Umori v ulici Morgue

“Umori v ulici Morgue” je kratka zgodba znanega književnika Edgarja Allana Poeja. Na način njegovih zgodnjih del tudi ta knjiga meji na grozo in zaradi svojih dejanj se šteje za eno od prvih zgodb kriminala. Napisana je leta 1841 in objavljena aprila istega leta v reviji Graham.

Glavna oseba te zgodbe je detektiv Auguste Dupin. Rešuje primere nenavadnih umorov, ki se pojavljajo predvsem v pariški ulici Morgue. Ta detektiv kasneje služi kot prototip detektivov, v okviru katerega značilnosti so se kasneje zgradili številni drugi pomembni liki detektivov, verjetno celo kot slavni Sherlock Holmes Arthurja Conana Doylea in Hercules Poirot Agathe Christie. Zanimivo je omeniti, da v času, ko je bilo napisano to delo, beseda “detektiv” sploh ni obstajala.

Dupin je, kot je zgoraj navedeno briljanten “detektiv” osrega uma, ki je v odkrivanju zločincev uporabljal svoje široko znanje in nenavadne tehnike. Tudi v tej zgodbi pisatelj uporablja pripovedovanje v prvi osebi, ne pa v glavni osebi, temveč njegovem pomočniku, ki je tudi njegov tesen prijatelj – ki bo kasneje izkoristil tudi A.C. Doyle.  Vse to kaže na to, da je Poeovo delo bilo ključnega pomena v zgodovini, ki je izrazito spremenil nekdanji potek.

V tej zgodbi Dupin išče nenavadnega morilca, ki naj bi storil umore v ulici Morgue. Na koncu raziskave spozna, da sploh ni bil človek, kar ustvari ta element groze v delu. Morilec je groteskno bitje, ki ga upravlja človek, katerega Dupin s svojo zgovornostjo in z vpogledom prisili k priznanju. Ta preobrat v delu je povsem nepričakovan in se kosa z današnjim mišljenjem, da bi bralec lahko predvideval morilca med branjem, kot je to na splošno v romanih s podobno temo. Delo je samo po sebi precej nasilno, zlasti v času, v katerem je napisan. Ta roman ima nadaljevanje, v katerem je Auguste Dupin prav tako glavna oseba. Nadaljevanje se imenuje “Skrivnost Marie Roget”. Dupin se pojavi v še enem delu Edgarja Allana Poeja, v romanu “Ukradeno pismo”.

Umori v ulici Morgue obnova

Delo se začne z razpravo o analizi in analitiki, ki jih spremlja pisanje o šahu in kartanju. Samo delo se začne, ko pisatelj govori o Monsieur C. Augustu Dupinu, katerega je spoznal v Parizu. Po nizu okoliščin je izgubil svoje bogastvo in edino razkošje, ki ga je imel v življenju so bile knjige. Njemu in pisatelju je skupna ljubezen do knjig.

Spoznala sta se v knjižnici in se potem odločila, da skupaj živita v Parizu. Bila sta odrezana od sveta. Nista sprejemala obiskovalcev in največ sta se družila s seboj in s knjigami.

Dupin je najbolj ljubil noč in pisatelj se je v tem strinjal. Čez dan sta zaprla okna in vse zakrila, da bi imela vizijo noči in ko je padla tema, sta odšla ven in govorila.

Dupin je lahko popolnoma opazoval in spremljal avtorjev tok misli. Tako sta se nekega večera sprehajala in bila tiho 15 minut, nato pa sta po samo enem stavku začela govoriti o Chantllyju, čevljarju ki je delal v gledališču in doživel neuspeh in ta pogovor je privedel do umorov v ulici Morgue.

Mati in hči so našli mrtve. Truplo hčere, ki je bila zadavljena je bila najdena v dimniku in materi so prerezali grlo, tako da se je njena glava ločila od telesa, ko so truplo premaknili. Ta zgodba je bila tudi v časopisu, ki sta ga prebrala. Ni bilo nobenih znakov, kdo je morilec in dan kasneje so objavili pričevanja prič.

Večina od njih je sovpadala v vsem, razen pri nekaj stvareh. Nekateri so trdili, da se je mama ukvarjala z vedeževanjem, toda drugi so to zanikali. Tisti, ki so prvi vstopili v hišo, v iskanje matere in hčerke, so zaslišali dva glasova. Eden je bil osoren in drugi prodirajoč. Vsak je dal o tem drugačno izjavo. Nekateri so trdili, da so glasovi pripadali Francozem, Angležem in drugi Italijanom.

