Sinjebradec

Pravljice budijo človeško domišljijo in hvalijo nagrado, ki bo prišla med tiste, ki so potrpežljivi, marljivi in pošteni, toda prav tako nam pove o človeških lastnostih in nas sili, da razmišljamo, kdo so ljudje, katerim neizmerno verjamemo in ali so vredni naše pozornosti in prijateljstva.

Iz te zgodbe se je možno naučitli lekcijo, da je pogosto brez potrebe soditi ljudi po videzu, toda včasih nas prvi vtis ne vara. Moramo biti pametni in sami spoznati, komu bomo zaupali. Sinjebradec se na prvi pogled zdi kot dober in radodaren človek, toda na koncu se izkaže, da je zloben in preračunljiv.

Po drugi strani pa je Sinjebradec želel preizkusiti poslušnost svoje žene in ji namerno rekel naj ne gre v zaklenjeno sobo, ker ji bo sledila kazen. Ona ga ni poslušala in on je moral narediti obljubo, ki ji jo je dal. Kakorkoli že, sami premislite, katera je realna lekcija pravljice.

Sinjebradec obnova

Nekoč je živel človek z modro brado. Bil je izjemno bogat in je tako imel v lasti več kočij, veliko čudovitih hiš na vasi in v mestu, zlate in srebrne posode in pohištvo z dragim vezenjem. Ne glede na vse bogastvo, so se ga ženske bale, zaradi njegove modre brade.

V soseski je živela ena lastnica, ki je imela dve čudoviti hčerki, eno lepšo od druge. Eno izmed njiju jo je sinjebradec zaprosil, toda njuna mama je določila, katera hčerka bo odšla za njega. Na žalost niti ena niti druga nista želeli, da ji postane mož, ker sta vedeli, da je bil že poročen, toda nihče ne ve, kaj se je zgodilo s temi ženskami.

Sinjebradec je pomislil, da bi bilo lepo organizirati druženje v eni počitniški hišici in odločil se je poklicati mamo z dvemi hčerkami in še nekatere znance, da bi se čim boljše zabavali. Vsi so se strinjali z izletom. Ko so prišli v počitniško hišico so zarec uživali v dobri hrani in nato v ribolovu, plesanju in petju. Vse je bilo popolno, zato je mama deklic pristala na poroko, ker je mislila, da sinjebradec ni tako slab človek, kot se zdi.

Mesec dni kasneje je moral Sinjebradec službeno odpotovati. Ženi je rekel naj svobodno uživa s prijateljicami, medtem ko njega ni. Pustil ji je vse ključe. Prosil jo je samo naj ne hodi v najmanjši prostor v hiši, ker se bo zelo razjezil.

Žena mu je obljubila, da se bo držala tistega, kar ji je rekel in odšel je miren na službeno pot.

Prišle so njene prijateljice v hišo in celo tiste nepovabljene. Začele so si ogledovati prostore in sklenile, da se ne ve, kateri je lepši in bolj dragocen. To je bilo prvič, da so prišle k njej, ker so se bale Sinjebradca.

Ustavile so se v največji sobi, kjer je bilo najbolj dragoceno pohištvo, srebrne in zlate posode, ter čudovit veliki trosed. Niso mogle prenehati občudovati toliko bogastva, da so bile malo ljubosumne, ker njihova prijateljica lahko uživa v vseh teh stvareh. Toda ona ni bila preveč vesela tega bogastva, temveč je imela v mislih, zakaj ne sme vstopiti v to majhno sobo.

Ni mogla zdržati, pustila je prijateljice, da še naprej občudujejo bogastvo in ona je pohitela po stopnicah, da bi odklenila majhno sobo v pritličju. Roke so ji drhtele, toda ni mogla premagati skušnjave, ne glede na Sinjebradca in njegovo jezo.

Odprla je vrata majhne sobe, toda ker je bilo temno ni uspela videti ničesar. Po nekaj trenutkih je videla mlako krvi in trupla raztrgana eden zraven drugega. To so bile žene Sinjebradca za katere se ni vedelo, kaj se jim je zgodilo. Bila je prestrašena. Želela je steči iz sobe, toda ključ ji je padel v mlako krvi. Uspelo ji je priti ven iz sobe, toda na ključu so ostale sledi krvi. Morala se jih je znebiti, medtem ko Sinjebradec pride domov.

Odšla je do svoje sobe, da se malo spočije in sprala kri s ključa, toda to je bil čaroben ključ, tako da čim je z ene strani oprala kri, se je pojavila na drugi strani.

Sinjebradec se je istega večera vrnil domov s potovanja, ker je bil obveščen, da je delo že opravljeno. Žena je igrala, da ji je zelo všeč, ker je prišel prej, kot pa je načrtoval priti.

