Stoli

Drama “Stoli” pisatelja Eugenea Ionescoja je napisana in bila prvič predvajana leta 1952 v Parizu v gledališču Lancrya in takoj, ko je bila izdana, je priznana in uvrščena v velika dela avantgarde.

Kar se tiče sloga in teme, ta drama sledi ideji, ki so postavljene še v avtorjevo delo “Plešasta pevka” in natančneje je opisana v dramah, ki jo je napisal v svojem prvem ustvarjalnem obdobju, kot so npr. “Novi najemnik” ali “Učna ura”.

Dramsko delo je lahko, delo je banalno in razplet se zdi, kot da nima smisla in je malo smešen, toda ko pozorno pogledamo celo knjigo, lahko vidimi bogastvo sporočila.

Pisatelj je soočen z osamlenostjo, odtujenostjo in občutki, da je komunikacija zaman. Njegove osebe so odtujene od življenja, njihovo življenje je nesmiselno in se morajo soočati z vsem tistim, kar je na splošno blizu ljudem. Odtujeni so od drugih ljudi, od realnosti, vlade in Boga. Živijo življenje daleč od vseh, njihovo pravo življenje ne obstaja in nima smisla.

Najbolj absurden se zdi konec. Skačejo iz stolpa in ne more jih rešiti niti Govornikovo sporočilo o rešitvi človeštva, katero je dano Govorniku, ki je nem.

Vrsta dela: absurdna drama

Mesto nastanka: pusti otok

Stoli obnova

Glavni osebi te drame sta Stari in Stara. Nimata imen, ampak imata vzdevek, tako ju bomo dobro spoznali tudi med opisovanjem različnih opisov. Živita odrezana od sveta, sama, na pustem otoku v stolpu. Stari ima 95 let in Stara 94. Njun pogovor je precej monoton in nesmiselen, toda nam pa daje vpogled v njuno življenje. Tako tudi spoznamo, da sta preživela težko življenje.

Življenje ju je zaznamovalo z veliko razočaranj in neuspehov, veliko priložnosti sta zamudila in tako niti nista mogla doseči uspeh, h kateremu sta stremela. Zdaj na samem koncu življenja, za vsem tem obžalujeta.

Toda nenadoma pride do spremembe v njunem življenju. Stari se odloči, da je čas, da na otok pokliče izbrane ljudi in jim posreduje informacije, ki lahko spremenijo človeštvo.

Z namestitvijo stolov, se sliši prihod čolna. Gosti, ki so prišli so nevidni in jih vidita samo Stari in Stara. Toda onadva se obnašata, kot da so gosti resnični in kot da jih vsi vidijo. Celo pogovarjata se z njimi, pove jim na katera mesta se morajo vsesti in jih gostita. Stari in Stara se ne zavedata, da je vse to v zraku in celotno dogajanje se dogaja samo v njunih glavah. Ko gosti pridejo, tako postavita stole na oder.

Pride Lepa in njen mož, gospodje, Pukovnik in ostali. Toda prizor ostaja prazen, ljudi ni in tam so samo stoli, na katerih nobeden ne sedi. Gosti so nevidni, ker jih ni.

Toda Stara in Stari vsa v hitenju prineseta stole na prizor, vse dokler celoten prizor ni prekrit z njimi.

Kmalu nastane gužva. Stari in Stara se izgubita med številno nevidno maso. Nahajata se vsak na eni strani odra in tako vzajemno vpijeta sporočila med seboj. Na koncu se sputita v pogovor z gosti o različnih temah. V tem času pride tudi namišljeni kralj. Stari se mu želi prikloniti, toda mu ne uspe, ker je vse preveč nevidne mase.

Stari in Stara nato kričita “Živel cesar” in potem takoj skočita v morje skozi okno ob katerem sta stala. Umreta.

Pride Govornik na oder in je med pogovorom cel čas miren. Oblečen je na način, tako da izgleda neresničen, če se primerja z nevidnimi gosti, ki dajejo nasprotni vtis.

