Tisoč in ena noč

“Tisoč in ena noč” je zbirka arabskih zgodb, ki vsebuje legende, pravljice, humoreske, pripovedke, prilike, anekdote in še kaj. Poelg tega obstaja veliko zgodb, ki so napisane v verzih ali tiste, ki označujejo kot umetnost. Delo vsebuje veliko dialogov in monologov in kolikor se jezik in slog pisanja uporablja, vsebuje tudi veliko turških besed in anarhizma.

Vse zgodbe iz zbirke so povezane z zgodbo o cesarju Šehrijaru in lepi hčerki vezirja Šeherzadi.

Šehrijar cesar Indije in Perzije, je priča nezvestobe bratove in svoje žene. Zaradi tega je sklenil, da so vse ženske nezveste. Odločil se je, da bo vsako noč vzel drugo dekle, spal z njo in naslednji dan jo bo usmrtil. Vse to je trajalo tri leta, vse do nekega trenutka.

Namreč, ko je cesar pripeljal pametno in lepo vezirjevo hčerko Šeherzado. Ona je cesarju začela govoriti zgodbo, ki je bila njemu toliko zanimiva, da se je odločil, da odloži njeno usmrtitev za en dan, da bi slišal konec zgodbe.

Šeherzadina pripoved je trajala dolge noči. Ona bi zgodbo vedno prekinila tam, kjer je najbolj zanimiva. Ko je minila 1001 noč, je bil cesar prepričan, da je Šeherzada dobra, plemenita in zvesta. V tem času je rodila z njim tri sinove. Zato se odloči, da ji prizanese pri življenju.

Šeherzada je poleg te zgodbe, povedala Šahrijarhu še neko, v kateri je vse mogoče. Glavni junaki pridejo iz stanja bede, v stanje velikega bogastva in obratno, ter vse po svojih zaslugah. Nikoli ni ničesar do konca rešeno in vedno obstaja možnost, da se zgodba nadaljuje.

Šeherzada je s temi zgodbami odlagala svojo smrt, vse dokler ji cesar Šahrijar na koncu ni prizanesel. V tem času je postala njegova žena in rodila mu je otroke, ter njegov brat Šahzaman je poročil Šeherzadino sestro Dariazado.

Cesar Šahrijar je pripeljal najboljše pismouke, ki so zabeleželi to zanimivo zgodbo v knjigi zgodb, imenovano “Tisoč in ena noč”.

Tisoč in ena noč obnova

Sinbadova potovanja

Nosač Sindbad je živel v času kalifa Haruna ar-Rašida v Bagdadu in njegova naloge je bila nošenje tovora na glavi. Bil je precej reven.

Kot vsak dan je nosil, je nosil težko breme in ker je ta dan zelo utrujen, se je odločil, da bi sedel na klop. V bližini je bila parcela nekega trgovca. Ko je Sindbad videl vso to razkošje na dvorišču, je vstal in se zahvalil Allahu.

Trgovec je slišal Sindbadovo navdušenje in poslal nekega fanta, da ga pokliče v hišo. Sindbad je šel v hišo in takoj je začel občudovati vso razkošje. Potem je prišel gostitelj hiše, da bi pozdravil Sindbada in po izraženi dobrodošlici, si je gostitelj zaželel, da mu Sindbad pove vse verze, ki jih je navedel, ko je stal pri vratih.

Takrat se gostitelj odloči, da pohvali Sindbada Nosača, ki je živel neverjetno zgodbo in kako se je njegovo življenje spremenilo. Povedal mu je, kaj se je zgodilo, preden je postal srečen in bogat.

Torej Sindbad Mornar je odšel na sedem potovanj in vsak od njih je neverjetna zgodba. Prav tako, mu je povedal vse, kar se je zgodilo po volji Allaha, ker je on mislil, da tisto kar nam je usojeno, od tega nihče ne more pobegniti.

Kratka vsebina

Prvo potovanje

Sindbad Mornar je pripovedal o svojem prvem potovanju. Vkrcal se je na ladjo in odplul na morje. Pluli so tako še nekaj dni, po različnih morjih, videli veliko otokov. Tako so nekega dne prišli na otok, ki je bil videti, kot Raj.

Prišli so na kopno in začeli kuriti ogenj, da bi bilo vse pripravljeno za kuhanje. Nekateri so kurili ogenj in ostali so se odločili za sprehod po otoku.

Vsi so bili srečni in veseli, toda to veselje ni dolgo trajalo. Kapitan jih je prekinil, ker jim je rekel, da se morajo takoj umakniti, saj je ta otok v pravzaprav ena velika riba, ki se pripravlja, da se potopi v morje.

Nekateri so se nato uspeli rešiti, hitro so se vkrcali na ladjo, medtem ko so nekateri ostali na otoku. Sindbad Mornar dalje govori, da je bil on en izmed tistih, ki so obtičali na otoku. Toda Allah se je usmilil njega in poslal mu je leseno korito, s katerim se je rešil.

