“Zgodbe iz Narnije” je serija angleškega pisatelja C.S. Lewisa iz 7 delov in “Potovanje potepuške zarje” je peti del. V Lewisovem pismu je priporočilo, da se romani ne berejo po vrstnem redu objave in se tako ta del priporoča kot tretji del Zgodbe iz Narnij.
“Potovanje potepuške zarje” je fantastika in v enem delu je drugačno delo od prejšnjih delov Zgodb. Pustolovščine in avanture, ki prežemajo to delo so opisane mojstrsko, ter sama ideja vodi potnike skozi pustolovščino, katere obrise so načrtali sami in meje jim določa sila izven njih. Delo je značilno tudi z slikovitimi opisi morja, od mirnega kot olje, do tistega divjega in burnega.
Kaspijanov lik in njegov značaj vladanja nad deželo Narnijo se nadaljuje z opisom v tem delu in tokrat sta glavna izmed štirih otrok iz resničnega sveta Lucy ter Edmund. Susan in Peter sta tukaj izpuščena že na začetku dela, verjetno zato, ker sta bila takrat že odrasla.
Glavni razlog, zakaj se celotna zgodba tega dela Zgodb dogaja pravzaprav na ladji zarji je Kaspijanova želja, da najde sedmerico prijateljev njegovega očeta, katere je njegov stric Miraz poslal raziskati neznano Vzhodno morje, za Samotnimi otoki. Na njegov dan kronanja je Kaspijan z odobritvijo Aslana obljubil, da bo, ko enkrat zavlada mir v Narniji, sam plul proti vzhodu, da bi našel prijatelje svojega očeta, spoznal nekaj o njihovi smrti in jih maščeval. Po drugi strani sta tukaj Lucy in Edmund nekateri novi lik, tj. njun brat Eustace, ki skozi sliko čarobno pride na Kaspijanovo ladjo in samodejno pride v samo jedro zgodbe ter začetek Kaspijanove, pa nato tudi njihove pustolovščine.
Na ravni simbolov je najbolj pomemben motiv morja, kjer se odvija večino zgodbe. To je most med dvema svetovoma. Morje je kot se na koncu izkaže mesto prehoda in spoja, mesto izjemno prostorno in s človeškimi čuti šele površinsko razumljivo. Samo potovanje proti vzhodu je seveda simbolično, zaradi dejstva, da je vzhod v človeški zaznavi začetek izhodišča sveta. V tem primeru gre za potovanje v svetlobo kot vir vsega pozitivnega in dobrega. Tako se posadka ladje zarje na plovbi in avanturi proti vzhodu sreča s številnimi začaranimi, pridržanimi in odrezanimi od sveta likov, kjer se veliko naučijo in z dobrim delom popravijo ter s tem vnesejo radost tudi drugim likom.
Vrsta dela: roman
Mesto nastanka: Narnija, Samotni otoki
Čas nastanka: leta 1942
Tema dela: Kaspijanova želja, da najde sedmerico prijateljev njegovega očeta, katere je njegov stric Miraz poslal v iskanje neznanih Vzhodnih morij za Samotnimi otoki
Ideja dela: zmaga dobrega nad zlim s spososobnostjo, ki pripelje vsakega bralca, da vzpostavi kontakt s samim seboj, da bi razvil bolj močan smisel skozi trud s ciljem vpliva dobrote in njene moči, ter hkrati maščevanje za dejanja iz zgodovine
Potovanje potepuške zarje obnova
C.S. Lewis roman začne s predstavljanjem novega lika, ki se v popolnosti razlikuje od tistih na katere smo v “Zgodbah” navajeni; tistih bojevitih, radovednih za nova mesta in dogodke. Eustace Clarence Scrubb je brat četverice Pevensijevih, ki so osvojili Narnijo in ji vladali dolgo časa. Eustace ni imel rad svojih sorodnikov, toda bil je zelo zadovoljen, ko je slišal, da Edmund in Lucy prihajata na daljši obisk. Peter je imel načrt praznike preživeti z učenjem, ker se je zelo resno pripravljal na en izpit in Susan je z Lucy ter Edmundom prišla v Ameriko. Toda njuna mama je rekla, da bo ona imela veliko več od poti v Ameriko kot malčki.
