Šmarnice

“Šmarnice” je delo, ki ga je napisal slovenski pisatelj Voranc Prežihov. Delo je sestavljeno iz enajstih zgodb, ki opisujejo življenje avtorja, ko je bil otrok. Oblika izražanja v zgodbah je v obliki dialogov, monologov in opisov. Domače branje je dobilo naslov po svojem prvem poglavju “Šmarnice”, ki nosi sporočilo, da ljubezen premaga vsak strah. Leta 1950 je Prežihov dobil za to delo nagrado Vlade FNRJ in “Prešernovo nagrado”. Napisal jo je pred koncem svojega življenja.

Zgodba pripovedke je postavljena v vas pod Pohorjem, v času avstro-ogrske vladavine. Že od sedmega leta je soočen z revščino, Voranc in ostali njegovi prijatleji morajo vstajati zgodaj, čuvati ovce in pomagati staršem. Čeprav je otrok, vidi številne krivice, ki se dogajajo v “resničnem svetu”. Avstrijska oblast je zahtevala, da slovensko ljudstvo “spremeni” v nemško, zaradi česar so bili otroci po šolah diskriminirani iz strani profesorjev, če so se želeli učiti slovenski jezik in se pozdravljati med sabo. Na vsak način se je želelo poskušati te majhne ljudi narediti v drugačnem duhu in da vse bolj spoštujejo nemška pravila in kulturo slovenščine.

Kljub velikim pritiskom je občutek pripadnosti in domoljubja pri številnih ostal in jih je bilo sram, da se podrejajo tem novim pravilom. Kot nekateri niso imeli radi avstrijske diktature vidimo iz primera Vorančevega očeta in tudi njega samega, ko opisuje lepoto narave, ki ga obkroža v domovini. To lepoto uniči tovarna, “nemška inovacija” in ga vrne v realnost, kjer vidi sebe kot pripadnika revnega suženjskega razreda. Toda obstajajo tudi tisti drugi, Vorančevem očetu in podobni njemu, zelo grdi slovenski ljudje, ki so podlegli nemcem in se ponosno hvalili s tem.

To je bilo za slovenski narod zelo težek, nesrečen in nepravičen čas, poln revščine, ponižanja in nespoštovanja. Šefi so bili nad delavskim razredom in šolanje za njihove zahteve drago in zelo težko. Kljub vsemu temu so ohranili ljubezen do domovine, se borili in upali na boljše čase.

Vrsta dela: pripovedke

Čas nastanka: začetek 20. stoletja

Mesto nastanka: slovenska vas

Tema: življenje fanta v revni vasi

Šmarnice obnova

Solzice ali Šmarnice

Na koncu polja se je nahajala globel, za katero je Vorančev oče plačal najemnino. Imenovali so jo Pekel. S treh strani je bila obdana s strmimi pobočji in s četrte z žrelom, ki se je izgubljal v gozdu. Tu je bil vir mnogih grmičevj in trave, ki so jo ovce rade pasle. Voranc je slišal od staršev in tudi od cerkve o Peklu. Bal se je in mislil, da so v globeli vrata, ki vodijo do istega. Ko je imel šest let, mu je oče rekel, da odpelje ovce v Pekel na pašo, kar je on odlašal. Zelo preplašen in objokan je odhitel iz globeli do očeta in rekel, da je izgubil ovce. Ko se je oče prepričal, da je čreda prešteta, ga je prijel za lase in porinil na rob doline, da se je skotalil ob stran. Zvečer se je domov vrnil pretresen in po pogovoru ga mama in oče nista več poslala tja, da čuva ovce.

Neko soboto zvečer, ko je sedel na hišnem pragu je mati rekla, da želi odnesti šmarnice v cerkev, na kar je oče odgovoril, da jih nima več, razen morda v Peklu. V fantu se je takrat zbudil čuden občutek, medtem ko je razmišljal o kontrastu šmarnic in Pekla. Naslednjega jutra se je zbudil pred starši, odhitel v Pekel in nabral materi šmarnice. Ko je dal materi šopek, so mu spolzele solze zaradi premaganega strahu, katerega sploh ni čutil v svojem zmagoslavju.

