Roman o Tristanu in Izoldi je obnovil francoski mediavelist Joseph Bedier, ki temelji na stari različici iz 12. in 13. stoletja (prevedel ga je hrvaški romanist Valentin Putanec). To je resnična zgodba o grešni in prepovedani ljubezni med kraljico in njenim fevdalcem, vitezom Trstanom, ki je bil nečak kralja Marka. Delo je pomembno za vso zahodno knjževnost zaradi inovativnosti, ki jo pisatelj uvaja v svoje delo. V času fevdalizma se je spoštoval določen vrstni red tako, da niti v delih ni bilo možno mešanje med različnimi družbenimi razredi.
Na žalost je delo do nas prišlo nepovezano in razdrobljeno. Obstajajo tri starejše ohranjene verzije: Beroulova (Roman o Tristanu), Thomasova (prilagojeno za fevdalne kodekse) in del ohranjene iz Oxforda, ki govori o Tristanovi norosti. Delo prikazuje grešno ljubezen viteza Tristana in Izolde, ki je bila žena njegovega kralja Marka. Onadva sta se zaljubila tako, da sta v svojem grehu v čolnu na poti do Irske popila ljubezenski napoj, ki ga je pripravila Izoldina mama za njo in kralja Marka.
Pri Tristanu je pojavi nenehen konflikt med tem, da mora ostati zvest svojemu kralju Marku, pa vendar ljubezni do Izolde ne more premagati. Edini način, da bi onadva lahko uresničila svojo ljubezen, je smrt. Kodeks dvorne ljubezni, ki se pojavi v tem romanu govori o dvojni povezavi, v kateri ima ljubimec stalno bojazen, da bo izgubil ljubljenega. Gospa je pogosto zelo stroga, samovoljna gospodarica svojega pokornega in globokega občudovalca, ter s tem nedosegljiva. Ljubimec mora narediti vse mogoče in nemogoče za svojo drago, da bi postal vreden njene ljubezni. Za njega ljubezen postane umetnost in zakon. Edina razlika med trubadurstvom, ter Tristanom in Izoldo je v tem, da njuna ljubezen ni platonska.
Roman o Tristanu in Izoldi raziskuje ideje trubadurske ljubezni, ker sta Tristan in Izolda spoznala svojo ljubezen. Trpita v svoji ločenosti in delata vse, kar je v njihovi sposobnosti, da bi vezo uresničila. V hrvaški različiti je delo napisano v prozi, čeprav je v originalu napisano v osmercu. Bereulova in Thomasova verzija se razlikujete v načinu pripovedovanja, epskim in lirskim elemenotm: Thomas konec razume kot zvezo dveh ljubimcev v njihovi smrti, medtem ko Beroul bolj posveča verski vidik delu. Thomasov Tristan hrepeni po svoji ljubezni, strahu pred izgubo njene naklonjenosti in ga muči ljubosumje.
Tema romana: konflikt Tristana in Izolde z zunanjim svetom in kraljem Markom, zaradi njihove prepovedane ljubezni
Čas nastanka: čas kralja Artura in fevdalizma (12. stoletje)
Mesto nastanka: Cornwall, Irska, Bretanja, Tintagel
Kratka vsebina: Roman o Tristanu in Izoldi je razdeljen na tri dele: prvi je Beroulova različica Romana o Tristanu, druga je Tristanova norost iz Oxforda in tretja je Thomasova različica Tristan, ki govori o smrti ljubimca.