Naslednji dan je prosila za vse ključe, ki ji jih je dal, toda roke so ji malo drhtele, da je takoj vedel, kaj je naredila. Ugotovil je, da manjka ključ od majhne sobe in ji rekel naj ga takoj prinese. Žena je rekla, da ga je pozabila v njeni sobi. Takoj je opazil kri na ključu.

Ženo je čakala strašna usoda. Sinjebradec je rekle, da mora umreti zaradi tega, kar je videla. Žena je padla na kolena in ga prosila naj je ne ubije, toda on je imel kamnito srce in niti malo milosti. Žena se je pokesala, toda preden jo ubije, ga je prosila naj ji dovoli, da moli.

Sinjebradec jo je pustil približno deset minut v molitvi in ona je poklicala sestro Ano, da ji pomaga. Prosila jo je naj se povzpne na vrh stolpa, da bi videla, če prideta brata na obisk, ker sta obljubila, da prideta ta dan. Sestra Ana ni videla nobenega na obzorju, temveč samo žarečo sonce in zelen travnik. Žena jo je še nekajkrat vprašala, če prideta brata na konjih, vse dokler Ana ni pozitivno odgovorila. Ko je žena čakala svoje brate, ji je Sinjebradec grozil s smrtjo.

Sinjebradec je že izgubil potrpljenje in ji ukazal naj se takoj pojavi pred njim, ker mora storiti to, kar je obljubil. Žena je vsa v strahu in drhteča klečala pred njim, ter ga prosila naj še malo počaka, da se zbere. Sinjebradec je postajal vse bolj nestrpen in zavpil, da bo sedaj umrla.

V tistem trenutku sta prišla brata in prebodla Sinjebradca z mečem. Želel jima je pobegniti, ker je vedel, da gre za zelo močne mladeniče, toda ni mu uspelo. Žena je komaj preživela strah.

V zapuščini ji je ostalo vso njegovo bogastvo, ki je razdelila s svojimi brati in sestro Ano, ter preostanek je pustila za sebe. Na koncu se je poročila z dostojnim človekom, ki ji je pomagal, da premaga težko preteklost.

Vrsta dela: pravljica

Mesto nastanka: počitniška hišica, Sinjebradova hiša

Osebe: Sinjebradec, žena, sestra Ana

Opis oseb

Sinjebradec – navidezno dober, toda zloben človek. Bil je izjemno boata, pogosto je menjaval žene, toda vsi so se ga bali zaradi modre brade. Na koncu umre zaradi njegovega načrta, da ubije ženo in vso bogastvo pripada njej.

Žena – dobro dekle, ki se je zaradi svoje radovednosti skoraj ubila. Zaupala je svojemu možu, vse do trenutka, ko ji je rekel, da naj ne vstopi v majhno sobo v pritličju. Če ne bi tega naredila, bi ji bilo morda prizaneseno, toda Sinjebradec jo je opozoril, da se bo zelo razjezil, če odklene to sobo. Ona ni mogla zdržati in je to storila, čeprav ji je izrecno prepovedal. Na srečo sta prišla njena brata pravočasno, da jo rešita.

Opomba o avtorju

Charles Perrault se je rodil 12. janurja 1628 v Parizu v Franciji, v meščanski družini, kot sedmi otrok Pierre Perraulta in Paquette Le Clerc. Od začetka je imel vse pogoje, da se šola v najboljših ustanovah.

Zahvaljujoč šolanju, ki ga je imel Charles je na koncu bil visoko izobražen človek, ki je med svojim življenjem delal veliko tega, tako je pisal razkošna dela o prijateljstvu in ljubezni, razprave o književnosti. Kljub vsemu je do konca življenja ostal najbolj znan, kot avtor pravljic, s katerimi so odrasle številne generacije.

Zgodbe, ki jih je pisla in v katerih niso uživali samo otroci, so imele oporo v ljudskih zgodbah. Nekatere izmed njih so prevzele brata Grimm in nekatere so bile prenesene ustno. Charles je za sabo pustil nekaj znanih del, ko so “Zgodbe moje mame goske”.

V Zgodbah moje mame goske so se nahajale zgodbe iz nižjih slojev družbe, ki jih je nato Charles prilagodil za bralce iz višjih slojev družbe. Zgodbe so bile sestavljene iz osem pravljic in so ustvarile posebno zbirko. Zgodbe moje mame goske niso izšle pod njegovim imenom, temveč pod imenom njegovega sina.

Charles Perrault je bil velika podpora za vse mlajše generacije, ker je v večnem boju med starejšimi in mlajšimi zastopal tiste, ki so menili, da se je potrebno obrniti k novemu načinu pisanja. Starejši so bili prepričani, da je prava pot tista, ki so ji sledili generacije pred njimi.

Pravljice s katerimi se je pokazal so: “Obuti maček”, “Rdeča kapica”, “Pepelka” in “Sinjebradec”. Prvo pravljico “Trnuljčica” je objavil leta 1696.

Umrl je 16. maja 1703 v Parizu.