Tri pisanke

Drugi dan velike noči je bil običaj podariti pisanko, v katerem je bil kolač, pobarvani jajci in denar. Mama kot, da je iz bogate hiše je vztrajala pri majhnem kolaču in več denarja, medtem ko oče, revež, je vztrajal na večjem kolaču z rozinami in manj denarja, ter da bi se reven, kateremu so bili botri vsaj enkrat dobro najedli. Trajalo je dve uri hoje do njene hiše. Na polovici poti, na nekaterem križišču je deček Voranc srečal dečka in deklico, ki sta nosila velike pisanke. Deklica je bila hčerka njihovega bogatega botra. Vsedli so se ob cesti, se pogovarjali in smejali in deček je predlagala, da odprejo pisanice.

Deklica je najprej odprla svojo, v katerem je bil velik, rumen, lepo pečen kolač z veliko suhih rozin, lepo pobarvana jajca in velika srebrna forinta. Dečkov kolač je bil manjši od dekličinega, toda lep s suhimi rozinami, bleščečo krono in jajci z lisasto cvetličnim vzorcem. Na koncu je bil Vorančev kolač manjši, črno prepečeno skorjo, brez rozin, z dvema grošema in lepim modro rdečim jajcem, zaradi česar ga je bilo sram in je rekel, da je pisanka pomanjkljiva, ker so revni. Čez nekaj časa je od deklice zaprosil forint, kateri je bil tako ali tako namenjen njemu in ko je ostal sam, ga je dal v kolač, namesto dveh grošev. To je naredil, da bi dvignil ugled svoje hiše.

Nagrada

Lenčkini in Anejevi starši so bili revni so živeli v najeti, osameljni hiši v hribih, kjer so otroci pogosto pogledovali k tovarni in v svet, ter sanjali, da se jim kot odrasli ljudje pridružijo. Nekega dne je prišel gospodar iz doline in rekel njihovemu očetu, da pripravi dvesto metrov drv iz zemljišča imenovanega Pod Sklepom, z obljubo, da bo dobro plačal, zaradi česar je bil oči zelo vesel. Zemljišče je bilo zelo strmo, raztezalo se je od globokih grapah do vrha hriba in blizu grape je potekala makedamska cesta, kjer so morali ves les pripeljati.

Celotna družina je trdo delala, vključujoč tudi otroke, katerim so noge in roke postale trde od dela kot odraslim ljudem. Oče je sanjal, kako bo od tega dela končno kupil kravo in nekega dne, ko je gospodar prišel, da preveri delo, je obljubil otrokom, da jih bo posebno nagradil. Lenčka je načrtovala, da kupi rdeče srce iz sejma in ostalo da materi in Anej je želel kupiti konja. Ko je bilo delo končano, so čakali več kot tri tedne, da je prišel gospodar. Otroci so bili sprva zelo radovedni, toda kasneje so pozabili na to.

Nekega dne je gospodar prišel v njihovo hišo in odbil stroške, zmanjšal ceno iz petdeset na trideset dinarjev po metru, ter jim pustil bedno vsoto ob odhodu. Celo otrok ni nagradil. Potem sta bila zelo razočarana, žalostna in nista mogla pogledati eden drugega v oči. Lenčka in Anej sta se držala za roke, z jezo v srcu in stala na sredini sobe. Ona je molčala, medtem ko je Anej s solzami v očeh rekel staršem, da bo, ko odraste, odšel v dolino delat v upanju na boljšo prihodnost.

Prvi maj

Vsako jutro pred šolo je Voranca oče zbudil, da odpelje ovce na pašo. Odšel je bos, ker ni imel denarja za čevlje. Nekega jutra mu je bilo ukazano, da odpelje čredo na Vrh, na hrib za njihovo hišo, s prečudovitim razgledom, sončno travo, Vorancu priljubljeno mesto. Z opazovanjem rojstva novega dne je slišal vesele človeške glasove in pesem. Glasovi in pesem so se približevali njemu in deček se je skril za debelim drevesom. Ko so mu prišli blizu so ženske opazile čredo ovac in odšle za ovcami, da jih nahranijo. Vsi so bili svečano oblečeni in imeli so po eden rdeč nagelj, kar je dečka zmedlo.