Roman o Tristanu (Beroul)
Prva različica govori o kralju Marku, ki se je vrnil v svoj dvorec v Tintagel, z mečem, toda brez spremstva. Izolda je prišla k njemu, ker je opazila, da je njegov obraz postal razburjen in jezen. Vedela je, da nekaj ni v redu, ker se je Mark vrnil brez spremstva. Bilo jo je strah, da ni morda kralj odkril Tristana. Od razburjenja ji je postalo slabo in se je onesvestila. Kralj se je prestrašil, da ni zbolela, prijel jo je v naročje, jo objel ter jo poljubil, da bi prišla k sebi. Ko je prišla k sebi, mu je rekla, da je na njegovem obrazu videla jezo, zaradi lova in da se ne sme toliko jeziti. Bil je jezen na tri zahrbtneže, ki so bili užaljeni na njegove pripombe in jih je moral izgnati iz dežele, da ne bi razglasili vojne. Zaradi njih je izgnal Tristana, toda bil je prepričan, da se bo Tristan vrnil in se maščeval za svojo kazen. Kraljica ga je vestno poslušala, medtem ko je pri sebi razmišljala, kaj so ti ljudje bili sposobni govoriti o njej. Njegovi trije plemiči so ga zapustili, ker so bili prepričani, da ga Izolda vara, tako da se je ona odločila opravičiti pred ljudstvom, da bi ustavila obrekovanje. Prosila je samo, da pri tem sodelujejo kralj Arthur, njegov nečak Gauvain, Girflet in uradnik Ken, da ne bi kasneje mogli pričati in preprečiti prihodnja obrekovanja. Kralj je naročil naj bo rok petnajst dni do začetka dogovora, čeprav je Izolda s tem želela čimprej končati. Pri tem dogodku so morali vsi sodelovati. Če bi nekdo zavrnil, bi mu kralj odvzel dediščino.
Izolda je preko mladega plemiča poslala Tristanu pismo, da ji pomagal pri prevari. Napisala mu je naj se preobleče v gobavca in naj jih počaka pri lesenem mostu na Nevarnem prehodu. S sabo naj prinese košaro bukovega lesa in pod njo eno steklenico privezano z jermenom. V drugi roki naj drži berglo za podporo. Med slovesnostjo je Tristan moral prositi za milost. Plemič Perinis je še istega večera prišel s sporočilom do mesta v gozdu, kjer se je skrival Tristan. Tristan se je zelo razveselil njegovega prihoda in mu rekel naj prenese Izoldi sporočilo, da bo zagotovo prišel na obravnavo. Sporoča Izoldi, da se ne bo skopal v topli vodi, dokler se ne maščuje tistim, ki so krivi za njeno razpoloženje. Perinis je potem odšel k kralju Arthurju, ki je bil za Okroglo mizo in mu predal Izoldino sporočilo. Obljubil je, da pride na Izoldino prošnjo in Perinisa je razglasil za viteza, ker je bil glasnik najlepšega dekleta na celotnem področju. Kralj je opozoril, da se bo Izoldina prisega zgodila čez osem dni in naj nato pride na igre in praznovanje. Arthur ji je obljubil, da bo kaznoval vse izdajalce in tiste, ki so na kakršen koli način dvomili v kraljičino čast. V tem času Tristan ni niti malo varčeval s časem. Prikril se je na vse možne načine, njegov obraz je bil iznakažen in imel je meč okoli pasu za zaščito. Imel je tudi ščit in sulico.
Veliko je hodil dokler ni prišel na določen kraj in se postavil v zasedo na Nevarnem prehodu. Tam se je namestil in prejemal miloščino. Nekateri so mu dali denar, toda nekateri so ga zavrnili in ga pretepli. On jim je vse odpustil in na vse dogajanje ostal miren, da se ne bi razkril in s tem ogrozil Izoldino življenje. Naredil se je norega, številne goste je usmeril na napačno pot, da bi padli v blato in se nasmejal do solz. Prosjačil je iz veselja, to ga je veselilo, ker je vedel, da bo na takšen način Izolda ostala rešena in varna pred nadaljnimi obrekovanji. Po določenem času pride kralj Arthur s svojimi baroni. Prišli so v novih in bleščečih oklepih, ščitih, konji so blesteli in bili dobro nahranjeni, ter na njih so blesteli novi oklepi. Tristan je dobro poznal kralja Arthura, ki je bil oblečen v novo obleko iz Regensburga in pod njo je imel pleteno srajco iz Reimsa. Kraljeva polt je bila bela in čvrsta. Noge je imel oblečene v razkošno svilo in dokolenke so bile iz plemenite volne. Tristan je prosil Arthurja, da mu pokloni svoje dokolenke in kralj se ga je usmilil. Nato je prišel kralj Mark, ki je gobavcu podaril klobuk iz krzna. Kralja Marka je zanimalo, kdo je ta gobavec.
