Rokovnjači

Roman Rokovnjači je sestavljen iz dveh delov. Prvih 11 poglavij je napisal Josip Jurčič, nato pa je roman po njegovi smrti nadaljeval Janko Kersnik in napisal nadaljnjih 13 poglavij. Kersnik ga je zelo dobro in brez opaznih razlik dokončal, saj sta bila z Jurčičem zelo dobra prijatelja in imel je že vnaprej napisan celoten načrt za ta roman.

Rokovnjači obnova

Roman govori o rokovnjačih, ki so bili vojaški begunci. Ker jim vojaška služba ni dišala, so le ti pobegnili v gozdove, kjer so živeli v trdno urejeni skupnosti. Njihovo središče je bilo v težko dostopnih gorah in za večjo tajnost, so celo izumili svoj jezik.

Glavni junak v tem romanu je bil Nande, ki je bil poznan tudi, kot Groga-rokovnjaški poglavar, njegovo pravo ime pa je bilo Ferdinand. Živel je dvojno življenje, in sicer ponoči, kot poglavar rokovnjačev, ki je užival v tem, da je imel moč in oblast, še posebej je to vidno, kjer je pokazal prstan krojaču in ta je nato takoj začel govoriti z njim s strahospoštovanjem. Bil je tudi maščevalen, pod kar razumemo, ker je bil po krivem obdolžen kraje in je bil zaradi tega poslan v vojsko, ter iz nje dezertiral in zaživel, kot rokovnjač.

Druga plat življenja pa je bila podnevi, ko je zaživel kot Nande, premožen fant iz Celja, kjer je ravnokar kupil posest v bližini dogajanja. V resnici sicer ni bil slab človek, zmožen je bil tudi ljubiti in si je želel zbežati s Polono, se poročiti in z njo ustvariti družino. To mu je kasneje tudi delno uspelo.

Roman se prične na mestnem trgu v Kamniku, kjer so meščani nekega berača privezali na sramotilni steber in okoli njega je bila množica ljudi, ki so ga poniževali. Ko so oznanili njegovo obtožnico, je izginil in vsi so mislili, da so ga rešili rokovnjači. Zaradi tega je mestni uradnik razglasil, da bo vsak nagrajen, če bi karkoli vedel o rokovnjačih.

Tu pa se prične prvi zaplet med Blažem Mozoljem in Rokovnjači. Blaž Mozolj, ki je bil vaški pijanček in je o vseh veliko vedel, sicer ni bil slaba oseba, le preveč je rad dvigal komolec in pil. Veliko se je tudi tepel, saj je bil močan in visok, ter se je vedno hvalil s tem, da je iz dvoboja prišel, kot zmagovalec.

Živel je pri ženi pokojnega brata in pri njenima dvema otrokoma, ter pri hiši zelo malo postoril, saj je rajši večino dneva nergal ali zbadal ljudi. Bil pa je tudi zelo trmast in zaletav, kar se pokaže med sporom z rokovnjači, za prazen nič.

Nekega dne je v krčmi, kot po navadi preveč popil in kar na lepem obdolžil tri može v kotu krčme, da so rokovnjači. Zmerjal jih je še cel večer, dokler so ga le napadli in iz boja, ga je moral rešiti Nande, kateri je bil tudi takrat prisoten v krčmi.

Rokovnjače je nagovoril v njihovem jeziku, nakar so ga izpustili. Blaž je bil prav tako prebrisan in zvit, kot lisica. Primer za to je, ko je dal čevljarju popravit čevlje, nato pa tam zaspal. Medtem pa je nekdo vstopil v čevljarno in on se je še vedno delal da spi in tako izvedel, da je njegova hči Polonca zaljubljena v rokovnjača, ter da je čevljar tudi rokovnjač.

