Visoška kronika

Roman je sestavljen iz 14 poglavij, v katerih nastopata dve ključni osebi Polikarp in Izidor Khallan. Prvih sedem poglavij razkriva življenjsko zgodbo očeta Polikarpa, ostalih sedem pa Izidorjevo gospodarjenje na Visokem, snubitve in zadnja leta njegovega življenja.

Zgodbo pripoveduje Izidor Khallan, ki je bil prvi sin očeta Polikarpa in matere Barbare, imel pa je tudi pet let mlajšega brata Jurija.

Visoška kronika obnova

Nekega dne je Izidor odšel z materjo v Škofjo Loko, kjer se je zagledal v samokres s svetlo okovanim kopitom. Zelo si ga je zaželel, a mu ga mati ni mogla kupiti, ker bi morala zanj dati beneški cekin, kar pa je za tedanje čase pomenilo pravo bogastvo. Ko sta se vrnila, je Izidor opazil odprta kletna vrata, ki so vodila v očetovo sobo oziroma klet, ter vstopil je brez pomisleka. Tam je na tleh našel beneški cekin, s katerim bi si lahko kupil samokres.

Nato je nenadoma v klet prišel oče in ga zgrabil za roko, ter mu za kazen odsekal mezinec na roki. Izidorja je tako bolelo, da je omedlel. Tega dejanja se kasneje Polikarp zelo kesa, zato Izidorja takoj, ko ozdravi, pošlje stran od doma v Škofjo Loko, kjer ga izučijo za kovača. Po treh letih se Izidor vrne domov, Jurija pa so tedaj poslali v Ljubljano, da bi se izučil pri jezuitih, a ga tudi ti kmalu vrnejo domov.

Oče ukaže Izidorju, da naj gre v Davče k stricu, ter naj se zmeni za ženitev s sestrično Margareto. Margareta je bila Izidorju zelo všeč in poroka je bila že skoraj pred vrati, ko je neke noči v hišo na Visokem vstopila stara beračica Pasaverica.

Prosila je za prenočišče, saj je vedela, da bo kmalu umrla, medtem pa povedala zgodbo Polikarpu in Izidorju o njenem izgubljenem možu, ki so ga našli ubitega blizu doma. Polikarp je tedaj ugotovil, da je ob koncu vojne sam ubil Pasaveričinega moža zaradi denarja, ki sta ga skupaj prinesla iz vojske. Pasaverica jima je tudi povedala, da ima doma vnukinjo Agato, ki bo sedaj ostala brez vseh. Naslednje jutro so nato našli Pasaverico mrtvo.

Polikarp zboli, Izidorju pa naroči, naj sporoči Jeremiji Wulffingu, da je dota prenizka in da se ne bo poročil z Margareto. Na dan poroke se Izidor spre z nevestinima bratoma, ko sporoči vest in za kazen mora Izidor preživeti dve uri v kadi. K očetu pripelje Valentina, vnuka Felicijana Trubarja, ki je bil kaplan luteranske vere in je bil privržen Polikarp.

Ko je Valentin blagoslavljal očeta, je tačas na Visoko prišel župnik, da bi obiskal bolnika. Ko je vstopil v sobo, se je med obema duhovnikoma vnel prepir. Ob odhodu je župnik še rekel Izidorju, da bo luterana prijavil v Ljubljani, kar je Izidorja zelo potrlo, saj je bil goreč kristjan. Kasneje se je po dogovarjanju župnik le vdal in z Izidorjem sta se zmenila, da bo plačal za novo podobo v cerkvi.

Nato je Polikarp povedal Izidorju zgodbo o tem, kako je spoznal Lukeža in Jošta Scwarzkoblerja, ter kako je ubil Jošta z lastnimi rokami, samo da bi se polastil vojne blagajne. Izidorju še naroči, naj poišče Agato in naj jo pripelje na Visoko, ter jo poroči. Kmalu zatem je Polikarp umrl.