Tristan se je predstavil kot gobavec iz Caerlina, sin Velšanina, ki je postal okužen od svoje ljubezni. Njegova ljubezen je bila poročena s človekom, ki je zbolel zaradi kuge, toda ona tega ni vedela. Kralju je rekel, da je že tri leta oddaljen od ljudi in da mu je bila samo ena ženska lepša od njegove ljubljene in to je prelepa Izolda. Kralj se je temu nasmejal iz srca in odšel je na svečanost. Nato so prišli trije izdajalci, ki so zamazali Tristanov obraz. Ker niso vedeli za pot, jih je gobavec napotil v blato v katerega so padli vse do sedla. Rekel jim je naj se uprejo z vso silo in da naj zaplavajo skozi močvirje, toda so na Izoldino veselje padli v blato. Podal jim je palico, da bi lahko poslušali Izoldino prisego, vendar pa jim je vrgel palico na podlagi dejstva, da so njegove kosti zaradi bolezni že slabe. Kraljica Izolda je na sebi imela samo svileno rjuho kupljeno v Bagdadu obloženo z belim krznom. Po ramenih so se ji spuščali dolgi lasje, počesani na dve strani in zvezani z nitko iz čistega zlata. Napotila se je proti gobavcu, ker je želela z njim govoriti. Rekla mu je, da ne želi umazati svoje obleke in naj jo prenese čez most. Morala je zajahati na njegov hrbet. S svojimi stegni je pritiskala na njegovo palico in gobavec jo je prosil naj se mu da nekaj za piti. Izolda je pred vsemi pokazala, da gobavec ničesar ne potrebuje, uživa v vlogi, ki mu je bila dodeljena v tem trenutku. Vladarji so se nasmejali njenim šalam in potem so se vsi skupaj odpravili na vojaške boje v imenu slovesnosti.
Tristan se je pobral z stvarmi in se odšel preobleči v viteza. Prišel je na konju, ki se je imenoval Dober igralec in svoje telo je prekril z žično majico. Obraz je prekril s črno tančico, da ga nihče ne bi prepoznal. Governal je na sebe dal bel klobuk. Nihče ga ni prepoznal, Tristana so imenovali Garaški vitez iz Gora. Kralji so o njem govorili rajši, kot pa o svojih dekletih, toliko jih je pritegnila njegova skrivnost. Izolda je stala skupaj s Brangeinom ob strani. Gledali so boj Tristana, ki ga je napadel gozdar. Želel je napasti Tristana od zadaj, toda mu je Governal zabil rezilo jekla in ga prebila, da je gozdar mrtev padel na tla. Nato je kralj Arthur odšel na pogovor s kraljem Markom. Prišel je trenutek, ko se je morala Izolda opravičiti. Kralja sta odšla spat, vse dokler niso stražarji zatrobili v rog, da se je začel nov dan. Pred šotori so se zbrali plemiči iz Cornwalla. Po zeleni travi so razširili preprogo kupljeno v Nikeji.
