V puščavi in goščavi

“V puščavi in goščavi” je roman za mlade slavnega poljskega književnika in nobelovca Henryka Sienkiwwicza. Napisana je leta 1912 in je edino delo za mlade, ki ga je napisal ta pomembni pisatelj.

Roman se odvija v 19. stoletju in govori o dveh mladih prijateljih, štirinajstletnem Poljaku Stanislawu in njegovi osemletni prijateljici Nel iz Anglije, ki so ju v Sudanu ugrabili uporniki muslimanskega duhovnika Mahdija. Uporniki skupaj z otrokoma odidejo na naporno in nevarno pot skozi puščavo, da bi otroka pripeljali k Mahdiju. Ko so prišli tja, ju Mahdi zavrne in otroka ostaneta v razrušenem mestu od vojne. Čez nekaj časa, se njuna pot nadaljuje, toda ustavi jih napad leva, zato prestrašeni uporniki, ki niso želeli streljati iz ognjenega orožja, dajo puško Stanislawu, ki ubije leva in nekaj upornikov. Takrat otroka nadaljujeta svoj beg skozi afriško goščavo in nič ni manj nevarno, niti razburljivo od puščave, da bi s pomočjo novo prispelih prijateljev, končno prišla do svobode.

To je zelo zanimiva zgodba, ki govori o pogumu dveh mladih ljudi, ki poskušata preživeti v skoraj nemogočih razmerah. Najprej je tu nevarna in vroča puščava, polna nevarnih živali, vendar tudi tisti najhujši sovražnik – žeja. Tako težko potovanje je škodilo zdravju majhne Nel, toda pokazala je tudi dobre strani karakterja zaščitniškega Stanislawa, ki je naredil vse, da bi njegova prijateljica preživela. Potem se otroka odpravita na pot skozi goščavo, ki je, čeprav ima nekaj lepih pokrajin, živali in zatočišča, polna nevarnosti, bolezni in drugih stisk, ki vplivajo na mlada prijatelja.

Knjiga prikazuje globoko prijateljstvo med dvema človekoma, ki jima ni nobena ovira v napoto. Osebe so utelešenje poguma, modrosti in odločnosti o kateri koli zadevi. Sta dobra v pravem pomenu te besede, vendar tudi odločna, da preživita to usodno potovanje. Zato se fant ne boji, da ubije svoje nasprotnike, ko se mu je za to ponudila priložnost in vse zato, da bi rešil svojo mlado prijateljico.

Ta dramatična zgodba je doživela tudi dve filmski predstavitvi. Prva je bila leta 1973 v poljski produkciji in druga leta 2001 v ameriški. Knjiga je doživela tudi nekaj nadaljevanj, napisane od drugih pisateljev, ki so se poslužili ali teme ali osebe, da bi izrazili svoje videnje te zgodbe. Seveda je ta roman sam po sebi odlično napisano delo, ki bo vsakega otroka pustilo brez daha, medtem ko bo sledil dvema pogumnima likoma v razburljivem pohodu skozi puščavo in goščavo.

V puščavi in goščavi obnova

Sueški prekop povezuje Sredozemsko morje z Rdečim in naprej z Indijskim oceanom in tako skrajša potovanje od Evrope do Indije. Da bi bil prekop vedno ploven in da bi vse teklo brez problemov, se s tem delom ozemlja ukvarja britansko podjetje, pri katerem je glavni gospod Rawlinson.

Z gospodom Rawlinsonom dela inženir Vladyslaw Tarkowski, ki ima sina Stasia. Robinson ima hčerko Nello, ki ima osem let, medtem ko ima Stasio štirinajst. Očeta se dobro razumeta in medsebojno spoštujeta, zato ni čudno, da sta se tudi otroka zbližala.

Nella je lepa deklica blond las, nežna in vesela, medtem ko je Stasio resen in malo zamišljen, toda samozavesten fant. Stasio se je do Nelli obnašal zaščitniško in pazil, da jo ne prizadene z nepremišljenostjo, tako kot se spodobi za dobro vzgojenega fanta.