Zato je še istega večera odhitel do mestnega uradnika in mu to povedal. To pa so izvedeli rokovnjači in še istega večera, so ga med odhodom iz krčme napadli in pretepli do smrti. Odrezali so mu roko in jo odnesli mestnemu uradniku na dom, kjer so mu jo pustili pred vrati v svarilo, naj jih ne preganja več. Nandetu pa Blaževa smrt ni bila kaj preveč všeč, saj je bil navsezadnje Polončin stric, v katero pa se je nehote zaljubil.

Eden izmed rokovnjaških zapletov je bil tudi ta, ko so iz zasede napadli in oropali francoske vojake. Ti so spremljali kočijo z denarjem in na ta način, so si prilastili kar zajeten kup denarja.

Zgodba pa se zaplete, ko se Nande zaljubi v Polono in odloči se celo pobegniti z njo. Tudi ona je bila v njega do ušes zaljubljena, kljub temu, da je vedela, da je rokovnjač. Želela si je zbežati z njim in imeti družino, a ni bila ravno premožna, ker je imela njena družina samo majhen kos zemlje in hišo, v kateri pa so živeli. Bila je nečakinja od Blaža Mozolja in ni pa vedela tega, da ga je dal ubiti Nande.

Dogovorita se, da se dobita pred njeno hišo, kjer bo opravil še zadnji rop. Ker pa je po ropu Nande razdelil denar med rokovnjače, večino pa si je vzel zase, so le ti posumili, da jih namerava zapustiti, zato so skovali načrt, kako bi ga izdali. Ko se je tako Nande vračal k Polonci, so ga rokovnjači izdali francoskim oficirjem in pričakali so ga pred Polončino hišo, kjer so skrivali v grmovju.

Ko so ga videli, so ga zagrabili, a on se je začel upirati in med ruvanjem oficirji po nesreči poškodujejo še Polončinega brata, ki kasneje tudi umre. Nandeta pa ujamejo in ga odpeljejo na grad, kjer je vladal Štefan, ki je bil Nandetov mlajši brat. Med pogovorom sta se brata zmenila, kako bi Nande lahko pobegnil in Štefan mu da v roke pilo, s katero je nato še isto noč zbežal iz gradu. Naslednji dan je Štefan sicer za njim poslal vojsko, čeprav je vedel, da ga ne bodo več ujeli.

Polonca je tako le dočakala svoj beg in z Nandetom sta zbežala v Gradec. Vendar že po dveh letih ju nekdo spozna, kot dezerterja in znova je bil Nande prisiljen zapustiti svoj dom. Da ga ne bi znova ujeli, se zateče v francosko vojsko, kjer ga še istega leta v spopadu z Rusi, razglasijo za mrtvega.

Polonca ga je kljub novici, upajoč čakala še nekaj let, a se je na koncu, zaradi žalostne novice o smrti matere Mozoljke, vrnila na domačijo, ki jo je podedovala po materi. Tam je s svojo hčerko živela do svoje smrti, saj za Nandetom ni bilo nobene sledi več.

Vrsta dela: zgodovinski roman

Čas dogajanja: 19. stoletje

Mesto dogajanja: Kamnik

Liki: Nande, Polona, Blaž Mozolj

Avtor: Josip Jurčič

Opomba o avtorju

Josip Jurčič je bil slovenski pisatelj in časnikar, rodil se je 4. marca 1844 na Muljavi, kot sin revnih kmečkih staršev. Osnovno šolo je obiskoval v Višnji Gori, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo.

Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo Pripovedko o beli kači leta 1861. Po uspešno končani maturi je odšel študirat na Dunaj, kjer je vpisal slavistiko in klasično filologijo, vendar zaradi pomanjkanja denarja, študija ni dokončal.

Leta 1868 je dobil prvo službo, kot pomočnik glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, ter štiri leta kasneje postal glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Ob Franu Levstiku je postal prva osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Umrl je zaradi jetike 3. maja 1881.

V njegov spomin so poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani, ter ulico v Novem mestu. Prav tako je njegova rojstna hiša obnovljena in ohranjena, kot spomenik.