Kraljica je morala v spremstvu kralja stopiti naprej in z desno roko zaprisežti relikvijem in nebeškim Kraljem, da nikoli ni spolno občevala s kraljevim nečakom, niti se vdala ljubezni iz razuzdanosti. Poleg relikvije je bil Gauvain. Arthur jo je prosil, da prizna, da ni občutkov med njo in Tristanom: Poslušajte zdaj mojo priseo, ki bo umirila kralja: naj mi bo Bog priča in Sveti Hilarij, prisegam pred relikvijo, pred vsemi svetimi in pred vsemi, ki jih ni tu, ter na vse dele sveta, da mimo meme ni šel noben moški, razen tistega gobavca, ki se je spremenil v osla in mi prinesel skozi tkanine tudi kralja Marka, mojega soproga. Vsi prisotni so se odločili naj bo preklet tisti, kdor jo bo v bodoče obrekoval in trojica izdajalcev Danaalain, Geuelon in Godine so obljubili, da ne bodo več obrekovali, ter da bodo kraljico v bodoče branili z orožjem. Izolda se je zahvalila kralju in kralj Arthur ji je obljubil, da bo pazil njeno čast od vse zlobe in ji obljubil, da kralj Mark ne bo več verjel zlobnim jezikom. Potem sta kralja odpustila drug drugemu: Odpustila sta si takrat drug drugemu. Vsak se vrača v svoje kraljestvo: kralj Arthur gre v Durham in kralj Mark bo ostal v Cornwallu. Tristan pa potrpežljivo čaka in se bori.
Tristanova norost (Oxford)
Druga različica govori o Tristanovi norosti. Bil je v svoji državi, žalosten, temačen, zamišljen in bolan, ker je razmišljal na kakšen način se bo potolažil in približal svoji Izoldi. Bilo mu je ljubše umreti kot pa žalovati za svojo Izoldo. V Anglijo se ni smel vrniti, zaradi tega, ker je ubil Morholta (želel se je poročiti z Izoldo), toda odločil se je preobleči, da ga nihče ne bi prepoznal in bi on lahko svobodno vstopil v državo. Našel je čoln mornarjev, ki so se pripravljali zapluti, ker je bilo lepo vreme. Tristan se je zmenil z njimi in skupaj so se napotili v Aglijo. Potovanje je trajalo dve noči, dokler niso prišli v Tintagel. Na svojem dvorcu v Tintagelu je bil kralj Mark skupaj s kraljico. Tintagel je bila močna in mogočna utrdba, ki so jo zgradili velikani, tako da so spretno in lepo zložili kamne. Na vhodu v utrdbo so bila lepa vrata, široka iz zelo močna. Tam sta živela kralj in kraljica. Ko se je zasidral Tristanov čoln, je spraševal o kralju in kraljici in ljudstvo mu je reklo, da kraljica Izolda izgleda zelo zamišljeno. Želel se je dobiti z njo, toda vedel je, da mu tega kralj Mark nikoli ne bo dovolil. Iz ljubezni do nje je imel zmeden um in odločil se je igrati norost. Zagledal je ribiča, ki je imel na sebi obleko iz grobega in kosmatega materiala (domače ali tovarniško debel plašč iz valjane volne). Zamenjal je z njim obleko in lase si je postrigel s škarjami, ki jih je vedno nosil s sabo, ker jih je dobil za darilo od Izolde. Obraz si je zamaskiral s travo, da je postal črn in glas si je spremenil, da ga nihče ne bi prepoznal. Obesil si je kos lesa okoli vratu in se napotil naravnost proti dvorcu.
