Ta glavna Urša

Ta glavna Urša obnova

Glavna junakinja te zgodbe je Urša, ostali družinski člani pa jo kličejo tudi po imenih Urška Uršika, Uršek in Urš. Urša zelo rada pleše šejk in moderne plese, ne zna pa tistih starih, ki jih večinoma plešejo odrasli, to je valček. Frizuro ima, kot Brigitte Bardot, je edinka in drugi ji zato večkrat pravijo, da je malo razvajena in domišljava, čeprav sama zase pravi, da ni taka. Živi v hiši s staršema, ter dedkom. Njeno razpoloženje se lahko v trenutku hitro spremeni. Všeč ji je njen sošolec Jaka, kljub temu, da ga včasih zmerja.

Del Urše je tudi njen notranji glas, ki ji včasih svetuje, ko je v dvomih, vendar njegovi nasveti niso najbolj pametni. Zato se večkrat z njim prepira ali mu reče, naj utihne. Med pogovorom z njim premika ustnice, kar se zdi njenim prijateljem to zelo čudno.

Ima tudi dve najboljši prijateljici in sicer sošolki Barbaro in Tatjano, ki se Urši večkrat zdita neumni in nesramni, zato se včasih tudi zelo skregajo. Za prijatelja ima tudi sošolca Jaka, s katerim sta včasih velika prijatelja, včasih pa največja sovražnika. On ima dolge skodrane lase in Urša mu pravi, da so taki, kot od Beatlov. Kmalu pa se med njima začnejo plesti posebne vezi. Njemu so zelo všeč bojne ladje, Uršin dedek, po karakterju pa je tudi precej drzen.

Uršin dedek je upokojen mornariški oficir in ima mornariške brke, ter je zelo prijazen. Lahko govori ure in ure o bitkah in ladjah iz druge svetovne vojne. Vedno priskoči Urši na pomoč, četudi je slabe volje. Velikokrat ji tudi pomaga pri domačih nalogah, izdeluje tudi makete ladij v steklenice, česar Urši sprva ne pove, zato je nekaj časa jezna nanj.

Urša sprva svoja starša kliče papači in mamica, zaradi česar se ji včasih sošolci in sošolke posmehujejo. Kasneje se odloči, da ju bo klicala mama in oče, ker meni, da je že odrasla. Uršina mama obožuje nakupovanje in pomerjanje oblek ter klobukov, sovraži pa besedico cvek. Medtem, ko njen oče ravno nasprotno sovraži nakupovanje in zapravljanje časa po trgovinah, zato pa obožuje prebiranje znanstvenih revij, ki se nabirajo na podstrešju in včasih tudi celo neprebrane.

V knjigi je tudi opisanih veliko najstniških težav in problemov, veselja in žalosti. Opisuje tudi dogodek, ko se je Urša odpravila s starši v Trst, kjer sta z mamico nameravali kupiti zelo lepo rdečo jopico in po dolgem iskanju sta jo kljub visoki ceni kupili.

Urši je bila jopica zelo všeč in kmalu jo je oblekla za v šolo. Bila je prepričana, da ima najlepšo jopico na celi šoli, a kmalu je opazila Alenko, ki je nosila isto jopico. Ko sta pogledali etiketi, sta ugotovili, da sta bili obe jopici narejeni v Sloveniji, le da je Urša za njo plačala precej več, kot Alenka. Zaradi tega je bila Urša zelo razburjena, da se tudi zbrati ni mogla več in je pri angleščini dobila cvek. Z Alenko pa sta se potem zmenili, da lahko jopico nosita obe, vendar izmenično, vsaka po en teden.

Vrsta dela: mladinski roman

Kraj dogajanja: Ljubljana

Čas dogajanja: 21. stoletje

Liki: Urša, mama, oče, Jaka, dedek

Avtor: Smiljan Rozman

Opomba o avtorju

Smiljan Rozman je bil slovenski pisatelj, ki se je rodil 28. januarja 1927 v Celju. Že kmalu po rojstvu se je z družino preselil v Maribor, kjer je preživljal svoja otroška in dijaška leta, vse do leta 1941, ko se je začela vojna in je okupator izselil njegovo družino v Srbijo.

Vojna je bila zanj nasploh težek čas, saj je moral kmalu na prisilno delo v Nemčijo. Tako je Smiljan Rozman že kmalu spoznal življenje, njegove svetle in prav tako temne strani.

Po končani vojni, ko se je vrnil iz Nemčije, se je vpisal na učiteljišče v Mariboru. Med študijem se je preizkusil v več poklicih, kot tovarniški delavec, poklicni glasbenik, filmski igralec, slikar, bil pa je tudi marljiv študent.

Po končanem študiju je krajši čas delal kot učitelj, potem pa je na ljubljanski Filozofski fakulteti vpisal študij psihologije. Ko se je pozneje povsem prepustil pisateljevanju in dobil status svobodnega književnika, mu ni manjkalo snovi za zgodbe, ki jih je tako vneto pisal.

Marsikaj iz teh težavnih otroških in mladostniških let je pozneje pisal v romanih, novelah, humoreskah in povestih za odrasle (Nekdo, Obala, Mesto, Poletje, Na tekočem traku).

S svojimi zgodnjimi deli sodi pisatelj Smiljan Rozman med začetnike modernejše povojne proze. Pozneje se je preusmeril v popularno in mladinsko pripovedništvo. Predvsem je Smiljan rad pisal za otroke.

Veliko je pisal v revije Ciciban, Pionirski list in v knjižnico Sinjega galeba. Njegove zgodbe otroci še danes zelo radi prebirajo, saj govorijo o vsakdanjem življenju in o stvareh, ki nas obkrožajo. O tem pa nam Smiljan Rozman piše šegavo in humorno, tako, da se moramo ob prebiranju njegovih del večkrat od srca nasmejati.

Umrl je 15. marca 2oo7 v Ljubljani.