Sonetni venec

“Sonetni venec” je književni lirični venec iz petnajstih sonetov posvečen Prešernovi neizpolnjeni ljubezni – Juliji Primičevi. Vsak od sonetov ima tri ali štiri stihe. Obstajata dve osrednji temi, ki sta prepleteni v celotnem vencu, ljubezen do ljubljene ženske in ljubezen do domovine.

Končni sonet v vencu je Magistrale in v njem pesnik govori o temeljnem viru njegovega pesniškega navdiha in njegovi nepriljubljeni veri v ljubezen. Magistrale vsebuje akrostih (v književnosti je akrostih pesem, v kateri so prve črke verzov, ki se berejo od zgoraj navzdol in dajo neko besedo. To je običajno beseda, ki pomeni temo pesmi), v katerem se skriva ime in priimek njegove največje ljubezni Julije Primičeve.

Sonetni venci so se pojavili v Italiji, v 16. in 17. stoletju, v času baroka in pesniške stagnacije in so imeli izključno ugoden značaj.

Prešernov “Sonetni venec” je prvi venec v tej obliki, v svetovni književnosti, ki ima nesporno umetniško vrednost. Pesnik je spoznal Julijo, ko je ona imela 17 let in čeprav mu ona ni vračala ljubezni, zahvaljujoč njej, Prešeren z navdihom in navdušenjem mlade dame piše najlepše stihe, ki bodo povzročile številne zamere v nekdanjem času, vendar bo zato prihodnjim generacijam in bralcem zagotovil užitek analiziranja njegovih besed, misli in dejanj.

V svojih stihih on prosi za njeno ljubezen, vsrka prošnjo za njeno pozornost in ljubezen, vodi notranji boj s samim seboj. Bolečina, ki teče preko njegovih stihov se identificira s bolečino njegovega ljudstva, ki je prezrt in zaprt po večini krivde tistih Slovencev, ki se sramujejo slovenskega jezika, zato govorijo in pišejo v tujem jeziku. Struktura soneta je sestavljena iz dveh kvartinov in dveh tercinov.

Sonetni venec obnova

1. sonet

Sonetni venec Prešeren začne s stihom :

“Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
z petnajst sonetov ti tako ga spleta”.

S tem stihom kaže, da svojemu ljudstvu ponuja nove stihe. Prav tako govori o zadnjem sonetu, imenovanem Magistrale. Pesnik kaže, da se v zadnjem sonetu nahaja smisel celotnega venca, da je Magistrale povezava med vsemi soneti in da se v njem nahaja glavni motiv za pisanje sonetov.

Pesnik pojasnjuje strukturo, ki bo povezala stihe, tj. konec vsakega soneta je začetek novega soneta. Zanimive sta naslednji dve tercini, kjer prvič omeni besedo ljubezen, on živi za to ljubezen, s to ljubeznijo gre ponoči v posteljo in se zbuja s to ljubeznijo, tako iz dneva v dan. Julija je njegov Magistrale, smisel vseh stihov, smisel njegovega življenja. Ko njega ne bo več, bodo ostale njegove besede, spomin na bolečino neuslišane ljubezni.

2. sonet

Svojemu ljudstvu je daroval svoje občutke na papir in ko ga nekega dne ne bo več in ko bo njegov grob prekril mah, bo padel v pozabo, toda z njegovimi stihi in njegovo bolečino, se bodo lahko mnogi prepoznali.

Julija je za njega ošabna, okoli svojega srca ima železen obroč, noče slišati za njegove občutke in on ve, da je ne bo nihče bolj ljubil, kot on in ko bo ona to spoznala, potem bo cenila njegove stihe in njegove občutke. Prešeren zagotavlja svetlo in lepo prihodnost svojemu ljudstvu, zagotavlja da bo prišlo še veliko pesnikov, ki bodo Kranjcem (Slovencem) ponudili še veliko lepih stihov.

3. sonet

V tretjem sonetu Prešeren svojo bolečino in trpljenje primerja s bolečino Torquata Tassom. Tasso je bil italijanski pesnik, ki je svoje pesmi posvečal Leonori Estijanki, njegovi veliki nesrečni ljubezni. Julija je hči bogatega trgovca in on je pesnik, ki nima varne prihodnosti, ker nima stalne zaposlitve in zaradi teh dejstev je še bolj onemogočeno, da mu ona vrne svojo ljubezen. Čeprav ji pesnik ni priznal ljubezni, ji on jasno da vedeti, komu so posvečeni njegovi stihi.

” Želja se ogenj v meni ne poleže,
das upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžaliti te mi jezik veže”.