Deklica z imenom Lenka, v beli obleki je prav tako odšla za ovcami in opazila Voranca, ki se je skril. Vprašala ga je, zakaj ga je strah, na kar on ni imel odgovora. Odrasli so ji rekli, da mu da nagelj, da bi tudi on vedel, kaj je Prvi maj. Ko se je dotaknil njene roke, se mu je zavrtelo v glavi in pobegnil v dolino. Ljudje so odšli in po razmišljanju o svojem dejanju je bilo dečku zelo nerodno. V glavi so mu zvenele besede “prvi maj”, katere pomen je šele kasneje izvedel, saj so si v tistem času le najbolj drzni ljudje upali praznovati ta praznik. To je bil njegov prvi “Prvi maj”.

Višja matematika

Deček Korej je vsak prosti trenutek preživel na pristanku rudnika na Lešah, kjer je poznal vse – od terena do delavcev. Sanjal je o tem, da postane rudar. V jamo se je razkladal premogovni prah in revni starci so tam iskali oglje. Prav tako so se tam igrali otroci, katerih igre je Korej prerastel. Pogosto je pomagal očetu, ki je tu delal kot drvarski manipulator. Nekega dne je Korej videl, da njegov oče vpisuje k beležko večje številke od tistih, ki jih dobivajo sodelavci in ga je popravil. Oče je kričal na njega in ga poslal domov. Deček je bil zelo pretresen in oče mu je kasneje rekel, da nikomur ne pove za to višjo matematiko, ki jo bo razumel, ko odraste.

Enkrat je oče pred zoro prišel domov zelo vesel, z litrom vina in pol šunke. Rekel je materi, da se gospod Šepul, sicer drvarski trgovec, ki je imel gostilno spomnil tudi nje in da verjetno ne piše zaman vse tiste številke. Sprva Korej ni ugotovil, kaj to pomeni in potem je sklenil, da gospod Šepul časti njeovega očeta prav zaradi teh številk. Šokiran in celo razočaran, sanje da bi postal rudar pa ga niso več tako zanimale, ker je spoznal, kaj je to “višja matematika”.

Dobro jutro

Voranc je šel na dvojezično šolo, kjer je bil slovenski jezik prvi na učnem seznamu v prvem razredu in kot drugi nemški. Učitelji so se trudili, da otroci čim več uporabljajo in se učijo nemškega, na podlagi tega bodo lažje preživeli v življenju. Takšna propaganda je vplivala tudi na odrasle in zato je nekega dne prišel nov učitelj, ki jih je poučeval v nemški molitvi pred in po učenju, ter pozdrave. Sčasoma so se otroci naučili, da nemške navijače na ulici pozdravijo v nemščini, česar so se sramovali in slovenske na slovenskem. Voranca je oče prisilil, da se nauči slovenščine in pozdravlja ljudi v slovenščini, toda učitelj je stal za nemščino. Deček je utrpel pritisk tako doma kot tudi v šoli in je bil zelo zmeden.

Na koncu, nezavedno je tudi on podlegel nemškim vplivom. Nekega jutra, ko je pasil ovce je opazil bogatega oblečenega gospoda, katerega je pozdravil z “Guten Morgen”. Gospod mu je odgovoril v slovenščini, zaradi česar je bilo dečka sram in ugotovil, da ima njegov oče prav. Ugotovil je, da je izdal sebe, svoje delo in dom. Potem je prisegel z besedami: “O moji ljudje, nikoli v življenju več vas ne bom izdal!”.

