Vstajenje je roman ruskega pisatelja Tolstoja. Objavljen je bil leta 1899 in predstavlja zadnje veliko Tolstojevo delo. Idealizira ruskega kmeta in kritično razmerje do privilegiranega položaja lastnikov.
Tolstoj je avtor romana, ki so med največjimi klasičnimi deli svetovne književnosti (Ana Karenina, Vojna in mir, Vstajenje).
Skozi posnetke govori o ljubezni med sobarico Katjo Maslove in plemičem Dmitrijem Ivanovičem Nehljudovom, ki je hkrati protagonit dela. Katja Maslova je končala na cesti zaradi nosečnosti s plemičem Dmitrijem Ivanovičem Hehljudovom in zaradi tega je bila prisiljena na prostitucijo, da bi se lahko sam preživljala.
Delo temelji na Nehljudovi vztrajni želji, da se odkupi Maslovi za svoje grehe in sebično obnašanje, ter škoko za njeno neprimerno vedenje. Nehljudov je Maslovo srečal na sodišču po zelo dolgem času, ko se ji je sodilo za umor, ki ga ni storila in iz tega razloga je obsojena na zapor v Sibiriji.
Vstajenje obnova
Prvi del
Roman “Vstajenje” se začne s korakanjem Maslove iz zapora v sodno dvorajno. Po eni kratki sodni pavzi Nehljudov prepozna Maslovo in se spominja odnosa do Katjuše v preteklosti, svojih študentskih dni, preoblikovanja iz mirnega in nesebičnega mladeniča v sebičnega in prve ljubezni.
Ko hodi proti sodni dvorani, Maslova začuti uperjene poglede otrok in ljudi in ne umaknejo glav, toda njo je veselila pozornost, ker je bila usmerjena v njo. Čeprav se je kljub uperjenim pogledom veselila, je hkrati zardela od sramu, sklonila glavo in si izgovarjala sebi nerazumljive besede v brado. Življenje Maslove je bilo zelo običajno življenje. Maslova je bila hči neporočene kmečke ženske, ki je živela pri svoji mami, na posestu maminih sester. Njena mama je rojevala vsako leto in jih nato krstila, ker je bil takšen običaj na kmetih. Nato neporočena kmečka ženska ni želela dojiti svojih otrok, ker je bil vsak njen otrok nezaželjen. Otroci so ji bili samo v napoto, ker jih ni potrebovala in otroci so kmalu umrli od lakote. Pet otrok je pokopala, pred tem jih je krstila in jih pustila, da so umrli od lakote. Njen šesti otrok, ki je bil pridobljen od mimoidočega Cigana je ostal pri življenju iz sočutja ženske, ki se je ponudila za botro Maslovi. Krstila je deklico in iz žalosti do deklice, je mami dajala mleko ter denar in je tako deklica ostala pri življenju.
Njena mama je umrla zaradi bolezni, ko je imela tri leta. Njeni babici kravarici je bila odveč in nato so jo vzele stare gospe k sebi. Živela je s Sofjo Ivanovo, nežno in dobrosrčno gospo, ki je tudi krstial deklico. Učila jo je brati in je stremela k temu, da bo Katjuša izobraževana. Toda druga gospa Marja Ivanova je govorila, da je od deklice treba narediti služkinjo in jo je zato velikokrat kaznovala, celo tepla. Ker je živela v takšnem krogu, se je Katjuša oblikovala v dekle vzgojeno na podlagi dveh vplivov in je bil tako na pol vzgojena in na pol sobarica ter služkinja. Klicale sta jo pod drugim imenom – ne Katja, ne Katjenka, temveč Katjuša. Katjuša je pripravljala sobe, čistila, prinašala kavo in včasih je sedela z gospema in jima brala.