Korito ga je odpeljalo na otok. Pristal je na otoku.

Nekega dne se je odločil, da se malo sprehodi po otoku, da bi ga bolje raziskal in v daljavi zagleda ogromnega konja in človeka na njem.

Človek ga je odpeljal v en velik prostor pod zemljo, kot komora. Tam je spoznal cesarja Miradža, ki mu je dal nalogo. Sindbad Mornar je moral vsak dan zabeležiti vse ladje, ki so se zasidrale na otok.

Tako je nekega dne pristala ladja, ki je prišla iz Bagdada. Z njo se je Sindbad Mornar odločil vrniti nazaj domov.

Drugo potovanje

Sindbad Mornar je čez nekaj časa spet želel nekam odpotovati. Spet je odpotoval na en otok, ki je bil prav tako, kot Raj.

Sindbad Mornar je želel, da se malo spočije in se odločil, da se uleže. Potonil je v spanec. Toda, ko se je zbudil je spoznal, da je ostal sam na otoku. Vsi so odpluli naprej in njega so pozabili. Ker na otoku ni bilo nikogar, se je odločil, da je čas, da sam nekaj stori.

Nato je zagledal veliko ptico in odločil se je, da priveže za njene noge, da bi ga ptica odnesla na drugo mesto, na nek otok, kjer so ljudje. Tako je tudi storil.

Ptica ga je odpeljala na visoko mesto, na planino, pod katero se razteza dolina. Hodil je na konec te doline in zagledal nekaj zelo nenavadnega. Natančneje, iz neba je na tla padel velik kos mesa. Privezal se je za njega in v tistem trenutku se je pojavil orel in ga odpeljal na vrh gore.

Nato je zagledal skupino trgovcev s katerimi se je odpravil nazaj v Bagdad. Živel je brezskrbno in ugodno. In vsak dan je bolj in bolj hrepenel po novih potovanjih in trgovini.

Tretje potovanje

Na tretjem potovanju, so potovali iz enega do drugega morja, ko jih je veter premagal in usoda odpeljala na goro opic. S te gore se nihče nikoli ni rešil. Opice so takoj po njihovem prihodu obkolile ladjo in jih vrgli na otok, ter tam so zagledali grad.

Ko so se odločili, da vstopijo v grad, v njem ni bilo nikogar. Spali so do konca dneva, ko so nenadoma zaslišali strašen hrup. Dejstvo je, da se je pred njimi prikazala ogromna pošat. Takoj jih je začela tipati in prevračati, ko je nenadoma vzela kapitana, vrgla ga je na tla in mu stala z nogami na vratu. Pošast je nato zakurila ogenj in postavila kapitana na raženj. Spekla ga je in začela jesti.

Enako se je dogajalo tudi naslednji dan, zato so se odločili, da jo ulovijo in ubijejo. Padel je večer in pošast je znova vzela enega in mu isto naredila, kot s prejšnjim. Potem se je pošat odločila, da se malo uleže.

Vsi so hitro vzeli dva ražnja in ga potisnili z vso svojo močjo v njene oči. Tako so jo na koncu prevladali.

Potem so naredili čoln in odpluli nazaj v Bagdad. Tam je Sindbad Mornar še naprej živel srečno. Vse dokler ga njegov notranji glas ni znova začel nagovarjati na naslednje potovanje.

Četrto potovanje

Spet se je Sindbad Mornar odpravil na potovanje po morju. Vse je bilo prijetno, ko jih je nevihta prehitela in zlomila ladjo na dva dela. Allah ga je znova rešil, tako da mu je poslal kos lesa, ki ga je vrgla na en otok.

Obiskali so vsi skupaj otok, ko se je pred njimi znašla skupina golih ljudi, ki so se rešili samo zato, ker so bili veliko bolj zviti.

Potem se je Sindbad znašel v enem majhnem mestu. Prebivalci so ga lepo pogostili in cesar ga je poročil s svojo hčerko. Lepo je preživel dni, vendar se je nekega dne odločil, da vrne s skupino trgovcev v Bagdad. Živel je še naprej srečno in zadovoljno, toda po nekem času je spet začutil izjemno željo po potovanjih.

Peto potovanje

Kot doslej, je Sindbad tudi na tem potovanju potoval od enega do drugega otoka. Na koncu so prišli na en veliki otok. Soočili so se s številnimi težavami in naenkrat ga je morje vrglo na otok, kjer je padel v še večje težave.

Sindbada je nekaj časa celo spremljal „Morski starec“, ki mu je govoril, da mora biti vesel, da je še vedno živ. Sindbad ga je rešil in Starec se ni več želel ločiti od njega. Ampak bil je moder. Naredil je svoje vino, napil je starca in mu pobegnil.

Znova se je rešil po volji Allaha. Dobil je ponudbo za delo na otoku, kjer je delal, da bi zaslužil denar, da se vrne nazaj domov v Bagdad. Vrnil se je domov in hitro je pozabil na vse težave.