Ko sta Edmund in Lucy našla krajši čas, ki sta ga končno lahko preživela skupaj, se začne vrhunec tega dela. Bila sta v Lucyjini sobi, sedela na robu postelje in opazovala sliko na nasprotni steni. Le ta slika od številnih v hiši, jima je bila všeč. Prikazovala je ladjo, ki je plula proti gledalcu. Vrh premca je bila pozlačena in oblikovan kot glava kače, s široko odprtimi usti. Imela je en jambor in eno veliko kvadratno jadro, ki je bil gosto vijolične barve. Boki ladje so bili zeleni. Naenkrat je Eustace prišel v sobo in ju začel poganjati s zgodbami o Narniji. Lucy in Edmund sta ga gledala z blago jezo in Eustace kot da je užival z izzivanjem. Vsi so se bolj globoko zagledali v čarobno sliko in začeli komentirati, da je na njej nekaj zares čudnega. Valovi in morje kot da so naenkrat postali resnični in ladja kot da se je začela premikati in pluti proti razburkanemu morju. Stvari so se na sliki premikale in barve so bile preveč resnične, jasne in naravne. “Prenehajta” To je neumen trik, ki ga vidva izvajata. Prenehajta!” Velik in mrzel val jih je zmočil in naenkrat so nastali tu – na sliki.
Trije otroci so se ustvarili na ladji takratnega vladarja Narnije. Pred njimi je bil Kaspijan, nekoliko večji in starejši kot prej. Veselo jih je popeljal na ogled ladje, spoznal Eustacea in nato jim je pojasnil, zakaj so vsi na tej ladji in kakšen je njihov načrt. Prav tako pred vsem tem jih je spoznal s svojo posadko in tu je bil Cijuciks. Na Edmundovo vprašanje: “Kam zdaj gremo?” je Kaspijan odgovril z načrti in nameni. “Morda se spomnite, ko sem bil otrok, moj stric Miraz se je odrešil sedmih prijateljev mojega očeta, tako da jih je poslal v raziskovanje neznanih otokov. Na dan mojega kronanja, sem sam z Aslanovim odobrenejem obljubil, ko enkrat zavlada mir v deželi Narniji, bom plul proti vzhodu leto in en dan, da bi našel prijatelje svojega očeta ali izvedel kar koli o njihovi smrti in se maščeval, če bo možno.” To je bil Kaspijanov glavni cilj in Cijuciks je upal še na kaj večjega. Razmišljal je, da mora posadka te ladje do samega vzhodnega kraja sveta in da se tu pričakuje, da najdejo Aslanovo domovino.
In tako se je začelo potovanje Edmunda, Lucy in Eustacea, ter Kaspijanova posadka je potovala že nekaj časa. Prvo kopno na katerega so naleteli je bilo kopno otoka Doorn. Pobočje otoka so pripadali Narniji še v času vladanja Bele Čarovnice. Odločili so se pristati poleg Doorn in jadrati okoli rta. Eustace se je ves čas pritoževal in godrnjal, tako je tudi zasovražil celoten koncept ladje zarje. Komaj je čakal, da se umakne iz nje in začuti kopno. Napotili so se proti notranjosti otoka in se začeli strmo vzpenjati proti majhnemu hribu. Prišli so do vrha in zdaj je bil pred njimi Doorn. Od Felimatha ga je ločil okoli miljo širok kanal; za Doornom, malo na levo je ležala Avra. Majhno belo mesto, Tesna Luka na Doornu, se je prav tako lahko vidlo.
Nadaljevali so s hojo in v daljavi so v zeleni dolini proti kateri so se spuščali, videli več ljudi grobega videza. Pozdravijo jih in jim ponudijo pijačo, toda Cijuciks se jim je hitro zameril. Po njihovih zgodbah so ugotovili, da so trgovci s sužnji in od tega služijo. To so storili tudi z njimi. Zvezali so jih z vrvjo in ugrabili. Odpeljali so jih do čolna, kjer je bil človek, kateremu so ti grobi ljudje odločili prodati Kaspijana. Prijatelji so se ločili in njihovi ugrabitelji so jih odpeljali po svojih poteh. Otroke so odpeljali v dolg, precej temen in ne preveč čist prostor, kjer so našli številne druge sužnje. Na čelu je bil Lisjak – gusar in največji med ugrabitelji.