Vratar je mislil, da gre za nekatero norost in ga spustil noter. Prišel je do kralja Marka, ki ga je zanimal njegov izvor. Tristan mu je rekel, da je bila njegova mama kit in hranila ga je tigrica, ki ga je našla na morju blizu skal. Rekel je, da ima čudovito sestro, ki jo bo podaril njemu v zameno za Izoldo. Želel jo je namestiti v svojo dvorano zraven, katereje je bila ena soba in je bila zgrajena iz kristalov ter marmorja, da bi jo lahko sonce osvetil s svetlobo. Kralju je bil všeč govor norčka, medtem ko je Izoldo motila takšna šala, ki jo je neposredno zadela. Tristan je tako preoblečen spominja na Morholta s katerim se je bojeval in ga na koncu ubil, ker je od njih zahteval davek. V tem boju je bil močno ranjen, ker je Morholtova konica meča bila zastrupljena in je Tristanova kost postala črna in se zagnojila. Del Morholtovega meča je ostal v Tristanovi rani. Ob bolečin je pomislil, da bo umrl in so ga rane prisilile, da je ostal v Morholtovi državi. Tam je bil znan tudi zaradi novic, ker je znal igrati na harfo. Tako je on Izoldo naučil igrati in ona je njega pozdravila. Potem spominja kraljico, da je bil poslan od kralja, da mu pripelje žensko in kako ga je drugič rešila pred smrtjo, ko je ubil zmaja. Temu zmaju je on odsekal glavo, mu prerezal in izvlekel jezik, ter ga kasneje dal v svojo nogavico. Potem je zapadel v vročino, toda so ga ona in mama pozdravile s pravim zdravilom. Vendar, ko sta povezali tisti del, ki je manjkal na Morholotovem meču, sta ga skoraj ubile, toda sta pravočasno ugotovile, da je on njih dejansko branil. Izolda ni ničesar verjela njegovim zgodbam, ker je bila prepričana, da je od pijančevanja sanjal vse možno prejšnji večer. Tristan ji nato pove, da sta v zmoti oba popila mamin napitek, ki je bil namenjen njej in kralju, ter sta se eden v drugega zaljubila, ko sta se vračala domov. Izolda je poskusila oditi od kralja in norčka, toda Mark jo je prosil, da posluša z njim to smešno zgodbo do konca. Kralja je zanimalo s čim se še norček ukvarja in Tristan mu pove, da zna spretno ujeti ptice in vse kar mu pride pod roko, se dobro bojevati s palico in dobro igrati harfo ter poleg nje tudi dobro peti. Znal je z nožem izrezati trske in jih metati v vodo, da bi privabil svojo Izoldo. Nato je začel divje udarjati s palico in pregnal služabnike, da bi povečal svojo norost. Vse jih je poslal domov in kralj se je smejal vsaki njegovi besedi, ker ga je vsa ta norost zabavljala.
Po zaključku besed norčka, se je kralj odšel sprehodti in kraljica je odšla v svoje prostore, ter vse povedala Brangieni. V svojih prostorih je jokala zaradi svojega mučnega življenja, ker je menila, da je bilo vse proti njej. Brangiena je menila, da gre pravzaprav za samega Tristana. Izolda mu ni verjela zaradi zunanjosti, ker je bil nora grda zunanjost in ga je iz obupa preklinjala, toda Brangiena jo je tolažila. Poslala jo je k norčku, da bi izvlekla iz njega koristne informacije. Brangiena se je napotila v veliko dvoranjo, kjer je videla norčka, ki sedi na klopi. Tristan jo je prepoznal in jo prosil za pomoč, ker je tako daleč živel od Izolde brez katere je bil v obupu in nemoči. Spomnil je Brangienu na to, ko sta skupaj odpotovala iz Irske. Bile sta pod njegovo zaščito in Brangiena je takrat na potovanje vzela posodo, ki ji jo je dala Izoldina mama. Morala jo je varovati. Izolda in on sta v času potovanja pila iz nje, ker niste vedela, da je bil notri ljubezenski napoj in na koncu so samo oni trije vedeli, kaj se je zgodilo na poti. Brangiena je odpeljala Tristana v Izoldine prostore. Izoldo je oblil mrzel pot, niti sama ni vedela, kako naj se obnaša. Tristan je bil prizadet, ko je izvedel, da se ga Izolda nenehno izogiba: Dragocen je vir, iz katerega nenehno izvira potok, toda takoj, ko presahne, takoj ko voda ne izvira, več ne teče, izvir nič več ni vreden: prav tako ni ljubezni, ko se spremeni v nezvestobo. Potem pa ji je povedal o uradniku in palčku, ki sta vedno obrekovala Marku o njiju dveh, zaradi česar jima je on neke noči sledil.