“Potolčeni Kramoh”

Vrstniki iz Vorančevega oddelka, Cencelja so sošolci poimenovali s priimkom Potolčeni Kramog, čeprav še sami niso vedli pomen tega izraza. Deček je bil majhen, z belimi lasmi in obrvmi, v beli obleki, brez staršev in je živel kot sirota pri nekem bogatem kmetu. Medtem, ko so se igrali sokole in kokoši je Cencelj zaradi tega priimka v vlogi sokola pogosto močno premagal vsakega, ki ga je tako poklical. Enkrat, ko se je igral z Vorancem okoli potoka, ga ni mogel uloviti, ker je imel Voranc dolge noge in je moral preskočiti potok. Medtem, ko je Voranc po drugi strani vzklikal “Potolčeni Kramoh” se je deček skril za drevesom in začel jokati. Vorancu je rekel, da ga tako zagotovo kličjeo, ker je sirota. V Vorancu se je prebudilo sočutje in kesanje. Pobotala sta se in od takrat, ko bi ga kdo tako poklical, bi ga skupaj pretepla.

Bolečina

Voranc ni imel rad šole, zato ker so tudi za najmanjši prestop dobili udarce. Pogosto se je izvekel z jokom, toda nekega jutra ga je oče pretepel in od takrat se ni več razburjal. Dvakrat se je poskusil osvoboditi šole. Prvi je bil nenameren in nezaveden. Nekega zimskega dne, ko se je vračal domov s šole, se je moral pogosto metati v sneg, da ga voz ne bi povozil. Naletel je na mlade smreke, ki ji pravijo “koš”, ker so veje spuščene in pod njo je skoraj toplo in ni snega. Tukaj se je odločil počakati, dokler se množica ne zmanjša in tako je zaspal. Bil je pol nezavesten, ko ga je oče zvečer našel in na rokah odnesel domov.

Drugič, na spomladansko popoldne je pasel ovce na strmih pobočjih jase, kjer je videl požar. Na sredini požara je bila šola. Videl je ogenj, kako se izhaja iz gostilne in prostore hleva, gospodarska poslopja, hišo velikega graščaka, mlin, žago, kovačnico, cerkev in skoraj vse zgradbe okoli šole. Z željo je pričakoval da tudi šola zgori, toda ker so vaščani pogasili požar pravočasno je objokan odšel domov.

Levi žep

Sosedovi otroci so živeli zelo revno, v majhni, razpadajoči in zadimljeni kolibi. Njihov oče je komaj imel za hrano, mama jim je umrla, zato je na njih pazila eden izmed njenih sorodnikov. Pogosto so prihajali k Vorančevi hiši, kjer sta jih babica ali mama pričakali. Najmlajšega tri letnega sta vzele v naročje in ostali štirje so vstopili v hišo. Najstarejši otrok je imel deset let in pozimi so bili pogosto bosi in pomanjkljivo oblečeni. Vorančeva mati, ki je imela otroka v naročju, jih je spraševala, kako se počutijo in kaj je novega v hiši, pri tem pa je vsakemu otroku odrezala velik kos kruha in jim poslala še dva za njihovo sestrično in babico. Včasih so dobili tudi ostanke kosila in vsakič jim je Vorančeva mama napolnila žepe z vsem sadjem in oreščki, zaradi česar so se trudili, da najdejo obleko s čim večjimi žepi. Zvečer niso želeli oditi domov, ker so vedeli, da bodo dobili udarce, zato jih je pogosto ona pospremila in umirila njihovo sestrično.

Poglavje se imenuje “Levi žep”, ker je Nacej, eden izmed otrok imel preveliko srajco na sebi, medtem ko mu je Vorančeva mati dala orehe v žep in ni opazila drugega (tj. levega), zaradi česar jo je fantek z jokavim glasom spomnil, da ima še enega za napolnit z orehi.

Prvo pismo

Nekega dne je mait prisila Voranca, da napiše pismo njegovemu starejšemu bratu, ki je odšel na gimnazijo v Celovec. To je bilo njegovo prvo pismo in mu je ona pomagala, da ga napiše. Oče je ležal v postelji in se delal, da bere časopis in dremal.

V pismu so ga pozdravili, napisali da ga pogrešajo, mama ga je spomnila, da se mora učiti, ker drago plačujejo njegovo šolanje in ko sta končala je prišla babica in skromno povedala, da naj prenesejo njene pozdrave. Med pisanjem zadnjih besed, je na papir kanil velik črn madež, ki je prekril skoraj pol lista papirja. Mama se je zelo vznemirila zaradi tega, ker je prinesla le en list papirja in eno kuverto iz trgovine.

