Sadako hoče živeti

“Sadako hoče živeti” je otroški roman, katerega je napisal avstrijski pisatelj Karl Bruckner. Objavljen je bil leta 1961 in kmalu potem je doživel veliki uspeh po celem svetu. Knjiga je prevedena na 70 jezikov in prodana v več kot dveh miljonih izvodov. Vendar pa roman pripoveduje o žalostni zgodbi, s katero želijo dvigniti zavest o velikih vojnih grozotah in preprečiti, da nove vojne prizadanejo tiste, ki so najmanj krivi za njih – otroci.

Zgodba romana se dogaja okoli deklice Sadako Sasaki, ki je pri štrih letih postala žrtev eksplozije atomske bombe v Hirošimi. Bomba je eksplodirala kilometer in pol od njene hiše, toda to je bilo dovolj, da je deklica nastradala. Kmalu po eksploziji so se pri njej začeli pojavlati znaki bolezni pred sevanjem. Čez nekaj časa so ji zdravniki diagnosticirali levkemijo in ji dali eno leto življenja.

Deklica se je na temelju knjige, ki jo je brala odločila narediti tisoč papirnatih žerjavov, ker po starem kitajskem prepričanju oseba, ki jih toliko naredi, dobi pravico za uresničitev ene želje, saj žerjav v japonski kulturi simbolizira mir in zdravje. Želja Sadako je bila življenje. Čeprav je bila Sadako odločena narediti žerjave, je pogosto naletela na različne težave, kot so pomanjkanje papirja in podobno. Toda z vsemi silami se je trudila vztrajati v svoji nameri. Na žalost ga ni uspela končati. Umrla je potem, ko je naredila 990 žerjavov.

Ta zgodba je inspiracija po resnični deklici Sadako, ki je umrla zaradi sevanja, potem ko je bila Hirošima bombardirana. Imela je le 12 let, ko je umrla. Deklica je delala žerjave, toda ne ve se, koliko jih je natanko naredila pred smrtjo. Potem, ko je umrla, so njeni prijatelji naredili toliko žerjavov, kolikor jih je manjkalo do številke tisoč, nato pa so deklico pokopali skupaj z vsemi žerjavi.

Danes je Sadako popularizirala to knjigo, vendar tudi z drugimi zgodbami o njej, postala je primer žrtve atomskih vojn, vendar tudi vojn nasploh, v katerih nastradajo tisti najbolj nedolžni. Sadako je bila razigrana, simpatična in nagajiva štriletna deklica, ki je bila priča padcu atomske bombe in na koncu je umrla grozne smrti, kar se ne bi smelo zgoditi. Glavna ideja tega romana je glasno protivojno sporočilo vsem, zlasti pa oblastem. Čeprav je to roman namenjen mladim, je pravzaprav njih treba učiti, da enkrat, ko bodo na oblasti, ne smejo dovoliti, da se takšne stvari dogajajo. Zato je zgodba o Sadako na Japonskem del nacionalne kulture in se o njej govori na vsaki obletnici trpljenja Hirošime.

Sadako hoče živeti obnova

Leto 1945 na Japonskem je bilo težko, ker so se na vsakem koraku čutile posledice vojne. To se je najbolj opazilo v Hirošimi, ki je eden izmed redkih mest, ki ni bil tako pogosto bombardiran kot ostala mesta na Japonskem. V Hirošimi kot v ostalih mestih je bilo vse v znamenju vojne, hrane skoraj da ni bilo, otroci niso šli v šolo in vsi sposobni moški so bili na bojišču.

Čeprav je veliko število Japoncev prepričanih v zmago, tako ni mislil poveljnik Glavnega štaba feldmaršal Hara, ki sledi stanje na skoraj vsaki fronti in je seznanjen z informacijo, da se njihova vojska umakne.