Otroka živita v mestu Port Said, ki se nahaja na severovzhodnem delu Egipta. Ker morata očeta pogosto potovati zaradi narave dela, za Nello skrbi debela črnka Dinah in hišna učiteljica gospa Olivera. Tik pred božičnimi prazniki, sta očeta dobila nalogo, da pregledata in ocenita delo na jugu Egipta, v bližini mesta Medineta. Ker so se Stasiu začeli prazniki šele po Božiču, sta očeta odpotovala sam in otroka bo pripeljala kasneje gospa Olivera.

Gospe Oliver ni bilo vseeno, ker bosta otroke vodila na tako dolgo pot, ker v Sudanu, južno od Egipta potekajo težki boji. Vodja upornikov Mahdi iz Sudana je postavil zahteve in pobil ter izgnal veliko število kristjanov, ki so se tam zatekli. Očeta poskušata pregovoriti gospo Olivero, da je to daleč in Mahdi še ni prišel do Kartuma, glavnega mesta Sudana. Egipčanska vlada je poslala svojega komisarja Smaina, da pregovori Mahdija in naj spusti kristjane, toda ker je bil Smain podpornik Mahdija, se mu je pridružil v boju. Zaradi tega so oblasti pridržale njegovo ženo Fatimo z otroci in jih ne bodo spustili iz Egipta, dokler se Smain ne vrne.

Ko so se Stasiu končale šolske obveznosti, sta on in Nella odšla na pot proti Kairu, toda ker je gospa Olivera zbolega od ugriza škorpijona, je odšla z njima služkinja Dinah. Na vlaku so spoznali dva častnika iz Anglije, kateremu je bilo všeč Nellina ljubkost in Stasiev resen način držanja. Skozi zgodbo se je izkazalo, da je Nella v sorodu z enim od častnikom, ki je bil zdravnik in mu je bilo ime Clary. Drugi gospod je bil Glen. Otroka sta srečno prišla do Medineta in častniki so odšli naprej proti Mombasu.

Otroka sta s prihodom v Medinet uživala in ko sta imela očeta prosti čas, so skupaj odšli na razne izlete. Nella je dobila za darilo psa, ki je zaradi svoje velikosti pri Arabcih izzval strah. Dala mu jeime Sab, kar pomeni lev. Stasio je dobil angleško ognjeno puško in ko šel na lov, se je pokazal, kot odličen strelec. Ker sta bila očeta pogosto odsotna zaradi dela, je vez med njima in otrokoma vzdrževal mladi Arabec Kamis, ki so ga poznali že iz Port Saida. S Kamisom sta vedno bili dve kameli, Idris in Gebhr, ki sta se zbližala z otrokoma.

Nekega dne prinese Kamis sporočila, da ju očeta kličeta k njima, čeprav bil Stasio sumničav, sta skupaj z Dinah odšla proti železniški postaji. Toda tam so jih pričakali Idris in Gebhr s kamelama. Nagnali so jih, da odidejo z njimi, toda v nasprotno smer od tistega, kar so pričakovali. V trenutku so bili ugrabljeni in za otroka se začne pravi pekel. Ugrabitev je zasnovana tako, da bi jih lahko zamenjali za Smainove otroke.

Pred njimi je naporno potovanje, neznosna vročina podnevi in ponoči hladno. Nella je na koncu svojih moči, toda pomaga ji Stasio. Gebhr se je pokazal za grobega, ko je udaril Nello in Saba, vključno s Sabom, ter Stasio, ki je komaj preživel. Stasiu so vzeli puško, toda niso je znali uporabljati, ker je bila moderna.