Medtem, ko je pisal naslov, je bila zadnja beseda Celovec, za katero je mama rekla naj jo napiše kot Klagenfurt, nemško ime za Celovec. Pogosto pisma na katerih je pisalo slovensko ime določenih mest, niso bila dostavljena. Temu je oče ugovarjal, na računa, da pismo ne bi bilo poslano in nato se vrnil k dremanju. Naslednjega jutra je Voranc odnesel pismo na pošto.

Ajdovo strnišče

V dobi, ko so polja ajde bile za žetev, so se razlikovale v različnih barvah. Ljudje, ki ne živijo na polju, jeseni občudujejo v skadu z svojimi vtisi, zasanjajno začarani in se nenadoma spomnijo svoje minljivosti. Toda ljudje, ki obdelujejo polja doživljajo jesen za dobro, če je polje rodno in jih ne gledajo z zasanjanimi očmi. Samo v premoru se zagledajo v daljino, globoko vdihnejo kot odgovor na trenutek lepote, ki so ga čutili in nato se vrnejo k svojemu delu.

Nekega takšnega dne, ko se je vračal domov, je opazil babico, kako sama žanje ajdo. Ona je celotno življenje delala od jutra do mraka in zdaj je bila že zelo stara in je fant opazil žalost in obžalovanje. Odšel je na njivo z namenom, da babico pripelje domov. V trenutku, ko ji je rekel, da ji ni treba tega delati, je začutil prevaro teh besed, ker ji v resnici niso zagotovili mirne starosti. Nato sta se za trenutek zastrmela v sončni zahod in fant je skrivaj opazoval babičin pogled, ki je zastal na steni pokopališča. Ko se je vrnila k svojemu delu, je ponovil isto in ona je odgovorila naj jo pusti, ker to leto zadnje leto žanje ajdo.

Odšel je iz njive kot ubežnik, medtem ko so ga babičine besede pekle. In imela je prav, čez nekaj tednov je umrla.

Osebe: fant Voranc, njegovi starši, njegova babica, Cencelj, Korej

Opis oseb

Fant Voranc – je glavna oseba in avtor dela. Imel je dva mlajša in enega starejšega brata. Piše o času, ko je bil med šest in sedem let star. Je plašljiv, vztrajen, pameten, neustrašljiv, sramežljiv in malo antisocialen, zaradi česar se boji ljudi, ki so delali v tovarni. Bil je suh in imel dolge noge, zato je hitro tekel in preskakoval ovire, kar mu je dalo prednost v fantovskih igrah. Starši so ga zgodarj učili krščanske resnice, zaradi česar se je bal globoke doline imenovane Pekel. Sramoval se je revščine, v kateri je živel. Pogosto je nosil majhna oblačila in bos čuval ovce. Ni imel rad šole, zaradi zgodnjega vstajanja (rad je spal) in zaradi profesorjev, ki so bili strogi, zato se je pogosto branil z jokom, da mu ne bi bilo treba v šolo.

Užival je v naravnih lepotah in v njem se je zgodaj pojavil občutek patriotizma. Težko mu je bilo zaradi bratovega odhoda od doma v gimnazijo, čeprav sta se pogosto tepla in kregala. Vsak dan pred šolo je moral peljati ovce na pašo. Živel je blizu vasi pod Pohorjem, na hribu v veliki prostorni kolibi, ki je bila pozimi topla, ker se je v njej kuhalo za ljudi in svinje, toda poleti je bilo tam neznosno vroče. To je bila velika prostorna soba z starimi lesenimi stenami, pokritimi z debelim slojem saj in goste smole. Imela je štiri okna z rešetkami in veliko peč, v kateri so pekli kruh.

Vorančeva mama -je bila hči bogatega vaščana in v zgodnji mladosti je odšla v šolo. V tem času ni bilo prave šole, temveč je učence poučeval mestni župnik. Po enem letu šolanja ji je umrla mama in je morala zaključiti s šolo, ker je morala delati doma in čuvati živino. Pogosto ji je bilo težko ob misli, da ni končala šole. V času zimskih večerov bi rada brala pred celotno družino zgodbe, v katerih bi vsi uživali. Bila je blaga, nežna in sramežljiva. Z otroci se je ukvarjala z veliko ljubeznijo, razumevanja in popustljivo in niso se je bali, ker so vedeli, da ni sposobna narediti ničesar slabega. Pogosto je hranila in oblačila sosedove otroke, ki so bili bolj revni od njih.

