Ta veseli dan ali Matiček se ženi

Matiček se ženi je igra, ki se odvija na gradu na Gorenjskem, blizu neke vasi. Igra govori o Matičku in njegovi zaročenki, ki si urejata novo prebivališče, ki jima ga je dodelil njun baron.

Ta veseli dan ali Matiček se ženi obnova

Matičku pa se niti sanja ne, da jima je baron dal to sobo in ga povišal samo zato, da bi si lahko čas krajšal z njegovo izvoljenko. Ko Matiček za to izve od Nežke, se močno razjezi in napove maščevanje vsem, ki so bili v to goljufijo vpleteni.

Nato pride Zmešnjava, ki je podeželski advokat in Matičku pove, da mora za ženo vzeti Smrekarico, ki mu je nekoč posodila denar. Vse to pa je bilo napisano v pogodbi. Medtem Tonček, ki je študent in je bil tam na počitnicah Nežko prosi, če mu lahko od baronove žene prinese podvezo, da jo bo imel za spomin, ker se vrača nazaj v Ljubljano.

Nato v sobo pride baron in Tonček se skrije za stol, ter vidi kako baron nagovarja Nežko, da jo ljubi. Medtem pride še Žužek, ki je novi vrtnar in tudi baron se zato skrije. Tako eden drugega zasačijo, Žužek barona, baron pa Tončka, ki se je ves čas skrival. Matiček nato pripelje godce ter kmečke fante in dekleta, ki vsi skupaj prosijo barona, če bi jim odstopil grad za zabavo.

Matiček pa izkoristi trenutek in barona še prosi, če bi lahko na tej zabavi postavil venček Nežki na glavo, saj je ona nevesta. Baron se na vse načine umika, vendar se Matiček ne vda oziroma prepričati. Barona prosijo še, če bi lahko Tonček ostal v gradu in pripravljen mu je bil tudi odpustiti neprijetni dogodek, ko ga je zasačil skupaj z županovo hčerjo, vendar mora kljub temu oditi.

Matiček nato vse skupaj organizira tako, da bo Tonček lahko ostal, vendar le tako, da bo ostal skrit. Tonček naj bi odšel v gozdiček, kjer bi se nato ponoči dobila baron in Nežka. Medtem, ko Tončka oblačijo v ženska oblačila, v sobo pride baron in znova se Tonček skrije v drugo kamrico, kjer ga baronica zaklene. Baron pa posumi, da je nekdo notri in zahteva ključ od teh vrat.

Ker ga ne dobi, se odloči, da bo na silo vdrl v kamrico. Ko odide po potrebno orodje, Tonček uide skozi okno in se pri tem lažje poškoduje. Baron pa je osmešen, ker je imel toliko dela za prazen nič. Kasneje pa se pojavijo težave na zabavi, ko nek pijani fant v pogovoru izda pobeg Tončka baronu, vendar ga Matiček spretno izmaže.

Kasneje v pogovoru med Nežko in baronom, mu Nežka obljubi, da bo ponoči prišla v gozdiček le, če bo za poroko z Matičkom dobila še doto. Komedija vrh doseže v sodbi Matičku, kjer se odločajo ali se bo moral poročiti s Smrekarico ali ne. Pri tej sodbi Matiček vse potolče, ter na koncu najde tudi svojega očeta, za katerega se izkaže, da je Žužek in mati, ki je Smrekarica.

V četrtem aktu se Nežka in baronica pripravljata, kako bosta zasačili barona, ker je hotel varati svojo ženo. Odvije se tudi ceremonija med katero Nežka pri predaji venčka baronu da listek, da ga vzpodbudi k srečanju ponoči. Za ta zmenek pa izve Matiček, ki seveda pobesni, saj ne ve za Nežkine in baroničine namere, kako jo bosta zagodli baronu. Matiček je ljubosumen, ker tudi tega ne ve, da bo baronica prišla preoblečene v Nežiko, Nežika pa v baronico, zato jima priredi “časten sprejem”.

