Šest oseb išče avtorja

“Šest oseb išče avtorja” je drama absurda italijanskega pisatelja Luigija Pirandella. Napisana je leta 1921, ko je prvič izvedena v Teatru Valle v Rimu. Kot se to po navadi zgodi z deli teatra absurda, je imela publika različno mnenje o delu. Nekateri so menili, da je delo popolnoma noro, nekateri so v njem videli pravo umetnost. Toda sčasoma je publika vse bolj sprejela to delo. Leta 1925 v tretji izdaji knjige je Pirandello malo bolj pojasnil ideje, ki jih je želel prenesti na delo kot pojasnitev njegove strukture.

Delo ima dve zgodbi, ki se med seboj prepletata. Dve zgodbi predstavljata dve resničnosti. Začne s s prizorom igralca in Režiserja, ki pripravljata vajo predstave. Nato se prikažejo akterji družine, ki od gledalca želijo, da izvede predstavo, ki temelji na njihovih življenjih. Igralci nato izvedejo predstavo o tem na svoji vaji. Drama znotraj drame govori o družini v kateri je Oče dal Mamo Sekretarju, kateremu je ona rodila tri otroke. Ko je Sekretar umrl, se je Mama morala zaposliti, da bi nahranila svoje otroke. Delala naj bi v krojaškem salonu, toda izkazalo se je, da je to javna hiša. Mama tako skriva svoje delo pred otroci.

Skozi celoten roman je poudarjeno, da ne obstaja meja med resničnostjo in iluzijo. Obe se ves čas prepletata. Enako tako se prepletajo vloge igralcev in resničnih ljudi. Resnični ljudje “igrajo” sebe in igralci igrajo resnične ljudi, s čimer se izboljša tragedija njihovih usod.

Delo se giblje med komedijo in tragedijo. Čeprav se v delu dogaja veliko motenj, je vse pravzaprav logično povezano in niti v enem trenutku ne postane kaotično. Vendar pa je bilo publiki težko sprejeti takšno delo kot dejanje umetnosti.

Ta drama je uprizorjena kot predstava na Broadwayu leta 1922.

Mesto nastanka: oder

Šest oseb išče avtorja obnova

Kar se tiče teme dela se zgodba vrti okoli padca in zloma ene družine. Zapletena je zaradi strukture drame, ki je večplastna.

Na začetku drame se vidi oder in na njem se odvija vaja Pirandellijeve komedije. Vidi se prisotnost igralcev in osebja, tako se na odru opazi Prvi igralec, Drugi igralec, Direktor drame, Šepetalec in še nekatere druge, ter vajo prekine šest oseb. Vseh teh šest oseb so člani iste družine in pravijo, da so prišli z namenom, da bi našli avtorja, ki bi povedal zgodbo o njihovi družini.

Njihovo življenje je druga zgodba, tj. resničnost. Imena šestih ljudi, kot tudi imena oseb, ki se trenutno nahajajo na odru so samo simbolična. Tako so prišli Oče, Mama, Sin, Fant, Deklica, Pastorka. Igralci so se dogovorili za izvedbo zgodbe te družine in zgodbo govorita predvsem Pastorka in Oče.

Zgodba gre takole. Oče se je odločil zapustiti mamo, da bi jo prepustil tajniku. Mama in tajnik dobita celo tri otroke. Odnosi v družini niso idealni, zelo so napeti in izražajo sovražnost med člani družine. Pastorka nikakor ne more zatreti sovraštva, ki ga čuti do Sina in Fant, Sin ne more nikakor sprejeti mame. Oče deluje kot da je popolnoma nezainteresiran za družino, toda on trdi, da je vedno ljubil otroke in mamo.

Drugo dejanje se začne, ko na prizorišče pride Madame Pace na prošnjo drugih članov družine. Ona je lastnica krojaškega salona v katerem začne delati Mama po smrti njenega tajnika. Kljub temu, da je očitno trdo delala v tem salonu, da bi družina imela kaj za jesti, je bil v resnici krojaški salon javna hiša. V njem je Pastorka prostitutka in v resnici je ona glavni vir prihodka za celotno družino.