Bralec se na začetku sreča s štiričlansko družino Sasako. Oče Sasaki je po poklicu brivec in trenutno je na bojišču, mama Yasuko Sasaki je delavka št. 389, ki dela v ladjedelnici Mitsubishi. Imata dva otroka, desetletnega Šigea, ki ne hodi v šolo (kar mu odgovarja) in štiriletno Sadako, katero pazi starejši brat, medtem ko mama dela v ladjedelnici.

Medtem, ko mama dela otroka cele dneve preživljata zunaj v iskanju za hrano in enkrat sta imela srečo, ko se ju je usmilila starejša ženska, ker je videla, da Sadako joka, zaradi tega, ker je lačna. Šigeo in Sadako med sprehajanjem srečata različne sosede, vdovo gospodično Kumakihi, ki je prepričana, da ima na vrtu nekje zakopan lonec riža. Pri iskanju ji pomaga Šigeo. Poleg starejše vdove srečata sestradanega starejšega graditelja ladij Kenjija Nišioku.

Medtem v bazi na Marijanskih otokih v Tihem oceanu, se ameriški vojaki pripravljajo na končni obračun z Japonci. Medtem, ko navadni vojaki preživljajo čas s kartanjem in pogovarjanjem, se v bazi dogaja nekaj bolj resnega. Naenkrat pridejo skrivnostni ljudje v civilu, zaradi projekta Manhattan, pravzaprav bombe, ki jo je razvila skupina znanstvenikov v dveh letih od 1943 do 1945. To je bil projekt, ki naj bi pospešil konec vojne.

Bomba je bila pripeljana z letalom v Tinian. Navadni vojaki so opazili zaboj, v katerem je bila bomba, toda niso vedeli zakaj se gre. Dan preden je bila bomba pripeljana, je nad Hirošimo letel bombarder B-29, da bi posnel teren, kjer naj bi vrgli bombo. Letalo se je imenoval Enola Gray po svojem maternem poveljniku Tibbetu. Letalo je proti mestu odletel 6. avgusta 1945.

Yasuko Sasaki je prosila Šigea, da gresta skupaj s Sadako na urad čakati hrano. Bilo je veliko ljudi in vsi so bili živčni, zaradi pomanjkanja hrane prav tako kot Sadako. Skoraj so jo zmečkali v množici, ki je nastala in Šigeo jo je umaknil, ter se odpravila domov. Na poti proti hiši sta zastala pred jezerom. Šigeo je pustil Sadako na travi in odločila sta se skopati. Ko je zaplaval ga je zaslepila močna svetloba, nato pa sta zaslišala močan pok.

Sledil je močan veter, ki ga je vrgel na obalo. Pogledal je in najprej ni videl Sadako, ker ni bila tam, kjer jo je pustil in potem jo je zagledal malo stran v raztrganih oblačilih, opraskanem telesu in vso v joku. Njuna mama je prav tako utrpela šok in čeprav je bila ranjena je razmišljala le o tem, kaj je z njenima otrokoma. Čeprav je bila obkrožena z vpitjem poškodovanih delavcev, je pohitela iz tovarne, da bi našla otroke.

Bomba je eksplodirala ob 8.15 minut. V le eni sekundi je zgorelo 86.ooo ljudi, 72.ooo jih je imelo hude poškodbe in okoli 6.820 hiš so se spremenile v prah. Porušeno je bilo okoli 3.750 stavb in celo mesto je bilo napolnjeno z strašnim požarom, ki je zažgal ruševine. Zanimivo je, da niti tisti, ki so vrgli bombo, niso vedeli za kakšno napravo gre, toda lahko se prenese poročilo, da je bil učinek dober po opravljeni misiji. Bomba je na koncu pospešila predajo japonske vojske in prvič v zgodovini so morali podpisati kapitulacijo, kar je bil šok za japonske vojake, ki so za sebe menili, da so nepremagljivi.