Izolda in Tristan sta poskušala na vse možne načine preživeti skupaj čas in ni ju zanimalo, če ju bo okolica odkrila pri delu. Kralj Mark jih je odkril zahvaljujoč palčku, ki je posul moko med njuno posteljo. Čeprav je Tristan videl moko, je med skakanjem iz enega gnezda ljubezni v drugo (posteljo) zakrvavela njegova rana in pustil kri na eni in drugi postelji. Kralj Mark jima je poskusil slediti v sadovnjak, toda sta Izolda in Tristan videla njegovo senco iz bora. Izgnal je Tristana iz dežele, toda na koncu sta se Mark in Tristan pobotala zahvaljujoč Izoldi. Tristan jo je spomnil tudi na psička Petitcra, ki ji ga je poslal. Izoldino srce je prevzel velik nemir in zmeda, toda Tristan je takrat spoznal, da ga očitno Izolda ne prepozna. Ko ju je kralj izgnal iz dežele, sta se držala za roke in skupaj pobegnila v gozd, kjer je Tristan usposobil svojega psa Husdenta, da ne laja. Kralj ju je našel tam, ko je iskal žensko, toda jima je vse odpustil, ko je med njima videl meč. Na Izoldin obraz je Mark nato postavil rokavico, ker jo je žgalo sonce in ju pustil, da se naspita. Tristan ji je takrat poklonil Husdenta (pes ga je prepoznal, ko ga je Izolda poklicala, kar je bilo čudno, ker ta pes, kot da je vse sovražil, vsekakor ni bilo njegovega gospodarja). Vendar je Izolda še naprej zavračala, da gre za Tristana: Bolj se me spomni, pravi on Izoldi, pes katerega sem vzgojil in hranil, kot pa vi, ki sem vas najbolj ljubil. Pokazal je Izoldi prstan, ki mu ga je podarila, ko ju je kralj zalotil zraven sadovnjaka, toda ona je takrat mislila, da je njen Tristan umrl in se vrgla v obup. Čutil je usmiljenje zaradi njenega joka in nehal je skrivati svoj glas. Od sreče ga je Izolda objela in se mu vrgla okoli vratu. Brangiena je prinesla vodo, da si umije obraz. Nato sta mu pripravile toplo posteljo v spalnici in on je bil vesel, ker je vedel, da ga bo Izolda lepo pogostila.
Tristan (Thomas)
Tretja različica
govori o smrti ljubimca, Tristan je ležal v postelji in umiral od bolečih ran, ki jih je dobil v boju. Želel je, da pride Izolda, da bi ga pozdravila in mu pomagala v ljubezenskem obupu. Živel je samo zaradi nje in samo nje si je želel. Morila ga je želja za njenim prihodom in samo zaradi tega je ohranjal sebe pri življenju. Bal se je, da ona ne bo prišla in da ne bo držala svoje besede. Pogosto se je pritoževal svoji ženi Beloroki Izoldi (poročil jo je samo, da bi prenehal misliti na Izoldo, toda to mu ni pomagalo), toda njej ni nikoli pojasnil zakaj se gre. Nenehno jo je spraševal, če prihaja Kaherdin z ladjo, ker je že zamujal in ga je bilo strah, da ni opravil svoje naloge. V tem času Izoldo in Kaherdina ujame nevihta na morju, tako da sta morala odložiti svoj prihod, čeprav sta bila blizu obale. Vreme je bilo tako slabo, da je Izolda mislila, da se je Bog odločil, da ju potopi. Vedela je, da onadva drug brez drugega ne moreta živeti: Če je meni usojeno na morju umreti, se boste tudi vi v njem utopili. Medtem, ko je neurje trajalo, je ona jokala in žalovala za svojim Tristanom. Njena ljubezen do njega je bila velikanska, bala se je za njegovo zdravje in če bo počakal na njen prihod.