Po dolgem potovanju so ugrabitelji z otrokoma prišli do Kartuma, ki ga je Mahdi pravzaprav osvojil. Iz Kartuma so odšli v Omdurman, toda namesto Smaina, so se srečali s strašnim Mahdijem, ki je sebe imel za božje poslanika. Stasio je zavrnil, da preide na drugo vero, ker je trdil, da je on Poljak in katolik. Vsi so se čudili, da ga Mahdi ni ubil. Tam jim je pomagal trgovec, ki je za Nello kupil zdravilo kinin, da bi pozdravili vročino. Medtem pa je Idris zbolel in Gebhru je ukazal, da mora otroka odpeljati k Smainu, žive in nedotaknjene.

Ker Gebhr ni mogel izvajati svoje okrutnosi nad otrokama, je to izvajal nad sužnjem Kaliju. Nella je prav tako imela svojega sužnja, črnko Meu zato, ker je Dinah umrla zaradi napornega potovanja. Prikolice na poti naenkrat zablokira lev in panični Arabci so puško dali Stasiu, ki je ustrelil Kamisa in Gebhra, medtem ko je ostale pustil, da pobegnejo. Zdaj je bil Stasio glavni in po težki poti, sta se zatekla v drevo baobaba, osvobodila sta slona, ki ga je zasula stena in ga poimenovala King.

V boju za preživetje sta lovila ribe, pošiljala zmaje s sporočili, da ju rešijo in s tem spoznala smrtno ranjenega lovca Lindea iz Švice, ki jima je pustil veliko zdravil in hrane. Nekaj časa sta preživela na gori, ki sta jo poimenovala po lovcu in rešila vojskujoča plemena. Kasneje sta se znova znašla v puščavi in skoraj umrla od žeje, ker so jima čarovniki izlili vso vodo, ki sta jo imela. V naslednjem trenutku ju reši kapitan Glen in zdravnik Clary, ki je vodil odpravo na Kilimandžaro.

Na koncu se je vse dobro končalo, otroka sta se vrnila k staršem, čeprav so že izgubili vso upanje. Po desetih letih sta se Stasio in Nella poročila in črnec Kali je postal kralj plemena. Pes Saba jima je sledil še naprej  in slon King je živel v skrbništvu v Angliji.

Vrsta dela: avanturistični roman

Čas nastanka: konec 19. stoletja

Mesto nastanka: Port Said, Egipt

Osebe: Nelli, Stasio, Idris, Gebhr, kapitan Glen

Opomba o avtorju

Henryk Sienkiewicz poljski pisatelj, rojen leta 1846 v revni plemiški družini. Zaradi revščine je imel probleme s financiranjem šolanja. Po srednji šoli je študiral medicino, nato pa se je preselil na študij filologije v Varšavi.

Kmalu po končanem študiju je potoval po Nemčiji, Franciji in Angliji in medtem pisal potopise in jih poslal poljskim časopisom, s podpisom psevdomin Litwos. Potoval je po Ameriki in leta 1891 je bil na potovanju po Afriki in je iz tam prepeljal izkušnje v delo “V puščavi in goščavi”. Svojo veliko slavo med otroki in mladimi, je Sienkiewicz pridobil pravzaprav s tem romanom, po katerem je bil posnet film. To je bilo njegovo edino delo napisano za otroke in mlade.

Ko se je po potovanjih vrnil v Poljsko, se je Sienkiewicz posvetil študiju zgodovine. Svojo strast je usmeril v pisanje in napisal veliko trilogijo o Poljski v sredini 17. stoletja. Knjige iz te trilogije so “Z ognjem in mečem”, “Potop” in “Gospod Wolodyjowski”. Leta 1895 je izdan njegov roman “Quo Vadis”, gotovo njegovo najbolj znano in najboljše delo, po katerem je dobil Nobelovo nagrado za književnost leta 1905.

Sienkiewicz je bil takrat zelo popularen književnik na Poljskem, toliko da je od donacij svojih sodržavaljanov uspel kupiti družinski dvorec, v katerem so nekoč živeli njegovi predniki.

Sienkiewicz je poleg omenjenih napisal tudi roman “Križarji”, ter pripovedke “Tatarsko suženjstvo”, “Stara služabnika”, “Vrtoglavica” in druge.

Umrl je v Švici leta 1916.