To dejstvo, da on njej ne izjavi ljubezni je še slabše za njega, še bolj v njega vliva grenkobo in nemir.

4. sonet

Julija je sonce v njegovem življenju. Ona za njega predstavlja sončne žarke, ki svetijo vsakič, ko gre on mimo, vsak kot v njegovi hiši, vsako gibanje in vsak dih sije z njenim obstojem. Ljubezen postane njegova elegija, njegova pesem, v kateri se izražajo srečna in žalostna razpoloženja ter različni odtenki tega razpoloženja, kot so hrepenenje, bolečina in obžalovanje. Tolikokrat v mestu je želel srečati njen lep obraz in isto tolikokrat je bil razočaran, ko se ni prikazala. Grenko joka v svoji samoti in obžaluje, zakaj ne more pisati pesmi o njuni ljubezni in da bi bila obojestranska.

5. sonet

Ko gleda njen lepi obraz, pozabi na vse svoje skrbi in težave. On ve, da je ona srečna v svojem kraju in nasmejana, ko jo sreča. V njegovem srcu se rodijo vse večji in večji občutki do Julije in zato je vse bolj navdihnen. Ko je prvič zagledal Julijo, se je v njegovem srcu pojavila klica ljubezni. Njen videz in obraz primerja s spomladjo, spomlad predstavlja prebujenje, veselje, prve žarke sonca.

“…od tamkaj niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste,
cel čas so blagih sapic pogrešvale”.

Julija je njegov dih, ki mu vliva življenje, vendar njemu ta dih manjka, da bi živel srečno in izpolnjeno, ker ona ne čuti ljubezni do njega.

6. sonet

Julija se je rodila v Parnasi in se druži z uglednimi in bogatimi dekleti, s katerimi gre na nemški zbor. On se boji, da bo Julija in njegove ugledne prijateljice njegove stihe pričakale s prezirom, ker so bile tam rojene in prihajajo iz bogatih družin. Strah pred prezirom je povezan s strahovi v prihodnjih soneti, ki so vezani na njegovo domovino in predstavljajo tudi vrhunec sonetnega venca. Zanimivo je, kako pesnik omenja naravo in naravne pojave, ter jih identificira s svojim položajem.

“Cvetlice naše poezije stale
do zdaj so vrh snežnikov redke rožce,
obdajale so utrjene jih skale”.

7. sonet

V svojih verzih omenja osebe iz mitologije in njihove vloge v mitologijah. Kot se je Orfeju pokorilo ljudstvo Trakije (v antičnem času država med grško Makedonijo in Donavo), tako on upa, da bo “slovenski Orfej”, da bo vse Slovence dvignil na noge, premagal njihove razlike in nesoglasja, ter jih združil v povezanost in upa, da se bo slavilo njegovo ime skupaj z njegovo ljubljeno med vsemi Slovenci.

“Deb od sladkobe njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije”!

On vidi upanje in ogromno željo, da bo prihodnost njegovega ljudstva lepa.

8. sonet

Osmi sonet začenja spominjati na preteklost. Pesnik omenja princa Samota, ki je uspel združiti Slovence in Čehe in se tako upreti Nemcem. Njegova država je segala od Češke Gore do Jadranskega morja. Ker njegov duh umre, domovina postane hladna, pokrajine niso več to, kar so bile v času njegovega življenja.

Drugi verz se začne z obžalovanjem, pravi kako njegovo ljudstvo prejemajo prepire svojih prednikov. Prav tako omenja frankovskega kralja Pipina, ki je osvojil z germanskimi Bavarci Slovenijo, ki je takrat izgubila svojo samostojnost in je spadala pod nemško oblastjo. Od takrat je bil krvav boj za neodvistnost. Čeh Jan Vitovec, poveljnik družine vojske v Celju in kasneje v službi Habsburžanov, je v dinastičnih bojih med tema dvema družinama razmahnil Slovenijo. Spomin nanj je ohranjen v slovenskih ljudskih epih, v katerih se pojavi, kot tiran izjemne moči Pegam.

Prva tercina se začne z obžalovanjem nad preteklostjo, srečnimi časi. Pesnik izraža veliko ljubezen do države, naklonjenost velikim delom in tudi delom, ki se jim ne pripisuje velik pomen.

Druga tercina:

“Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdihljeji, solze so jih redile”.