Želeli sta jo poročiti, toda ona z nobenim, še posebej delavcev, ni hotela iti, ker bi imela težko življenje iz razloga, ker je bila navajena gosposkega življenja. Tako je živela do šestnajstega leta. Toda, ko je spoznala nečaka gospe, ki je živela pri njih, ni povedala nobenemu, tako tudi njemu ne, se zaljubi v njega. Sofja Ivanova in Marja Ivanova, sta bili Nehljudove tete.
Po dveh letih se Nehljudov spet vrne na obisk k tetama, ko je bila na poti vojna. Prenočil je pri njih štiri dni in v teh štirih dneh je uspel zapeljati Katjušo. Naslednji dan ji je dal napitnico sto rubljev in odpotoval. Pet mesecev po njegovem prihodu se zanesljivo ugotovi, da je noseča. Po novonastalem stanju je vse sovražila in prosila gospe, da ji odpustita. Gospe sta bile nezadovoljne z njo in jo odpustita. Po odhodu je odšla k policijskemu uslužbencu, da bi delala kot sobarica, toda tam je lahko ostala samo tri mesece, ker jo je petdesetletni starec osvajal. Zaradi vedenja do starca so jo nagnali, toda ni bila primerna za vstop v službo, ker je bila pred porodom. Naselila se je pri vaščanki vdovi.
Porod je bil lahek, toda babica, ki je bila tudi pri porodu bolne ženske v vasi, je okužila Katjušo in otroka, zato fantek kmalu zatem urme. Denarja ni znala shranjevati in je tako vsem, ki so jo prosili, razdelila denar, ki ga je dobila od Nehljudova. Nato se je preselila k gozdarju, k teti in na koncu k pisatelju. Pisatelj ji je omogočil stanovanje za normalno življenje in Maslova se zaljubi v čednega trgovskega pomočnika, ki ji je obljubil, da jo bo vzel. Toda ne reče nič, potnik odide in jo zapusti. Kadila je, toda kmalu po odhodu potnika, je začela še več kaditi in se predajala alkoholu. Vino ji je predstavljalo tekočino pozabe, ki ga je dobila in se napila. Vino je imel občutek vrednosti, ki ga ni imela brez vina.
Na koncu iz maščevanja vstopi v bordel. Od takrat se je njeno življenje začelo kronično kršenje božjih in človeških zapovedi. Imela je težke sanje, zaradi orgij, ki jih je vsak dan opravljala. Sedem let se je ukvarjala s prostitucijo, spremenila je dva bordela in samo enkrat je končala v bolnišnici. Ko je imela 26 let, se ji je zgodilo nekaj, zaradi česar je pristala v zaporu in po šestih mesecih so jo pripeljali na sodišče, po šestih mesecih, ki jih je preživela z morilci in tatovi. Ko je vstopila na sodišče, so vsi moški, ki so bili v dvorani obrnili oči k Maslovi. Niso mogli odvrniti oči od njenih črnih oči, belega obraza in bujnih prsi, ki jih je bilo možno videti pod zaporniško obleko. Sojenje je bilo zasnovano na Simona Petrova Kartinkina, Jefimijo Ivanovo Bočkovo in Katjo Maslovo.
Nehljudov prepozna Maslovo po njenem glasu. Obtožena je, da je storila umor pod vplivom alkohola za enega od svojih klientov in po tem, ko mu je dala prašek v pijačo, okradla. Maslova je rekla, da jo je gospod Smeljkov poslal iz bordela v katerem je delala, v gostilno “Mauritanijo” da trgovcu odnese denar in da je odprl kovček s ključem, ki ji ga je dal trgovec. Rečeno ji je bilo, da vzame štirideset rubljev, tako je tudi storila, toda več denarja za sebe ni vzela. Ko se je vrnila v sobo trgovca Smeljkova, jo je pretepel, Maslova se je začela jokati in je želela oditi, toda on ji je dal prstan, da bi jo zadržal. Toda preden ji je dal prstan, na prošnjo Kartinkina mu je dala prašek z namenom, da zaspi in jo čimprej pusti. Jefimija Bočkova je rekla, da ničesar ne ve in da ni kriva in to je trdila še naprej, ko so jo vprašali, kako da ima na računu 1.800 rubljev. Rekla je, da je denar zaslužila v 12 letih, skupaj s Simonom, s katerim se je nameravala poročiti. Kartinkin je priznal, da je dal prašek Maslovi, da uspava trgovca in v drugi izjavi je zanikal, da je dal prašek in ukradel denar.
