Zgodba opisuje Antona Smrekarja, ki je najbogatejši kmet na vasi. S kočijo se nekega dne odpravi na semenj, zraven pa povabi tudi edino hčer Franico, katera pa se rajši na pot odpravi peš.
Sosedov sin obnova
Franica med potjo sreča soseda Štefana, s katerim sta bila že od malih nog dobra prijatelja in sta šele sedaj govorila po dolgem času. Nato sta skupaj hodila po semnju in Štefan naenkrat vidi svojega očeta, katerega so pretepli, ker jih je ogoljufal z denarjem. Štefan nato izgine.
Po tistem semnju pa sta se Franica in Štefan pogosto videvala. Večkrat je prišel pod njeno okno, kjer sta se pogovarjala. Kmalu pa je ta srečevanja opazil nek Štefanov prijatelj, ki pa mu je obljubil, da tega ne bo nikomur povedal.
Seveda pa je na koncu vsem raztrobil in tako se je vse zvedelo po celi vasi. Neka beračica je tudi to novico prinesla v Smrekarjevo hišo, k Smrekarici, ki pa ji seveda ni verjela. Tudi po tem, ko ji Franica vztrajno zanika, še bolj misli, da gre le za vsakodnevno čenčo.
Nekega dne se gospod Smrekar znova odpravlja trgovat z žiti. S sabo hoče vzeti hlapca, a ker je ta zbolel, mu je pripravljen pomagati Štefan in skupaj odideta. Po uspešni prodaji, se ustavita še v eni izmed krčmi. Tam sta oba kar precej spila in ko je bil Smrekar že vidno vinjen, ga je Štefan začel spraševati o Franici in sicer kateri naj bi bil pravi zanjo.
Takrat mu je tudi Štefan priznal, da bi to lahko bil on, saj je pošten in ima delovne navade, ter da jo ljubi in ona njega. To pa je bila napaka, saj se je Smrekar tako razjezil, da bi ga bil zmožen celo pretepsti. Vendar ga je le nagnal in se še naprej napijal, a je bil toliko jezen, da se sploh ni mogel.
Ko je prispel domov, je želel Franico pošteno okregati, a mu je to preprečila njegova žena. Naslednji dan pa ji je stike s Štefanom povsem prepovedal. Tako sta jo tudi preselila iz sobe in jo čuvala, da se zaljubljenca resnično ne bi mogla srečati. Od takrat je Franica postajala vedno bolj otožna, žalostna in brezsrčna, materi pa se je zasmilila in jokala zanjo.
Oče pa je mislil, da je to zato, ker nima moža in se je odločil, da jo bo oženil s Pogreznikovim Petrom, ki je prav tako snubil Franico. Franici to nikakor ni bilo všeč, saj ga navsezadnje sploh ni marala.
Spraševali so jo za privolitev, a ona je ostala molčeča, vse do poroke. Spregovorila pa je le tisto najnujnejše. Napočil je dan poroke in pred cerkvijo, so se že zbirali ljudje, ko je Franica zagledala prihajati duhovnika je odšla iz prizorišča. Za njo so odhitele žene, ter njene prijateljice, a so bile prepozne, ker je že izginila in je nikjer več niso našli. Ko je to izvedel Srekar je bil zelo besen, saj se je s tem osramotil pred celo faro.
V glavi pa si je že delal načrt, kako bi se hčeri maščeval. Odide domov, a je tam ne najde, tudi pri nobenem sorodniku. Na spregled je ni bilo prvi, drugi, niti tretji dan ne. Oče je postal otožen in žalosten, ni jedel, niti spal, prav tako njena mama ne, ki je pretočila morje solz zanjo.
Nato je prišlo na dan, da se Franica nahaja pri ženici, pri kateri je že davno od tega stanovala pri njej, ko je hodila v šolo. Zopet je oče postal besen, še bolj, kot je bil na dan poroke.
Takrat je v hiši zavladal spor, kot še nikoli prej. Mama in oče sta se sprla, mama pa je sama odšla iskat svojo hčer.
Na koncu pa sta do nje prišla oba in našla Franico bolno, ležečo v postelji. Namreč zbolela je od prevelike žalosti in dobila zelo nevarno vročično bolezen. Vsi so bedeli nad njo, prišel pa je tudi Štefan. Za njeno življenje so trepetali in molili, kot še nikoli. Tokrat jim je bila sreča naklonjena, Franica je ozdravela.
Oče se je nato pobotal s Štefanom in velika ljubezen se je izpolnila. Franica se je poročila s Štefanom in kmalu jima je rodila sina. V hiši se je od takrat vse spremenilo in živeli srečno do konca svojih dni.
Vrsta dela: povest
Čas dogajanja: 18. stoletje
Kraj dogajanja: na eni izmed slovenskih vasi
Liki: Franica, gospod in gospa Smrekar, Štefan
Avtor: Josip Jurčič
Opomba o avtorju
Josip Jurčič je bil slovenski pisatelj in časnikar, rodil se je 4. marca 1844 na Muljavi, kot sin revnih kmečkih staršev. Osnovno šolo je obiskoval v Višnji Gori, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo.
Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo Pripovedko o beli kači leta 1861. Po uspešno končani maturi je odšel študirat na Dunaj, kjer je vpisal slavistiko in klasično filologijo, vendar zaradi pomanjkanja denarja, študija ni dokončal.
Leta 1868 je dobil prvo službo, kot pomočnik glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, ter štiri leta kasneje postal glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Ob Franu Levstiku je postal prva osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Umrl je zaradi jetike 3. maja 1881.
V njegov spomin so poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani, ter ulico v Novem mestu. Prav tako je njegova rojstna hiša obnovljena in ohranjena, kot spomenik.
Dodaj odgovor