Kaspijan in njegove kupec sta svoj čas porabila malo bolj zanimivo. Človek, ki ga je kupil, ga je odpeljal po poti med vaškimi hišicami in naprej, vse do jasi za vasjo. “Mene se ni potrebno bati, fant. Kupil sem te zaradi tvojega obraza. Spomnil si me na nekoga. Spominjaš me na mojega vladarja, kralja Kaspijana iz Narnije”. Po nekem času mu Kaspijan razloži, da je on njegov vladar, nato pa ugotovi, da je človek, ki ga je kupil eden izmed sedmih narnijskih lordov, ki jih je njegov stric Miraz poslal na morje. Lisjak poklekne in mu poljubi roko, takoj je prepoznal glas Kaspijanovega očeta v njegovemu. Ta človek je bil pravzaprav lord Bern. Razložil mu je, da nikoli ni imel rad trgovine z ljudmi in da se je boril to ukiniti, toda nikoli mu ni uspelo. Kaspijan ga prosi, da govorita o stanju otoka, toda pred tem mu je Bern povedal svojo osebno zgodbo. Bern je dal nekaj nasvetov Kaspijanu, v primeru, da napadejo Lisjakovo ladjo in nato je Kaspijan pihnil v rog (to ni bil veliki čarovni narnijski rog, rog kraljice Susan).
Drinijan zarjin upravitelj je čakal ta signal in Kaspijan je nato zasnoval napad Lisjakove ladje, da bi osvobodil svoje prijatelje. Naslednjega jutra se je veliko število ljudi pojavil pred pristaniščem v Tesni Luki in vzklikala “Narnija, Narnija!” s podporo Kaspijana. On se napoti proti vratom pasti. Z majhno pomočjo je utišal vratarje in napovedal, da je ta kraljevski obisk Samotnih otokov napoved veselja in ne strahu drugim. Spoznal je, da je njihov poveljnik Gumpas, ki je v sobi na vrhu razvrščal po dokumentih in kmalu so tudi njega osvojili. Kot so se pogovarjali in jim določili takšno takšno delovanje otoka strogih sprememb, se Kaspijan z Bernom, Drinijanom in z nekaj ostalih napoti proti tržnici s sužnji. Tu prepove trg s sužnji in sužnje na trgu so razglasili za svobodne. Tu so našli Lucy, Edmunda in Eustaceja, ki so jih prav tako osvobodili. Z veliko podporo iz strani ljudi Berna, svoje posadke in svojega statusa je Kaspijan ta otok osvobodil in jih osvojil slabih navad, načinom delovanja in služenja. To noč so priredili veliko slavje v Tesni Luki. Zarjo so izpraznili, ter pokvarjene in slabe dele popravili. Potem so naložili toliko hrane in vode, kolikor so jo lahko nosili. Bili so pripravljeni za pustolovščine, ki jih čakajo v naslednjih dneh.
Na poti jih je nekaj dni spremljalo lepo vreme. Vsi so bili veseli in hvaležni za to. Toda vse to ni trajalo dolgo. Nekega večera jih je zajela strašna nevihta. Ni bilo lahko; zarja se je strašno zibala na desni bok in paluba je poševno stala kot streha hiše. Bila je že mokra od dežja in morske pene. Kos raztrgane vrvi je bil vodoravno na vetru, ravna in trda kot poker. Nadaljevalo se je v naslednji dan in dan potem. Že so pozabili, kako je biti brez nevihte in boriti se brez nevihte. Ko se je zdanilo so potniki odkrili, da se nahajajo v zalivu, obdanem s skalami in čermi, ki so spominjale na norveške fjorde. Celotno mesto je bilo zelo tiho in voda zaliva je bila gladka kot steklo.
Posadka ladja se je odpeljala s čolnom na obalo. Tu so se odločili spočiti in pripeljati zarjo v prvotno obliko. Eustace in njegovo razpoloženje se ni spremenilo odkar je prispel na to ladjo, ter nevihta in suženjstvo sta ga popolnoma prisilila v eno dejanje – beg. Počutil se je zadovoljno, ko se je oddaljil od svojih potnikov. Končno je lahko delal kar je želel in se počutil svobodno, gledal je v lepoto narave, ki se mu je ponujala. Toda ni užival, vsaj ne za dolgo. Medtem, ko je ležal pod enim drevesom, mu je padlo na pamet, da je tu že dovolj časa, da so ostali pozabili na njega in da so ga zapustili. V paniki je skočil in se začel spuščati, toda spodrsnilo mu je na strmem travniku in padel nekaj metrov v prepad.