Po zaslišanju se je Nehljudov začel spominjati vseh lepih trenutkov z Maslovo. Spomnil se je njene črne glave, bele obleke, črnih oči, nežnih prsi in deviškega vitkega telesa. Spomnil se je njene dobrote in tega, da je brez gnusa in z veliko mero empatije in ljubeznijo poljubila berača, ki mu je čestitala Vstajenje. Spominjal se je tudi odhoda v Cerkev in odhoda v Katjušino sobo, ko so vsi zaspali. Trkanje na njeno okno, poljubi. Vzel je Maslovo in jo odnesel v svojo sobo. Govorila je “Ah, ne, pustite me” – je govorila, toda sama se je ovijala okoli njega. Tisto noč je Katjuša zanosila z Nehljudovom. On ji je zjutraj dal denar in vztrajal, da ga vzame ter izginil.
Potem se je Nehljudov spremenil. Postal je egoističen, sebičen in brezsrčen. Ni mu bilo mar za kmete, katerim je prej posvečal veliko pozornosti, kot niti za njihovo preživetje. Zaradi situacije na sodišču in starih spominov, se Nehljudov odloči obiskati gospe, svoji teti, pri katerih je Katjuša odraščala. Spoznal je stvari iz preteklosti o Katjuši, katerih prej ni vedel. Počutil se je krivega za njeno stanje in se odloči, da se poroči z njo in vložiti tožbo na njeno obsodbo, ki ji je izrečena. Nenehno je mislil, da je on kriv za Katjušin odhod v prostitucijo in za njeno težko življenje. Nehljudov je odšel na sodišče. Srečal se je z sodnimi tajniki in jih vpraša, kje so zaporniki, ki so že obsojeni. Tajniki mu povejo, da so na različnih krajih in odloči se, da zaprosi za dovoljenje za obiske. Odide k tožitelju in dobi dovoljenje za obiske s Katjušo.
Pride v zapor in zaprosi, da ga spustijo na ženski oddelek. Prišel je k Katjuši Maslovi, toda ona ga ni spoznala. Prepoznala ga je, ko jo je prosil za odpuščanje za svoja žalostna in grda dejanja. In pri njegovem odhodu se je smehljala z tistim nasmehom, s katerim se je smehljala tistim moškim, ki jim je želela biti všeč. Nehljudov je pričakova, da je Katjuša ostala ista. Upal je, da bo srečna zaradi njegovih namenov. Katjuše ni bilo sram, ker je bila prostitutka, toda bilo jo je sram, ker je po krivem obdolžena. Ona je bila prostitutka obsojena na zaporno kazen in ustvarila je takšen pogled na svet in tudi pred ljudmi je bila ponosna nad svojim položajem.
Nehljudov je želel spremeniti svoje zunanje življenje. Najeti stanovanje, odpustiti služkinje in razdeliti zemljo kmetom. Spet je postal dobrosrčen in usmiljen, ni gledal samo na sebe, spet je skrbel za preživetje kmetov. Mučila ga je misel o razdelitvi zemlje. Menil je, da je zemlja svobodna in da je ne bi nihče moral imeti v lasti. Čistil je svojo dušo, tako da je pomagal slabšim od sebe, z obiski pri Katjuši v zaporu in želji, da jo poroči, da bi ji omogočil dostojno življenje in ji ponudil vse, kar nikoli ni imela in zaradi česar se je predala prostituciji.
