Skopuh je drama v kateri so glavni motivi skopost, pohlep, nezasičenot, neskromnost in zlato. Tema je Evklionova skopost in pohlep za zlatom. Jezik je enostaven in pisatelj se norčuje iz človeške osebnosti na komičen način. V notranjosti je sestavljena iz 4 dejanj in enim zunanjem.
Skopuh obnova
V uvodu Evklion najde zlato in ga skrije, v zapletu želi Megador poročiti Fedro, vrhunec je, ko lonec zlata izgine, v obratu Likonid rešuje zmedo, razplet predstavlja Evkliona, ki dobi svoj lonec zlata medtem, ko Likonid dobi Fedro. Liki so: Hišni bog, Evklion (skopuh), Fedra (Evklionova hči), Stafila (stara služkinja), Megador (Evklionov sosed), Evnomija (Megadorjeva hči), Likonid (Evnomijin sin), Strobil (Likonidov sluga), Antraks in Kongrion (kuharji) in Pitodik (sluga).
Evklion je reven, ki z najdo zlata postane bogat v materialnem smislu, vendar izgublja na drugih ravneh. Material v njem je sebičnost, pohlep in strah. Pozablja na vse, samo misli o zlatu ne. Fedra je Evklionova hčer, ki jo vodi ljubezen do svojega Likonida, zvesta bogu. Megador prihaja iz premožne družine in samo zaradi želje, da se umiri zaprosi Fedro, sčasoma pa odneha. Likonid se iz ljubezni do Fedre odreče svojemu bogastvu, da bi dobil Fedro in svojega otroka.
Kratka vsebina
Zgodba se začne z Evklionovo najdo lonca z zlatom. Evklion je skopuški starec, ki najde lonec zlata zakopanega v svojem domu, ter ga skrije, da ga nihče ne bi našel. V tem času je Likonid osvajal Fedro (Evklionovo hčer). Megador ob prigovarjanju sestre odide do Evkliona prositi za roko Fedre. Evklion pristane na Megadorjev predlog, ker Megador ne prosi za doto od Evkliona.
Evklion odide zakopat lonec v gozd. Strobil (Likonidov sluga) ukrade lonec zlata. Likonid prosi Megadorja, da mu prepusti Fedrino roko. Poleg tega iz Evklionove hiše pride hišni bog. Pripoveduje zgodbo o dedu, ki je dobil zlato, da ga čuva. Evklion je skop, isto kot je bil tudi njegov ded, medtem se Fedra vsak dan poklanja bogu in k njej je iz ljubezni Evklionu naročil, da najde zlato, da bi se poročila.
Hišni bog isto spodbuja, da Megador zaprosi Fedro, da bi jo kasneje Likonid lažje poročil. Evklion vpije na Stafilo in jo izžene iz hiše, ker je mislil, da ga zalezuje. Ona odide na trg, ker bo poglavar mesta delil srebro. Evmonija svetuje svojemu bratu Megadorju, da se poroči. Oni pripadajo premožni družini.
Megador in Evklion se srečata in Megador ga lepo pozdravi, Evklionu je to sumljivo in hitro odide preveriti, če je njegov lonec še na mestu. Ko mu Megador razloži, da je prišel vprašati za roko Fedre, Evklion pristane, vendar brez dote in še vedno se boji za svoj zaklad. Vsi pridejo v Evklionovo hišo, da bi se pripravili na poroko Megadorja in Fedre.
Ko Evklion sliši hrup in vidi odprta vrata, pomisli da mu kradejo lonec. Evklion udari s kolom Kongriona, ter kriči za njim, misleč da je on lopov. Zmeda se reši, ko Evklion Kongriona pošlje v hišo, da dela tisto delo, za katerega je namenjen. Evklion sumi, da je Megador vse namestil, da mu ukrade lonec. Pride Megador in v pogovoru s samim sabo se nam razkrije, kot pravičnik.
Megador razmišlja na glas in Evklion mu prisluškuje. Ob koncu pogovora se Evklion še vedno boji za svoj zaklad, ter se odloči, da ga skrije v tempelj Vere. Strobil ve, da Likonid ljubi Fedro in želi, da jo on oženi. Strobil išče Evkliona. Likonid prosi mamo, da pojasni stricu Megadorju, da on ljubi Fedro, ter da mu prepusti njeno roko.
Fedra pravzaprav dela in potrjuje Likonidove zgodbe. Pride Strobil z loncem. Evklion je ugotovil, da njegovega lonca in začne divjati. Na koncu se odkrije vse, pride Strobil in pove Likonidu, da je našel lonec z zlatom. Likonid zahteva, da se Evklionu vrne zlato. Konec je izgubljen. Predpostavlja se, da je Likonid vrnil Evklionu lonec in v zameno dobil svojo ljubljeno Fedro.
Opomba o avtorju
Plavt (okoli 254. – 184 pr. n. št.) je največji rimski komediograf. Nekaj časa je bil delavec na odru, igralec v Rimu, zatem se je kot trgovec zadolžil in je moral delati, kot vajenec v mlinu. Pripisali so mu okoli sto komedij in avtorstvo je potrjeno za samo 21 komedij, od katerih so najuspešnejše “Dvojčka”, “Bahavi vojščak” in “Skopuh”.
V svojih delim zajema scene iz družinskega meščanskega življenja, vendar v drobnem tkive grške komedije uvaja elemente grobe komedije in burleske, doda plesne in glasbene vložke in s tem prilagaja okus rimskega občinstva, ki se želijo predvsem zabave. Značilnosti Plavtovih komedij je spretno voden v spletkah pri katerih je ključna vloga suženj, dnevni dialogi, sočen ljudski govor, ter jasno začrtani in karikirani liki.
Dodaj odgovor