Sreča

Sreča obnova

Pisatelj se spominja, da se v njihovi vasi niso nikdar kaj preveč ukvarjali s srečo. Če so že hrepeneli po njej, so hrepeneli na skrivaj. Še celo besedo sreča so po navadi uporabljali samo v nesreči. Če je komu pogorel hlev, so takrat rekli: Saj je imel srečo, lahko bi mu bila zgorela tudi hiša.

Pisatelj se je s srečo prvič srečal, kot otrok, ko mu je kos oboda od kolovrata priletel v čelo. Takrat mu je mama rekla, da je imel srečo, ker bi lahko pri priči oslepel.

Kakšne druge vrste sreča pa je le redko zašla v njihovo vas. Če je kdo kolovratil po cesti in žalostno stokal nad bolečinami srca ali podobnimi težavami, so se mu le nasmehnili in zamahnili z roko, češ da naj potrpi in si nikar ne žene tako k srcu. Prej ali slej bo tudi njega doletela sreča, kot pravi tudi »Strežek«.

Strežek je bil majhen in droban možicelj, ki pa ga niso jemali prav resno. Njegova hiša je stala sredi vasi in je bila najlepša, za njo je skrbela Strežkova mati, ki je imela dva prijatelja kramarja od beneške meje.

Po smrti njegove matere, sta ti dva prijatelja pripeljala Strežku dekle z imenom Katarina, s katero se je tudi poročil. Na jesen je rodila punčko z imenom Tinka, ki je rasla in se tako kmalu skobacala iz zibke, tekala po hiši in cesti. Ko ji je bilo 6 let je začela hoditi v šolo. Bila je živahna deklica, vedno se je vrtela v šolski klopi, vendar se je učila zelo slabo.

Medtem ko je bil Kosmač jokav otrok in nekega dne, ko je bil vprašan, mu je Tinka pokazala cmerav obraz in zato se je po šoli stepel z njo, vendar od takrat ni več jokal. Ko so naslednji dan sedeli v cerkvi pri maši, je njegov pogled uhajal k deklicam, ki so klečale malo stran od njega.

Takrat se je v njem porodila nedolžna otroška ljubezen do Tinke, ki je trajala celo njuno otroštvo. Če je bil pretep med fanti in dekleti, je vedno naneslo tako da sta se v pretepu znašla ravno Kosmač in Tinka.

Kosmač je pri svojih 14 letih končal osnovno šolo in oče ga je poslal v Gorico, kjer je obiskoval srednjo šolo in od takrat se s Tinko nista videla vse do prvih počitnic. Tinka je vedno dajala pobudo za pogovor, Kosmač pa je večino časa molčal. Nekaj dni pred njegovim odhodom v Gorico, so v vasi začeli govoriti, da je Tinka noseča.

In res je bila, v pozni pomladi je rodila živo in zdravo punčko, ki pa je bila bebava in ko so po vasi Strežka spraševali po Tinki je zmajal z glavo in rekel, da je imela še srečo. Namreč, da je bila tako majhna in je že rodila otroka. Lahko bi bila umrla, to je pravi čudež.

O Tinkinem otroku so seveda veliko govorili, saj je bil to na vasi velik dogodek. Kakšno ime je dobila ob krstu, tega noben ni vedel, zato so jo vsi klicali Sreča.

Neke počitnice je Kosmač preživel pri svojem prijatelju v Brdih. Domov je šel samo trikrat in ostal nekaj dni pri mami, Tinke pa še videl ni. Rečeno mu je bilo, da je ni iz hiše in da se na skrivaj odpravlja v svet. Njena mati je ob temu občutila veliko žalost in celo zimo je bolehala, ter nato spomladi umrla.

Tako je Strežek ostal sam s Srečo, Tinka pa jima je pošiljala vsak mesec denar. Sreča pa je rasla in rasla, shodila in iz dneva v dan postajala vse bolj nasilnejša, da jo je Strežek komaj krotil. Če je le mogla, je stekla na cesto, strgala s sebe vso obleko in dirjala po vasi, ter se smejala z votlim in mrzlim smehom.

Na dvajseti rojstni dan se je Kosmač vrnil iz ječe, kjer je delal izpit za življenje in takrat je prvič videl Srečo na lastne oči. Videl jo je v mraku, kako je sredi vasi čepela vsa umazana, na pol naga, grulila kot golob in si sipala cestni prah v usta. V trenutku, ko je zagledala Kosmača je planila proti njemu, on pa se je zdrznil in umaknil. Takrat je iz Strežkove hiše prišel majhen, zgrbljen starček, ki je pograbil Srečo in jo odvlekel v hišo.

Doma je Kosmač vprašal po Tinki, a nihče ni vedel kje je. Po štirih mesecih pa se je odpravil čez mejo in pozabil na Tinko, ter na vse svoje tegobe.

Oče mu je čez nekaj časa poslal pismo, v katerem mu je napisal vse vaške novosti. V njem je bilo zapisano, da Sreča postaja vse bolj nasilnejša, da tuli in cvili kakor pes, ter ob zadnji povodnji sta Tinka in Sreča izginili.

Pet dni kasneje pa so našli njuni trupli. Tinkino je bilo razjedeno, nekaj od rib in nekaj od Srečinih zob. Po naključju sta se tam znašla tudi kramarja od Beneške meje. Kupila sta krsti za Tinko in Srečo, ter ju pokopala. Strežek pa je na vse to dejal, da je bila Srečina edina sreča le to, da je umrla.

Vrsta dela: novela

Kraj dogajanja: Idrija

Čas dogajanja: 19. stoletje

Liki: Kosmač, Streže, Tinka, Sreča

Avtor: Ciril Kosmač

Opomba o avtorju

Ciril Kosmač je bil slovenski pisatelj, ki se je rodil 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je leta 1928 opravil maturo.

Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil leta 1929 kot eden prvih Slovencev aretiran. Po dveh letih je pobegnil v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih.

Nato pa je leta 1938 odšel v Pariz in nato še leta 1942 v London, kjer je delal za radio BBC in pripravljal slovenske oddaje. Med vojno se je pridružil partizanom in se potem leta 1944 vrnil v domovino, kjer je bil urednik partizanskega glasila Slovenski poročevalec.

Nato se je iz Ljubljane preselil v Portorož, kjer se je kot svobodni književnik posvetil literarnemu ustvarjanju in prevajanju. Bil je zelo dober pisec tekstov, zato je leta 1949 dobil Prešernovo nagrado za scenarij Na svoji zemlji.

Po letu 1960 je nehal objavljati svoja nova dela, a je kljub temu dobil še kar nekaj nagrad. Leta 1974 je dobil nagrado AVNOJ za pisateljsko delo, leta 1979 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ki pa je naslednjega leta ni mogel prevzeti, ker je prej umrl.

Na njegovo ustvarjanje so precej vplivali Ivan Cankar, pri katerem si je ostril čut za umetniški jezik, Ivan Pregelj, Bogomir Magajna. Umrl je 28. januarja 1980 v Ljubljani in pokopali so ga v Ročah nad Slapom ob Idrijci.

Njegova najbolj znana dela so: Tantadruj (1959), Pomladni dan (1953), Sreča in kruh (1946).