Vodnjak

Vodnjak obnova

Zgodba govori o Borovniku, kateremu je njegova domačija stala na bregu. Sosedje so govorili, da je na njegovem domu trdo življenje, kar pa je bilo tudi res. Namreč njihova zemlja je bila borova, rjava in polna laporja, ter če so hoteli kaj izsiliti iz teh njiv, je bilo potrebno trdo poprijeti za delo.

Najbolj kar je morilo Borovnikov dom pa je bila, da ni imel vode. Tako so morali vsak dan hoditi daleč po hribu navzdol po vodo. Poleti je bilo še lahko, a pozimi je bilo zelo težko, ker je bilo vse spolzko, ledeno in mrzlo, da so vsi padali. Oče je še pred smrtjo Borovniku povedal, kje naj koplje, da bo prišel do vode.

Borovnik se je tako s trdnim prepričanjem odločil, da bo tam skopal vodnjak. Prav na tistem mestu pa je bila zemlja zelo suha in vsak, ki je šel mimo in ga videl, je godrnjal kaj mu je. Ko je od sosedov izvedel še pijan tesar Krivonog, se je tudi on odpravil pogledat, kaj Borovnik počne. Govoril mu je, da nima smisla kopati, kjer je najbolj suho. On pa se za te besede in prepričevanja ni zmenil, ter še vedno kopal naprej.

Kopal je dneve in dneve, da še ob nedeljah k maši ni šel. Vsi, vključno z njegovo ženo in starko s katero je živel, so mislili, da se mu je zmešalo. Tako je minilo mesec dni in še več, Borovnik pa se še vedno ni ustavil, še celo delal je s podvojeno silo. Žena in starka, ki sta mu pomagali, sta le še komaj nosili težka polna vedra suhega laporja zemlje.

Nekega dne pa nenadoma ni prišlo polno vedro. Žena se je naslanjala na bruno in držala vrv, starka pa je čepela na kupu zemlje, ko sta nenadoma zaslišali Borovnika. Kričal in kričal je, da je prišel do vode. Ženski sta prvi hip onemeli, nato pa sta v luknjo Borovnika znova vprašali, če sta prav slišali. Še zadnjič sta slišali besedo voda in nato je nastala tišina.

Na ponoven klic žensk, iz jame ni bilo nobenega odgovora več. Vedro sta pustili dol in ko sta jo privlekli nazaj je bila v njem voda in nato sta onemeli. Takoj sta odšli po pomoč k sosedom, med katerimi je bil tudi tesar Krivonog. On se je spustil po vrvi navzdol, da bi pogledal, kje je Borovnik. Dolgo so ga spuščali in čez čas zaslišali neko kričanje, zato so ga potegnili nazaj gor in v rokah je držal utopljenega Borovnika.

Voda pa je nenehno hitro naraščala in v nekaj urah napolnila vodnjak. Narasla je celo toliko, da se je pričela razlivati že čez rob in po bregu navzdol, po katerem so tudi čez dva dni odnesli mrtvega Borovnika pokopat na pokopališče.

Vrsta dela: novela

Kraj dogajanja: Borovnikova domačija

Čas dogajanja: 19. stoletje

Liki: Borovnik, Borovnikova žena, starka, tesar Krivonog

Avtor: Prežihov Voranc

Opomba o avtorju

Prežihov Voranc, s pravim imenom Lovro Kuhar je bil slovenski pisatelj in politik, ki se je rodil 10. avgusta 1893, v koroški Podgori pod Uršljo goro.

Obiskoval je dvojezično šolo in zadružni tečaj v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1915 so ga poslali na doberdobsko in tirolsko fronto. Po plebiscitu za severno mejo je opravljal različne politične funkcije, od leta 1921 v ilegali.

Deloval je za »osvoboditev in združitev slovenskega naroda«. Ob začetku druge svetovne vojne je deloval v ljubljanski ilegali, vendar so ga ujeli, zaprli in končno poslali v Mauthausen, kjer je smrtno zbolel. Umrl je 18. februarja 1950 in posmrtno je dobil Prešernovo nagrado.

Prvi vidnejši odmev je doživel z novelo Boj na požiralniku (1935). Pred njo je objavil zbirko Povesti (1925), za njo pa še druge novele in romane: Požganica (1939), Doberdob (1940) in Jamnica (1945). Po vojni je napisal še dve knjigi potopisov Od Kotelj do Belih vod (1945) in Borba na tujih tleh (1946) ter zbirko otroških črtic Solzice (1949).