Drugi del
Nehljudov je načrtoval odhod v Sankt Peterburg, da v primeru neuspeha v senatu preda svojo prošnjo na najvišje mesto. Najprej se odpelje Nehljudov v Kuzminsko, najbližjo posest črne zemlje. Živel je na tem posestvu v času otroštva in v mladosti, toda zdaj je želel svojo posest kmetom dati v najem. Iz Kuzminskega se je Nehljudov odpeljal na posest, ki jo je podedoval od tete. Tam je želel urediti delo z zemljo tako, da ga je uredil v Kuzminsko. Dal je cene veliko nižje od cen, ko so jih plačevali v okolici, toda kmetje so se vedno pogajali in bili nezadovoljni s cenami. Čeprav je Nehljudov upal, da bodo njegovo ponudbo sprejeli z veseljem, se je samo razširilo nezadovoljstvo kmetov.
Po pogovru s kmeti, se je z fanti napotil proti Matrjoni Harini, da bi dobil določene informacije o Katjuši Maslovi. Matrjona mu je povedala o Katjušinih selitvah in o rojstvu otroka, ki so ga poslali na hranjenje k Malanji in na koncu v sirotišnico, kjer je takoj po prihodu umrl. Ker se je Nehljudov začel spreminjati, je dajal denar tistim, ki so ga najbolj potrebovali in da ne bi bil krivičen, da enim pomaga in drugim ne, se je odločil, da potuje po dogovoru s kmeti za zemljo. Nadaljuje pogovor s kmeti, da je zemlja enaka in da morajo vsi dobiti isto količino zemlje. Toda zemlja ni ista. Obstaja dobra in manj dobra zemlja in da se oni zmenijo, kako jo bodo razdelili. Za ceno ni vprašal, temveč je kmetom ponudil, da sami plačajo ceno takšno, kot jo določa skupni kapital. Kmetje so bili v dvomih do Nehljudova, ker so dobro seznanjeni v to, da lastniki gledajo samo na svoje dobro in da gre dobiček izključno na račun kmetov in so zaradi tega zavrnili Nehljudovo ponudbo. Na koncu se odloči darovati zemljo sestrinemu otroku, ker Nehljudov kljub temu, če se poroči, ne želi imeti otrok.
Ko se je boril za svobodo Katjuše, skozi nadležne ljudi, je uspel urediti Katjuši premestitev v bolnišnico, toda ne pa tudi svobode. Njegovo srce je zamrlo od strahu, ko jo je odšel obiskat v bolnišnico, ob mislih v kakšnem stanju jo bo videl. Dobrosrčen starec, bolniški vratar je spustil Nehljudova in ga napotil na otroški oddelek, kjer je srečal mladega zdravnika, ki je bil zelo prizanesljiv z zaporniki in zaradi tega je pogosto prihajal v prepire z zaporniško upravo in celo s sodelavci, starejšimi zdravniki. Ko je videl Maslovo, ji izroči sliko, ki jo je našel v Panovi in ji pripoveduje, da je videl njeno teto. Ampak Maslova ni preveč zanimalo, hladnokrvno in brezbrižno se je odzvala. Prav tako ji pove, da bo osvobodil nedolžne ljudi, ki jih je Katjuša Maslova spoznala v zaporu in prosila Nehljudova, da jih osvobodi lažnih obtožb.