Šesto potovanje

Sindbad je po nekem času zagledal trgovce, ki so se pripravljali za pot, zato se je odločil, da tudi on odide z njimi. Potovali in trgovali so srečno.

Nekega dne srečo prekine kapitan, ki jih obvesti, da so zašli s poti. Morje je na otok odvrglo nekaj trgovcev.

Vsi trgovci so kmalu umrli in Sindbad je ostal sam. Ni imel druge izbire, kot da začne iskati rešitev. Močno si je prizadeval, da bi prišel do nekega cesarja, pri katerem je srečno živel. Potem pa je dobil priložnost, da se vrne nazaj v Bagdad.

Sedmo potovanje

Sindbad je tako živel srečno in lepo in pridobil je dober denar in dobiček na prejšnjem potovanju. Kmalu je dobil željo, da znova odide na potovanje. Pluli so prijetno, ko naenkrat kapitan obvesti potnike, da jih je nadvladal veter in da jih je odpeljal na najoddaljena morja na svetu.

Tam so jih napadli kiti, tako veliki, da jih je bilo mogoče primerjati z največjimi gorami. Vsi so vedeli, da za njih ni rešitve.

Nato se je Sindbad spomnil, da je na vsakem potovanju, ko so zašli v težave, pokesal Allahu, da mu ponudi rešitev. Ampak on bi ponovno čez nekaj časa zašel v težave. Nato je prisegel, da če ga Allah reši tudi tokrat, da ne bo več odšel na morje in da ne bo iskal težav. Allah ga nato znova reši in srečno se vrne domov, ter nikoli več ni odšel trgovat po morju.

Vrsta dela: pravljica

Mesto nastanka: otoki in morja

”Pluli smo od morja do morja, od otoka do otoka…”

Čas nastanka: nedefinirano, ampak predpostavka je, da se odvija v poletnem času, ker se omenja sadje in druge vrste plodov.

“Bivali smo na otoku, jedli sadje, suho sadje in zelenjavo”.

Osebe: Sindbad Mornar, Sindbad Nosač, kapitan, trgovci, cesarji…

Opis oseb

Sindbad Mornar – bogati trgovec, ki je živel v Bagdadu. Njegovo življenje je bilo polno razburjenja, ker se ni mogel upreti potovanjem. Čutil je hrepenenje po njih, ko je bil že dolgo doma. Želel je, da vidi veliko novih mest, otokov, morja, ljudi in tudi veliko lepih dogodivščin. Na teh potovanjih je pogosto padel v težave, vendar je vedno imel veliko vero v Allaha, ki ga je vsakič rešil. Ko se je na zadnjem, sedmem potovanju znašel v veliki težavi in znova prosil Allaha, je ugotovil, da ne bi ostal živ, če mu on ne bi pomagal. Takrat je prisegel, da ne bo več zašel v težave in od takrat je mirno živel in trgoval v svojem Bagdadu. Imel je veliko srce in bil je hvaležen za svoje življenje. Svoje življenjske zgodbe je povedal Sindbadu Nosaču, ker je mislil, da on svojega življenja ne ceni. Potem se je Sindbad Nosač spremenil in začel je verjeti v Allaha in bil je hvaležen za svoje življenje.

“Tisoč in ena noč” je sestavljena iz indijsko-perzijskih zgodb in egipčanskih-bagdadskih zgodb, ter s številnimi drugimi zgodbami, ki jim ni mogoče določiti izvora.

Zbirka se začne s knjigo pravljic “Tisoč zgodb”, ki je bila v Bagdadu v 9. stoletju prevedena na arabski jezik z naslovom “Tisoč noči”. Knjiga je dopolnjena z novimi zgodbami in izvirne zgodbe so islamizovske, pravzaprav prilagojene. Tako je takrat nastal bagdadski cikel.

Med križarskimi vojnami, je bagdadska zbirka prispela v Egipt, kjer je v naslednjih stoletjih bila dopolnjena z najnovejšimi zgodbami. Material je prevzet iz različnih virov in ob koncu 18. stoletja se je število zgodb v zbirki napolnilo do 1001.

“Tisoč in ena noč” je bila uvedena v zahodni del sveta leta 1704 v prevodu J.A.Galanda.

V tem edinstvenem delu polnih zgodb neznanih avtorjev iz arabske književnosti, bralci odkrivajo življenje Srednjega veka na Orientu in tudi lepe pravljice in fantazije. Zgodbe so resnične in bralec se počuti, kot da je tam, kot da potuje skupaj z glavnim junakom zgodbe, od Egipta in Sirije, ter vse do Indije in Kitajske. Skupaj doživljajo nezgode, ljubezenske zgodbe, pustolovščine in komedije.

To delo je postalo dragoceno pri vseh narodih in v svetovni literaturi je prevzelo eno izmed prvih mest.

Opomba o avtorju: neznan