Samorastniki

Samorastniki obnova

Voranc zgodbo prične, ko se nekega dne s svojim prijateljem po dve urni hoji ustavita na vrhu kraja Karnice, kjer je davno gospodaril bogat kmet Karničnik. Prej bogate Karnice, zdaj propadle, s samo eno skromno bajto, kjer je živela neka starka. S prijateljem vstopita v to bajto, kjer ju sprejme radovedna starka in jo poprosita naj jima pove zgodbo oz. zgodovino Karnic. Starka jima usreže in začne s pripovedovanjem zgodbe.

Začne s tem, da se je njena zgodba pričela pred sto leti, to je bilo, ko je na Karnicah gospodaril še predzadnji Karničnik. Imel je tri otroke, dva dečka in deklico. Starejšemu sinu je bilo ime Ožbej in ko je imel dvajset let, je k hiši prišla službovat kajžarska hči Hudabivška Meta. Meta je prišla k hiši za služkinjo in Karničniki so ji bili za botro.

Ožbej se je čez nekaj časa zaljubil v Meto in njuno ljubezen sta skrivala, saj bi ju sadovi te ljubezni lahko izdali. Čez čas se Ožbej le odloči, da očetu pove za njegovo ljubezen.  Oče s tem vsekakor ni bil navdušen, ker ni hotel, da se splete ljubezen med služkinjo in bodočim gospodarjem. Zato je preprečil vsakršno nadaljne shajanje. Oba pokliče na pogovor in pri tem je Meto zelo kruto mučil.

Mučil jo je tako, da ji je na roki zažgal predivo, ki je počasi tlelo in žgalo njeno meso in kožo. Meta je to seveda junaško pretrpela in niti malo ni pokazala, da se kesa svojih dejanj, še krika bolečine ni izustila iz sebe. Ko je bilo kruto mučenje končano, odrine Meto skozi vrata na dvorišče, kjer se še naprej nadaljuje njeno mučenje.

Namreč tam jo zgrabijo še domača hči in dve dekli, kjer ji na glavo privežejo krila in nato jo s šibami pretepajo po golem telesu. Njenih muk je konec šele, ko jo iz rok dekel reši mati in nato skupaj zbežita v gozd. Tam počakata, dokler se ne začne mračiti, da ju med prihodom domov ne bi nihče videl.

Meta pri Karničnih preneha z delom in tako odide služit v nek samotni kraj ob Dravi, ker je nikjer drugje nočejo vzeti, saj se bojijo, da se ne bi s tem zamerili Karničniku. Med tem rodi prvega otroka, ki ga prepusti materi. Otroku da ime Gav. Ljudje pa na Meto gledajo sovražno, jo prezirajo in celo zavidajo ji njeno lepoto.

Čez dobro leto nato rodi drugega otroka, pri katerem, pri krstu navede za očeta Ožbeja. S tem naredi sramoto Karnicam, kar ne sprejmejo mirno. Zato jo birič odvede na graščino, kjer jo sprejmejo Karničnik in grajski gospodje. Sprva poskusijo zlepa pregovoriti Meto naj se odpove Ožbeju, kasneje tudi z odkupnino.

Ker se tudi s tem ni hotela vdati, se birič razburi in jo priveže na stol, kjer jo pretepe s šibo. Meta se svoji ljubezni ni odpovedala, kjub vsemu trpljenju in mučenju, zato Karničniku povejo, da se take ljubezni ne da izkoreniti. Karničnik pa je še vedno vztrajal pri svojem in bil prepričan, da bo že našel način, da to ljubezen izkorenini.

A Meta se še vedno ni vdala. Tako je Karničnik poskusil še pri svojem sinu Ožbeju. Pripravi načrt, kako bi oženil Ožbeja z bogatim dekletom. To se mu posreči in najde mu bogato ženo iz Jamnic. Določijo datum poroke, ki se zelo hitro bliža. Vendar pa v noči, ko bi se morala poročiti Ožbej pobegne od doma in s tem poruši očetove načrte. Vrne se po osmih dneh, ves pijan, kar se mu je tudi videlo.