Nato se je napotil na pot v Sankt Petersburg po priporočilu Vere Boguhovske, da bi zaprosila za osvoboditev Šustove, za katero ga je Katjuša prosila. Ko je prišel je ostal pri svoji teti po materini strani, grofici cesarske, da bi jo lahko uporabil pri vseh delih, ki jih je nameraval sprejeti. Pove teti o Maslovi in ona neusmiljeno zabrusi, da so evangelijske stvari preprosto evangelijske, ampak kar je ogabno vedenje, je ogabno. Ne opravičuje obnašanja Katjuše in meni, da ne more biti nepravično in neresnično obsojena. Teta grofica cesarska je uspela dobiti povezavo, toda senatorji pred sodiščem, se odločijo da obtožbo zavrnejo in Katjuše ne oprostijo. Nehljudov je bil izjemno žalosten. Najbolj zato, ker je senat zavrnitev pritožbe povzročalo nedolžni Katjuši nesmiselno trpljenje in zato, ker njemu zavrnitev pritožbe povzroča še več muk. Nespremenljivo odločitev, da s Katjušo izpolni vse želje in združi svojo usodo. Sam sebi je očital, ker se je obnašal kot žival, ki se ne razlikuje na dobro in slabo, ter je s svojim nerazumnim in opolskim vedenjem povzročil škodo Katjuši Maslovi.
Na poti nazaj v Moskvo, se je takoj odpeljal v zaporniško bolnišnico, da bi lahko videl Maslovo, toda njegovo nerazpoloženje in nervoza sta se mu videla na očeh. Ni imel moči po vsem tem priznati Maslovi, da ni uspel. Ona ga je pogledala s strmimi in polnimi solza oči, toda Nehljudov je bil ravnodušen, saj je bil obveščen, da se je ljubila z zdravnikom. In on, moški iz uglajenega sveta, ki bi ga vsaka želela, se ji je ponudil za moža in ona ni mogla čakati, zato jo je opazoval z gnusom. Prosi jo, da napiše prošnjo, ki jo bo poslal na višje sodišče in zapusti zaporniško bolnišnico. Zaradi ljubljenja z zdravnikom, Maslo pošljejo s prvo partijo, ki pride in tako se Nehljudov pripravi za odhod. Določeno je, da Katjuša odide s partijo, ki gre 5. julija. Istega dne se Nehljudov pripravi in gre za njo. Toda pred njegovim odhodom ga obišče sestra Natalija Ivanova Rogažinska, ki je starejša od Nehljudova 10 let. Njegova sestra je ljubila njegovega pokojnega prijatelja Nikolenjka Irtenjava. Oba sta se poslabšala po njegovi smrti, ona se je poročila s človekom, v katerega se je zaljubila čutno in on žalostnim življenjem in vojaško službo. Poslovi se od sestre in se napoti na pot s Maslovo.
Odpeljal se je pred zapor. V partiji je bilo 623 moških in 64 žensk, ločili so bolne in slabe, ter jih predajali spremstvu. V množici zaporniških prestopnikov, so hodile žesnke z otroki. Moški so se razvrščali molče. Sprevod je bil tako dolg, da so sprednji že izginili in avto s torbami in slabimi je odšel. Nehljudov je sledil korakom, s hitrostjo, ki so jo korakali kaznjenci, toda zelo oblečenega ga je mučila vročina, prah in ostajal je vroč vdih na ulicah. Do železniške postaje, so nekateri kaznjenci umrli od sončarice in nekateri izmed njih, so jih na silo vodili. Ženska se je pripravljala na porod v vagonu, nekateri so se napili in med njimi tudi Maslova. Nehljudov se je namestil v tretji razred, da bi se lahko bolj približal ljudem, ki trpijo.
V času potovanja je razmišljal o pogledih na življenje. Toda vse je bilo v tem, da ljudje mislijo, da obstajajo položaji, v katerih lahko do ljudi nastopiš brez ljubezni, ampak dejasnko takšnih položajev ni. Do stvari lahko nastopimo brez ljubezni, čeprav morano ceniti vse, kar nam je življenje dalo, celo stvari, ker jih nekateri nimajo in hrepenijo po najbolj osnovnih stvareh. Vedno moramo imeti v mislih, da do ljudi ne smemo pristopiti brez ljubezni, prav tako, kot do čebel ne moremo pristopiti brez previdnosti. Če ne pristopiš pravilno do čebel, škodiš čebelam in sebi. Prav takoj je z ljubeznijo. Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe. Tako se boš naučil imeti sebe rad in vse okoli sebe. Osrečil boš druge in nikomur ne boš škodil, kot tudi čebelam ne, če do njih pristopiš previdno. Srce je krhko, oprošča, toda pusti sled naših nepremišljenih dejanj do drugih. Zaradi tega moramo imeti v mislih, da ne delamo drugim tega, kar sami ne želimo, da se nam zgodi.