V tej tercini vidimo, kako pesnik z domoljubne teme prehaja na temo ljubezni do Julije, prehaja iz ene teme na drugo, da bi prišlo v ospredje, da prav tako trpi za domovino, ki je nekoč bila srečna in tudi za Julijo, ki je njegovo neizpolnjeno hrepenenje. Parnasa je mesto, ki pesniku predstavlja edino lepo mesto, mesto kjer rastejo rože. Ampak z analizo naslednjih stihov, so rože zrastle zahvaljujoč solzam, solze so polivale rože, potem rože predstavljajo eden čudovit cvet, ki je lep od zunaj, vendar z iskanjem globlje, je ta čudoviti plod vzrok nekega trpljenja.

9. sonet

“Izdihljeji, solze so jih redile
s Parnasa mojga rožice prič’joče:
solze ‘z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile”.

Rože simbolizirajo njegovo ljubezen do Julije, ki temelji na prejšnji sonet, rože so čudovite navzven, ampak so bile prelite z njegovimi solzami. Solze so simbol njegovega trpljenja do Julije in domovine.

Njegovo srce boli z mislijo, da Slovenci ne marajo svoje mame, v tem primeru mama predstavlja domovino in prav tako je tudi boleča misel, da Julija njega nima rada. Ta dejstva izpolnjujejo njegovo srce z grenkobo.

Pesnikova želja je skromna, želi da se njegovo ime slavi skupaj z Julijinim imenom, zato piše te pesmi, ki so posvečene njej.

Prav tako želi prebuditi Slovenijo in jo narediti veselo. Je pesnik, ki začne pisati v času osamosvajanja Slovenije. To je razlog, zakaj so ti stihi nastali, ki so izhajali iz želje, da bo njegova domovina svobodna in da bodo Slovenci srečni, kot prej.

Ta sonet je res zanimiv, v vsakem katrenu in tercini oba omenja enako in enako pripisuje velik pomen in ljubezen do svoje domovine in ljubezni do Julije.

10. sonet

Rože ostajajo zaslepljene, če se v drugem mesecu kateri dan pojavi Sonce in tako ostaja zaslepljen včasih, ko pomisli, da bi ga Julija lahko ljubila. Nato pa to sonce stopi sneg in prinaša upanje in življenje roži.

In ti trenutki so redki in kratkotrajni, kajti kmalu zapade sneg in vse pokrije hribe, doline in megla se spusti. Svojo dušo opisuje preko naravnih pojavov. Torej, ko ni upanja za njeno ljubezen, se njegova duša napolni z meglo in težkim snegom. Njegova duša prostorna in velika, kot vsi hribi in doline, ter on je tako veliko ljubezen pripravljen dati ženski, ampak izgubljeno upanje je težko, kot sneg in megla, ko pristanejo na hribih in dolinah.

“Sijalo sonce je podobe zale,
pogleda tvoj’ga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale”.

V trenutkih, ko bi jo srečal, bi vzel žarke sonca in sonce predstavlja njen lik. Potem tudi cvetovi rastejo, tj. raste njegov duh.

Vendar se zaveda, da je ogoljufan, da so žarki sonca prevara, ker on še vedno ostaja sam in zapuščen na koncu. Potem se spusti tema v njegovo življenje, ko se zave tudi njegovo življenje izgubi svoj pomen.

11. sonet

Obup in občutek zadušitve ga prehitita v trenutkih njegove samote, v teh trenutkih piše sonete posvečene njej in v katerih opisuje svoje občutke. Omenja, da je plen Erinij, ki je v grški mitologiji predstavljal tri boginje maščevanja, ki kaznujejo vsak greh.

Orest je v templju svoje drage Diane povrnil zdravlje svoje duše. Orest je sin Agamnenona in Klitemnestre. Maščeval je očetovo smrt in ubil mamo ter njenega ljubimca, zaradi česar so ga preganjale Erinije. Da bi se odkupil, se je odločil, da bo kip boginje Diane vrnil iz Tauride, današnjega Krima, v Grčijo. Tam ga osvobodi Erinija, njegova sestra Ifigenija. Kot je Orest rešen, tako tudi pesnik hrepeni, da ga reši Julijina ljubezen, od njene ljubezni bi se njegove prsi umirile in njegov obraz bi se razvedril.

Toda hrepenenje po njej predstavljajo kratkoročne sanje, sanje ki hitro minejo. Njegova upanja gredo hitro mimo, kot srela in s tem se njegovo življenje zdi težje in še bolj neusmiljeno.

Pritožuje se, zakaj ni vesel, ker želi, da bi imele njegove pesmi veselo noto, vendar je ne morejo imeti, ne more pisati o veselju, kadar njegova duša trpi.

12. sonet

Njegove prelepe rože ljubezni ne morejo rasti, njegova ljubezen ne more rasti. Cvetje moti divje rastline, ki puščajo svoj plevel, tako tudi njega moti njeno nezanimanje za njega. Ko bi bil cvet prenesen v posebno posodico, bi lahko on rastel nemoteno, prav tako njegova ljubezen, ko bi dobil njeno pozornost bi lahko rastel in bil bi srečen človek.