Meta nato povije še tretjega otroka in takrat se Karničnik odloči, da razdedini svojega sina Ožbeja in tako mora oditi na vojaško služenje, ki je bilo takrat obvezno za vse mladeniče, ker je v državi divjala vojna. Ožbej se iz vojne vrne, vendar s prestreljeno nogo, zato je šepal. Začne še več piti in se vrne k Meti, ki mu je med tem rodila še tri otroke.

Želela sta se poročiti, vendar to prav nič ni bilo všeč novemu gospodarju, zato izžene Meto iz posestva. Nagovoril pa je tudi celo faro, naj je nihče ne sprejme pod streho. Vendar pa so ljudje spregledali krivico, ki se je godila Meti in odidejo do gospodarja, da bi ga prepričali, da njuna ljubezen ni nič kriva. Njihov poskus seveda ni bil uspešen.

Meta je kljub temu, da nista bila poročena, rodila vsega skupaj devet otrok. Ožbej se je pogosto vdajal alkoholu in njegovo življenje se je končalo tragično. Neke noči, ko se je vračal iz gostilne, se je ves pijan in majav zvrnil v jezero in utonil. Njegovega pogreba so se udeležili vsi Karničniki in Hudabivniki.

Takrat so bili vsi prvič zbrani na istem kraju in do Mete pristopi eden od Karničnikov, ki ji reče, naj pride k njim po Ožbejeve stvari, ter sto rajniš od Ožbeja in sto rajniš za otroke. Reče ji še, da potem nočejo več slišati za njo in otroke. Meta je ponudbo odločno zavrnila.

Ožbejevi in Metini otroci odraščajo, kot samorastniki in so prepuščeni sami sebi, ter razkropljeni po vsej deželi. Vsako belo nedeljo pa so se zbrali v domači hiši in takrat jih je Meta hrabrila in jim govorila, kaj se ji je pripetilo. Govori jim, da se ji je zgodila krivica, a da se jim ni pustila, prav tako naj se tudi oni ne prepuščajo teptati pred drugimi in naj ne povzročajo krivic drugim.

Meta ni doživela visoke starosti, njeni otroci pa so nadaljevali svoj rod. Razkropljeni so bili, kot mravlje po lesovih, žagah, jamah in hubah. Sedaj raste že četrti rod, kmalu pa bo peti na vrsti. S temi zadnjimi besedami je starka končala zgodbo in potem se jima je predstavila, kot najmlajša hči Mete, z imenom Nana. Pove še, da je mladi gospodar Karničnik prodal Karnice in s tem si je kupil grunt v nižinah, vendar pa je bila njegova žena slaba gospodarica in je posestvo propadlo, za njimi pa se je izgubila vsakršna sled.

Vrsta dela: novela

Kraj dogajanja: Karnice

Čas dogajanja: stari časi

Liki: Hudabivška Meta, Ožbej, Karničnik, starka Nana

Avtor: Prežihov Voranc

Opomba o avtorju

Prežihov Voranc, bolj znan pod psevdonimom Lovro Kuhar, se je rodil v revni kmečki družini 10. avgusta 1893 v Kotljah na Koroškem. Tam je tudi končal osnovno šolo. Po končani prvi svetovni vojni, kjer je iz avstrijske vojske pobegnil na italijansko stran, se je vrnil domov. Zaposlil se je, kot delavec in kasneje v jeklarni.

Nekaj časa je živel v Parizu, nato se je vrnil v Jugoslavijo in živel v Ljubljani, kot ilegalec. Leta 1943 ga aretirajo Italijani in kasneje ga nemci pošljejo v taborišče. Iz njega se je vrnil s svoj domači kraj, vendar že precej bolehen in živel je samo še pet let, ko je umrl 18. februarja 1950 v Mariboru.

Ob materinih pripovedih se je oblikoval njegov pripovedniški dar in tako napisal kar nekaj romanov, novel, črtic, zgodb in potopisov. Njegova najpomembnejša dela so: Boj na požiralniku (1935), Samorastniki (1940) in Solzice (1949), za katero je leta 1950 prejel Prešernovo nagrado.