Tako je med opazovanjem žalostnih in zamišljenih pogledov v vagonu razmišljal, zakaj lahko ljudje sodijo drugim ljudem. Kako lahko sodimo ljudem, če vsi grešimo? Zakaj obstajajo sodniki, ki sodijo ljudem in ki jih obsodijo na zaporno kazen? Vsi v življenju imamo svoj križ, ki ga moramo potrpežljivo nositi. Vsi smo včasih naredili slabe stvari, morda zavedno, morda nezavedno, toda sam Bog nam lahko sodi. “Kdo izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen na njo.”
Tretji del
Partija s katero je potovala Maslova, je prenesla pot okoli pet tisoč vrst. Do Perma je potovala z železnico s kriminalci in šele v tem mestu, je Nehljudovu uspelo, da jo premestijo med politične prestopnike. Pot ji je bila zelo težka, fizično in psihično. Fizično zaradi nečistoče, zaradi insektov od katerih ni imela miru in psihično zaradi moških, ki so jo spominjali na te iste insekte, ki so se ogabno vsiljevali in lepili kot insekti, toda od njih ni miru. Ostale zapornice so prav tako napadli, toda zlasti Maslovo, ker je bila še posebej lepa in očarljiva. Morala se je paziti, če ni želela uporabiti svojega položaja kot ženska.
Preklop med politične prestopnike ji je izboljšal položaj. Ne samo zaradi boljše namestitve, temveč tudi, ker se je prenahalo moško siljenje v njo in spominjanje njene preteklosti, ki si jo je želela pozabiti. Po razuzdanem in razsipnem življenju v zadnjih šestih letih, se je Katjuši zdelo zelo lepo življenje s političnimi prestopniki. Navdušena je bila z novimi prijatelji in najbolj jo je navdušila Marja Pavlovna.
Ne samo, da je navdušena, tudi ljubila je Marjo na poseben in ljubeč način. Marja je čudovito dekle, ki se boji zaljubiti, ne veseli je vtis, da s svojo zunanjostjo privlači moške. Marja je iz bogate generalove hiše, toda že od majhnega se je bala plemenitega življenja. Rada je imela življenje preprostih ljudi in vedno so ji očitali, ker je v službi služkinje in ne v kot gost. Rada je preživljala čas s kuharicami in kočijaži, ker ji je bilo z gospodi in damami dolgčas. Ugotovila je, da ima povsem slabo življenje in tako je pri 19 letih odšla s prijateljico od hiše in začela delati kot delavka v tovarni. Po tovarni je živela v mestu, kjer so jo v stanovanju aretirali skrivni tiskarji in obsodili na zapor.
Katjušo in Marjo je zbliževalo tudi gnus proti spolnim ljubeznim. Ena je sovražila to ljubezen, ker je spoznala celo vrsto razočaranj in druga, ker ni začutila spolno ljubezen in jo ima za nekaj nerazumljivega in nagravžno istočasno. Marja je zelo vplivala na Katjušo, toda tudi Simsonova ljubezen do Katjuše je imela izjemen učinek na njo. In Simon, kot gimnazijec, se je soočil z očetom in mu pove, da je njegovo premoženje pridobljeno na nepošten način, ter da bi moral isto premoženje dati ljudem. Oče ga ni poslušal, temveč ga je zmerjal in zato je odšel od doma in ni nikoli več koristil očetovih sredstev. Nato se je združil z ljudsko stranko in odšel na vas za učitelja, ter učencem in učiteljem pripovedoval vse tisto, kar je imel za prav in zavračal tisto, kar je imel za lažno.
