Lucy, Kaspijan na koncu zgodbe postane kralj Narnije in uresniči svoj cilj. Po dolgem času, ko spet sreča prijatelje, toda tokrat le Lucy in Edmunda, se odloči maščevati svojemu stricu.
Opomba o avtorju
Clive Staples Lewis je bil znan severnoirski avtor velikega števila priljubljenih knjig za otroke. Rodil se je v Belfastu, 29. novembra 1898. Brat Waren se prav tako ukvarja s pisanjem, toda njega z razliko od Lewisa zanima zgodovina, medtem ko se je Lewis zanimal za fantastiko.
Ko mu je umrla mama je z bratom odšel v Anglijo, kjer se je hitro začel zanimati za Wagnerjevo glasbo in nordijsko mitologijo. Tako leta 1933 postane član skupine “The Inklings”.
Leta 1938 izda svoje prvo delo, prvi del ZF trilogije z imenom “Out of the silent planet”. Leta 1943 je izdal nadaljevanje “Perelandru” in leta 1945 po smrti bližnjega prijatelja Cahrlesa Williamsa je izdal zadnje nadaljevanje omenjene trilogije – “That Hideous Strength”.
Leto 1950 je bilo ključno za tega nadarjenega avtorja. Takrat izide prva knjiga od sedem naslednjih knjig – Narnijske zgodbe. Prva se imenuje “Lev, čarovnica in omara”. Ta knjiga je bila prenesena tudi na filmska platna in je na takšen način požela velik uspeh.
Leta 1951 je izšlo drugo nadaljevanje Narnijskih zgodb – “Princ Kaspijan”. Leto po tem je izšel tretji z imenom “Potovanje potepuške zarje”. Ter istega leta je avtor spoznal svojo bodočo soprogo Joy Davidman Gresham. Knjige so se nadaljevale in leta 1953 je izšla “Srebrna miza”, leta 1954 “Konj in njegov fat”, leto dni kasneje je izšlo šesto nadaljevanje – “Čarovnikov nečak”, medtem ko je zadnje nadaljevanje Narnijskih zgodb izšlo leta 1956 z imenom “Zadnja bitka”.
Kmalu se je poročil s svojo ljubljeno ženo Joy, toda kmalu sta ugotovila, da je trpela zaradi kostnega raka. Umrla je leta 1960 in Lewisa je zapustila v veliki žalosti. Ostal mu je njen sin iz prvega zakona Douglas.
Leta 1961 je izdal “A grief Observed”. V tem delu je opisal svojo veliko žalost in bolečino, ki jo je čutil zaradi izgube ljubljene soproge.
Umrl je 22. novembra 1963 v Oxfordu, tik preden je dosegel starost 65 let.
Dodaj odgovor