Eustace se je naenkrat znašel v temi. Megla se je začela dvigati in nič ni mogel več videti. Ugotovil je, da se je izgubil in da je pristal na drugi strani gore iz katere ne more priti tako enostavno. Bil je poleg ene stene, ko je videl dva dima, ki sta se dvigala iz nekatere stene zanivimive barve. Eustace se je prestrašil, ko je ugotovil, da je to zmaj, ki je zdaj spal. Bil je toliko večji in močnejši od njega. Eustace je potiho zajokal od strahu in svoje neumne odločitve o begu. Naenkrat se je ta zmaj dvignil in odšel proti vodi, da se okrepi, toda kmalu se je začel čudno premikati in njegovo telo je padlo poleg jezera; nepremično in trdno. Eustace je mislil, da je umrl in nato je šel hitro mimo njega, ter tekel v temno jamo, kjer se je odločil, da zadrema. Vendar pa je bila to zmajeva jama in naslednje jutro, ko se je Eustace zbudil je videl še enega zmaja poleg sebe. Ni minilo dolgo časa, ko je ugotovil, da so roke, rep in usta zmaja, ki jih je videl pravzaprav njegovi deli telesa v katere se je čudežno preoblikoval. Eustace je postal zmaj, ki je razmišljal kot on, toda ni mogel govoriti.
Bil je tako žalosten, da je začel jokati in spoznal je, da takrat ni smel biti takšen do posadke zarje. Ni se smel grdo in nehvaležno obnašati do vseh njih. Ta sprememba ga je pripeljala v katarzo in Eustace je začel popolnoma drugače razmišljati. V tem času so Kaspijan, Lucy, Edmund in ostali bili zaskrbljeni za Eustaceja. Čudno jim je bilo, ker ga toliko časa ni in ker ga sploh ne morejo najti. Vrgli so se v iskanje, toda neuspešno. Tisti dan so opazili zmaja, ki leži in izvlekli so svoje meče. Toda ta zmaj ni skočil na njih, niti ni začel pihati ognja in oni so hitro spoznali, da je nekaj čudnega v tej zgodbi. Kmalu so ugotovili na čuden način komuniciranja, da je to Eustace. Duše so se jim zmehčale in strah je izginil.
Minilo je nekaj dni ter oni in Eustace so se navadili eden na drugega, toda niso vedeli, kako bodo nadaljevali potovanje. Nekega jutra je Edmund odšel na sprehod po gozdu in videl obrise lika za drevesom. Ugotovil je, da je to Eustace in on mu je opisal, da se je čarobno vrnil v svoj lik – sledil je levu, ki ga je pripeljal k viru. Nato je slekel vso svojo kožo.
Eustace je od takrat postal drugačen in boljši človek, tu so njega na otoku poimenovali Zmajski, ter vklesali v steno naslednje besede: “Zmajski otok, odkril ga je Kaspijan X. kralj Narnije, itd. V četrtem letu svojega vladanja. Tukaj je verjetno lord Oktezijan našel smrt.” Močnejša ladja zarja in njegova posadka so se napotili na naslednjo avanturo.
Na poti so znova naleteli na velike neprijetnosti – ponoči jih je v morju ujela ogabna, velika in dolga pošast. To je bila morska kača, ki je nosila in dvigala zarjo v zrak, ter njegova posadka močno branila vsak njegov del. S sekirami in meči so jo uspeli rešiti in ubiti to veliko ter strašno bitje. Kmalu so slavili in nekaj dni zatem opazili kopno na levi strani premca. Tu so se ustavili in odšli na raziskovanje. Kopno na katerega so se vsidrali je bilo polno oklepov, mečev in podobnih ostankov od boja. Napotili so se proti viru, da se okrepijo vode. Toda na dnu so opazili kip moškega. Bil je iz zlata. Ko je Edmund želel preveriti, koliko je ta vir globok, je ugotovil, da je voda v kateri je kip – čarobna. Izkazalo se je vse, česar se dotakne, se spremeni v zlato, tako je tudi tega moškega.
Tukaj so tudi opazili zelo velikega leva in vedeli so, da je to bil Aslan. In nihče ni videl, kako in kje je odšel. “Gospod” je rekel Cijuciks, “na tem mestu je neko prekletstvo. Vrnimo se takoj na ladjo. In, če bi imel čast izbrati ime za ta otok, bi ga imenoval Vrelec smrti.” Tako je tudi bilo. Nato so odšli proti ladji.