Vorančev oče – od nekdaj je bil reven. Kot otrok ni šel v šolo, toda se je doma naučil brati in pisati. Sčasoma je to zanemaril, medtem ko so besedila, ponavadi tista iz časopisov zvenela smešno, medtem ko jih je on bra. On in njegova žena sta šolala najstarejšega sina, da bi imel lažje življenje od njiju. Bil je zelo strog in discipliniran, kot do sebe, kot tudi do otrok, ki jih je pogosto tepel, zaradi za kazniva dejanja in probleme. Voranc je mislil, da je v globini duše tudi on dober kot mama, toda moral se je tako obnašati, zato ker skrbi in dela za družino. Prav tako ni podlegel pritisku avstrijske oblasti, kateri se je z vso silo upiral, zato je tako Vorancu ukazal, da naj pozdravlja ljudi v slovenskem jeziku in vedno uporablja slovenske besede.

Vorančeva babica – je bila pravzaprav mačeha njegove mame. Živela je z njimi v hiši, ni bila v napoto in bila je skromna. Imela je svojo posteljo in omaro, ki sta bili v istem vogalu. Tam je rada predla, zato se je to štelo za babičin kot. Veliko je delala in se žrtvovala v življenju, da bi pomagala Vorančevi družini. Otroci so jo imeli zelo radi. Umrla je medtem, ko so bili majhni.

Cencelj – je odšel z Vorancem v razred in imenovali so ga Potolčeni Kramoh. Bil je sirota, zelo majhen, bele barve las in kože, vedno v belih oblekah, zato je spominjal na kepo snega. Živel je kot posvojenec z bogatim vaščanom. Pogosto je v igri jastreba in kokoške preganjal otroke in jih tepel, če so se norčevali iz njega, ker je mislil, da je ta vzdevek nastal zaradi tega, ker nima staršev. Bil je občutljiv, dober in drag otrok.

Korej – velik, visok, pameten in zrel fant. Njegove sanje so bile, da bi delal kot rudar, zaradi česar je vsak prosti trenutek preživel v skladišču, kjer je delal njegov oče. Ni imel rad šole. Rad je le gledal vrstnike medtem, ko se igrajo, ker je bil bol zrel od njih. Starejši otroci ga niso imeli radi. Imel je brate in sestre, s katerimi je spal v isti sobi. Zelo je spoštoval mamo in želel je finančno pomagati staršem, ko odraste. Njegovo plemenitost in sanje je uničilo spoznanje, da njegov oče vpisuje večje številke mer lesa od pravilnih in da ga za to plača človek imenovan Šepul.

Opomba o avtorju

Voranc Prežihov je književno ime slovenskega pisatelja Lovrota Kuharja. Bil je pisatelj in komunistični aktivist, ki je svojo književno slavo pridobil s pisanjem kratkih realističnih zgodb o revščini na podeželskih območjih Slovenije.

Prežihov se je rodil 10. avgusta 1893 v Podgori v Sloveniji, medtem ko je bil del Avstro-Ogrske v družini kmeta. Še kot majhen je začel delati in se šolal v zelo težkih razmerah, toda vedno se je poskušal sam izobraževati, kolikor je mogel.

Od revščine je odšel v Trst. Sodeloval je v prvi svetovni vojni. Po vojni je postal eden od ustanoviteljev komunistične partije v svojem kraju. Potoval je po Evropi in leta 1939 se je vrnil v Zagreb. Med vojno je bil v taborišču Saksenhauzen in Mathauzen. Bil je politično aktiven in književno delo začne leta 1909, ko izda svojo prvo zgodbo “V tuji deželi”. Poleg Šmarnic so znana dela še: “Požganica”, “Doberdob” in “Jamnica”.

Umrl je 18. februarja 1950.