Julija je kraljica njegovega srca, ona gospodari njegovemu telesu, njegovemu obstajanju, cvetje bi lahko rastlo ob svojem soncu, tj. njegova ljubezen lahko raste ob njej. In nato bi njegova poezija dobila nov pomen, novo moč, nato bi napisal svoje najlepše stihe.

Želi si žarke sonca in žarki sonca predstavljajo njeno pozornost, njene poglede. Takrat bi svet videl drugače in z veselimi očmi, vendar je ta realnost huda in kruta, z njeno ljubeznijo bi vse dobilo svoj pomen in lepši pogled na življenje.

13. sonet

Išče njene poglede, njene mile in tople poglede, prav tako, kot so topli žarki sonca. Želi gledati njen nasmejan obraz, le ona lahko osvoji njegovo temno kraljestvo, kraljestvo ki je žalostno in zamišljeno, samo njo lahko poslušajo sile teme, ona lahko s svojo ljubeznijo prežene sile teme.

Pesnikovo srce je, kot kovina, kovina ki je vezana s težkimi verigami, verige predstavljajo njegove velike skrbi, ona lahko sprosti te verige, ona lahko stali kovinsko srce, z njeno pomočjo bi se zacelile vse rane njegovega srca.

“Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
spet upanje bo v srcu zelenelo
in ustom dalo sladke govorice”;

V teh stihih je nekaj najbolj opisano, kaj bo s pesnikom, če mu Julija vrne ljubezen. Brez nje je njegovo življenje temno, nesmiselno, piše žalostne stihe, trpljenje je zasedel njegovo celotno bitje. Ko bi ona dala najmanjši kanček upanja, bi on videl svetlobo na koncu tunela, izvlekel bi se iz depresije, temne misli bi izginile.

Kot njegova domovina ni svobodna in ljudstvo v njej trpi, tako tudi njegovo srce ni svobodno. Močne besede uporablja za izražanje svoje ljubezni do domovine in Julije in kako se prepozna s svojo domovino. Kot bi Julijina ljubezen njega naredila veselega in bi mu rešila življenje, tako bi tudi svoboda Slovencev rešila njihova življenja. On tudi želi veselje za sebe in za svoje ljudstvo, Julijina ljubezen bi ga naredila veselega in lažje bi prenašal razmere v domovini, toda njegova sreča bi bila popolna, če bi dobil njeno ljubezen in ko bi bila njegova domovina svobodna.

14. sonet

Osvoboditev domovine in Julijina ljubezen predstavljajo pomlad, kot je bila omenjena, spomlad predstavlja bujenje, tako bi njegov duh oživel, ko bi njegovo srce dobilo tisto po čemer hrepeni. V pomladi bi drevesa dobila bele plodove, ki predstavljajo nove plodove, sonce bi privabil čebele, pastir bi čuval svojo čredo, veselje bi izpolnilo domovino, ko bi ta domovina bila svobodna. Tako bi ljudje začeli živeti nova življenja, beli plodovi predstavljajo začetek novih plodov, to je začetek novih življenj. Pesnik omenja čebele, ker one dajejo med svoji domovini, ko bi se osvobodila, bi tekel med, življenje Slovencev pa bi nato bilo usmerjeno v srečnejšo prihodnost.

“O, vem, da niso vredne take sreče,
od straha, da nadležne poezije
bi ne bile ti, mi srce trepeče”.

Pesnik se boji Julijine reakcije na njegove pesmi, boji se da ji njegovi stihi ne bodo dolgočasni in tisto malo, za kar pesnik lahko prosi, je vsaj to, da bi ona ljubila njegove pesmi, to je najmanj kar lahko zaprosi, ker se zaveda, koliko sta njegove dve želje, ugotovi njihovo velikost in čeprav obstaja upanje, globoko v sebi on ve, koliko je težko uresničiti njegove dve želje: vrnjena Julijina ljubezen in svoboda njegove domovine.

15. sonet

Petnajsti sonet se imenuje Magistrale. To je glavni sonet v vencu, ker kaže na smisel celotnega venca. Struktura zadnjega soneta je narejena iz začetnih stihov vseh sonetov. Torej, začetki vseh sonetov tvorijo zadnji sonet. Začetne črke vsakega stiha v zadnjem sonetu dajo ime in priimek njegove največje ljubezni – Julije Primičeve.