Sredi popoldneva so se zasidrali v velikem zalivu in nato izkrcali. Ta otok je bil popolnoma drugačen od vseh ostalih, ki so jih do zdaj obiskali. Travniki so bili sveže pokošeni, drevesa v ravnini in zrak je bil popolnoma drugačen in čistejši. Prišli so do dolge, ravne peščene steze na kateri ni rasla niti ena rastlina in na koncu te poti so videli hišo. Lucy obstane, začutila je kamenček v čevlju. Zaostala je za ostalimi in ko je izvlekla kamen ter spet obula čevelj je slišala čudne glasove. Začutila je tresenje in udarce pod njo. Vse to je bilo zelo čudno, ker ni mogla videti nikogar, toda vse je slišala.
Na tem otoku so se potniki srečali z nekoliko čudnimi in neumnimi ljudmi. Bili so nevidni, tj. začarani od čarovnika. Kmalu so se spoznali med sabo in prosili so jih, da jim pomagajo premagati to čarovnijo, da bi spet postali vidni. Namreč potrebovali so Lucy – majhno deklico, ki naj bi prebrala nekaj besed iz čarovniške knjige in naredila to ljudstvo vidno. Tistega dne je bila zelo živčna in počutila se je nekoliko preplašeno. Odšla je proti hiši in se povzpela po stopnicah v sobo v kateri je bila knjiga. Dolgo se je tukaj zadržala in spoznala številne stvari iz knjige. Ter strah je počasi izginjal. Prišla je do strani, ki je bila na pol prazna in tukaj so bile besede, ki jih je morala prebrati. Medtem, ko je to delala, so se besede pojavile na strani in to čudno ljudstvo, ki so ga spoznali na tem otoku, so postali vidni.
Potem, ko je to storila, se je obrnila proti vratom in videla Aslana, ki ji je rekel, da morajo obiskati gospodarja te hiše. Aslan jo spozna z Korijakinom in nato nenadoma izgine. Čarovnik jo je nahranil s hrano in medtem ji je povedal o Bluncih – ljudstvu, ki je postalo vidno, ko je Lucy prebrala besede iz čarovnikove knjige. Pojasnil ji je, da jih je z razlogom naredil grde in nevidne in pri tem ji je povedal o njihovi samoti in neumnosti. Blunci so dejansko monopodi. Iz ene noge se jim je raztegnil klobuk in hodili so tako kot so skakali. Bluncem je bilo všeč njihovo novo ime, toda kmalu so pomešali svoje novo ime s starim in na koncu so sami sebe imenovali Blunopodi. Na koncu so vsi nazdravili, skupaj s čarovnikom in Blunopodci. Čarovnik je podaril Kaspijanu karto, na kateri so se pojavili vsi otoki in mesta, ki so jih potniki obiskali. Popravil jim je tudi krmo zarje in nato so jih vsi pospremili ob odhodu, ter veselo vzklikali.
Nadaljevali so s plovbo in nato so naenkrat naleteli na veliko temo iz katere se niso mogli izvleči. Mislili so, da ne bodo nikoli odšli od tu in da ne bodo nikoli videli svetlobe. Slišali so tudi glas, ki se jim je oglašal, medtem ko so oni pluli. “Milost! Tudi, če ste samo še ene sanje, usmilite se me. Vzemite me na ladjo. Vzemite me, četudi me boste kasneje ubili. Toda v imenu usmiljenja, ne izginite in me pustite tu v tej strašni deželi.” Dvignili so tega človeka in on jim ukaže naj obrnejo ladjo ter bežijo od tu – to je dežela, kjer sanje postanejo resničnost. Toda, ne sanje, temveč sanje kot so najhujše more. Vsi to upoštevajo in doletijo jih težave ter čudna situacija iz katere se niso mogli izvleči. Nad zarjo se je naredil veliki albatros, ki je vrgel svetlobo na njo in nato je zašepetal Lucy: “Samo pogumno, srčece!” Ta glas je pripadal Aslanu. Čez nekaj trenutkov se je tema spremenila v svetlobo in vsi so se razveselili. Človek, ki so ga rešili je bil lord Rhoop. On poklekne in poljubi roko: “Gospodarju.”