Tristanu je Beloroka Izolda sporočila, da se nejasno vidi Kaherdinova ladja in da ima črne zastave (pomenile so, da Izolda ne bo prišla in da je njune ljubezni konec), ker je vedela, da Tristan ljubi Izoldo in da ji ni bil zvest mož. Zaradi svoje ljubosumnosti je rajši želela, da Tristan umre, kot pa da konča z drugo Izoldo. Tristana je v tem trenutku zavzela močna bolečina, da se je obrnil k steni in umrl. Trikrat je izgovoril ljubljena Izolda in četrtič je umrl. Vsi v palači so padli v obup, zaradi njegove smrti, ker so ga imeli radi. Ko je Izolda pristala, je v državi že vladala žalost. Starec ji je med potjo povedal o Tristanovi smrti, ker so rane pridobljene v boju bile pretežke. Vsem v palači je bil dragocen in do vseh je bil nežen in velikodušen. Pomagal je nesrečnim in s svojo smrtjo je celotno kraljestvo vrgel v obup in solze. Ko je to slišala Izolda je tekla k mrtvemu človeku in preklela neurje, ki jo je zadržal na odprtem morju: Zaradi mene ste življenje izgubili in jaz bom delovala, kot prava ljubezen: zaradi vas prav tako želim umreti. Legla je poleg njega, pritisnila svoje ustnice na njegove in umrla za njega, da bi se združila v smrti. Tristan je umrl zaradi svoje ljubezni in lepa Izolda zaradi občutljivosti. Thomas je tu končal knjigo, ki je bila namenjena vsem zaljubljencem. Skupaj je zbral vse zgodbe in pesmi, da bi okrasil samo zgodbo. V tej zgodbi se lahko vidijo vsi ljubimci, da bi našli uteho proti negotovosti in krivice.
Osebe: kralj Mark, Tristan, Izolda, Beloroka Izolda, trije izdajalci, plemič Perinis, Gamelot, Girflet, Yvain, majster Governal, Gauvain (Arturov nečak), Brangiena (Izoldina služkinja), Andre, ribič, vratar, Izoldina mama, uradnik, Kaherdin, starec
Kralj Mark: Njegova sestra Blanchefleur se je poročila s kraljem Loonoisa, ki je bil ubit v vojni. Ko je izvedela za to, mu umre sestra zaradi žalosti, potem ko je rodila sina Tristana. Mark je skrbel za Tristana in zaupal njegovo vzgojo Governalu, dokler Tristan ne postane vreden vitez, da živi v kraljevski palači. Svoj prestol je želel zapustiti Tristanu, toda ga njegovi baroni silijo, da sebi najde ženo. Odgovori jim, da se bo poročil s tisto od katere mu je zlati las na okno prinesla lastovka. Tristan je prepoznal Izoldin las (zdravil se je pri njej na dvorcu, ko je ubil Morholta) in pove stricu, da jo bo odšel iskat. Tako je Tristan osvojil Izoldino roko za svojega kralja po bitki, ko je ubil jeznega zmaja. Prvo poročno noč jo zamenja z Markom v postelji zvesta služkinja Brangiena. Ko opazuje svojega moža, Izolda opazi, da je njegov obraz krut in ponosen, toda do Izolde je bil vedno pošten, nežen in ljubezniv. Do svojih izdajalcev je krut in neusmiljen. Njegovi tri najmočnejši plemiči so ga zapustilai, ker so bili prepričani, da ga Izolda vara. Do svojim ljudi je milostljiv in usmiljen, kar se vidi v trenutku, ko gobavu na turnirju da svoje volnene nogavice. Tristana je imel rad, toda zaradi suma, da ga vara z Izoldo ga je izgnal iz dvorca, zaradi česar mu je bilo kasneje žal. Nastanjen je bil ali v Cornwallu ali v Tintagelu v dvorcu, ki so ga zgradili velikani (on je bil kralj Bretoncev in Kornvalijcev). O tem dvorcu se je govorilo, da izgine dvakrat na leto, toda ljudstvo je o kralju govorilo, da je bil čudovit in prijeten, ter da je zahvaljujoč njemu država bila v blagostanju. Omahuje med ljubosumjem zaradi Tristana in nezvestobe, ter ljubezenske zgodbe, toda nima niti drobec milosti za uporniške naprotnike Tristana in Izolde – njih mora nadoknaditi, v skladu z viteško-fevdalno etiko, kruta kazen ali surovo poniženje, zato tudi omogoči Izoldi, da zapriseže pred ljudmi, da bi dokazala svojo zvestobo do njega.