Nihče ne ve, kako so storilci prišli iz hiše. Policija je trkala v temi, ker niso bili prepričani, da gre za umor. Truplo hčerke, ki je bila v dimniku, je bilo potolčeno in razkosano, mama pa je imela zlomljene kosti in njeno grlo je bilo verjetno prerezano z britvico.

Aretiran je bil Adoplhe Le Bon, čeprav se zdi, da ga nič ne bremeni. Pisatelj je opazil, da je Dupina ta primer začel zanimati, šele ko je bilo v časopisu objavljeno, da je potencialni morilec aretiran, ker ga je nato vprašal za njegovo mnenje o umoru. Pisatelj je kot tudi ostali v Parizu mislil, da je ta uganka nerešljiva.

Dupin je kritiziral francosko policijo, ki se je na veliko hvalila s svojimi metodami in po njegovem mnenju je bila edina njihova metoda dober trenutek. Pisatelja poziva, da sama raziščeta umor, ker mu je Le Bon enkrat naredil uslugo, za katero mu je zelo hvaležen. Poznal je delo policije in hitro je dobil potrebna dovoljenja, da začneta sama svojo preiskavo.

Odšla sta na mesto umora in vse pregledala. Pisatelju ni bila jasna pozornost, s katero je Dupin ogledoval hišo. Pisatelj v hiši ni opazil nič drugače od tistega, kar je bilo napisano v časopisu.

Dupin je postal tiho v vezi umora vse do popoldneva naslednjega dne. Zanimalo ga je samo, če je pisatelj opazil nekaj nenavadnega. Dupin je menil, da so časopisi krivi za mnenje policije, da je ta primer nerešljiv. Časopis je navedel pomanjkanje motivov za umor, različne izjave o tem, komu pripadajo glasovi in zaradi tega policija meni, da za to skrivnost ni rešitve.

Dupin je dejal, da bo prišlo ali pa je že prišlo do rešitve tega umora. Pisatelj je bil začuden in Dupin nato pravi, da pričakuje tega storilca ali vsaj sostorilca. Glede na to, da je bilo potrebno njega zadržati, ko pride policija, je vsak od njih vzel pištolo.

Dupin je nadaljeval monolog o umoru. Poudaril je pisatelju na dejstvo, da so se vsi strinjali, da je eden od glasov, ki so jih slišali pripadal Francozu, medtem ko so ostali imeli različne izjave, toda niti ena od prič ni želeli povedati, da ta glas pripada pripadniku njihove dežele. Vsi so vedno pokazali na jezik, ki ni njihov, čeprav ga morda niso nikoli slišali.

Prav tako je ugotovil, da so storilci pobegnili skozi okno, potem ko jih je temeljito preučil. Že je sam ugotovil tudi način vstopa in način izstopa iz hiše, toda oboje je zahtevalo veliko spretnost storilca.

Prav tako je preučil tudi velike vsote denarja, ki so jih pustili v hiši in moč, ki so jo potrebovali, da bi so truplo porinili v dimnik. Vse njegove ugotovitve pisatelja privedejo na misel, da je storilec norec iz bližnje bolnišnice za duševno bolne.

Dupin je pokazal njegovo mnenje za napačnega, ker bi priče lahko prepoznale državljanstvo norca in še k temu je Dupin vzel lase, ki so bile v rokah matere. Ti lasje nisi bili podobni človeškim lasem, kot tudi ne prstni odtisi na hčerkinem vratu niso bili odtisi človeških rok.

Dupina je ustavila pisateljeva pozornost na članek o orangutanu iz Vzhodnoindijskih otokov, katerih odtis roke ustreza tistemu na vratu in dlaka ustreza lasem vzetih iz materine roke.

Pisatelju ni bila jasna skrivnost o dveh človekih, ki so jih priče slišali. Dupin je menil, da je bil Francoz, ki je vedel za umor, toda pobegnil je iz hiše in prav tako verjame, da je orangutan še vedno na svobodi. Dal je oglas v časopis, da ima v svojem stanovanju orangutana, ki pripada malteškemu mornarju. Do tega zaključka je prišel, ko je našel trak zavezan v določen vozel, ki ga znajo mornarji zavezati, posebno Maltežani.