Izidor se je spomladi odpravil na pot po Agato in jo pripeljal na Visoko, kjer je živela z njimi, kot član družine. V družino je prinesla življenje, veselje in živahnost, ter vsem se je v trenutku priljubila. Oba brata sta se zagledala v njo, a Agati je bil bolj všeč Jurij in Izidor je bil zaradi tega užaljen.

Nekega dne pa se je na Visokem pojavil Magdalenin brat Marks, ki je Izidorja prosil za službo in tega mu ni branil. Pri sosedovih se je razdirala preja in tam ni manjkal noben iz Visokega, Marks pa si je tudi zaželel zaplesati z Agato. Ob koncu plesa jo je užalil in ona ga je zato udarila, ter po tem dogodku je izginil. Nato so spomladi na Visoko prišli grajski hlapci in odpeljali Agato v Loko, ter nekaj tednov kasneje so Izidorju sporočili, da so Agato obtožili čarovništva. Izidor pa je nemudoma odšel k novemu škofu Janezu Frančišku, da bi ga prosil za Agato. Povedal mu je, da on ne verjame v čarovnice in mu dal nasvet, kako naj reši Agate obsodbe, vendar Izidor namiga ni razumel.

V Loki se je že zbirala množica, ki je želela videti sojenje. Odločili so se, da jo bodo mučili, dokler ne bo priznala krivde. Takrat je na srečo prispelo škofovo pismo, v katerem je pisalo, da mora biti Agata preizkušena z vodo. Če bo na katerikoli način prišla iz vode živa, bo spoznana za nedolžno. Tako je Agata naslednji dan stopila v vodo in pri tem se je zmedla, ter voda jo je spodnesla.

V tistem trenutku pa je Jurij skočil k njej in jo rešil iz vode. Tačas je bil Izidor še vedno v dvomih, ali je Agata resnično čarovnica. Sodniki pa so že razsodili, ko se je pred njimi pojavila Margareta, ki je povedala resnico, da se je Marks ranil sam in so vse obtožbe proti njej zlagane. Še isto noč so se vrnili na Visoko.

Kasneje sta se Agata in Jurij poročila, Izidor pa jima je izročil obe kmetiji, sam pa je odšel v vojsko. Vrnil se je čez 11 let s hudo rano na prsih. Agata in Jurij sta ga sprejela in lepo skrbela zanj. Nekega dne je Izidor zaspal pod gozdom in ko se je zbudil, je bila ob njem Margareta. Ponudila mu je svojo pomoč in kmalu sta se tudi onadva poročila.

Roman se zaključuje s pripisom, v katerem Izidorjev sin Georgius navede, da je njegov oče umrl 20. decembra 1710. Šest let kasneje zaradi kuge umre tudi Jurij in njegova najstarejša hčerka. Kljub želji domačih, da bi se oženil z drugo Jurijevo hčerko, sam hoče posvetiti svoje življenje duhovniškemu poklicu.

Vrsta dela: roman

Kraj dogajanja: na Visokem nad Škofjo Loko

Čas dogajanja: med leti 1631 in 1716

Liki: Izidor, Polikarp, Jurij, Agata, Margareta, Marks

Avtor: Ivan Tavčar

Opomba o avtorju

Ivan Tavčar bil je slovenski pisatelj, politik, ljubljanski župan, časnikar in odvetnik, ki se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Živel je v revni družini, a ga to ni oviralo pri njegovi karieri.

Hodil je na osnovno šolo v Ljubljani, ter se čez nekaj let vpisal na gimnazijo od koder se je zaradi disciplinskih prestopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko.

Po koncu gimnazije je šel na dunajsko univerzo, kjer se je vpisal na študij prava. Čez štiri leta je postal odvetniški pripravnik in po devetih letih je odprl svojo odvetniško pisarno v Ljubljani. Leta 1921 je postal ljubljanski župan. V zadnjih letih življenja pa je prenehal javno delati zaradi bolezni. Umrl je 19. februarja 1923 v Ljubljani.

Njegova znana dela so: Ivan Slavelj (1876), Janez sonce (1885 – 1886), Med gorami (1888), V Zali (1894), Izza kongresa (1908), Cvetje v jeseni (1917), Mlada leta (1917), Visoška kronika (1919).