Niso se oddaljili od obale, niti za področje puščice in nato so se ustavili, ter odšli proti propadu. Tu je bila miza polna hrane in pijače, ter za njo so spali trije moški. Njihovi lasje so bili sivi in so šli čez oči, ter brade so jim zrastle čez mizo, plezale in ovijale so se okoli kozarcev in krožnikov. Poskusili so jih zbuditi, toda niso uspeli. V večernih urah se je pred njimi prikazala deklica, ki je prišla na obisk in nosila je svetilko. Pojasnila jim je, da so ti moški nekoč prišli do mize in se začeli prepirati. Eden se je dotaknil noža, ki je tukaj ležal in katerega se ni smel dotakniti. Globok spanec je padel na vse in ne bodo se zbudili, dokler se čarovnija ne razveljavi. Želeli so jih zbuditi, toda deklica jim je rekla, da jim bo uspelo, če jim njen oče pomaga.
Za velikimi vrati se je prikazal oče. Rekel jim je, da če bi radi uničili čarovnijo, morajo odpluti do Konca Sveta ali toliko blizu, kolikor lahko in morajo se vrniti potem, ko tukaj pustijo enega člana svoje družbe. In to je bila Cijuciksova želja. Nadaljevali so pot z zarjo. Voda na Koncu Sveta je bila vse bolj sladka in nekaj najbolj okusnega kar so poskusili. Videli so tudi lepe lilije, s katerimi je bilo morje prevlečeno in nihče ni niti dvomil, da gledajo proti Koncu Sveta, v Aslanovo deželo. Cijusiks je naprej nadaljeval sam in ostali so odšli iz čolna, ter začeli hoditi po vodi. Voda je bila topla in je postajala vedno bolj plitka.
Na koncu so se znašli na suhem pesku in nato na travi – na velikem področju fine trave, ki se je širila na vse strani, brez nadmorske višine. Pred njimi je bilo jagnje, ki jih je povabilo na zajtrk. To je bila najbolj okusna hrana. Nato so vprašali jagnje, če je to pot do Aslanove dežel in on jim odgovori, da za njih vrata v Aslanovo deželo vodijo iz njihovega lastnega sveta. Aslan se obrne na njih in jim reče, da se Lucy in Edmund nikoli več ne bosta vrnila v Narnijo. Prevelika sta in čas je, da zbližata z lastnim svetom. Reče jima, da ga bosta lahko našla v svojem svetu in sta dejansko za to prišla v Narnijo, da bi ga lahko tukaj bolje spoznala. Lucy je imela preveč vprašanj in potem ji je Aslan odprl vrata v nebo ter v istem trenutku se je stena odprla. Nato sta začutila Aslanov poljub na čelo in potem sta se znašla v sobi iz katere sta tudi prišla.
Kaspijan in njegovi ljudje so srečno prišli na Ramanduov otok in trije lordi so se zbudili iz spanca. Kaspijan se je poročil s punco, ki se je tukaj obrnila na njih in Eustace se je v drugem svetu popravil ter postal zelo običajen.
Osebe: Edmund, Lucy, Eustace, Kaspijan, Cijuciks, Lordi, Drinijan in ostala posadka ladje
Opis oseb
Aslan – lev napolnjen z močjo in dobroto, kateremu je cilj pomagati otrokom, ki so nekoč vladali Narniji. Prav tako je on koncept moči v deželi Narnije, vendar tudi simbol bitja, ki predstavlja moč na splošno. Tudi on je sčasoma ostarel, vendar je še naprej moder in močan. Prav tako skozi svoja majhna dela in obstojem se prikazuje kot veliko dobro v svetu Narnije. Vsi ga spoštujejo in slavijo, ker je poosebljenje nečesa velikega in vzvišenega, ter ga zelo cenijo. Otroci so se z njim zelo zbližali in brez njega ne bi prišli in naredili vse tisto kar so. Aslan, Susan, Lucy, Edmund in Peter so temelj Narnije in brez njih ona ne bi bila tisto kar je.