Ko je vse nared in čakajo, da se prikažeta baron in Nežka, Matiček negoduje nad baronom in ga primerja s seboj. Če baron ne bi imel denarja in oblasti, ne bi bil dober niti za služenje Matičku. Nato se pojavita na vrtu Nežka in baronica, ter nastane prava zmešnjava. Najprej Tonček stopi do baronice, preoblečene v Nežko in jo zapeljuje. Nato pride še baron in ko to vidi, se razjezi in Tonček zbeži v lopo. Matiček se približa, da bi ju presenetil, vendar mu da baron zaušnico, ker je mislil, da je Tonček.

Nežka, ki je v resnici baronica, sprašuje barona, če svoje žene ne ljubi več. Dobi odgovor, da jo še vedno ljubi, vendar da pa pogreša vse tisto, kar ima Nežka. Nato ji da prstan in dvakratno doto. Z baronom gresta nato v lopo, ker je šel mimo Matiček in potem baron zbeži. Ko Matiček že hoče sprožiti povod, ga Nežka kot baronica ustavi.

Nato ji Matiček hlini svojo ljubezen, saj je že prej ugotovil, da je to v resnici Nežka. Ko ga začne karati, jo porazi s tem, ko ji pove, da je že prej vedel, kdo je ona. Potem se baron spet približa in vidi, da je pri gospe, podobni njegovi ženi nek moški. Ugotovi, da je to Matiček in ga da prijeti. Nato ukaže, da eden za drugim pridejo iz lope. Tako so se pokazali še Tonček, županova hči Jerca, ter nazadnje še preoblečena Nežka.

Baron jo na vse načine obsoja in ji noče odpustiti. Ko pa izve resnico, da je bila Nežka, s katero je bil malo prej, njegova žena, mora sam prositi za odpuščanje. Vse se dobro izteče, baron dobi odpuščanje, nato godce povabi naj ostanejo še na dvorcu, vse do poroke med Matičkom in Nežko, ter Žužkom in Smrekarico. Na koncu pa vsi skupaj še lepo zapojejo.

Vrsta dela: komedija

Kraj dogajanja: na gradu na Gorenjskem

Čas dogajanja: v starih časih

Liki: Matiček, Nežka, baron, baronica, Tonček

Avtor: Anton Tomaž Linhart

Opomba o avtorju

Anton Tomaž Linhart je bil slovenski dramatik, pesnik, zgodovinar in šolnik. Rodil se je 11. decembra 1756 v Radovljici. Zelo zgodaj je razvil dar za jezike, saj je mati doma povečini govorila slovensko, oče pa češko in nemško. Njegov oče je imel nogavičarsko obrt. Živel je v številni družini, zato tudi niso mogli lagodno živeti.

Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, nato pa je odšel na ljubljansko gimnazijo, ki jo je končal z odličnim uspehom. Nato se je po vsej verjetnosti zaradi gmotnih razmer odločil, da bo postal menih.

Odšel je v stiški cistercijanski samostan, vendar je po dveh letih razočaran izstopil in odpotoval na Dunaj, kjer je vpisal študij finančne, policijske in trgovske vede. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil zelo razočaran, saj ni mogel dobiti službe.

Čez nekaj časa je nato delal, kot škofijski arhivar, vendar zelo slabo plačan in po dveh letih, se mu je posrečilo dobiti državno službo. Sprva je bil knjižni revizor in po opravljenem izpitu je delal, kot šolski komisar.

Poročil se je s hčerko ljubljanskega gostilničarja, ki mu je rodila dve hčerki. Nato je bil postavljen za tajnika deželne vlade. Umrl je zgodaj, ni jih imel niti 39 let, zaradi srčne kapi 15. julija 1795.

Trajno mesto v slovenskem slovstvu in kulturi pa si je pridobil s svojima komedijama (Županova Micka, 1790 in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 1790) in zgodovinopisjem.