Vsakdo, ki bo prebral sonetni venec, se bi lahko strinjal s tem, da je zadnji sonet najlepši. Okrašen z vsemi stihi naredi res smisel in glavni motiv pisanja dela. Toda v zadnjem sonetu ni stihov, ki so posvečeni domovini, čeprav je pesnik skozi celotno delo omenjal na enako vrednost svobode njegove domovine in Julijine ljubezni, zadnji sonet razkriva, kako pomembna je njemu njena ljubezen od svobode domovine, njenu ljubezen je gonilna sila njegovega bitja, smisel njegovega življenja, njegovega obstajanja. Omenja se kontrast, kot sonce sije – jezne nevihte ali nežen dih – trdne skale. Julija je v njegovem življenju edina svetloba, edino dobro, nežno, pomirjujoče, toda vse okoli njega je težko, brutalno, depresivno. Zato ni presenetljivo, da v takšnih življenjskih okoliščinah, poleg njegove brezposelnosti in alkoholizmu, on še bolj daje pomembnost na navadno žensko, ki bi mu rešila življenje, ker globoko v sebi on ne želi, da je njegovo življenje takšno, želi preobrat v življenju, saj je ona njegovo edino upanje, da gre ven iz vsega tega.

Ključ za razumevanje celotnega venca, se skriva v sedmem in enajstem sonetu. V njem se omenjata dva grška mita. Da bi pesnik, kot Orfej, s svojimi pesmimi lahko deloval v realnost, bi njemu Julija, kot Ifigenija Orestu, lahko vrnila ljubezen, osvobodila nesrečnih občutkov življenja in sveta. Tej osnovni pesnikovi želji, da ustvari harmonijo svojih želj in se tako izenačiti z Orfejem, pri čemer ima ljubezen funkcijo spodbuditi ustvarjanje stihov, ki ustreza obliki dela in predstavlja togo obliko, eno izmed najbolj strogih, ki jo književnost pozna. Njegova književnost je bila po svoji obliki enaka evropski, zaradi česar postane cenjen, kot pisatelj.

Vrsta dela: sonetni venec

Mesto nastanka: Parnas (mesto, kjer se je rodila Julija) in okrožje, v katerem pesnik živi

Čas nastanka: 19. stoletje (v času pesnikovega življenja)

Osebe: pesnik, Julija Primičeva

Opis oseb

Pesnik – oseba, ki ima težko življenje, brezposelen, nagnjen k alkoholizmu. Je sanjač, sanja o nemogoči ljubezni, sanja o svobodni domovini, o svoji srečni prihodnosti in prihodnosti vseh Slovencev. Pripadal je obdobju romantike in primerjamo ga lahko s Francescom Petrarcom, italijanskim pesnikom, ki je bil zaljubljen v Lauro. Ni čudno, da je pesnika toliko navduševala narava, ker se zanima za zgodovino in raziskavo mitologije, kar poudarja svoje občutke, ki nimajo veze z razumom, želi pobegniti od relnosti, prepušča se svojim sanjam in vse to so značilnosti pisatelja iz obdobja romantike.

Pesnik je izbral najbolj težko in umetniško najbolj popolno obliko italijanskega sonetnega venca.

Julija Primičeva – Julija prihaja iz premožne družine, druži se z uglednimi osebami iz takratne družbe, je zelo mlada, pesnik jo je prvič videl, ko je imela šele 17 let. Ona ni ničesar čutila do pesnika in zaradi tega pesnik trpi do konca svojega življenja. Ona bo ostala v spominu, kot ena oseba, ker je pesnik napisal stihe v njeno čast, v čast njeni lepoti.

Opomba o avtorju

France Prešeren je nedvomno največji slovenski pesnik iz obdobja romantike in eden izmed največjih jugoslovanskih pesnikov devetnajstega stoletja. Rojen se je 3. decembra 1800 v vasi Vrba blizu Bleda. Gimnazijo je končal v Ljubljani, filozofijo in pravo pa na Dunaju.

Zagovarjal je nacionalno in kulturno samostojnost Slovenije. Prešerna imajo njegovi rojaki za prvega pomembnega slovenskega pesnika. Prvega zato, ker je pravzaprav on prodrl v poti slovenskega pesništva, ki mu je zgradil pesniški jezik in slog.

Imel je težko življenje, brez stalne zaposlitve in bil je v borbi z okoljem

Njegovo pesniško delo tvori le ena knjiga, ki je naslov Poezija (1834). Poleg sonetnega venca, je v zbirki vrsta sonetov pod skupnim naslovom Soneti žalosti. Posamezna nacionalna svoboda, novi družbeni odnosi in ljubezen so glavne teme njegovega pesništva.

Preminil je 8. februarja 1849, zaradi ciroze jeter.