Strahovi

Strahovi obnova

1. dejanje

Zgodba se začne z gospo Alvingovo, ki je vdova in s služkinjo živita na podeželju, na Norveškem in nekega jutra v njeno sobo vstopi mizar Engstrand. Začne nagovarjati svojo hčer Regine, da naj gre z njim v mesto, kjer mu bo pomagala v domu za mornarje, a ga zavrne in spodi ven, ker vidi, da prihaja pastor Manders. Manders je dogovorjen z gospo Alvingovo, da bi se dogovorila o odprtju otroškega zavetišča, katerega je gospa postavila v spomin na pokojnega moža.

Alvingova Mandersu pove, da se je njen sin Osvald vrnil domov, da bi bil prisoten ob odprtju zavetišča. Nato sta še nekaj besed navrgla na denarne zadeve o zavetišču in nato iz sobe pride Osvald. Potem pogovor nanese na preteklost, kjer pastor obtožuje gospo za dogodke, ki naj bi jih zagrešila v mladosti, med drugim tudi to, da je svojega sina Osvalda s sedmimi leti poslala v Pariz, kjer je spoznal družbo z neprikrito nenravnostjo, kar napeljuje, da je tudi sama po enem letu zakona zbežala stran.

Gospa mu nato razkrije vso resnico preteklega življenja, ki jo je do sedaj čuvala. Pove mu za zakon z Alvingom, da je imel rad druge ženske, zapletal se je v razna razmerja, popival in tako je po enem letu spoznala s kom se je pravzaprav poročila. Zaradi tega je zbežala od moža in se zatekla k pastorju, a on je vzgojen strogo versko in meni, da žena pripada svojemu možu, ne glede na vse. Tako se je gospa morala vrniti k možu in ob njem vztrajati, ter igrala na videz mirno ženo, ob uglednem možu. Rodila je sina Osvalda in tako vso ljubezen posvetila njemu, kateremu je prikrivala očetovo razuzdanost.

Nato se je sedem let kasneje rodila Regine, ki je bila iz moževega razmerja s služkinjo Johanno, in sramota za gospo je bila velika. Da bi prikrila vse, je služkinjo podkupila in poslala v mesto, kjer se je poročila z mizarjem Engstrandom. Za Regino pa mu je rekla, da je oče male Regine nek mornar. Nato je sina Osvalda poslala v Pariz, da bi mu prihranila prezgodnja spoznanja očetovega ravnanja. Osvald je v Parizu postal slikar. Ko je gospod Alving umrl, je gospa vzela k sebi Regine, kot služkinjo.

Vse premoženje gospoda Alvinga, je gospa vložila v zavetišče, ker ni hotela, da bi Osvald sploh kaj podedoval od očeta. S tem si je hotela olajšati vest, ter zbrisati govorice, stotnika Alvinga pa prikazati, v kar se da najlepši luči.

Pastor je bil ob tej zgodbi zelo ganjen in nato iz jedilnice zaslišita Osvaldov in Reginin glas. Gospa pa se prestraši, saj se ne zavedata, da sta v resnici polbrat in polsestra.

2. dejanje

V drugem dejanju opisuje kosilo gospe in pastorja, in po njem se vrneta, ter skušata najti najboljšo možno rešitev za Regine. Pastor je odločno proti ljubezni med Osvaldom in Regino, zato predlaga, da se jo pošlje h krušnemu očetu. Gospa pa mu prizna, da bi ju z veseljem pustila, da se poročita, a le da ne bi bila tako strahopetna. Tudi resnice ne bi sinu prikrivala, vendar mu jo mora, zaradi njenega strahu. ž

V pogovoru ju zmoti mizar, ki je prišel prosit pastorja, da bi imeli uro molitve v zavetišču, ker so delavci končali še zadnja dela. Sprva je pastor jezen na njega, saj mu očita, da se je poročil z Johanno, samo zaradi odkupnine, vendar mu mizar vse lepo razloži in ko ga pomiri, se skupaj odpravita v zavetišče.

Gospa Alvingova pa se odpravi k sinu, ki ga najde v jedilnici in pije kozarec za kozarcem. Vidi, da je nekaj narobe, ter ga povabi naj sede poleg nje. Osvald ji nato vse pove in da ne more več zdržati takega pritiska. Namreč razloži ji, da je bolan, duševno ubit in da ne more niti več delati, niti slikati. Primerja se z živim mrličem in ko je bil nazadnje doma, je v glavi čutil strašne glavobole, da je moral poklicati celo zdravnika.

Zdravnik mu je za njegovo bolezen rekel, da je črviv od znotraj in da se grehi od očetov, maščujejo nad sinovi. Ker pa sin za očetova dejanja ni ničesar vedel, je za to bolezen krivil sebe. Osvald si je želel, da bi vsaj kaj podedoval od očeta, saj meni, da si je sam uničil življenje za zmeraj. Ko je gospa slišala sinove besede, se je zgrozila ob dejstvu, da ga je hotela obvarovati pred očetom, a sedaj ga je doletela ta nesreča z boleznijo.

Alvingova ne ve, kaj naj naredi, saj bi rada pomagala sinu in sama prevzela njegovo breme. Osvald materi tudi pove, da nekaj čuti do Regine, ker se mu zdi tako zelo lepa in radoživa, ter da bi mu mogoče to pomagalo. Pove ji, da bi bilo najbolje, če bi onadva odšla skupaj v Pariz, saj se doma ne počuti dobro.

Mati začne razumevati sinov načrt, ter nato Regine prinese šampanjec, katerega je naročil Osvald. Gospa je bila celo pripravljena, da jima pove vso resnico in jima da blagoslov za vezo. A jih zmoti krik, ki se zasliši od zunaj. Pogledajo skozi okno in vidijo, da zavetišče gori. V tem trenutku pride pastor in reče, da je nad hišo zablode zasijala božja kazen.