Njegovi sumi so postali realni, ko sta zaslišala korake. V njuno stanovanje je prišel mornar v iskanju za svojim orangutanom. Ponudil jima je denar, kot nagrado za najditev živali. Namesto denarja, mu je Dupin povedal vse o umoru v ulici Morgue.

Šel je k vratom in jih zaklenil, ter svojo pištolo je odložil na mizo. Mornar jima je pripovedoval, da je ulovil žival s svojim prijateljem, ki je umrl. Po njegovi smrti je on skril orangutana v svoje stanovanje in ga nekega dne ujel, ko je prodrl v njegovo sobo in se tam poskusil briti, verjetno zato, ker je njega videl, kako to dela.

Ko je posegel po biču, je žival pobegnila skozi okno. Mornar ji je sledil in orangutanova pozornost je padla na osvetljeno okno hiše v ulici Morgue. Tam se je zgodil umor, točno tako, kot ga je Dupin napovedal. Kasneje je lastnik sam ulovil orangutana in Le Bon je bil izpuščen na prostost.

Opis oseb

Dupin

Ta mladi gospod je bil iz odlične – res iz zelo slavne družine, toda je zaradi številnih neželenih situaij padel na takšno revščino, da mu je energija njegovega značaja popolnoma podlegla in se ustavil gibati po svetu, toda prizadeval si je, da ponovno potrdi posest… s pomočjo najbolj strogega varčevanja, pokrival je le najbolj nujne življenjske potrebe. Knjige so mu bile dejansko edino razkošje.

Imel je ekstravagantne navade in največ je razmišljal v zatemnjenem prostoru, v katerem so tudi sredi dneva gorele sveče. Bil je zaljubljen v noč, zaradi nje same.

Značilna analitična sposobnost… Prav tako se je zdelo, da on vneto uživa, ko jo uporabi.

Dupinov bogat prijatelj s svojimi naivnimi vprašanji nam še bolj pokaže iznajdljivost Dupina, kot glavnega junaka.

Opica

…velik rdečkastoruen orangutan… velikanske postave, velike moči in gibljivosti, divja krutos in sposobnost posnemanja, s katerimi se ti sesalci odlikujejo.

Z britvico v roki popolnoma namiljeno je sedel pred ogledalo in poskusil narediti akcijo britja. Gospodar je želel orangutana umiriti z bičem, toda takoj, ko je zagledal bič, je orangutan takoj odhitel skozi vrata sobe.

Iztrgana iz svojega življenjskega prostora, z bičem prisiljena na poslušnost, uboga žival je bila raztresena.

Opomba o avtorju

Edgar Allan Poe (Boston, 1809 – Baltimore, 1849)

Bil je ameriški pisatelj, pesnik, urednik in književni kritik ameriškega realizma. Izgubil je starše dve leti po rojstvu in ga je posvojil trgovec tobaka, ki ga pošlje v Anglijo, kjer je obiskoval šolo.

Z Univerze je bil izgnan, zaradi iger na srečo, zaradi česar se ga trgovec tobaka odreče. Z lažnim imenom je odšel v vojsko, toda bil je izgnan zaradi neopravljanja dolžnosti.

V književnost vstopi s kratko zgodbo “Sporočilo v steklenici”.

Poročil se je s trinajstletno Virginijo, ki umre zaradi tuberkuloze in to se šteje za razlog njegovega pitja in odvisnosti od opija. Virginiji je posvetil pesem “Annabel Lee”.

Njegova prva zbirka se imenuje “Groteske in Arabeske” in najbolj prodajano delo “Šolarjeva prva knjiga” je izšla v začetku leta 1840. Svetovno slavo so mu je prinesla pesem “Krokar”, “Umori v ulici Morgue” in “Ukradeno pismo” se štejejo za najbolj znane detektivske zgodbe.

Poskušal se je ubiti in kmalu zatem izgine za tri dni in ko se pojavi v zelo čudnem stanju, umre leta 1849.

Poeove zgodbe so nastale pod vplivom angleškega romana jeze. Pisal je mistična dela, med drugim tudi krajše delo Črni maček. Pisal je tudi pesmi mistično-romantičnega vzdušja in bizarnih motivov.