Sreča v nesreči

Sreča v nesreči obnova

Zgodba je notranje in zunanje zelo razčlenjena in sprva se srečamo z uvodom, kjer dobimo vpogled v kasnejše razvijanje zgodbe. Zgodba se začne s poroko med Francem Svetinom in Nežo Trpinc in kmalu Neža rodi dvojčka, ki jima da imeni Pavla in Janez.

Nato mora France po dveh letih oditi v Francosko vojsko in tako Neža ostane sama, z dvojčkoma. Vzgaja ju v krščanski veri, v ljubezni do Boga. Ko fanta dopolnita dovolj let, odideta v šolo in tu sta vedno najboljša učenca. Ob prostem času, ko bi se lahko igrala ali počela kaj drugega, se učita in bereta knjige. Nista se preveč družila z drugimi fanti, kakor tudi ostali fantje ne.

Materi pa kmalu zmanjka denarja in fanta ne moreta več hoditi v šolo. To ju je zelo prizadelo, morala sta oditi si sama služiti kruh. Pred odhodom mater prosita naj jima vtetovira na eno roko ime očeta, in na drugo ime matere, da bi se lahko ponovno srečali in spoznali. Nato odideta in nadalje zgodba opisuje vsakega junaka posebej.

Pavle je bil poslan za pastirja, kjer je bil zelo priden in ubogljiv. Bil je skromen in zahteval je samo toliko, kolikor je potreboval. Tako vzgojo je dobil od matere.

Nekega dne se mimo pripelje kočija, v kateri sta bila gospod in gospa iz Dunaja. Naključje je bilo, da se je prav ta kočija prevrnila, v kateri je bil poškodan kočijaž. Na pomoč je priskočil Pavel, ki je znal s poškodbami in kočijaža oskrbel, nato pa je stekel po pomoč. Gospod in gospa sta se mu hotela zahvaliti z denarjem, a ga je odklonil z odgovorom, da je naredil to, kot dolžnost. Ta gesta naredi nanju velik vtis in zaradi tega ga vzameta k sebi. Pri njiju mu gre zelo dobro in začel je hoditi tudi v šolo, kjer je bil najboljši in vsi so bili ponosni nanj.

Navezal se je na sošolca Avguština, z ostalimi pa se ni kaj dosti družil. Zgodi se potem, da Avguštin zelo zboli in ker je bil precer reven, se Pavletu zasmili. Pavle začne stradati, da je lahko del hrane odnesel Avguštinu in ko gospod izve za to dejanje, ga še bolj vzljubi in ga ceni. Ta sreča pa na žalost ne traja dolgo, saj gospod umre in en teden za njim, še gospa.

Oba umreta brez oporoke in tudi svojih otrok nista imela, kar je zelo slabo za Pavleta, saj ga dvorjani spodijo, ker so bili že prej ljubosumni nanj. Tako se znajde na cesti in odide proti Dunaju, da bi našel službo. Neke noči, ko hodi proti Dunaju, se ustavi pri bližnjem gradcu, da bi prenočil. Tam sreča Avguština, lastnika te graščine, ki jo je dobil v pravdi. Pošlje ga k svojemu stricu na Dunaj, da bi tam ponovno začel hoditi v šolo.

Ko konča s šolanjem, se zaposli za dvornega svetovalca. To delo je tako dobro opravljal, da so ga vsi sodelavci vzljubili. Nato postane škof in po naključju pride v stik z dvema možema, ki sta bila v vojni, v Sibiriji. Ime jima je bilo Bazil Hudon in Karel Gap. Pavle jima je vsak dan prinašal hrano, da sta si opomogla.

Nato se Pavle odpravi nazaj na slovensko in moža mu sledita, ker nista imela kam za iti. Pridejo v Ljubljano, kjer odidejo obiskat gospo Kordulo. Postreže jim s hrano in se pogovarjajo. Kmalu pa ugotovijo, da je gospa pravzaprav mati od Karla Gapa. Vsi so bili veseli, še posebno Pave, ko ugotovi, da je njegova mati služabnica na tem gradu.

Nato pisatelj nadaljuje z Janezovo zgodbo, ki ga je mati pustila pri nekem mokarju. Ta mož je tovoril moko v Trst in nekege dne, ko se je odpravil v Trst, ga tam proda nekemu peku. Pek mu izpolne željo po šolanju, in nauči se veliko jezikov. Nekega dne Janez sedi ob morju in pride pes mimo z mošnjo polno denarja. Janez vzame mošnjo in se odpravi po poti navzgor, kjer naleti na zaskrbljenega gospoda, ki je bila njegova. Janez mu jo vrne in v zameno mu ponuja denar, a ga tako, kot Pavle, odkloni.