3. dejanje

Tretje dejanje prikazuje Regine, kako stoji ob oknu in gospo, ki je na vrtu. K Regine pristopi pastor in skupaj se sprašujeta, kako se je vse skupaj sploh vnelo. Nato pride mizar Engstrand, ki pa pove, kdo je kriv za požar. Namreč pastor, ko je upihnil svečo, je del iskre odletelo med oblanje in se tako vnelo.

Pastor Manders seveda vse zanika, a se ustraši dejstva, kaj bo, ko bo izvedela javnost za to. Engstrand pa ga še naprej muči, z dejstvom, da zavetišče ni bilo zavarovano in bodo ljudje mislili, da je bilo vse zanalašč storjeno. A se nato Engstrand na hinavski način pokesa, saj je on hotel uro molitve, ker je toliko pobožen. Nato se vrne gospa, ki Mandersu naroči naj z obrestmi in denarjem, ki je še ostal, podpre kakšno drugo podjetje, ki bi lahko bil v prid mestu, saj pogorelo zavetišče, ne bo več nobenemu.

Engstrand je na to možnost že računal, zato hinavsko sprejme krivdo za požar in tako reši Mandersa, ki pa mu predlaga naj ta denar vloži v njegov dom za mornarje. In pastor mu seveda takoj ponudi pomoč in Engstrand tako doseže svoje. Gospe pa reče, da se bo ta dom imenoval Dom komornika Alvinga in obljubi ji še, da bo delal njemu v čast. V resnici, pa bo ta dom bordel za mornarje in ta čast bo le njegovo resnično življenje. Nato si želita pastor in Engstrand takoj odpotovati.

Iz pogorišča se nato ves žalosten vrne Osvald in gleda kako še zadnji spomin na očeta izginja. Prav tako tudi sam izgoreva, njegova ljubezen pa se širi. Gospe pa ničesar več ne ovira, da bi jima povedala resnico in šele sedaj je spoznala, kako je bil Alving tu na podeželju nesrečen, ker ni mogel potešiti svoje radoživosti. Prav tako mu tudi sama ni mogla prinesti življenjske radosti in tako spozna, da je delno tudi sama kriva za moževo ravnanje, ker je bil doma nesrečen. Prav tako je Osvald tudi sedaj nesrečen.

Gospa Regini nato pove resnico, da tudi ona spada v to hišo. Obema je povedala vso resnico in s tem je njeno delo opravljeno, sedaj pa je na njiju, kaj bosta naredila. Osvald ni bil tako pretresen, ker sicer razmišlja pametno in trezno. Očeta se pravzaprav sploh ni spominjal, Regine pa je prišla do spoznanja, da je bila tudi njena mati ena izmed tistih, ki ji moralne vrednote niso bile pomembne. Odloči se, da bo odšla k Engrandu.

Gospa ostane sama s sinom in sin ji prizna še zadnji strah. Namreč to bolezen, ki jo je podedoval, je na njem pustila posledice, kot so mehčanje možganov, demenca, oslabitev. Po očetu podeduje sifilis, ki lahko plane na plan kadarkoli in lahko postane nebogljen, kot dojenček.

V Parizu je sicer doživel že tak napad in se je moral v najhujših trenutkih oskrbeti z morfijem. Zato si je želel, da bi rajši umrl, kot pa tako živel in trpel. Mater nato prosi še za zadnjo uslugo, ker meni, da bi mu jo Regine zagotovo izpolnila, saj bi se hitro naveličala skrbeti za takega bolnika. Gospa pa se s tem ne more, kar tako strinjati. Sin jo na koncu prepriča, da bi mu s tem olajšala smrt, ko bo za to čas.

Nato sledi prizor vzhajanja sonca, mati pa ostane sama s sinom, ki sedi v naslanjaču. Osvald ji neprestano ponavlja naj mu da sonca, ker ne vidi več sončnega jutra, niti ne prepozna svoje matere. Gospa pa ostane v najhujši dilemi, ali naj odreši sina muk, ali naj ga vsak dan gleda kako trpi.

Vrsta dela: proza

Čas dogajanja: konec 19. stoletja

Kraj dogajanja: na podeželju, v zahodnem koncu Norveške

Liki: gospa Alvingova, Osvald, Regine, pastor Manders, Engstrand, Johanne

Avtor: Henrik Ibsen

Opomba o avtorju

Henrik Ibsen je bil norveški dramatik, ki se je rodil 20. marca 1828 v Skienu, na Norveškem. Rodil se je v premožni trgovski družini, a je kaj kmalu njegov oče bankrotiral. Sprva je Ibsen postal lekarniški vajenec, ker mu je bila pot do študija zaradi bankrota, zaprta.

Pod vplivom marčne revolucije je leta 1948 napisal prvo dramo, nato pa ga je pot zanesla v gledališče. Ker ga je malomeščanska družba vedno bolj omejevala in dušila, je v sredini 60-ih let odpotoval v tujino, za skoraj 30 let. V tem času je postajal evropsko priznan dramatik.

Velja za enega največjih norveških književnikov vseh časov in njegova tematika, se je večini tedanje družbe zdela sporna in škandalozna. V svojih dramah je razkrival duhovno bedo in nenravnost obstoječe družbe. Širše je znan, kot oče sodobne dramatike.

Iz tujine se je za stalno vrnil na Norveško, v začetku 90-ih let, kjer je ostal do svoje smrti in bil deležen mnogih časti in priznanj. Umrl je 23. maja 1906 v Kristianii, današnjem Oslu.

Njegova najbolj znana dela so: Nora ali Hiša lutk (1879), Strahovi (1881), Gospa z morja (1888), Divja račka (1884).