Režonja na svojem obnova
Zgodba se začne, ko se Režonja vrne s prve svetovne vojne in žena ga je zelo vesela, ker se je vrnil živ in zdrav, ter mu plane v objem.
Režonja se je štiri leta bojeval in sedaj je pričakoval, da se bo življenje siromakov popolnoma spremenilo. Namreč bili so revni, tako da še za hrano niso imeli. Do jutra se je Režonja že streznil in nato hodil okoli hiše, kot kak grof. Sanjaril je o zemlji, ki jo je obljubljal Franc Jožef.
Tedaj je prišel na obisk tudi njegov sosed Bergmann, ki je po rodu Žid. Začel je razlagati, kako je prišel v to vas brez vsega, sedaj pa ima denar, trgovino, hlev in živino, vendar mu sedaj hočejo vse pobrati. Zaradi tega se je odločil, da bo vse prodal, denar pa skril na varno. In res je tako storil, prodal je kolikor je mogel, ostalo pa skril pri Režonji, denar pa v apneno jamo.
Zvečer se je pred trgovino zbralo veliko ljudi, z namenom da Židu uničijo in vse pokradejo, kar so le mogli. Režonja pa je vedel kam je Žid skril denar in ga odšel iskat, ter ga skril v votlo deblo drevesa v gozdu nad hišo. Ko je Žid opazil, da so mu vse pokradli, je prišel k Režonji in zahteval denar nazaj. Ker pa mu ni mogel dokazati, da ga je res vzel on, je odnesel tiste stvari, ki jih je prej prinesel.
Po dveh letih je Režonja že pozabil na vojno, vendar stradali niso, kaj dosti pa tudi niso kupovali, ker bi jih lahko odkrili. V deželi pa so ravno delili grofovsko zemljo in Režonja se je zagrebel, da bi dobil šest oralov zemlje. Jeseni si je pri sosedih sposodil kravico, ter plug da bi se odpravil orat.
V oranju je užival, kot še nikoli, saj je takrat prvič oral svojo zemljo. Jeseni pa se je odločil seči v zabojček z denarjem in si kupiti svoje brane, plug ter kol. Pozimi se je sprehajal po mestu in med nakupi srečal Bergmanna, ki pa je še vedno namigoval, ter se spraševal tako, da bi se Režonji zareklo in da bi potrdil krajo denarja. Režonja pa je brez problema slepil Žida, vendar mu vest ni dala miru. Vedno je moral iskati opravičilo za to dejanje.
Katica, njegova najstarejša hči, se je pri triindvajsetih letih odločila, da bi se poročila. Po poroki je odšel Režonja z zetom pogledati kakšno zemljo je primožila hčer. Pri tem ogledu je Režonja spoznal, kako zelo skrbnega zeta ima in postala sta velika prijatelja. Skupaj sta hodila orat in sejat, vendar je še vedno glavna dela opravljal Režonja, saj ni hotel biti nekoristen. Doma je že nekajkrat želel povedati ženi, od kje mu ves denar, vendar ni zbral moči.
Žid pa mu je v nekem pogovoru dejal, da upa, da bo lopovu njegovega denarja umrla vsa živina v hlevu in da se mu roka posuši. Pozimi mu je poginila najlepša krava in zaradi tega se je Režonja še toliko bolj vznemiril, saj je mislil da se je pričel njegov propad. Nekateri so čustvovali z njim, drugi pa so mu privoščili, saj mu je šlo najboljše na vasi. Režonja se je tako odločil, da bo sezidal tako domačijo, kot je ni v celi vasi. In res je storil tako, najel zidarje, napravil opeko in čez nekaj mesecev je bila hiša končana.
Otroci so se začeli ženiti in ostali so samo še Režonja, Geda, zet in najmlajša hči. Zaradi starosti pa so začeli Režonjo izpodrivati in mu niso pustili več delati, saj so mislili, da mu je težko. Režonja pa je v delu užival in znova je segel v zabojček, ter si na skrivaj kupil oral najlepše zemlje. Ta oral je nato obdeloval tako skrbno, kot ni še nobenega.
Vendar nekega dne, ga je zadela kap in ohromel po eni strani. Ko je na vozičku Režonja počasi umiral, ga je obiskal Bergmann, ki mu še vedno ni dalo miru glede tistega zabojčka. Režonja pa mu je samo odvrnil, da mu nikakor ne more dokazati kraje.
Režonja je bil vedno slabši, zato so poklicali vse domače, sinove, hčere, Barico in nuno, s katero je bil sicer sprt. Režonjo je zanimalo, kako stvari stojijo na gruntu in nato odšel na večen počitek.
Vrsta dela: novela
Kraj dogajanja: Prekmurje
Čas dogajanja: po prvi svetovni vojni
Liki: Režonja, njegova žena, Žid Bergmann
Avtor: Miško Kranjec
Opomba o avtorju
Miško Kranjec je bil slovenski pisatelj in urednik. Rodil se je 15. septembra 1908 v Veliki Polani v prekmurju.
Odraščal je v revnem prekmurskem okolju, kot eden izmed sedmih otrok v družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Leta 1921 se je vpisal na ljubljansko gimnazijo. Študiral je slavistiko, a je študij opustil.
Pred 2. svetovno vojno je organiziral prekmurski upor,leta 1944 pa je odšel med partizane. Po 2. svetovni vojni je opravljal številne politične in kulturne funkcije (bil je poklicni pisatelj in novinar). Umrl je leta 8. junija 1983 v Ljubljani.
Najpomembnejša dela: OS življenja (1935), Kapitanovi (1938), Povest o dobrih ljudeh (1940), Mladost v močvirju (1962), Strici so mi povedali
(1974).
Dodaj odgovor