Vrhunec te tragične zgodbe se zgodi, ko Oče nič hudega sluteč odide v krojaški salon (javno hišo), da bi našel dekle s katero bi preživel čas. Izbere dekle, ki je Pastorka in z njo odide v sobo, potem ko je plačal. Nadaljnje dejanje Pastorke in Očeta prekine Mamin krik.

Kasneje se vrne k Mami in jih sprejme v hiši, kjer sta živela on in njegov Sin. Situacija postane neznosna.

V tretjem dejanju se Mama želi malo bolj ukvarjati z vzgojo Sina, da bi bil on zadovoljen in jo imel rad. Zelo je zaposlena z njim in v tem času ne more toliko skrbeti in paziti na ostale otroke. Tako pride do novih tragedij.

Sin se zapre v tišino, Deklica se utopi in Fant se ustreli s pištolo. Igralci poskušajo igrati njihovo dramo, toda ne uspe jim. Na odru se pojavi madame Pase, ki kmalu zatem odide. Ko se zasliši pištola, vsi pobegnejo in vaja se konča.

Osebe: Oče, Mama, madame Pace, Fant, Dekle, ravnatelj, prvak, prvakinja, ostali igralci, režiser, šepetalec, gledališki delavci in rekviziter

Opis oseb

Oče ima okoli petdeset let, gostih brčic, bled, modre oči, sladko beseden, z grobimi in ostrimi besedami. Mama je oseba, ki ima vedno spuščen pogled, vedno je oblečena v črno in njen obraz je obarvan kot vosek.

Pastorka ima osemnajst let, lepa, vednar prav tako brez sramu. Prav tako nosi črne obleke, toda hkrati kaži prezir do izgubljenega mlajšega brata. Sin ima dvaindvajset let in skoraj vedno kaže prezir do očeta in brezbrižnost do matere.

Fant ima štirinajst let in je isto v črnih oblekah, ter deklica ima štiri leta in oblečena je v bela oblačila.

Madame Pace je velika in debela ženska, ki ima v eni roki perjanico in v drugi prižgano cigareto.

Opomba o avtorju

Luigi Pirandello (1867-1936) je italijanski dramatik, romanopisec in književnik, ter leta 1934 je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Rodil se je na Siciliji in obiskoval Fakulteto na Siciliji in v Bonnu. Potem, ko je branil znanstveno delo in postal doktor znanosti italijanskega jezika na področju narečjoslovja se vrne iz Nemčije v Rim, ter se počasi vključi v književno življenje.

Seznani se z delom italijanskih naravoslovcev in čuti se njihov vpliv v njegovih zgodnjih ustvarjalnih del. Najprej je pisal poezijo in njegove prve objavljene zbirke pesmi so nosile naslov “Veselo zlo” in “Vstajenje zemlje”.

Potem začne objavljati novele in romane, ter vrhunec njegovega književnega ustvarjanja končuje z dramami. Tako je prva njegova objavljena novela “ljubezen brez ljubezni” in sledi “Ren elegije”. Njegov prvi roman je bil “Izobčena” in potem so objavljene zbirke “Šale smrti in življenja” ter “Ko sem bil nor”.

Čeprav so mu poslovno in osebno življenje zaznamovale stiske, je ves ta čas porabil za pisanje. Tako je največjo pozornost dobil njegov roman “Pokojni Matija Pascal”, ki ga je napisal v težkih letih. V času njegovega ustvarjanja mu je psihično zbolela soproga in malo pred tem mu je propadel celoten družinski kapital.

Potem sledijo dela “Stari in mladi”, “Snemamo”, “Nekdo, nihče in sto tisoč” ter nekaj zbirk kratkih zgodb.

Vendar pa je bil najbolj znan po pisanju dram. Objavil je celo 44 dram in med vsemi izstopajo “Tako je (kot se vam zdi)”, “Šest oseb išče avtorja”, Henrik IV”.