Bil je aretiran in obsojen in ko je na sodišču rekel, da nimajo pravice za njegovo aretacijo in nenehno se je zagovarjal z molkom, je bil v spremstvu izgnan v Arhengelsko gubernijo. Tam je sebi ustvaril verski nauk, ki je usmeril vso njegovo delo. O zakonu je imel teorijo, ki je sestavljena tako, da je razmnoževanje samo nižja funkcija človeka in misel je našla dokaze o fagocitov v krvi. Neporočeni so po njegovem mnenju fagociti, ki pomagajo slabim in bolnim delom organizma. Tako je tudi živel, čeprav se je kot mladenič predajal razuzdanosti. Sebe je kot tudi Marjo imel za svetovne fagocite. Vse dokler njegova ljubezen do Katjuše ni razbila takšne teorije.
Simson je poklical Nehljudova in mu rekel, da ne skriva odnosa do Katerine Mihajlovnove in da pozna Nehljudov odnos do Katjuše. Rekel mu je, da bi želel vzeti Katerino Mihajlovno za ženo in se odločil, da jo zaprosi. Toda Katjuša ni želela vstopiti v nekaj, dokler ne razčisti odnose z Nehljudovim, zato ker je potrebno biti vse rešeno o njihovih odnosih. Nehljudov na to odgovori, da je ona svobodna, toda on ni. Katjuša se odloči poročiti s Simsonom in Nehljudov je odnehal z odkupovanjem grehov, ter nadaljeval življenje v prihodnost brez Katjuše.
Opis oseb
Katjuša Maslova – dobra, usmiljena, blaga in v naslednjem obdobju življenja hladnokrvna in brezbrižna
Dmitrij Ivanovič Nehljudov – v svoji zgodnji mladosti nam prikazuje, da je bil radodaren in nesebičen in po odhodu od Maslove jasno vidimo, da se spremeni njegovo obnašanje, ki spominja na egoista in sebičnega mladeniča. Toda, ko spozna, da je naredil drugim ljudem slabe stvari, vztraja pri tem, da se odkupi za svoje grehe.
Simson – odločen in razumen moški, ki se bori za poštenje in dobrobit ljudi, ter v istem času obsoja svojega očeta požrešneža, zat ker ne podpira nepošteno zasluženi denar.
Marja Pavlovna – predvsem dobra in poštena prijateljica, ki se bori proti ugledni družbi in zavrne razkošno in udobno življenje. Zaradi tega lahko rečemo, da je dragocena, delavna in zavestna.
Opomba o avtorju
Lev Nikolajevič Tolstoj je bil rojen v mestu Jasna Poljana, v pokrajini Tula 9. septembra 1828, kot četrti od petih otrok plemiške družine. Bil je ruski grof, književnik in mislec, eden od največjih svetovnih romanopiscev.
Njegova družina je bila plemiškega rodu in naziv grofa njegovih prednikov je Petar Veliki v 18. stoletju. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z številnimi ljubezenskimi vezami. Kot mladenič se je pogosto zaljubljal in menjal ženske.
Tolstojeva starša sta umrla, ko je bil še otrok in za njega so od majhnega skrbeli sorodniki. Izguba staršev ga spodbuja k razmišljanju o življenju, smrti in sreči. Razen tega, da je velik književnik, se ga spominjajo tudi kot velikega zagovornika miru in nenasilja.
Njegovo prvo delo je “Zgodba o včerajšnem dnevu” in prva izdana književna dela so bila trilogija “Otroštvo”, “Deček” in “Mladost”.
Njegova najbolj znana dela so “Vojna in Mir”, ki jo je pisal polnih sedem let, nato pa “Gospodar in sluga”, ter njegovo najbolj znano delo “Ana Karenina”.
Umrl je 7. novembra 1910, v mestu Astapovo s pljučnico.
Dodaj odgovor