Tristan je prijatelj i nečak kralja Marka. Odšel je na Irsko, da bi svojemu kralju našel ženo, toda to je bila Izolda. Pri vrnitvi v Cornwall, v zmoti Izolda in Tristan popijeta ljubezenski napitek, ki je bil namenjen kralju Marku in se zaljubita drug v drugega. Tristan se bojuje, da bi ostal zvest svojemu kralju, toda strast in ljubezen do Izolde prevladata in onadva realizirata svojo ljubezen. Roman je poln njunih zvijač in zapletov, da bi ostala skupaj. On je plemenit in pogumen vitez, ki je v stanju, da naredi vse za svojo ljubljeno. Njen je podrejen in odvisen od njene volje. Joka in hrepeni po svoji ljubljeni in izda vse tradicionalne karakteristike pravega viteza. V bojih je prikazan kot zvit in iznajdljiv vitez, toda vseeno ga od njegovih ran pridobljeni v boju, lahko pozdravi le njegova ljubezen. Premaga Morholta in zmaja, ter dokaže svojo plemenitost. Poskusil jo je pozabiti tako, da se je poročil z Beloroko Izoldo, toda to je minilo tako, da ga je ona iz ljubosumja prevarala, tako da mu je povedal, da se Kaherdinova ladja vrača z črno zastavo (pomen slabih novic). Cel čas hrepeni po Izoldini ljubezni in ga je strah, da jo bo izgubil ter zaradi tega ji usliši vse njene želje in jo uboga. Zaradi svoje ljubezni je obsojen na izgnanstvo, ter še trpi, ker ne more priti do svoje ljubljene.
Izolda je kraljica iz Irske, ki se je poročila s kraljem Markom, čeprav ga ni ljubila. V družbenem razredu je en razred višje od Tristanovega, ker so v tistem času vitezi služili svojim vladarjem. Opisana je kot lepo dekle, z dolgimi zlatimi lasmi. O njeni lepoti je govorilo celotno kraljestvo. Njena služkinja se imenuje Brangiena. Vendar pa za razliko od trubadurjeve poezije je Roman o Tristanu in Izoldi zgodba o dveh mladih, katera ljubezen je uresničena kljub fevdalnim oviram in kralju Marku. Zahvaljujoč zvitosti in pameti kraljice Izolde, onadva vsak trenutek izkoristita, da bi uživala v čarih ljubezni. Ona se zaveda svoje ljubezni, lepote in koristi vsako priložnost, da bi kralj Marka zavedla in obvarovala, da v nič ne posumi. Ni predstavljena kot nedolžno dekle in misli že kot izkušeno dekle, ki se zaveda sveh užitkov, ki jih ljubezen ponuja. Zavaja tudi kralja Artura, ki ji je obljubil, da nihče več v kraljestvu ne bo govoril neresnice o njej, ker ga bo on v nasprotnem kaznoval. Onadva ne žalujeta zaradi svojih spletk, prav nasprotno. Uživata v vseh udobjih nezvestobe, da bi tako kaznovala vse tiste, ki prenašajo novie kralju Marku o njuni vezi. S svojimi veščinami vsakič reši Tristana pred težavami, toda na koncu ne uspe zaradi Beloroke Izolde in njene ljubosumnosti. Umre skupaj s svojim Tristanom, da bi izpolnila svojo ljubezen po življenju, zato da se združita za vedno. Nobedenega od njih ne skrbijo nezemeljski zakoni ali dejstvo, da je to težko dejanje.
Dodaj odgovor