Minilo je osem mesecev, ko je bila vržena bomba, ter Šigei in Sadako sta nadaljevala s pohajkovanjem po mestu, prav tako kot pred eskplozijo. Ker je bila vojna končnana, se je vrnil oče, ki se je bal, da je celotna družina umrla med bombardiranjem. Imel je namen storiti samomor, ko je na mestu hiše opazil le ruševine, toda vse se je spremenilo, ko je v plitvini reke zagledal svoje otroke, njuno mamo, izčrpane od lakote.

Otroka skupaj z očetom iščejo vse kar bi lahko bilo koristno, da bi znova zgradili hišo. Nastopili so še težji dnevi, ker tovarne niso delale in vse več je bilo bolanih. Trgovine niso delale in hrane skoraj ni bilo. Oče Sasaki je sestavil barako in zdaj razmišlja, da bi nekega dne lahko odprl brivski salon, toda za to potrebuje denar. Med kopanjem po ruševinah Sadako najde figuro zmaja, ki so ga imenovali Čikamacu. Šigeo jo je plašil z zmajem, ko je bila mlajša.

Oče je vzel figuro, da bi jo lahko prodal za opremo za njegovo brivnico, toda na žalost so mu zmaja ukradli stražarji zloblnega črnoburzijanca Ofuse. Sadako je želela imeti bronastega zmaja, toda tudi njenega so vzeli, oče pa ji je želel prinesti papirnatega zmaja. Tako se je srečal z mojstrom Šibutom, ki je izdeloval papirnate zmaje in ki mu je na koncu pomagal, da pride do opreme za brivnico in sčasoma je postal njegov pomočnik. Situacija se je počasi začela stabilizirati.

Dve leti po bombardiranju je Sadako priznala Šigeu, da je njo “požgala strela”, kar pomeni, da je bila obsevana. Šigeo ji ni hotel verjeti in je trdil, da si je to le izmislila. Minilo je deset let in Sasaki ima zdaj hišo ter brivnico s pomočniki. Sadako je napolnila štirinajst let in gre v šolo, Šibut pa spet izdeluje zmaje. Zdaj ima že toliko naročil, da ne ve, če bo pravočasno končal, ko mora končati naročilo papirnatih luči za Dan miru.

V spomin se je ohranila kolesarska dirka do Tokia do Hirošime v kateri sodeluje tudi Sadako kot članica ekipe iz svoje šole. Dirko bo vozila zadnjih deset kilometrov. Sadako ne more čakati, da se dirka začne, toda ne počuti se dobro. Uspela je prevoziti dirko in prišla kot devetnajsta. Po dirki se ji je stanje poslabšalo in štarši so jo odpeljali v bolnišnico. Zdravil jo je japonski zdravnik Hiroši Okeda in ameriški zdravnik Floyd Owens, ki je obžaloval to, kar so Američani naredili.

Starši obiskujejo Sadako vsak dan in v bolnišnici je z obsevanimi tudi njen brat Šigeo, ki je prinesel zmaja Čikamacu, katerega je odkupil gospod Šibuta. Sadako se ni zavedala, koliko je stanje resno in prepričana je, da se bo pozdravila.

Oče ji svetuje, da naredi iz papirja tisoč žerjavov in če uspe, bo nato zagotovo ozdravela, ker bogovi ne bodo pozabili na tistega, ki je poslal več kot tisoč želja. Šigeo ji je prinesel papir in začela je izrezovati žerjave in jih obešala nad svojo posteljo. Šigeo je prišel do številke 405, toda nato ni več zdržal in je umrl in Sadako je prišla do številke 989 medtem, ko je 900 izrezala pod hudimi bolečinami. Umrla je ne, da bi dosegla številke 1.000.

V vrtu miru je postavljen spomenik atomske bombe in na vrhu bronasti lik deklice Sadako, ki stoji z rokami dvignjenimi proti nebu in drži zlatega žerjava. Spomenik je bil zgrajen, zahvaljujoč s sodelovanjem študentov iz vseh držav.