Drugi dan, se pri peku oglasijo trije trgovci, ki želijo Janeza kupiti. Pek jim ga proda, in denar, ki ga je dobil od njega, da Janezu. Janez pri tem bogatem trgovcu nadaljuje šolanje in sedaj je že odrasel. Nato je bil Janez ponovno prodan, bogatemu trgovcu iz Toluna, kar je bilo tržačanu zelo težko, saj ga je vzljubil in Janez je obvladal matematiko, kar mu je bilo v veliko pomoč.

Tako je njegov novi gospodar Teodor in hitro ugotovi, koliko je vešč. Zato mu zaupa vse več funkcij in trgovskih skrivnosti, ker je vedel, da Janez pošten. Vsi ga vzljubijo, razen Ludvka Bodina ne, ki dela pri Teodorju. Tako mu nekega dne pripravi ukano, da mu nastavi skrinjico polno denarja v njegovo sobo. Ko jo orožniki najdejo pri Janezu, ga vržejo v ječo, kjer je bil več mesecev. Ludvika zapeče vest in prizna, kaj je storil, ter ga obsodijo, kot so Janeza. Odsekali so mu obe roki in nato še glavo.

Nato opisuje Francetovo zgodbo, ki ga ugrabijo Francozi, skupaj z ostalimi vojaki. Tam ga vprašajo, kaj zna in pove jim, da zna tkati sukno. Tako dobi službo v suknariji, kjer nekaj zasluži. Ko zasluži dovolj, da se lahko odpravi domov, ga gospodar prepriča, da ostane.

Še isti mesec pa je bil poslan v boj proti Špancem. Ubijejo generalovega osebnega služabnika in France je izbran za novega. Zgodi, da se Španci ulovijo Franceta in generala, ter oba zaprejo. Kasneje Franceta izpustijo, pred tem pa je dal generalu denar, ki ga je imel skritega pod srajco. General je s tem denarjem podkupil stražarje, naj si kupijo vino. Stražarji so se napili in general in France to izkoristita za pobeg.

Preplavala sta reko med špansko in francosko državo, nato je general pisal Napoleonu o vseh dogajanjih. Napoleon mu predlaga naj odide domov, Francetu pa je poslal zlati križec. Tudi France se odpravi proti domu z ladjo, a jo med potjo zasežejo razbojniki. Ljudi na njej so poslali v suženjstvo v Alžirijo.

Tam se Francetu slabo godi in preteklo je dve leti, ko je izkoristil možnost za pobeg. Vkrcal se je na neko ladjo, kot jetnik in odšel v Ameriko. Tam ga kupi nek gospod, kjer pri njem obdeluje velik vrt. Gospodar je bil dober do njega in tudi pošteno ga je plačeval. Nekega dne pride na obisk k gospodarju general, prav ta kateremu je France rešil življenje. Odkupi ga in odideta v Tolun.

V Tolunu pa se je pravkar pripravljala neka svadba med Janezom Svetinom in hčerko trgovca Teodorja. Svadbe se udeležita in tam France sreča svojega sina. Prepoznal ga je po tetovaži. Preko pošte sta navezala stike z Nežo in Pavletom in tako so se ponovno videli. Kmalu zatem pa je Neža umrla in zgodba se s tem konča.

Vrsta dela: povest

Kraj dogajanja: okolica Ljubljane, Dunaj, Tolun (Francija), Trst

Čas dogajanja: prva polovica 19. stoletja

Liki: Pavle, Janez, France, Neža

Avtor: Janez Cigler

Opomba o avtorju

Janez Cigler je bil slovenski pisatelj, pesnik in duhovnik. Rodil se je 7. maja 1792 v Vodmatu pri Ljubljani. Leta 1804 se je vpisal v šolo in končal leta 1814, kot duhovnik.

Sprva je odšel učiteljevat na neko podeželsko graščino, kasneje ko je bil posvečen v duhovnika, je deloval v različnih krajih. Leta 1823 je dobil službo v kaznilnici na ljubljanskem gradu. Leta 1832 pa je, kot duhovnik dobil službo v Višnji Gori, kjer je ostal do smrti.

Ves ta čas je bil literarno dejaven. Napisal je mnogo cerkvenih in nabožnih spisov. Kasneje je objavil Kranjsko čbelico, v kateri je petero basni in dve pripovedni pesmi. Nato je izšla leta 1836 povest Sreča v nesreči, delo Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov (1863) in Kortonica, koroška deklica (1866).

Umrl je 11. aprila 1869 v Višnji Gori, kjer je bil tudi pokopan in za nagrobnik si je že sam vnaprej sestavil epitaf.