Zbogom orožje

Roman Zbogom orožje je nastal med 1. svetovno vojno, kjer opisuje vojaka Ernesta Hemingwaya, ki se je bojeval na strani Italije, proti centralnim silam.

Zbogom orožje obnova

Nekaj časa je vojak Ernest preživel v Sloveniji, kjer se je med drugim bojeval tudi na Soški fronti, eni najhujših bitk. Tu so uporabljali nova orožja, kar je še posebno opustošilo okolico Kobarida. V nekem kraju, kjer je prebival, je spoznal bolničarko Miss Barkley, v katero se je zaljubil. Kljub temu, da je prihajal iz Amerike, je znal zelo dobro govoriti italijansko.

Nekega dne, ko so on in ostali vojaki bili na bojišču in si vzeli malo odmora, je naenkrat nad njimi priletela granata. Takrat so nekateri ostali brez rok ali nog, nekateri pa celo umrli. Ernestu je pri tem poškodovalo samo koleno, ostale pa so prepeljali v bližnjo bolnišnico. Tudi sam je bil nekaj časa v bolnišnici in ker je pomagal drugim vojakom, je za to hrabrost dobil srebrno medaljo.

Kmalu pa so ga premestili v Milansko bolnišnico, kjer naj bi dobil novo koleno. Izve pa tudi, da naj bi v to isto bolnišnico prišla delati tudi Catherine Barkley. Medtem je moral Ernest ves čas nositi ovojnice, nato pa so mu predlagali, da bi potreboval operacijo na katero bi sicer moral čakati šest mesecev, da bi se koleno med tem časom obnovilo. S tem se seveda ni strinjal, ker je želel, da čimprej odide nazaj na fronto. Tako si je izbral nekega drugega zdravnika, ki mu je v enem dnevu naredil novo koleno.

Nastopilo je poletje in takrat je Ernest lahko odšel s Catherine ven. Vozila sta se s kočijo po mestu, ter kasneje začela hoditi na večerje. Izhajali pa so tudi časniki o vesteh, kaj se je dogajalo. Pisali so o zmagah in katera območja so že vse zasedli. Ker so Italijani pošiljali v vojno vse več ljudi, je bilo zaradi tega tudi več žrtev. Ernest je bil sicer poročnik že tri leta, vendar si je želel postati kapetan, pa ni mogel, ker ni zelo dobro govoril italijansko.

Potem je nastopila jesen in boji so potekali naprej, vendar za italijane slabo, ker niso mogli zavzeti določenega območja. V mestu je dvakrat prišlo tudi do hudih demonstracij proti vojni, v Torinu pa do zelo hudih nemirov.

V pozni jeseni pa sta Ernest in Catherine izvedela, da bosta dobila otroka in edina skrb je bila vojna. Za povrhu vsega, pa je Ernest še med okrevanjem dobil zlatenico in bil zaradi nje bolan dva tedna. Nekega večera je moral oditi na fronto, še pred tem pa je v trgovini nakupil pištolo z naboji.

Od Catherine se poslovi, nato pa se je z vlakom odpeljal do Gorice, naprej pa je prestopil na tovornjak, ki ga je odpeljal v Videm. Sreča svojega prijatelja Rinaldija, ki mu pove, da je bilo težko poletje za njih, saj so dobili bitko Avstrijci.

Velikokrat so se morali bojevati v hribovitih pokrajinah, na zelo težkih območjih. Naslednji dan pa so se morali umakniti, saj so izvedeli, da so Avstrijci in Nemci prodrli na severu in da se spuščajo po gorskih dolinah. Tisti dnevi pa so bili deževni in med potjo so našli zatočišče v neki vili, kjer so prespali.

Zjutraj so se odpravili dalje, a je bila cesta zelo blatna in kmalu so obtičali v blatu. Naprej so odšli peš in kaj kmalu naleteli na nemške štabne avtomobile. Ko so se vzpenjali, so enega od njih ustrelili. Pustili so ga ležati v blatu, nekateri pa so se celo predali. Ernest in Piani pa sta zbežala naprej in našla nek hlev, kjer sta se nastanila. Po nekem času, sta se odpravila dalje in prišla sta do reke, kjer sta imela probleme z oficirji in vojaškimi policisti. Ernest se je upiral in ker je vedel, da ga bodo ustrelili, je skočil v reko in odplaval s tokom.

Ko je bil dovolj oddaljen, je odplaval do brega, kjer si je na sebe ovil obleke. Namenil se je v Milano, v tisto bolnišnico, kjer je že bil in ni se želel več bojevati. Skočil je na enega izmed vlakov, ki so prevažali topove in srečno prispel v Milano. Tam je poiskal svojo ženo Catherine, katera ni mogla verjeti svojim očem, da ga ponovno vidi. Srečal se je tudi z vsemi svojimi starimi prijatelji.

Nekega dne pa pride točaj do Ernesta in mu pove novico, da ga nameravajo aretirati. Zato se z ženo hitro odločita in odideta v Švico, kjer ni vojne. Odšla sta s točajevim čolnom in vzela nekaj prtljage. Veslala sta celo noč in zjutraj vsa utrujena prispela v Švico, kjer ju čaka presenečenje. Takoj po zajtrku so ju aretirali, a sta si hitro izmislila izgovor, da sta navdušena zimska športnika in jima na koncu tudi verjeli.

Našla sta si majhno hiško, kjer sta stanovala in bila srečna. Bližal se je zimski čas in s tem rojstvo otroka. Nekega dne, je Catherine dobila popadke in Ernest jo je odpeljal v porodnišnico. Imela je zelo težak porod in morali so narediti carski rez.

Ernest je dobil sina, vendar mrtvega, saj ga je zadušila popkovina. Ni izgubil samo njega, temveč tudi Catherine. Bolničarka mu je povedala, da je od težkega poroda padla v nezavest in kmalu umrla tudi sama.

Vrsta dela: zgodovinski roman

Čas dogajanja: med 1. svetovno vojno

Kraj dogajanja: okolica Kobarida

Liki: Ernest Hemingway, Catherine

Avtor: Ernest Hemingway

Opomba o avtorju

Ernest Hemingway je bil znan ameriški pripovednik 20. stoletja. Živel je od 1898 do 1961 leta. Končal je srednjo šolo in postal časopisni dopisnik v Evropi. Kot prostovoljec je sodeloval v I. sv. vojni.

Med prvo svetovno vojno je bil dopisnik v Grško-turški vojni in druge svetovne vojne. Živel je burno in bil večkrat poročen. Ko je spoznal, da ne more več pisati, se je ubil z lovsko puško.

Napisal je številne novele in romane in najbolj znani so bili romani o prvi svetovni vojni “Zbogom, orožje”, roman o španski državljanski vojni “Komu zvoni” in kratki roman “Starec in morje”. Za zadnji roman je prejel Nobelovo nagrado za književnost leta 1954.

Njegova druga znana dela so romani “Sonce vzhaja in zahaja”, “Imaš ali nimaš”, “Smrt popoldne”, “Čez reko in med drevje”.