Vrsta dela: otroški roman

Čas nastanka: v času 10 let med leti 1945 in 1955

Mesto nastanka: mesto Hirošima

Osebe: Sadako Sasaki, Šigeo Sasaki, Yasuko Sasaki, oče Sasaki

Opis oseb

Knjiga prikazuje veliko oseb iz japonske in ameriške strani, toda lahko rečemo, da so najpomembnejše osebe Sadako in njen brat Šigeo. Avtor ni opisal zunanjega videza oseb, temveč so njune lastnosti izražene v zgodbi med pripovedovanjem zgodbe ali v dialogu

Sadako Sasaki – deklica, ki je glavna oseba v knjigi. Prikazana je med svojim odraščanjem v času štirih let. Ona je tako kot vse deklice njene starosti plašljiva, nagajiva, igriva in simpatična. Rada ima starejšega brata in gre povsod z njim. Lepo se obnaša kar pomeni, da je dobro vzgojena. Okrašena je z veliko življenjsko energijo in vztrajnostjo. Ona ne ve, da je smrtno bolna in edino v kar verjame je zgodba o tisočih žerjavih. Avtor jo je prikazal kot simbol številnih otrok, ki so nedolžno trpeli v vojni, ki so jo začeli odrasli.

Šigeo Sasaki – Sadakin brat, prav tako prikazan kot deček, ki je v obdobju odraščanja. Ima deset let in je tipičen fant vzgojen v skladu z tradicionalno japonsko vzgojo.  Lepo se obnaša do starejših, jih spoštuje in jih pozdravlja, kot so poučevali doma. Je vztrajen in je velika avtoriteta svoji mlajši sestri. Čeprav ga včasih moti, je ni nikoli zapustil.

Yasuko Sasaki – Sadakina in Šigeova mama. Je tipična japonska soproga, ki v vsem uboga svojega moža. Je skrbna in življenje je posvetila svojim otrokom. Trdno dela v tovarni v času vojne in ves čas razmišlja o otrocih, ker jo zelo skrbi za njih. V najtežjih trenutkih vojne ni jedla, ker je menila, da je boljše, če imajo otroci več hrane. To bi lahko imelo negativne posledice za njeno zdravje.

Oče Sasaki – v romanu se njegov lik pojavi v trenutkih, ko se vojna konča. Takrat prevzame vlogo v svoji družini. Je delaven in skrben oče, ki se z vsemi močmi bori, da svojo družino potegne iz revščine. Na koncu mu je to z malo sreče tudi uspelo. Ravna se v skladu z japonsko tradicijo in mu je veliko do nje.

Opomba o avtorju

Karl Bruckner se je rodil na Dunaju leta 1906 in po končani šoli se je ukvarjal s številnimi deli. Dve leti je preživel v Južni Ameriki in se srečal s številnimi grozotami Druge svetovnje vojne, kjer je sodeloval vojak iz Nemčije.

Po več letih tavanja se je uspel dokazati kot pisatelj in njegova dela za otroke in mlade so postala znana daleč preko meja Nemčije in Avstrije, prevedena na številne jezike. Za romane je prejel več nagrad in je bil nominiran za Andersenovo nagrado, znano kot največjo nagrado za otroško književnost.

Potem, ko je dopolnil štirideset let, se je začel posvečati književni strani, ko se je dokazal kot pisatelj za otroke in mlade. Začel je s skicami za časopise, romani za mlade in odrasle. Njegova dela so prevedena na več kot 90 jezikov.

Karl Brucnker je ostal najbolj znan po delu iz leta 1961 “Sadako hoče živeti”. Izmed najbolj znanih del spadajo “Bolezen mladosti”, “Le dva robota” in “Sadako hoče živeti”. Osvojil je Nagrado mesta Dunaja za najboljši otroški roman in Nagrado mesta Dunaja za najboljši mladinski roman. Umrl je leta 1958 na Dunaju.