Susan, Lucy, Edmund, Peter – povsem navadni otroci, ki potem, ko stopijo v deželo Narnije, nekoliko spremenijo svojo osebnost. Ne glede na njihovo starost, so v Angliji povsem navadni otroci, toda v Narniji držijo status močnih kraljev in kraljic. Potem, ko so vstopili v čarobno omaro in odšli v deželo Narnijo, se vse v njihovih življenjih spremeni. Osvobodili in ustavrili so del Narnije. Borili so se z vsemi močmi, umom in celotno dušo. Vsi so v Narniji dobili moč s pomočjo, katere bodo lahko preglasili tiste, ki jim nasprotujejo. Kaspijanu so pomagali, ko so Staronarnijci pihnili v rog. Čeprav s svojim videzom dajejo vtis navadnih otrok, so v Narniji nove osebe. To je njihov dom, v katerem so uspeli ustvariti številne sanje Narnijskih prebivalcev in oni jih bolj cenijo, spoštujejo in k temu zvišujejo.
Kaspijan – mlad fant, ki je že od majhnih nog bil radoveden o zgodovini Narnije. Nikoli ni mogel dovolj izvedeti, kaj se je takrat dogajalo in kako je Narnija zrasta. Niti tega ni smel spraševati, ker so se takšne teme v njegovem času izogibali. Ni imel očeta niti mame, živel je pod streho strica Miraza in njegove žene, s katero ni imel preveč dobrega odnosa. Sčasoma se je naučil slabih zgodb in namer Miraza in v vse to ga je vpeljala njegova varuška, ki mu je vedela povedati nekatere dogodke v stari Narniji. Ko je Miraz to izvedel, jo je odpustil in poslal v oddaljeni kraj.
Kmalu je Kaspijanu um odprl njegov novi učitelj Doktor Konelijus. Če njega ne bi bilo, Kaspijan ne bi z veliko željo iskal pomoč in rešil Staronarnijce, ne bi vrnil vse na staro. On je pojem napora, želje in hrepenenja z jasnim ciljem. S pomočjo Edmunda, Petra, Susan in Lucy, Kaspijan na koncu zgodbe postane kralj Narnije in uresniči svoj cilj. Po dolgem času, ko spet sreča prijatelje, toda tokrat le Lucy in Edmunda, se odloči maščevati svojemu stricu.
Opomba o avtorju
Clive Staples Lewis je bil znan severnoirski avtor velikega števila priljubljenih knjig za otroke. Rodil se je v Belfastu, 29. novembra 1898. Brat Waren se prav tako ukvarja s pisanjem, toda njega z razliko od Lewisa zanima zgodovina, medtem ko se je Lewis zanimal za fantastiko.
Ko mu je umrla mama je z bratom odšel v Anglijo, kjer se je hitro začel zanimati za Wagnerjevo glasbo in nordijsko mitologijo. Tako leta 1933 postane član skupine “The Inklings”.
Leta 1938 izda svoje prvo delo, prvi del ZF trilogije z imenom “Out of the silent planet”. Leta 1943 je izdal nadaljevanje “Perelandru” in leta 1945 po smrti bližnjega prijatelja Cahrlesa Williamsa je izdal zadnje nadaljevanje omenjene trilogije – “That Hideous Strength”.
Leto 1950 je bilo ključno za tega nadarjenega avtorja. Takrat izide prva knjiga od sedem naslednjih knjig – Narnijske zgodbe. Prva se imenuje “Lev, čarovnica in omara”. Ta knjiga je bila prenesena tudi na filmska platna in je na takšen način požela velik uspeh.
Leta 1951 je izšlo drugo nadaljevanje Narnijskih zgodb – “Princ Kaspijan”. Leto po tem je izšel tretji z imenom “Potovanje potepuške zarje”. Ter istega leta je avtor spoznal svojo bodočo soprogo Joy Davidman Gresham. Knjige so se nadaljevale in leta 1953 je izšla “Srebrna miza”, leta 1954 “Konj in njegov fat”, leto dni kasneje je izšlo šesto nadaljevanje – “Čarovnikov nečak”, medtem ko je zadnje nadaljevanje Narnijskih zgodb izšlo leta 1956 z imenom “Zadnja bitka”.
Kmalu se je poročil s svojo ljubljeno ženo Joy, toda kmalu sta ugotovila, da je trpela zaradi kostnega raka. Umrla je leta 1960 in Lewisa je zapustila v veliki žalosti. Ostal mu je njen sin iz prvega zakona Douglas.
Leta 1961 je izdal “A grief Observed”. V tem delu je opisal svojo veliko žalost in bolečino, ki jo je čutil zaradi izgube ljubljene soproge.
Umrl je 22. novembra 1963 v Oxfordu, tik preden je dosegel starost 65 let.
Dodaj odgovor