Zdravljica

Prvotno imenovana “Zdravljica” je to pesem slovenskega pisatelja Franceta Prešerna, v prvi verziji je bila napisana leta 1844. Pesem so cenzurirali in je druga verzija napisana leta 1846. Prešeren je svojo “Zdravljico” napisal v stari različici iz 16. stoletja, tako imenovana bohoričica, ki je imela bodila po Adamu Bohoriču. Priljubljenost Prešernove pesmi govori o tem, da je sedma kitica uglašena in leta 1989 je bila imenovana za himno Slovenije. Celoten tekst pesmi na hrvaški jezik je prevedel Gustav Krklec.

Pesem praznuje enotnost, življenjske užitke in je ena izmed tipičnih pesmi preporoda, ki nasprotuje stilu naroda sovražnega tujca. Zato ta pesem ni bila v obdobju oživitve priljubljena le med Slovenci, temveč tudi pri ostalih narodih, ki so se opredeljevali s takšno usodo je bila “zdravljica” svobode in harmonije.

Zdravljica – obnova pesmi

“Zdravljica” spada v vrsto liričnih himen in tema je domoljubna. Himna označuje pesem posvečeno nekomu ali do nečesa kar človek čuti posebno naklonjenost in za kar se šteje vredno občudovanja. Ta tip se s spoštovanjem naslovi tistemu na komu/čemur je posvečena ter kaže slovesen in vzvišen ton.

Posebnosti te pesmi moramo opazovati na več ravneh. Prva je lirski subjekt “mi”, v katerem združuje celoten slovenski narod in sporoča se “bratstvo”. Ta predlog je sprožil številne na Prešernovo iztočnico na Beethovenovo “Odo radosti” v kateri najdemo verz “Vsi ljudje bodo bratje”. Ideja o harmoniji in enotnosti je pozvala pesnika Prešerna, da domoljubno tematiko opeva skozi anakreontske motive, ki prikazuje Slovence kot prijatelje, ki skupaj pijejo vino in nazdravljajo na svobodo in harmonijo.

Prva kitica se začne s kontrastom na katerem je zasnova celotna pesem: “Spet stare trte/vino nam rodi sladko”. Kontrast star-mlad je izražen v motivu starih vinskih trt, iz katerih vsako leto ustvari novo vino. Ta verz je mogoče obravnavati tudi z metaforo, posrednim sporočilom v katerem nam pesnik pravi, da vse tisto kar je novo leži na starih tradicijah in da tisto kar je staro ni nujno tudi slabo. Vino spodbuja žarenje oči in razigrava kri, ter takšni opisi kažejo na pospešen in poletni ritem. Kontrast star-mlad v tem verzu je pravzaprav sinonim za enostnost, oni so “mi”: “Star in mlad/naj zdaj/ pozabi na bolečino in bedo!”

Anakreontsko vzdušje pesmi je bil posnet v avdio-vizualnih motivih: trta, zdravljica, kozarci, pesem. Takšno vzdušje prispeva k tistemu kar vsebuje “carmina figurata”, pesem ki v sebi vsebuje kaligrame, kitice ki z vizualno obliko povezujejo določeno stvar. V tem primeru je to kozarec za vino, zaradi česar v vsaki kitici najdemo nekaj odprtega (prenos nekaj besed v nov verz), da bi bila izpolnjena željena oblika.

Motivi harmonije in skupnosti so izraženi v verzih, ki opisujejo združenost Slovanov, nasprotujejo se “spone, ki vežejo rod in dom”. Suženjstvo je v nasprotju s svobodo in rešitev, ki jo pesnik ponudi svojemu ljudstvu je brezpogojna enotnost in boj proti vsem sponam. Ta pesem je del budnice, ker s svojimi klicanimi besedami vpliva na prebuditev in osvoboditev: “Z močjo vso/naredi zlom”. Vsak verz predstavlja eno klicano besedo, ki na zvočno raven zajame motiv zdravljice. To je še posebej razvidno iz četrte kitice, ki se začne z vzklikom “živela”, začetek vsake zdravljice.

V naslednjih kiticah so želje, v imenu katere se pije. Te želje so tudi navodila za boljšo prihodnost in pesnikova vizija svobode. Prva želja je enotnost “Slovanstva” in dolgo življenje vsem. Naslednja kitica je zdravljica mladim, “ker vi ste upanje naše”, na mladih svet stoji, oni bodo “prenesli svojemu rodu glas”. Ena izmed želj je, da izgine razdor in spori in da “hišni prag/ne preseže nikoli več hudič!”. Na koncu zdravljica pade na vse ljudi “z dobrimi nameni”, ne glede na to, kdo so, ker smo vsi bratje.

“Zdravljica” je precej podobna hrvaškim budnicam in domovinskim pesmam 19. stoletja, ne le po motivih in temah, ki izstopajo, temveč tudi po združitvi slavne preteklosti z upanjem na boljšo prihodnost. Sedanjost je težka, kar se tiče motivi sovražnikov, spon, hudiča, toda vseeno je pesem polna optimizma in vere v svetlo prihodnost, samo če se bodo držali “navodil”, ki so v pesmi navedeni. “Da sonce greje njive” je kitica, ki slovensko himno pripelje v neposredno povezavo s hrvaško himno “Lepa naša”. Takšna podobnost govori o obstoju kanoničnih idej vseh slovanskih narodov v času narodnega prebujenja, o skupni ideji osvoboditve in ustanovitvi nacionalnih držav.

Pesem je sestavljena iz osmih septim, v katerih najdemo parno rimo.

Opomba o avtorju

France Prešeren je bil slovenski pesnik, ki se je rodil 3. decembra 1800, v Vrbi kmečki družini. Po uspešno končanem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal, kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi in pri pisanju le teh, ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.

Bil je nesrečno zaljubljen v bogato Primičevo Julijo, kateri je tudi posvetil Sonetni venec (1834) in še nekatere druge ljubezenske pesmi. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, ter kot pesnik v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki pa je nazadnje povzročil njegovo smrt. Umrl je 8. februarja 1849 v Kranju.

Še danes pa velja France Prešeren za enega največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica (1844), je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva in sicer, kot Ta veseli dan kulture.