Govornik ima svojo fukcijo in to je, da ima nalogo posredovati sporočilo, s katerim se lahko človeštvo reši. Tako je tudi zaključena potreba obtoja Stare in Starega.

Prizor je še vedno v pričakovanju Govornikovega govora in nevidni gostje čakajo, da spregovori. Toda na koncu, ko Govornik želi končno izgovoriti sporočilo, ugotovi da je nem, ker se začne tudi tako oglašati. Avtor je z osebo Govornika poudaril absurd, ki ga je želel povedati.

Govornik je nato napisal nekaj besed na ploščo, ki niso imele smisla in se obrnil proti gledališču. Nato je videl, da nihče ni razumel njegovo sporočilo, zato se je razjezil in zapustil oder.

Med občinstvom je nastala tišina in na odru so v ospredju ostali samo stoli. Vrata so odprta, ter Stara in Stari sta mrtva. Govornikova nemost in povsod okoli se čuti praznina. Vse je tiho.

Toda naenkrat se zaslišijo različni glaosvi, vendar nobenega se ne vidi. Avtor je s tem želel povzročiti presenečenje na občinstvo, da jim ta prizor ostane vrezan v spomin. Potem se začne zavesa spuščati.

Osebe: Stari, Stara, Govornik

Opis oseb

Stari – je glavni lik drame. Nima imena, temveč samo vzdevek. Ima 95 let in s Staro živi odrezan od vseh na enem otoku. Skozi življenje ni dosegel veliko in je ostal razočaran nad njim. Živi monotono in življenje mu je nesmiselno. Stremel je k uspehu, ki ga ni dosegel. Nekega dne se njegovo življenje spremeni, ko se s soprogo odločita gostiti nevidne osebe s ciljem, da jim preneseta svoje misli preko Govornika.

Stara – nima imena, temveč samo ta vzdevek. Ima 94 let. Je soproga od Starega in tako ona, kot on živita na otoku, monotono in nesmiselno. Včasih Staremu služi kot pomočnica in včasih deluje kot njegova mama. Pomaga svojemu soprogu pri pogostitvi postavljanju stolov. Pogosto je bila bolj navdušena kot on.

Govornik – edina resnična oseba drame. Ima med 45 do 50 let. Moral se je predstaviti nevidnim gostom in jim prenesti misli. Toda na koncu se je izkazalo, da je gluh in nem.

Opomba o avtorju

Eugene Ionesco se je rodil 26. novembra 1909 v Slatini, romunskem mestu. Že leta 1911 se je s starši preselil v Francijo, kjer so ostali vse do leta 1922. Nato se ponovno vrnejo v Romunijo. Ker je zgodnja leta svoje mladosti preživel v Franciji, je pozabil na svojo rodno Romunijo, zato se začne znova učiti, da bi lahko odšel na predavanja v Bukarešto.

Leta 1928 po končani srednji šoli, se vpiše na Fakulteto francoske književnosti in diplomira leta 1933. Poročil se je leta 1936 in kmalu dobil hčerko. Prav zaradi tega je Ionesco napisal toliko zgodb za otroke.

Leta 1938 se preseli z družino nazaj v Francijo. Čeprav je preživel večino svojega življenja v tej državi, je državljanstvo dobil šele leta 1950.

Pisal je predvsem v francoskem jeziku, čeprav je največ priznanj dobil kot romunski umetnik.

V književnost vstopi z zbirko pesmi “Elegija za drobna bitaj”. Z dramsko književnostjo se je začel ukvarjati povsem naključno. “Plešasta pevak” mu je prinesla eno od najbomembnejših mest med predstavniki avantgardnega gledališča.

Ostala dela: “Nosorogi”, “Žeja in lakota”, “Učna ura”, “Kralj umre”.

Umrl je v 84. letu starosti, 28. marca 1994 v Parizu, kjer je tudi pokopan.